Delodajalec, ki uveljavlja spodbudo za zaposlovanje po 27. členu ZSRR-2, mora izkazati, da delavci, za katere uveljavlja povračilo prispevkov za socialno varnost, živijo na območju z visoko stopnjo brezposelnosti.
Ker je spodbuda za zaposlovanje neposredno vezana na območja z visoko brezposelnostjo, je po oceni Vrhovnega sodišča njen osrednji namen v zmanjšanju regionalnih razlik glede stopnje brezposelnosti na teh območjih. Ne bi bilo namreč logično, da bi zakonodajalec vezal spodbudo za zaposlovanje na problemska območja z visoko brezposelnostjo, njen osrednji cilj pa ne bi bil znižanje stopnje registrirane brezposelnosti prikrajšanih kategorij delavcev na teh območjih, ampak le spodbujanje delodajalcev k zaposlovanju in s tem spodbujanje gospodarstva. Vrhovno sodišče pri tem pripominja, da je spodbuda za zaposlovanje po obravnavni določbi le eden izmed ukrepov regionalne politike, ki je vezan na problemska območja z visoko brezposelnostjo. Sicer pa ZSRR-2 za izboljšanje gospodarskih razmer na teh področjih za gospodarske subjekte predvideva druge ukrepe (npr. dodatne začasne ukrepe razvojne podpore in davčno olajšavo za investiranje). Poleg tega je v petem odstavku 27. člena izrecno določeno, da obravnavana spodbuda za zaposlovanje ni združljiva s subvencijo za zaposlitev, dodeljeno delodajalcu za namene spodbujanja zaposlovanja v okviru izvajanja ukrepov aktivne politike zaposlovanja. To pa kaže na to, da gre pri obravnavani spodbudi za zaposlovanje za specifično, regionalno naravnano spodbudo, ki ni namenjena izboljšanju zaposlitvenih možnosti (katerihkoli) brezposelnih delavcev (iz aktivne politike zaposlovanja) oziroma splošnemu znižanju stopnje brezposelnosti, ampak se ti cilji zasledujejo na točno določenem območju.
Razlog za delegacijo pristojnosti po 67. členu ZPP je predvsem v smotrnosti in ekonomičnosti postopka, ne pa morebitno napačno delo sodišča. Za odpravo morebitnih nepravilnosti pri delu sodišča imajo namreč udeleženci sodnih postopkov na razpolago pravna sredstva.
Za prvostopenjski pravdni postopek odobrena brezplačna pravna pomoč vključuje tudi brezplačno pravno pomoč za postopek mediacije.
Po presoji Vrhovnega sodišča gre pri postopku mediacije, čeprav je ta urejen v drugem predpisu, za del pravdnega oziroma nepravdnega (torej sodnega) postopka, saj sam mediacijski postopek sam zase ne more potekati v taki obliki, kot ga predvideva zakon. Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov (v nadaljevanju ZARSS) namreč ureja reševanje sodnih sporov v okviru postopkov alternativnega reševanja (1. člen ZARSS) in čeprav alternativno reševanje sporov samo po sebi ne pomeni sojenja (3. člen ZARSS), je del postopka pred sodišči in sodišča so obvezana strankam omogočiti uporabo mediacije (4. člen ZARSS).
V skladu s tretjim odstavkom 28. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je prosilec dolžan dati soglasje za mediacijo, če da takšno soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije sodelovati, razen če mediacija ni primerna. Če prosilec tega ne stori, mu celo preneha pravica do brezplačne pravne pomoči oziroma se šteje, da gre za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, če so stroški že nastali. Tudi iz tega izhaja, da je postopek mediacije tesno povezan z zadevo, za katero je prosilcu odobrena brezplačna pravna pomoč in če na postopek mediacije pristane nasprotna stranka, sodelovanja v tem postopku prosilec za brezplačno pravno pomoč ne more odkloniti.
Ni videti podlage niti razumnega razloga za to, da bi prosilec z že odobreno brezplačno pravno pomočjo za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje (kar pomeni celotni postopek pred sodiščem prve stopnje), ko bi prejel vabilo na mediacijo (na katero je, kot je bilo že navedeno, dolžan pristati), moral zaprositi še za brezplačno pravno pomoč za mediacijo ter v okviru iste pravdne zadeve še enkrat izkazati izpolnjevanje pogojev za njeno dodelitev.
Sodišče prve stopnje je v okviru primarno postavljenega zahtevka obravnavalo le možnost ukinitve služnosti v celoti. Ko je ugotovilo, da za to ni pogojev, je v okviru podrednega zahtevka presojalo le možnost njene utesnitve. Jasno je torej, da se vsebinsko odločitev sodišča ni podvojila in s tega vidika ne gre za res iudicata.
Obseg pravnomočnosti sodbe se lahko presoja le z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov.
Lastnik služeče stvari lahko zahteva, da se služnost utesni, če so izpolnjeni enaki pogoji, kot jih zakon določa za prenehanje služnosti. Stvarna služnost po prvem odstavku 222. člena SPZ preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. Možnost obračanja z dvakratnim manevriranjem pomeni, da služnost za gospodujoče zemljišče ni več potrebna in je podana podlaga za njeno utesnitev.