ZPP člen 5, 7, 154, 155, 156, 201, 286/1, 286/4, 339, 339/2, 350, 350/2. OZ člen 92, 93. ZOdvT tarifna številka 3100, 3102, 3210, 6002, 6007. ZEN člen 8.
pravnomočnost vmesne sodbe - ničnost - upoštevanje ničnosti po uradni dolžnosti - trditvena podlaga - stroški postopka - nagrada za narok - podlaga tožbenega zahtevka
V postopku, ki teče po pravnomočnosti vmesne sodbe, namreč ni več mogoče obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na podlago tožbenega zahtevka. Pravnomočnost pomeni, da o že razsojeni stvari ni mogoče ponovno odločati. Zato je sodišče pri izdaji končne sodbe vezano na pravnomočno vmesno sodbo o podlagi tistega tožbenega zahtevka, o katerem je bila izdana. Še več, v vseh fazah rednega postopka mora sodišče po uradni dolžnosti paziti, ali ne gre za stvar, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, sicer lahko stori procesno kršitev.
Med taka vprašanja sodijo tudi ugovori ničnosti in neobstoječnosti pravne podlage prenosa lastninske pravice na tožnika, ki so jih tožene stranke podale v tem pravdnem postopku po pravnomočnosti vmesne sodbe, zato tudi sklicevanje toženih strank na določilo 93. člena OZ, ki določa, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, ne more biti uspešno.
ZObr člen 97f. ZSSloV člen 53, 53/2. Pravilnik o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini člen 8. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5, 7.
Tožena stranka je s Pravilnikom o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini določila, da v času opravljanja nalog v tujini, pripadniku stalne sestave pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko izrabi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge. Tožena stranka tožniku ne more odrekati pravice, ki mu jo je sama izrecno zagotovila. Tožena stranka tožniku ni omogočila izkoristiti tedenskega počitka, zato je tožnik upravičen do vtoževanega nadomestila.
invalidnost I. kategorije – invalidska pokojnina – svoj poklic – dejanski pogoji dela
Po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Glede na tako določeno definicijo svojega poklica se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerega je bil zavarovanec razporejen pred nastankom invalidnosti, oziroma tisto delo, ki je določeno v pogodbi o zaposlitvi, in ga je zavarovanec dejansko opravljal. Poleg tega pa tudi vsa druga dela, za katera ima strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in izkušnje.
Za pravilno oceno invalidnosti v skladu s 60. členom ZPIZ-1 so med drugim odločilnega pomena pravilno in popolno ugotovljeni dejanski pogoji dela na delovnem mestu, na katero se ocenjuje invalidnost. Sodno izvedensko mnenje ni podano glede na dejanske pogoje dela na delovnem mestu delovodska opravila, glede katerih je tožnik zatrjeval in izpovedal, da niso povsem takšni, kot izhajajo iz opisa delovnega mesta na obrazcu DD-1. Izvedensko mnenje zato ni popolno niti prepričljivo.
prednostno poplačilo upnikov - preživnine zapadle v zadnjem letu pred izdajo sklepa o poplačilu
Ker je zakonska določba prvega odstavka 197. člena ZIZ o prednosti pri poplačilu izjema od splošnega vrstnega reda poplačila terjatev glede na trenutek pridobitve zastavne pravice z vknjižbo v zemljiški knjigi (198. člen ZIZ) in ker je treba izjeme vedno razlagati ozko, bi sklicevanje, da gredo delavcu terjatve iz delovnega razmerja z dolžnikom prednostno tudi, če so zapadle več kot zadnje leto pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, pomenilo širitev izven izjeme 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ.
Ker gre za drugo dokazno temo, pritožbene trditve, da gre za enoten dokazni predlog ter da je predujem dolžan založiti tožnik, ki je v tožbi predlagal postavitev izvedenca gradbene stroke, niso utemeljene. Dopolnitev izvedenskega mnenja, predlagana s strani toženih strank, predstavlja nov dokazni predlog, saj je vezana na nove trditve o pravnorelevantnih dejstvih in nova vprašanja izvedenca v zvezi s temi novimi trditvami.
Ker nasprotni udeleženec v roku ni plačal takse, je prvo sodišče pravilno štelo, da je njegov ugovor umaknjen, in sicer na podlagi tretjega odstavka 105.a člena ZPP.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – ekonomski razlog – večje število presežnih delavcev
Sodišče v poslovne odločitve, tudi tiste, ki se nanašajo na racionalizacijo delovnega procesa in spremembe v organizaciji dela delodajalca, ne more posegati niti preverjati njihove potrebnosti in smotrnosti. V okviru spora za presojo zakonitosti odpovedi lahko preverja le, ali spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne.
Tožena stranka je pri določanju presežnih delavcev utemeljeno in zakonito opravila primerjavo le med delavci, ki so delali na delovnem mestu sistemski analitik II. To delovno mesto ni primerljivo z delovnim mestom sistemski analitik I, ki je zahtevnejše, bistveno pa je, da se je tožena stranka odločila za zmanjšanje števila delavcev prav na delovnem mestu sistemski analitik II, zaradi česar je ravnala pravilno, ko je opravila izbiro le izmed delavcev, ki so zasedali to delovno mesto.
družinska pokojnina - popolna nezmožnost za delo - konec šolanja
Za priznanje pravice do družinske pokojnine po 4. odstavku 116. člena ZPIZ-1 je bistven nastanek popolne nezmožnosti za delo do z zakonom predpisane starosti, oziroma do konca šolanja. Po 1. odstavku 116. člena ZPIZ-1 je pravica do družinske pokojnine zagotovljena do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti.
Konca šolanja ni mogoče enačiti z opustitvijo šolanja, saj je pomemben dejanski vzrok opustitve šolanja, še zlasti če bi opustitev lahko bila posledica popolne nezmožnosti iz zdravstvenih razlogov. Morebitna krajša zaposlitev ne izključuje pogoja popolne nezmožnosti za delo. Ker dejansko stanje glede tega, ali je bilo tožnikovo duševno zdravstveno stanje lahko vzrok opustitve srednješolskega izobraževanja in ali je v času 6 mesečne zaposlitve pri njem obstajala splošna zmožnost za zaposlitev, je pritožbeno sodišče zavrnilno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo potrebno ugotoviti, ali in kdaj je pri tožniku prišlo do popolne nezmožnosti za delo v smislu 4. odstavka 116. člena ZPIZ-1.
ZFPPIPP člen 21, 160, 160/2, 213, 213/1, 213/1-2. OZ člen 299, 299/1, 313.
plača – plačilo za delo – prisilna poravnana – prednostna terjatev – odločitev o pravdnih stroških – zakonske zamudne obresti – paricijski rok
ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za prednostne terjatve.
Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.
obnova postopka – razlogi za obnovo postopka – novi dokazi
Nepravilna ocena stranke, da bodo v rednem postopku predloženi dokazi zadoščali za njen uspeh, ni razlog za obnovo postopka. Pravdni stranki morata že do pravnomočnega zaključka postopka predložiti vse dokaze, ki utemeljujejo njune trditve, naloga sodišča pa je, da izvede tiste dokaze, ki so potrebni za ugotovitev pravno odločilnih dejstev.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi se zaradi izteka tožnikovega zadnjega delovnika, ki se je začel 30. 6. 2015 ob 22.00, dne 1. 7. 2015 ob 6. uri zjutraj štelo, da je ostal na delu po poteku časa, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je 1. 7. 2015 zaključil z delom po razporedu v nočni izmeni, ki jo je začel 30. 6. 2015, tožniku pa so se v evidenci ur tožnika te ure štele kot opravljene 30. 6. 2015, zato ni mogoče šteti, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Dne 1. 7. 2015 je bil sicer res že odjavljen iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in tega dne ni bil več zavarovan za poškodbe pri delu, vendar pa to ne vpliva na ugotovitev, da tožnik ni v smislu 56. člena ZDR-1 ostal na delu, zaradi česar bi se štelo, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas lahko pride le, če po izteku pogodbe o zaposlitvi delavec opravlja delo še naprej, delodajalec pa to delo sprejema, iz česar lahko izhaja volja strank po nadaljevanju delovnega razmerja. V predmetni zadevi je tožena stranka enako kot v drugih primerih nočne izmene glede na svoj način beleženja ur štela, da je tožnik z delom od polnoči do 6. ure zjutraj opravljal delo v nočni izmeni, začeti prejšnjega dne, da je izpolnil predpisano dnevno 8-urno obveznost za 30. 6. 2015.
Za odškodninsko odgovornost tožene stranke (zavoda) bi moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev ali njenih izvedenskih organov takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje tožene stranke šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oz. arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.
Zgolj zaradi okoliščine, da sta v sodnem postopku zaradi uveljavljanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja odpravljeni odločbi tožene stranke in na podlagi sodno izvedenskega mnenja ob že priznani novi pravici iz invalidskega zavarovanja, določene le še dodatne omejitve pri delu, ni mogoče ugotoviti protipravnosti ravnanja zavoda. Zato odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
ZP-1 člen 61, 61/3, 64, 67, 67/2. ZUP člen 87, 87/4.
vročanje vabila - začasno prebivališče - naslov za vročanje - smiselna uporaba ZUP - fikcija vročitve - zahteva za sodno varstvo - umik zahteve za sodno varstvo - domneva umika zahteve za sodno varstvo
Ker storilec na naslovu, kjer je bilo s takoimenovano fikcijo vročitve opravljeno vročanje vabila na narok za zaslišanje, ni imel prijavljenega naslova za vročanje niti dejanskega prebivališča, fikcija vročitve pa se veže le na naslov za vročanje oziroma na dejansko prebivališče, niso bili izpolnjeni pogoji za odločitev sodišča prve stopnje po tretjem odstavku 61. člena ZP-1.
ZPIZ-1 člen 15, 91, 91/1, 91/1-3, 92, 94, 94/1, 94/1-4.
nadomestilo za invalidnost- samostojni podjetnik – pravica do premestitve
V primeru tožnika gre za uporabo 4. alineje prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1, ki določa, da invalid III. kategorije invalidnosti, ki se je zaposlil na drugem delovnem mestu, pridobi pravico do nadomestila za invalidnost.
Tožnik je, dan za tem, ko je prejel sodbo pritožbenega sodišča, svojo dejavnost v okviru samostojnega podjetništva opravljal znotraj stvarnih omejitev, priznanih s sodbo prvostopenjskega sodišča. V primeru samostojnega podjetnika je ta dolžan svoje delo v okviru samostojne dejavnosti opravljati v okviru naloženih razbremenitev, v okviru priznane invalidnosti. Zaposlitev na drugem delovnem mestu lahko zavarovanec izkazuje z vsemi dokaznimi sredstvi. Tožnik je to izkazoval s svojo izpovedjo in z omejitvami pri delu, priznanimi v okviru bolniških staležev. Pri tožniku so v skladu s priznano omejitvijo potrebne omejitve pri delu, kar pomeni, da lahko delo opravlja v okviru svoje dejavnosti s priznanimi omejitvami in je tako njegov položaj izenačen s položajem zavarovanca, ki ima status delavca in gre torej za enako situacijo pri priznanju pravice do nadomestila za invalidnost, kot v primeru, ko je delavcu priznana pravica do premestitve, ob tem, da se pravica do nadomestila za invalidnost prizna glede na naravo dejavnosti in se s tem izenači položaj zavarovancev.
ZPIZ-1 člen 39, 47, 406. ZPIZ-2 člen 390, 390/1, 390/2.
invalidska pokojnina – invalidnost II. kategorije
Pri tožniku (invalidu II. kategorije) je invalidnost nastala 8. 9. 2011, zato je tožena stranka pri odmeri pokojnine pravilno upoštevala določbe v času nastanka veljavnega ZPIZ-1 ter nadalje izjemo, ki jo je določil ZPIZ-2, torej da se v takih primerih pri izračunu pokojninske osnove upošteva valorizacijski količnik, določen v ZPIZ-2 in da se pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732.
Tožnica je pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem možu. Za priznanje pravice do vdovske pokojnine morajo biti izpolnjeni pogoji na strani umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic, kot so določeni v 52. členu ZPIZ-2 in pogoji na strani vdove oziroma vdovca, kot so določeni v 53. in 54. členu ZPIZ-2. Glede na dopolnjenih 9 let in 8 mesecev zavarovalne dobe pogoj minimalne pokojninske dobe ni izpolnjen, zato vdova (tožnica) ne more pridobiti pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine, ker ni izpolnjen z zakonom določen pogoj po 1. alineji prvega odstavka 52. člena ZPIZ-2.
DELOVNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – JAVNI USLUŽBENCI
VDS0016457
ZPP člen 112, 112/2, 180, 274. ZDR člen 6, 6a. ZOR člen 103. ZDDO člen 72. ZJU člen 25.
zavrženje tožbe – rok za vložitev tožbe – sodno varstvo – javni uslužbenec – trpinčenje na delovnem mestu - dokončnost in pravnomočnost odločb
Tožnica v tem sporu zahteva ugotovitev ničnosti aktov delodajalca, izdanih od leta 1994 dalje, ker naj bi bili sprejeti v nasprotju s prisilnimi predpisi in kogentnimi načeli. S takšno tožbo ne more obiti zakonskih prekluzivnih rokov, ki so (bili) za izpodbijanje posameznih določb določeni v ZDDO oziroma v ZJU. Prav tako s takšno tožbo ne more doseči vnovične presoje njihove zakonitosti pred sodiščem. Okvir presoje zakonitosti aktov (kar je bilo predmet predhodnih sodnih postopkov) zajema tudi ničnostne razloge. Zato se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da v dosedanjih sodnih sporih zahtevki na ugotovitev ničnosti aktov delodajalca niso bili predmet presoje. S pravnomočnostjo izpodbijanih odločb je tako odpadla možnost njihove (ponovne) presoje pravilnosti in zakonitosti, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti aktov delodajalca, pravilno zavrnilo.
NEPRAVDNO PRAVO – USTAVNO PRAVO – OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL0084835
ZDZdr člen 74, 74/1, 79.
sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve – izbira zavoda – preobremenjenost zavoda – sistemski problem – dolžnost sprejema
V sodni praksi je sprejeto stališče, da se zavod, ki razpolaga z verificiranim varovanim oddelkom, ne more uspešno upirati sprejemu osebe, ki namestitev potrebuje, le s trditvami o prostorski in kadrovski stiski. V primeru, ko bi vsi izvajalci navedli enak zadržek, bi se namreč lahko izkazalo, da je ukrep sprejema na varovani oddelek neizvedljiv. To pa ni sprejemljivo.
obveznice - izpolnitev obveznosti iz vrednostnega papirja
Obveznice kot vrednostne papirje, ureja Zakon o vrednostnih papirjih kot specialni predpis, za tista vprašanja, ki jih ZVP posebej ne ureja, pa se uporabljajo splošna pravila, kot ta določa Obligacijski zakonik in med temi predvsem členi od 212 do 238, ki izrecno urejajo področje vrednostnih papirjev. ZVP ureja pogoje, način izdajanja in prenos obveznic (1. člen), zato pa glede same izpolnitve obveznosti iz obveznic kot vrednostnih papirjev, veljajo določila, kot jih določa OZ v členih 230 do 233. Med temi določilo 231. člena v drugem odstavku izrecno določa, da izdajatelj vrednostnega papirja ne more veljavno izpolniti svoje obveznosti iz vrednostnega papirja, če mu je pristojni organ to prepovedal. Glede na vsebino navedenega določila tako to, ali obveznost izdajatelja obveznice predstavlja plačilo glavnice ali plačilo obresti, če so te v obveznici kot vrednostnem papirju izrecno določene, oziroma če je obveznica izdana tako, da plašč obveznice vsebuje obveznost plačila glavnice, kuponske pole pa obveznost plačila obresti, ki periodično zapadajo v plačilo in zato takšni kuponi predstavljajo stranski vrednostni papir, ki je lahko osamosvojen od plašča, za njegovo uporabo ni odločilno. Tudi obresti namreč predstavljajo obveznost iz obveznice kot vrednostnega papirja
izvršba - pravne posledice stečajnega postopka na postopek izvršbe
Pravne posledice iz tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, so predpisane za že začete postopke izvršbe v primeru, ko je uveden stečajni postopek proti dolžniku iz izvršbe, ne pa tudi za primere, ko je stečajni postopek začet zoper družbo, v kateri ima dolžnik poslovni delež, na katerega se vodi izvršba.