plačilo razlike plače – neupravičena obogatitev – zakonske zamudne obresti
Sodišče je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in ugodilo tožničinemu reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku. Tožena stranka je ob izpolnjevanju obveznosti po pravnomočni sodbi od pripadajočih obračunanih terjatev iz naslova pripadajočih nadomestil plač in drugih pravic iz delovnega razmerja odštela odpravnino, ki jo je tožnica prejela zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa je tudi odštela zakonske zamudne obresti v višini 3.270,25 EUR, ki jih je izračunala za obdobje od 15. 6. 2006 (ko je bila tožnici nakazana odpravnina) do 2. 10. 2008, ko je toženka izpolnila obveznost po pravnomočni sodbi. Če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki je kasneje odpadla, gre za neupravičeno pridobitev (tretji odstavek 190. člena OZ). Na podlagi 193. člena OZ je treba v primeru, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, sicer pa od dneva vložitve zahtevka. Tožeča stranka je bila v skladu z določbo 193. člena OZ dobroverna vse do izteka paricijskega roka (to je dne 8. 7. 2008), saj se je s tem dnem seznanila, da za izplačilo odpravnine ni več pravne podlage. Tožnica je bila dolžna toženi stranki plačati zakonske zamudne obresti od prejete odpravnine le za čas od 9. 7. 2008 do 2. 10. 2008. Ker je tožena stranka ob izpolnjevanju obveznosti po pravnomočni sodbi od pripadajočih obračunanih terjatev iz naslova pripadajočih nadomestil plač in drugih pravic iz delovnega razmerja odštela poleg odpravnine, ki jo je tožnica prejela zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tudi zakonske zamudne obresti za obdobje od 15. 6. 2006 do 2. 10. 2008 (ko je izpolnila obveznosti po pravnomočni sodbi) v višini 3.060,80 EUR, je bila brez pravnega temelja obogatena na škodo tožnice v višini 2.753,17 EUR, saj si je neupravičeno zadržala plačilo tega zneska.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00008798
ZKP člen 285.b, 285.b/1, 501. KZ člen 265, 265/1, 267, 267/1.
priznanje krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - stek kaznivih dejanj - jemanje podkupnine - ponareditev ali uničenje uradne listine, knjige ali spisa - odvzem premoženjske koristi - prosti preudarek
Iz vsebine utemeljitve ne izhaja, da bi se obrambi tedaj porajal dvom v obtoženkino sposobnost razumevanja danega priznanja krivde, temveč le, kakšno je bilo njeno osebnostno oz. psihično stanje v času storitve kaznivega dejanja. Obtoženkino obžalovanje in čustvena stiska zaradi postopka, v katerem se je znašla pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nista okoliščini, ki bi lahko vplivali na verodostojnost njenega priznanja krivde.
Pravdna stranka lahko vloži revizijo po pooblaščencu, ki je odvetnik, sama ali po zakonitem zastopniku pa samo v primeru, da ima opravljen pravniški državni izpit (86. člen ZPP). Tožnik je vložil revizijo sam. Iz dosedanjega postopka ne izhaja niti tožnik tega ne zatrjuje, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom revizijo kot nedovoljeno zakonito zavrglo (prvi odstavek 374. člena ZPP).
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti člen 38. ZDR člen 143. OZ člen 347, 347/1.
nadurno delo – nadure – zamudne obresti - zastaranje
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožnici pripada 130% povišanje bruto urne postavke za vsako opravljeno naduro in pri tem izhajalo iz določb 38. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti. Ta kolektivna pogodba namreč med drugim velja za vse delavce, zaposlene v organizacijah in pri delodajalcih ter drugih pravnih osebah s področja negospodarskih dejavnosti, kar dejavnost notarja (ki jo opravlja tožena stranka) zagotovo je.
Skladno s 1. odstavkom 347. člena OZ obresti zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Ker je bila tožba vložena 27. 12. 2012, so zakonske zamudne obresti, ki so se natekle do vključno 27. 12. 2009, zastarale.
Dokazno breme, da je zavarovanka pisni zahtevek prejela, je na tožeči stranki, pritožbeno sodišče pa se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožeča stranka to dokazno breme zmogla. Res bi bilo prejem pisanja najlažje dokazati s podpisano povratnico, vendar to ne pomeni, da je to edini možen dokaz. Tožeča stranka se je odločila za težjo pot in prejem dokazovala z zaslišanimi pričami in z ravnanjem zavarovanke, ki je na dopis dejansko odgovorila tako, da je poslala potrebno dokumentacijo (na kar je bila prav s spornim dopisom z dopisom pozvana).
Uredba EU št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 123. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 4/1, 7, 7/1, 7a. URS člen 22. ZPP člen 338, 338/1, 338/1-1, 339, 339/2, 339/2-8.
sodna pristojnost - pristojnost slovenskega sodišča - spor o pristojnosti - mednarodna prodaja blaga - pogodbena odškodninska odgovornost - določila distribucijskega sporazuma - Dunajska konvencija o mednarodni prodaji blaga - Uredba o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah - Konvencija CMR
V obravnavanem primeru je popolnoma jasno, da sporno razmerje med pravdnima strankama ne temelji na pogodbi o odplačnem prevozu tovora po cesti na vozilih, zato določbe Konvencije CMR za odločitev o sodni pristojnosti niso uporabljive. Tudi dejstvo, da je tožeča stranka sicer sklenila takšno odplačno prevozno pogodbo, na predmetno odločitev nima relevantnega vplivaj, saj spor, ki je predmet obravnavane zadeve, ne izvira iz te prevozne pogodbe.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Uprava tožene stranke je sprejela sklep o zaustavitvi poslovanja slovenske spletne igralnice, zaradi finančnih razlogov oziroma znižanja stroškov poslovanja. Slovenska spletna igralnica je prenehala poslovati, sedaj pa posluje samo italijanska spletna igralnica. Z novo organizacijsko shemo so bila nekatera delovna mesta, med njimi tudi delovno mesto tožeče stranke (vodja e-igralništva), ukinjena, nekatera pa na novo ustanovljena, ki pa so po reorganizaciji ostala nezasedena. V okviru italijanske spletne igralnice je tožena stranka ob oceni, da na tem področju glede na obseg (vodstvenega) dela ne potrebuje vodstvenega kadra, te naloge prerazporedila na tri delavce, ki svoje delo že dalj časa opravljajo ter na predsednika uprave. Zato je v obravnavanem primeru dokazan utemeljen poslovni – organizacijski oziroma ekonomski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so v avtonomni sferi delodajalca in predstavljajo zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče v poslovne odločitve, tudi tiste, ki se nanašajo na racionalizacijo delovnega procesa in spremembe v organizaciji dela delodajalca, ne more posegati, niti preverjati njihove potrebnosti in smotrnosti. V individualnem delovnem sporu za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko preverja le, ali niso spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – možnost nadaljevanja delovnega razmerja
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Očitala mu je, da je zlorabil zaupanje delodajalca ter prekoračil pooblastila s tem, ko je spornega dne na oddelku pripora v hrano (pasulj) brizgal plinski razpršilec – solzivec, namenjen za uporabo le v izjemnih primerih. Tožnik bi se moral kot pravosodni policist zavedati, da krši predpise o uporabi prisilnih sredstev, kakor tudi navodila delodajalca, s čemer je ravnal v nasprotju s pogodbenimi in drugimi obveznostmi iz delovnega razmerja, pri čemer se je zavedal tudi posledic, ki jih solzivec lahko povzroči pri posameznikih, kar je odvisno seveda od njihovih zdravstvenih stanj. Storitve dejanja v takšni obliki si ni mogoče zamisliti drugače, kot da ga storilec stori z naklepom. Kot pooblaščena uradna oseba se je tožnik zavedal oziroma bi se moral zavedati, da priporniki in ostale zaprte osebe uživajo enake pravice kot ostali ljudje, razen pravice do svobode, ki je omejena, zato bi se moral do njih obnašati tako kot do sodelavcev oziroma strank, brez posmehovanja. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZDR člen 87, 87/3, 88, 88/1, 88/1-1, 204, 204/3. ZPP člen 140, 140/1, 144.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – rok za vložitev tožbe – sodno varstvo – zavrženje tožbe – vročanje
Tožnici je bila odpoved PZ pravilno vročena. Detektiv - vročevalec je vročitev opravil skladno z določbami člena 140/1 in člena 144 ZPP, ki določata, da se v primeru, če se tisti, ki mu je pisanje treba vročiti, ne najde v stanovanju, se pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti. Če tisti, katerega je pisanje naslovljeno, oziroma tisti, ki bi bil pisanje zanj dolžan sprejeti, pisanja brez utemeljenega razloga noče sprejeti, ga vročevalec pusti v njegovem hišnem predalčniku. Ker je tožničin partner prejem odklonil, je vročevalec pisanje utemeljeno in zakonito (člen 144 ZPP) pustil v hišnem predalčniku. Tožnici je bila odpoved vročena 11. 9. 2012. Rok 30 dni za vložitev tožbe, kot je bilo določeno v tretjem odstavku 204. člena ZDR, se je iztekel 12. 10. 2012. Ker je bila tožba vložena 5. 12. 2012, je bila vložena prepozno. Zato je tožba pravilno zavržena.
invalidnost – invalid III. kategorije – poškodba pri delu
Tožnica je sposobna opravljati lažje fizično delo z omejitvami. Zato je pravilno razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, saj njena delovna zmožnost za svoj poklic ni zmanjšana za 50 % ali več, prav tako pa pri njej ne gre za izgubo opravljanja organiziranega pridobitnega dela, ali da ne bi bila zmožna opravljati svojega poklica. Tožnica res ni zmožna opravljati svojega dosedanjega dela in ji je zaradi tega sodišče priznalo tudi pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami. Zato je tožbeni zahtevek, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu in razvrstitev v I. ali II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ter za priznanje pravic na tej podlagi, utemeljeno zavrnjen.
ZDR člen 7, 7/1, 11, 11/1, 30, 38, 35/1. OZ člen 247, 247/1, 248, 249, 250, 251, 252, 253. Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije člen 27, 27/2, 28.
Toženec (zavarovalni zastopnik) je odpovedal pogodbo o zaposlitvi pri tožeči stranki in se naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja zaposlil pri konkurenčni zavarovalnici za opravljanje dela zavarovalnega zastopnika, ne da bi od tožeče stranke stranke dobil soglasje za opravljanje dela, pri katerem bi lahko izkoriščal pri njej pridobljene poslovne zveze in znanja. Toženec je kršil konkurenčno klavzulo že s tem, da je sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, saj to za tožečo stranko pomeni konkurenco, zato je tožeči stranki dolžan plačati dogovorjeno pogodbeno kazen.
Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice.
Tožnik je v predsodnem postopku s pritožbo izpodbijal prvostopenjsko odločbo tožene stranke (s katero je bilo odločeno, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela 50 % in bolezen 50 % in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami), zato je drugostopenjski organ najprej odločal o vloženi pritožbi, ki jo je zavrnil. Nato pa je v postopku revizije po določbi 173. člena ZPIZ-2 prvostopenjsko odločbo spremenil tako, da je odločil, da pri tožniku ni podana invalidnost in s tem v zvezi tudi nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo (s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba), kar pomeni, da o prvostopenjski odločbi ni bilo odločeno in da še vedno velja. Zato ni pravne podlage, da bi sodišče prve stopnje ponovno s sodbo priznavalo pravice, kot so bile tožniku že priznane z veljavno prvostopenjsko odločbo.
ZPIZ-2 člen 396, 396/1. ZPIZ-1 člen 163, 163/1, 397, 397/1.
invalidska pokojnina – trajanje pravic na podlagi invalidnosti - uživanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pridobljenih po prejšnjih predpisih, ter ukinitev pravice uživalcem, ki so že izpolnili pogoje za upokojitev
Po pridobiti delne invalidske pokojnine ni več zakonskih pogojev za uživanje nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo.
STVARNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSC0004513
ZZZDR člen 51, 51/2. ZZK-1 člen 243, 243/1.
skupno premoženje zakoncev - prodaja nepremičnine v izvršbi - izbrisna tožba
Če del skupnega premoženja zakoncev ni več v njuni lasti, so izključene njune stvarnopravne pravice na njem. S tem pa tudi njuni stvarnopravni zahtevki glede tega dela premoženja.
Ker tožnikova stvarna pravica zardi vknjižbe ni bila kršena, pogoj za izbrisno tožbo ni izpolnjen.
nadomestilo z a invalidnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - invalid III. kategorije invalidnosti - kmet - ustavna odločba
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče (enako pred njim toženec v predsodnem postopku), da bi tožnik šele od 17. 4. 2013, ko mu je bila vročena pravnomočna sodba o priznanju pravice do nadomestila, lahko pričel delati z omejitvami. Ker se je že pred tem 25. 8. 2012 starostno upokojil, naj s priznanimi omejitvami ne bi mogel pričeti delati. Vendar takšno materialno pravno stališče v okoliščinah konkretnega primera ni sprejemljivo. Res je sicer, da je bilo v dosedanji sodni praksi zavzeto stališče, da zavarovanec pravno formalno lahko začne delati v skladu s preostalo delovno zmožnostjo šele z dnem pravnomočnosti sodbe, oziroma z dnem njene vročitve. Vendar v okoliščinah konkretnega primera takšno stališče iz ustavnopravnih razlogov, ko je do zavrnitve pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti v prejšnjem predsodnem postopku prišlo na protiustavni zakonski podlagi, ni sprejemljivo. Ne more biti odločilno, da so pravice iz invalidskega zavarovanja na temelju III. kategorije invalidnosti ustavno skladno priznane šele v sodnem postopku z zamikom za nekaj let nazaj, ko je zavarovanec že starostno upokojen. To še zlasti, ker je pri opravljanju kmetijske dejavnosti le od zavarovanca samega odvisna organizacija dela in opravljanje dejavnosti v skladu z omejeno delovno zmožnostjo zaradi sprememb v zdravstvenem stanju. Pogojevanje izplačevanja nadomestila za invalidnost z dnem pravnomočnosti sodbe v okoliščinah konkretnega primera, ko je s 23. 3. 2010 ugotovljena potreba po fizičnih razbremenitvah pri opravljanju kmetijske dejavnosti, pa kljub temu pripadajoče pravice niso bile priznane zaradi uporabe protiustavnega 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, ni sprejemljivo. To še zlasti, v kolikor je tožnik že od 23. 3. 2010 na kmetiji opravljal le še dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Ali je od 23. 3. 2010 dalje dejansko delal z omejitvami, oziroma kdaj je pričel delati z omejitvami, in ali je na ta način delo opravljal ves čas do starostne upokojitve 25. 8. 2012, pa toženec niti sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialno pravnega stališča nista ugotavljala. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi odpravilo in zadevo tožencu vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZDR člen 147, 147/6, 147/7. ZDR-1 člen 137, 148. ZODPol člen 72. ZJU člen 16. ZDSS-1 člen 6a. ZKolP člen 2, 9, 9/2. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 16, 16/3, 16/4, 16/5, 16/6, 16/9, 16/10, 16/11, 16/12, 16/13, 16/14.
kolektivni delovni spor - kolektivna pogodba - javni uslužbenec - policist - delovni čas - razporejanje delovnega časa
Stavkovni sporazum 2012 v 2. točki določa, da bo Vlada RS po sklenitvi tega sporazuma od junija 2012 naprej omogočala izplačilo odrejenih in opravljenih ur nadurnega dela in pripravljenosti v vseh enotah v Policiji in MNZ brez omejitev, ki ne izhajajo iz zakona. Za te namene se omogoča poraba dodatnega obsega sredstev, ki znašajo na letni ravni 35 % več sredstev, kot je bilo izplačanih sredstev za te namene v mesecu aprilu 2012, preračunano na letno raven. V navedeni 2. točki Stavkovni sporazum 2012 po vsebini ne predstavlja določila kolektivne pogodbe, saj ne vzpostavlja, spreminja ali ukinja pravic ali obveznosti iz delovnega razmerja, nasprotna udeleženka pa je bila opravljene nadure dolžna obračunati in izplačati že na podlagi dotedaj veljavnih splošnih zakonskih določil. Predlog, kot ga uveljavlja predlagatelj, zato v tem delu ne more biti predmet kolektivnega spora po 6.a) členu ZDSS-1.
Stavkovni sporazum 2013 ima v 15. točki naravo kolektivne pogodbe. Stavkovni sporazum 2013 izpolnjuje oba formalna razloga (po čl. 2 in čl. 9/2 ZKolP). Vendar v točki 15/1 ne vsebuje vsebinskega kriterija, saj ne vzpostavlja nobene nove pravice iz delovnega razmerja. Obveznost delodajalca, da mora delavcu, ki ima ob koncu referenčnega obdobja presežek ur, ta presežek obračunati kot delo preko polnega delovnega časa, izhaja že iz samega zakona. Drugače pa velja za 2. odstavek 15. tč., kjer Stavkovni sporazum 2013 izven vseh drugih predpisov določa možnost, da na podlagi dogovora med delodajalcem in delavcem slednji lahko presežek delovnih ur (nadure) izkoristi kot prosti čas (s pravico do nadomestila plače), pripada pa mu še dodatek za delo preko polnega delovnega časa (30 %).
Dogovor z dne 2. 6. 2014 nima narave kolektivne pogodbe. Ta dogovor so stranke Aneksa št. 2 h KPP sprejele kot besedilo razlage določbe 5. čl. Aneksa št. 2 h KPP. Bistvena za ta spor je razlaga, da se z referenčnim obdobjem, ki se je začelo 1. januarja 2014, vsem policistom za to obdobje začnejo ure redne delovne obveznosti šteti od nič. Toda Dogovor z dne 2. 6. 2014 ni bil objavljen v Uradnem listu. Zato ne more imeti narave kolektivne pogodbe.
ZDR člen 52, 52-13, 53, 54. ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-5, 56. ZOFVI člen 92.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog – zaposleni v šoli in vrtcu
Tožnica je najprej pol leta opravljala delo pomočnice vzgojiteljice, nato eno leto delo vzgojiteljice, eno leto pomočnice vzgojiteljice, nato pa eno leto pretežno delo vzgojiteljice (31 ur tedensko) in deloma delo pomočnice vzgojiteljice (9 ur tedensko). Tako ni bil izpolnjen pogoj iz 53. člena ZDR in sicer delo v neprekinjenem času trajanja, ki je daljše kot 2 leti z istim delavcem in za isto delo.
Pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena v nasprotju z zakonom, ker je tožnica pogoje za opravljanje pomočnice vzgojiteljice izpolnjevala. Kljub temu je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj je tožnica zahtevala sklenitev delovnega razmerja na delovnem mestu vzgojiteljice in ne pomočnika vzgojiteljice.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0085514
OZ člen 9, 9/1, 95, 95/1, 125, 125/1, 131, 131/1, 587.
poslovni prostor – stroški upravljanja in obratovanja – najemna pogodba – odškodnina – aktivna stvarna legitimacija – načelo relativnosti obligacijskih razmerij – pacta sunt servanda – izpodbojnost – zmota – pobotni ugovor
Najemna pogodba ustvarja pravice in obveznosti zgolj med strankama (prvi odstavek 125. člena OZ). Na temelju najemne pogodbe torej najemnica ne more od na tej pogodbi neudeležene tretje osebe zahtevati ničesar. Ker je tretja oseba v tej zadevi tožeča stranka, torej ne more zahtevati odškodnine od tožeče stranke.
Neveljavnosti pogodbe zaradi obstoja izpodbojnega razloga ni mogoče uveljavljati zgolj z ugovorom.
odškodnina za razlaščeno nepremičnino – kmetijsko zemljišče – interni akt Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS – vezanost na interni akt – določitev odškodnine – postopek za določitev odškodnine – vrednost nepremičnine
Ko med udeleženci ni dosežen sporazum o višini odškodnine, to določi sodišče. Sodišče o odškodnini odloči po zakonu in ni vezano na interne akte Sklada.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086148
KZ-1 člen 86, 86/8, 86/11. ZKP člen 129a, 129a/5.
način izvršitve kazni zapora – nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist
Dveletni rok iz osmega odstavka 86. člena KZ-1 ni prekluzivni, temveč instrukcijski rok, določen z namenom, da obsojenec vendarle strnjeno opravlja določeno delo v splošno korist.