Pritožnica sicer v pritožbi navaja, da podatki za leto 2015 niso relevanten kriterij za oceno plačilne sposobnosti, ker so tekoči podatki poslovanja bistveno slabši in ne omogočajo plačila sodne takse, vendar so v prvostopenjskem postopku izostale trditve o navedenem poslabšanju s konkretnimi podatki, ki bi utemeljevali sklepanje o bistvenem poslabšanju poslovanja pritožnice in ogrozitvi njene dejavnosti v primeru plačila sodne takse.
Pritožnica v pritožbi zmotno meni, da je glede na taksno oprostitev preostalih pritožnikov dolžna plačati le sorazmerno manjši del sodne takse.
Po 397. členu OZ sicer z odpustom dolga po sporazumu s kakšnim solidarnim dolžnikom prenehajo obveznosti tudi drugim dolžnikom; če pa je imel odpust namen oprostiti obveznosti le dolžnika, kateremu je bil dolg odpuščen, se solidarna obveznost zmanjša za del, ki glede na medsebojna razmerja med dolžniki pada nanj, drugi dolžniki pa solidarno odgovarjajo za ostanek obveznosti.
Po izrecni določbi 14. člena ZST-1 pa je sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks v korist le tistemu, ki mu je s sklepom priznana oprostitev, odlog ali obročno plačilo; če izroči vlogo skupaj več oseb ali če skupaj opravijo procesno dejanje, pa je za eno ali več oseb izdan sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks, pa mora tista, za katero ta sklep ne velja, plačati takso tako, kakor da ta sklep ne bi bil izdan, razen v primerih formalnega sosporništva.
Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da gre v obravnavanem primeru toženih strank za materialno in ne za formalno sosporništvo. Torej izjema za neuporabo 14. člena ZST-1 ni podana. Ker gre za plačilo sodne takse, je v koliziji večih predpisov treba kot specialen predpis uporabiti predpis, ki specialno področje ureja. V obravnavanem primeru je torej glede plačila sodne takse kot specialen predpis treba uporabiti določbo 14. člena ZST-1 (in ne določbe 397. člena OZ, ki govori v prid stališču pritožnice o sorazmernem zmanjšanju obveznosti solidarnih dolžnikov).
Toženka je po podatkih spisa umrla. S smrtjo stranke pravica zakonitega zastopanja preneha. Ker začasna zastopnica ni bila toženkina pooblaščenka, nima pravice do pritožbe, čeprav ji je sodišče vročilo izpodbijano sodbo. V imenu toženkinih dedičev bi se lahko pritožila le, če bi predložila njihovo pooblastilo za zastopanje v tej pravdi.
Zavarovalnica (tožnica) ima pravico od zavarovanca (toženca) in odgovornih oseb, ki so izgubile pravice iz zavarovanja, uveljavljati povračilo izplačanih zneskov (tako tudi drugi odstavek 7. člena ZOZP).
zavrženje pritožbe – podpis pritožbe – pravna oseba
Z izpodbijanim sklepom je bila zavržena pritožba, ker iz nje ni bilo razvidno, da jo je podpisala oseba, ki je upravičena za zastopanje toženca kot pravne osebe. Stališče je pravilno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSK0006836
ZMZPP člen 53, 53/2, 64, 67, 67/1, 67/3. ZPP člen 339, 339/2-8.
ugotovitev skupnega premoženja zakoncev in deleža na njem - nasprotna tožba - skupno premoženje v tujini - jurisdikcija slovenskega sodišča
Ker gre za spor v zvezi s skupnim premoženjem, je sodišče pri presoji jurisdikcije pravilno izhajalo iz določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Kar se tiče v nasprotni tožbi zajetega premoženja v Sloveniji, je na podlagi določb 64. in prvega odstavka 67. člena ZMZPP nedvomno podana jurisdikcija slovenskega sodišča. Ni sporno, da zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženje spada tudi premoženje v tujini, ni bil postavljen. Toženka se ni zavzemala za to, da sta deleža strank na skupnem premoženju kot celoti (upoštevaje premoženje v Sloveniji in Italiji) različna. Sodišču neutemeljeno očita kršitve iz razloga, ker se ni ukvarjalo s premoženjem strank v Italiji.
Toženka zmotno meni, da je bila kršena pravica do odgovora na nasprotno tožbo. Sodna praksa dopušča zahtevke, ki merijo na civilno delitev premoženja že v pravdnem postopku, če to upravičujejo posebne okoliščine. V konkretni zadevi je taka ugotovljena okoliščina dejstvo, da je toženka v znatnem delu brez soglasja tožnika razpolagala s skupnim premoženjem. Poleg tega iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi toženka v dosedanjem postopku nasprotovala civilni delitvi v pravdi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi – reparacija – plača – nadomestilo plače
Tožena stranka je tožnici podala nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je tožnica upravičena do popolne odškodnine na podlagi določil 169. člena OZ. Tožena stranka je dolžna tožnici izplačati nadomestilo plače v višini, kot bi ga tožnica prejemala, če ne bi bilo nezakonite odpovedi.
ravnatelj – razrešitev s funkcije – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – zaslišanje pravdnih strank – pravica do izjave – bistvena kršitev določb postopka – možnost obravnavanja
Če sodišče prve stopnje brez upravičenega razloga ne zasliši stranke, ki je predlagala svoje zaslišanje, gre za kršitev pravice te stranke do izvedbe predlaganega dokaza, ki je sestavni del pravice do izjavljanja v postopku. Opustitev zaslišanja tožnika v obravnavanem primeru zato pomeni kršitev njegove pravice do dokaza, zato je podana absolutno bistvena kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
invalidnost I. kategorije – invalidska pokojnina – svoj poklic – dejanski pogoji dela
Po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Glede na tako določeno definicijo svojega poklica se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerega je bil zavarovanec razporejen pred nastankom invalidnosti, oziroma tisto delo, ki je določeno v pogodbi o zaposlitvi, in ga je zavarovanec dejansko opravljal. Poleg tega pa tudi vsa druga dela, za katera ima strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in izkušnje.
Za pravilno oceno invalidnosti v skladu s 60. členom ZPIZ-1 so med drugim odločilnega pomena pravilno in popolno ugotovljeni dejanski pogoji dela na delovnem mestu, na katero se ocenjuje invalidnost. Sodno izvedensko mnenje ni podano glede na dejanske pogoje dela na delovnem mestu delovodska opravila, glede katerih je tožnik zatrjeval in izpovedal, da niso povsem takšni, kot izhajajo iz opisa delovnega mesta na obrazcu DD-1. Izvedensko mnenje zato ni popolno niti prepričljivo.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - dopolnilna odločba - pravnomočna odločba
Toženec je z izpodbijano dopolnilno odločbo na novo meritorno odločil o isti stvari na podlagi enakega pravnega in dejanskega stanja. Pravnomočne odločbe o začasni nezmožnosti za delo ni dopolnil, temveč jo je s tem, ko je določil delovno obveznost na podlagi odločbe o invalidnosti, vsebinsko spremenil in drugače odločil o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Za takšno postopanje v 220. členu ZUP ni podlage, saj se odločba dopolni le, če ni bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka.
plača – plačilo za delo – izplačilo premalo izplačanih plač – obveznost plačila
Tožnica je bila pri toženki zaposlena s 32-urno tedensko delovno obveznostjo. Trditve toženke, da je tožnica delala le s 4-urnim delovnikom na teden, so neverodostojne. Zato je utemeljen tožbeni zahtevek na izplačilo premalo izplačanih plač za sporno obdobje.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a, 14. Pravilnik o napredovanju delavcev v zdravstvu člen 6. OZ člen 86, 191.
vračilo preveč izplačanih plač – javni uslužbenci – kombinirano delo – medicinske sestre – upoštevanje napredovanj – ničnost pogodbe o zaposlitvi
Delovno mesto „diplomirana medicinska sestra v C.“ je uvrščeno v 33. plačni razred. Toženi stranki pa je bil (za 80 % delovne obveznosti) določen 35. plačni razred. Kot izhodišče je bil namreč upoštevan 33. plačni razred tega delovnega mesta, od katerega je tožeča stranka, v skladu s 14. členom ZSPJS, zaradi nedoseganja zahtevane izobrazbe odštela dva plačna razreda, nato pa v nasprotju z ZSPJS prištela še štiri napredovanja, ki jih je tožena stranka pridobila na delovnem mestu srednje medicinske sestre. Tožena stranka bi torej morala biti uvrščena na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre v C. v 31. plačni razred. Zato tožeča stranka utemeljeno zahteva vrnitev preveč izplačanih plač.
Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožnik je kršil svoje delovnopravne obveznosti, ker v zamrzovalnico trgovine blaga ni vrnil ob ustrezni temperaturi, kar je bilo v nasprotju z navodili tožene stranke in običajnim potekom dela. Zato je bil podan razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Ker gre za drugo dokazno temo, pritožbene trditve, da gre za enoten dokazni predlog ter da je predujem dolžan založiti tožnik, ki je v tožbi predlagal postavitev izvedenca gradbene stroke, niso utemeljene. Dopolnitev izvedenskega mnenja, predlagana s strani toženih strank, predstavlja nov dokazni predlog, saj je vezana na nove trditve o pravnorelevantnih dejstvih in nova vprašanja izvedenca v zvezi s temi novimi trditvami.
družinska pokojnina - popolna nezmožnost za delo - konec šolanja
Za priznanje pravice do družinske pokojnine po 4. odstavku 116. člena ZPIZ-1 je bistven nastanek popolne nezmožnosti za delo do z zakonom predpisane starosti, oziroma do konca šolanja. Po 1. odstavku 116. člena ZPIZ-1 je pravica do družinske pokojnine zagotovljena do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti.
Konca šolanja ni mogoče enačiti z opustitvijo šolanja, saj je pomemben dejanski vzrok opustitve šolanja, še zlasti če bi opustitev lahko bila posledica popolne nezmožnosti iz zdravstvenih razlogov. Morebitna krajša zaposlitev ne izključuje pogoja popolne nezmožnosti za delo. Ker dejansko stanje glede tega, ali je bilo tožnikovo duševno zdravstveno stanje lahko vzrok opustitve srednješolskega izobraževanja in ali je v času 6 mesečne zaposlitve pri njem obstajala splošna zmožnost za zaposlitev, je pritožbeno sodišče zavrnilno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo potrebno ugotoviti, ali in kdaj je pri tožniku prišlo do popolne nezmožnosti za delo v smislu 4. odstavka 116. člena ZPIZ-1.
invalidnost I. kategorije – invalidska pokojnina – delovni invalid III. kategorije – vdovska pokojnina
Dejstvo, da je tožnica uveljavljala pravico do vdovske pokojnine, ne pomeni, da se je s tem odrekla morebitnemu kasnejšemu uveljavljanju drugih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot npr. pravici do starostne pokojnine, ko bodo izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, ali pa pravici do invalidske pokojnine. Glede uporabe 109. člena ZPIZ-2 je namreč potrebno izhajati iz 4. člena tega zakona, v katerem je določeno, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki tudi ne zastarajo. Tožnica ima ustrezno zakonsko podlago, da uveljavlja nove pravice iz invalidskega zavarovanja, torej pravico do invalidske pokojnine in v primeru, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, opravi tudi izbiro, katero od pokojnin bo uživala.
Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine tvori tožbo šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik oziroma tožnik v pravdnem postopku navede dejansko podlago obveznosti dolžnika (oziroma toženca v pravdnem postopku). Šele z opredelitvijo dejanske podlage je namreč možna identifikacija zahtevka, kar pa je pogoj za ugotavljanje istovetnosti dveh zahtevkov v smislu litispendence. Ker je tožnik prvo pripravljalno vlogo vložil v spis po pravnomočno zaključenem postopku v drugi zadevi, je ugovor litispendence neutemeljen.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določata, katere nezavarovane terjatve so prednostne terjatve. Po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava med drugim ne učinkuje tudi na prednostne terjatve. Ker so se po prvem odstavku 21. člena ZFPPIPP, ki je veljal v spornem obdobju (pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP, objavljene v Ur. l. RS, št. 27/2016) med prednostne terjatve uvrščale tudi plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in davki ter prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili plač in nadomestil plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko ne učinkuje na tožničine terjatev iz naslova plač za januar in februar 2014 (vključno z odvodom predpisanih dajatev). Med prednostne terjatve pa ne spadajo terjatve tožnice iz naslova povrnitve stroškov v zvezi z delom (torej stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane), saj te terjatve niso navedene v 21. členu ZFPPIPP.
ZDR-1 člen 137. OZ člen 336, 336/1, 347, 347/1, 358, 359, 360. Pravilnik o obračunu bruto nadomestil plač med začasno zadržanostjo od dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja in o načinu vlaganja zahtevkov delodajalcev za povračilo izplačanih nadomestil člen 21.
nadomestilo med bolniškim staležem - neposredno izplačilo - zastaranje - občasne dajatve
Tožnik je pri tožencu zahtevo za neposredno izplačevanje nadomestila za čas zadržanosti od dela za čas od 30. 8. 2005 do 30. 6. 2013 vložil 31. 7. 2013. Ker je toženec pravilno zavrnil zahtevo za neposredno izplačilo nadomestila za obdobje od 29. 9. 2005 do 30. 6. 2010 zaradi zastaranja terjatve, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca in izplačilo nadomestila utemeljeno zavrnilo. Nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki dospeva v plačilo mesečno, zato skladno s 1. odstavkom 347. člena OZ zastara v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve oziroma v treh letih od dneva, ko je bilo nadomestilo plače delavcem izplačano, oziroma v treh letih od 19. dne v mesecu, v katerem bi moralo biti le-to izplačano.
spor majhne vrednosti – formalno pomanjkljiva vloga – nesklepčnost – pripravljalna vloga v sporu majhne vrednosti – trditvena podlaga – nepopolna vloga – predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine
Ko se je postopek začel kot izvršba na podlagi verodostojne listine in zaradi ugovora teče kot pravdni postopek po pravilih, ki veljajo v primeru ugovora zoper plačilni nalog, z vložitvijo predloga za izvršbo pravica upnika (tožeče stranke), da navaja dejstva in predlaga dokaze, ni izčrpana. Po predlogu za izvršbo oziroma ugovoru ima zato vsaka stranka še pravico v eni vlogi navajati dejstva in predlagati dokaze, nato pa v dodatni vlogi še odgovoriti na navedbe druge stranke. Sodišče zato s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine postopa kot z nepopolno vlogo, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.
upravitelj dediščine - skupno upravljanje in razpolaganje z dediščino
Iz določbe 145. člena ZD izhaja, da je upravitelj lahko en dedič oz. več dedičev, če se določi vsakemu dediču del dediščine, ki ga naj upravlja. V tem konkretnem primeru pa sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu s to zakonsko določbo, saj je določilo dvoosebno upraviteljstvo za celotno dediščino, kar je materialnopravno zmotno. Da upraviteljstvo v danem primeru ne more biti dvoosebno še posebej izhaja ob v pritožbi poudarjanem nesoglasju med obema dedičema, ki sta določena za upravitelja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu o tem zgolj ugotovilo, da med dediči obstojijo sporna dejstva in določilo, da sta upravitelja upravičena upravljati z zaščiteno kmetijo le skupno, ni pa navedlo razlogov o tem, čemu meni, da bosta dediča kljub nesoglasjem lahko skupno izvajala nujna dela na kmetiji. Če obstojijo nesoglasja med upraviteljema, potem to nujno predstavlja tudi oviro za skupno upravljanje. Sodišče prve stopnje ni zadostno pojasnilo, ali sta oba upravitelja sploh sposobna z zaščiteno kmetijo ustrezno upravljati.
Za odškodninsko odgovornost tožene stranke (zavoda) bi moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev ali njenih izvedenskih organov takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje tožene stranke šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oz. arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.
Zgolj zaradi okoliščine, da sta v sodnem postopku zaradi uveljavljanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja odpravljeni odločbi tožene stranke in na podlagi sodno izvedenskega mnenja ob že priznani novi pravici iz invalidskega zavarovanja, določene le še dodatne omejitve pri delu, ni mogoče ugotoviti protipravnosti ravnanja zavoda. Zato odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.