Pravica do vpogleda v spis je neločljivo povezana s pravico do izjave v postopku kot eno temeljnih pravic upravnega oz. v tem primeru drugega javnopravnega postopka. Seznanitev z vsemi relevantnimi podatki je predpogoj za uspešno uveljavitev pravice do izjave. Že zato ni mogoče trditi, da izpodbijani akt o zavrnitvi tožnikovega predloga za vpogled v spis nima očitnih posledic za tožnika. Poleg tega je že zakonodajalec ocenil, da je potrebno varstvo zoper tovrstne sklepe v postopkih po ZIntPK drugače urediti kot to velja za druge upravne postopke, tj. z možnostjo uveljavljanja samostojnega sodnega varstva.
Obrazložitev izpodbijanega sklepa ne vsebuje vseh sestavin iz 214. člena ZUP in je v tolikšni meri pomanjkljiva, da ga ni mogoče preizkusiti. Toženka se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zgolj sklicuje na upoštevne predpise (15.c člen ZIntPK), ne navaja pa konkretno, na kakšen način bi vpogled tožnika kot obravnavane osebe v sporne dokumente škodoval interesom tega postopka (četrti odstavek 15.c člena ZIntPK), še zlasti glede na nedoločno opredelitev teh dokumentov (delovni dokument, storno).
Ker je tožena stranka sodišče obvestila, da upošteva, da predaja tožnika Hrvaški zaradi poteka roka ni več mogoča in da bo razveljavila izpodbijani sklep in obravnavala prošnjo tožnika za mednarodno zaščito v Sloveniji, tožnik nima več pravnega interesa za odpravo izpodbijanega akta, saj mu s tem, ko se je tožena stranka odločila, da bo obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, izpodbijani akt ne posega več v njegovo pravico oziroma na zakon oprto pravno korist.
Ker je tožena stranka sodišče obvestila, da je rok za predajo tožnice v Francijo potekel, predaja na podlagi izpodbijanega akta ni več mogoča. V takem primeru mora tožena stranka razveljaviti izpodbijani sklep in obravnavati prošnjo tožnice za mednarodno zaščito v Sloveniji, če se tožnica nahaja v Sloveniji. Zato tožnica nima več pravnega interesa za odpravo izpodbijanega akta.
Tožnik je pri tukajšnjemu sodišču vložil tožbo zoper sklep FURS, s katerim je bil spoznan za odgovornega za prekršek po drugi alineji prvega odstavka 23. člena ZPDZC-1. V skladu z drugim odstavkom 60. člena ZP-1 je sodno varstvo zoper odločbo o prekršku zagotovljeno pred sodiščem splošne pristojnosti in ne tukajšnjim sodiščem, zato vložitev pritožbe zoper sklep tukajšnjega sodišča o stvarni nepristojnosti nima verjetnega izgleda za uspeh in je zato izpodbijana odločba pravilna in zakonita.
Sodišče se strinja s tožnico, da bi jo moral drugostopenjski organ, preden je izdal odločbo, seznaniti z novimi listinami, na katere se je skliceval pri odločitvi in ji dati možnost izjave. Ker tega ni storil, je bila njena pravica do izjave kršena.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa.
Po presoji sodišča je v obravnavanem primeru kršitev taka, da je njena odprava v upravnem sporu mogoča, saj bi tožnica že v tožbi lahko navedla, da možnosti priklopa nima (in zakaj ne), sodišče pa ji je tudi omogočilo vpogled v listine, ki jih v drugostopenjski odločbi navaja toženka, da bi jih lahko izpodbijala oziroma predložila nasprotne dokaze. Zaradi procesnih kršitev zato odločbe ni bilo treba odpraviti. Kršitev prvostopenjskega organa je saniral drugostopenjski organ, kršitev drugostopenjskega organa pa sodišče.
Sklep o prekinitvi postopka, s katerim ni odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi, niti ni z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, je procesni sklep, ki ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
Tožnik mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovemu tožbenemu zahtevku pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Ugoditev tožbi zoper odločbo, s katero je bilo tožnikovi vlogi v upravnem postopku v celoti ugodeno, bi pomenilo poslabšanje njegovega premoženjskega položaja.
S predajo tožnikov Republiki Hrvaški izpodbijani akt ne posega več v nobeno pravico tožnikov, ki bi jo bilo mogoče varovati z odpravo izpodbijanega akta in vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje. Tožena stranka ima tako prav, da v takih okoliščinah tožnika nimata več pravnega interesa za tožbo na odpravo akta in za vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek.
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev, pri čemer ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Tožnik se je v Zvezni republiki Nemčiji nahajal 1 leto in 11 mesecev, v tem času je imel zagotovljeno nastanitev, prehrano in zdravstveno oskrbo, v kolikor bi jo potreboval. Prejemal je denarno pomoč, ki jo je koristil za prehrano. Omogočen mu je bil dostop do trga dela, vendar se v času svojega bivanja tam ni zaposlil.
Sodišče se strinja s tožnikom, da obrazložitev, četudi dopolnjena, še vedno pri nekaterih merilih ni zadostna (to je skladna z 214. členom ZUP, ki se v teh zadevah uporablja na podlagi prvega odstavka 100. člena ZUJIK) oziroma pri določenih merilih ni obrazložena z razumnimi razlogi.
Sodišče se v okviru omejene sodne presoje ne spušča v strokovno oceno oziroma v razloge za dano oceno, razen če ta temelji na očitno nerazumnih razlogih. Kot takšne pa sodišče prepoznava razloge za oceno toženke, češ da je realna izvedljivost projekta zaradi terenskega dela vprašljiva in razlog, da bi bil projekt pri prvem od temeljnih merili bolje ocenjen, če bi bila podatkovna baza v kočevarščini.
Tožnik mora verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj.