DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013418
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 179. ZVZD člen 5, 6. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih člen 50.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - soprispevek
Do poškodbe tožnika je prišlo pri zapiranju protipožarnih vrat, ki so tožniku delno priprla roko in mu odščipnila četrti prst leve roke. Prvo tožena stranka je opustila nadzor nad upoštevanjem navodil za varno delo oz. varno uporabljanje vrat, zato je odgovorna za nastalo škodo po načelu krivdne odgovornosti.
Tožnik je ravnal v nasprotju s tisto skrbnostjo za lastno varnost, ki se lahko pričakuje od vsakega delavca, ko stopa skozi vrata, posebej še, če gre za težka vrata, ki se zapirajo na poseben zapiralni mehanizem. Tožnik je poskušal ustaviti vrata, tako da je dlan leve roke naslonil na vrata in jih skušal zadržati. Tudi po izkustvenem pravilu je takšno ravnanje lahkomiselno, saj bi moral pričakovati, glede na težo vrat, da mu lahko vrata prste stisnejo, glede na kratek časa zapiranja vrat. Zato tožnikov soprispevek k nastanku škode znaša 20 %.
Najemne pogodbe ni mogoče odpovedati s tožbo, če najemodajalec predhodno, z opominom z vsebino iz 3. odstavka 103. člena SZ-1, ni pisno opozoril najemnika, ki krši najemno pogodbo. Najemodajalec mora poskrbeti, da je najemnik dejansko seznanjen z opominom, z vsebino kot jo določa zakon. Bistvo 3. odstavka 103. člena SZ-1 je v tem, da se najemniku omogoči, da svojo obveznost izpolni in se seznani s posledicami, če tega ne bo storil. Dokazno breme glede dejanske seznanjenosti najemnika je na najemodajalcu.
Po prvem odstavku 246. člena ZUJF javnemu uslužbencu, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, na podlagi prvega odstavka 36. člena v povezavi s 54. členom oziroma četrtim odstavkom 130. člena ali 402. člena in 404. člena ZPIZ-1 pogodba o zaposlitvi preneha veljati. Tožnik je spornega dne pridobil pravico do starostne pokojnine, zato je tožena stranka imela pravno podlago, da je tožniku na podlagi 246. člena ZUJF izdala sklep, da tožniku preneha veljati pogodba o zaposlitvi.
Po 9. alineji 1. odstavka 65, člena ZUTD pravica do denarnega nadomestila preneha s prvim dnem v mesecu, v katerem je zavarovanec opustil obveznost sprotnega obveščanja zavoda o podlagi za izplačilo dodatnega dohodka o opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo. Tožnik je bil izvoljen za občinskega svetnika. To funkcijo je opravljal neprofesionalno in iz tega naslova prejemal dohodek, poimenovan sejnina. Tožnik zavoda ni obvestil o plačilu za opravljeno delo, zato mu je pravica do denarnega nadomestila zakonito prenehala.
Sejnina za neprofesionalno opravljanje svetniške funkcije predstavlja dodaten dohodek v smislu 9. alinee 1. odstavka 65. člena ZUTD.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 142, 142/1, 143, 143/1, 147, 147/6, 147/7. ZEPDSV člen 6.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - nadurno delo - neenakomerno razporejen delovni čas
Za ugotovitev utemeljenosti poslovnega razloga ni potrebno ugotoviti izboljšanja poslovanja delodajalca po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu.
Tudi v primeru neenakomerno razporejenega delovnega časa je nadurno delo delo prek polnega delovnega časa (prvi odstavek 143. člena ZDR), to je delo prek 40 ur na teden in ne prek 56 ur na teden. Res pa je potrebno pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa upoštevati daljše časovno obdobje, to je največ šest mesecev.
Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS št. 26/1991) člen 39. Ustava člen 2, 25, 78.
reševanje stanovanjskih potrebe delavcev, zaposlenih pri obrtnikih - sredstva solidarnosti in vzajemnosti - kolektivna pogodba
Zbiranje sredstev za reševanje stanovanjskih potreb delavcev, zaposlenih pri zasebnih delodajalcih, ni bilo v nasprotju z Ustavo, saj so bili prispevki namenjeni solidarnosti in vzajemnosti v stanovanjskem gospodarstvu in niso imeli značaja davka.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VDS0012946
ZDR člen 184. ZTPDR člen 73. ZPP člen 18. ZMZPP člen 2, 2/1, 30, 30/1, 30/2, 31, 52, 52/3. ZOR člen 173, 185, 185/1, 185/3, 188, 188/1, 188/2, 195, 195/2, 206, 206/4, 376, 376/2. OZ člen 352. ZDM člen 2.
pristojnost - mednarodni element - uporaba domačega prava - odgovornost ladjarja - pravilo najtesnejše vezi - zastaranje - poklicna bolezen - vezanost na pravnomočno sodbo v socialnem sporu - vzročna zveza - nevarna dejavnost - solidarna odgovornost - premoženjska škoda - alternativna vzročnost - premoženjska škoda - izgubljeni zaslužek - renta
Tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi poklicnega obolenja, ki je nastalo kot posledica dela na ladjah toženk. Sporno razmerje (glede na to, da so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene v Sloveniji, da sta se tožnik in drugo toženka dogovorila za pristojnost slovenskega sodišča in da je tožnik slovenski državljan) ima najtesnejšo zvezo s slovenskim pravom.
V primerih uveljavljanja škode zaradi poklicne bolezni začne teči zastaranje takrat, ko so oškodovancu znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode ter okoliščine, ki kažejo na osebo določenega povzročitelja, oziroma ko bi oškodovanec mogel vložiti odškodninski zahtevek zaradi poklicne bolezni. V socialnem sporu sta sodna izvedenca v pisnem mnenju obrazložila, da je treba zdravstvene težave tožnika pripisati tudi delovnemu okolju (izpostavljenosti vibracijam na ladji). Tožnik je s prejemom tega mnenja zvedel za vzrok škode, zato je takrat začel teči 3-letni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninskega zahtevka.
V socialnem sporu je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je tožnikova invalidnost deloma posledica poklicne bolezni v 33 % in deloma bolezni v 67 %. Druga toženka kot tožnikov delodajalec je imela možnost sodelovati v socialnem sporu. Zato je delovno sodišče glede vzroka tožnikove invalidnosti vezano na pravnomočno sodbo iz socialnega spora.
Tisti, ki se ukvarja z dejavnostjo, pri kateri lahko pride do poklicne bolezni, za nastalo škodo odgovarja po načelu objektivne odgovornosti.
Predmeti lizinga so bili res ukradeni in v okviru kazenskega postopka zaseženi, vendar ni mogoče mimo neprerekane ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bili vsi predmeti že po dobrih treh mesecih vrnjeni toženi stranki kot njihovemu lastniku. Ko so bili predmeti lizinga vrnjeni toženi stranki, je ta pozvala tožečo stranko, da jih prevzame. Ker tožeča stranka tega ni želela, je na koncu tožena stranka predmete lizinga prodala. Za tako ravnanje je imela tožena stranka v razmerju do prvotnih lastnikov podlago v določbi 64. člena SPZ, po kateri je na predmetih lizinga veljavno pridobila lastninsko pravico (in na kar je tožena stranka ves čas postopka, pa tudi še v odgovoru na pritožbo, opozarjala). Povedano pa pomeni, da predmeti lizinga niso imeli pravne napake, saj je tožena stranka s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe na njih veljavno pridobila lastninsko pravico. Zgolj začasna evikcija pa, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, po veljavni sodni praksi ne daje podlage za avtomatično razdrtje pogodbe.
IZVRŠILNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0079155
ZPP člen 12, 212, 437, 436/1. ZPSPP člen 26, 27, 28.
najemna pogodba za poslovni prostor – sodna odpoved – nedopustnost – obseg škode – trditveno in dokazno breme – vzpostavitev prejšnjega stanja – pomoč prava nevešči stranki
Toženka je v postopku pravočasno ugovarjala, da vsega blaga, ki je navedeno na specifikaciji kot zaloga na dan 9. 5. 2010, v poslovnem prostoru in tudi v skupnih prostorih ni bilo. Navedla je tudi, da je bila tožnica obveščena o tem, kje je odpeljano blago in bi ga lahko prevzela, pa tega ni storila. S temi trditvami je toženka dokazno breme prenesla nazaj na tožnico, ki bi morala v postopku konkretneje izkazati obseg nastale škode. Tega dokaznega bremena ni zmogla.
Do umika tožbe je prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka oz. plačila razlike nezakonito odvzetega zneska pokojnine. Zato je tožena stranka dolžna tožnici povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (1. odst. 158. člena ZPP).
ZPIZ-1 člen 25, 25/1, 34, 34-7. ZPIZ-2 člen 3, 6, 11. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-3.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - prostovoljna vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje
V ZPIZ-2 je bil za zavarovance iz 3. člena določen rok, v katerem morajo ustrezno urediti prostovoljno zavarovanje. Na podlagi te določbe so zavarovanci do vključno 7. 6. 2013 lahko na podlagi dokazil uredili prostovoljno zavarovanje. Tožnica tega ni storila, saj je vlogo za spremembo šifre vrste zavarovanja vložila 12. 6. 2013, rok za vložitev pa se je iztekel 7. 6. 2013. Ker je tožnica zamudila rok za vložitev zahteve, je toženec takšno vlogo za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe, ki je vpisana v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje, na podlagi 7. alinee 34. člena ZPIZ-1 od 1. 2. 2012 dalje, pravilno zavrgel (3. točka prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi z 11. členom ZPIZ-2).
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0073456
ZASP člen 193, 193/2. ZASP-B člen 24, 24/1, 24/4. ZPP člen 212.
pravica distribuiranja – varstvo pravic proizvajalcev fonogramov - časovna veljavnost ZASP – imetnik pravice proizvajalca fonogramov – obstoj varstva pravice v državi članici EU – nesklepčnost – nekonkretizirane trditve
Pravice proizvajalcev fonogramov z ZAP, torej pred začetkom veljavnosti ZASP z dne 29. 4. 1995, na območju sedanje Republike Slovenije, niso bile varovane. Z uveljavitvijo ZASP pa so pod določenimi pogoji postale varovane. Varstvo proizvajalcev fonogramov je bilo omogočeno, če so bili izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 193. člena ZASP. Z navedeno določbo so varovani le fonogrami, ki so bili prvič posneti po 29. 4. 1975. Z novelo ZASP-B se je varstvo razširilo tudi na fonograme, ki niso bili varovani po 1. 2. in 3. odstavku 193. člena ZASP. Tako so inter alia varovani tudi fonogrami, ki so bili prvič posneti pred 29. 4. 1975, pod pogojem, da so na dan pristopa Republike Slovenije k Evropski uniji varovani v vsaj eni državi članici Evropske unije (oživitev varstva), kar določa 1. odstavek 24. člena ZASP-B. V skladu s 4. odstavkom 24. člena ZASP-B mora obstoj varstva neke pravice v državi članici Evropske unije dokazati tisti, ki se nanj sklicuje.
Za uspeh tožeče stranke pri varstvu pravic proizvajalcev fonogramov po določbi 2. odstavka 193. člena ZASP je ključnega pomena, da stranka zatrjuje in dokaže, da so bili fonogrami prvič posneti po 29. 4. 1975.
ZDR-1 člen 17, 17/3, 18, 200, 200/1, 200/2, 200/3.
obstoj delovnega razmerja - sodno varstvo - elementi delovnega razmerja
Tožnik je delal pri toženi stranki na način, da so izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja v smislu 4. člena ZDR-1 (delo je opravljal po navodilih delodajalca; vključen je bil v delovni proces; za delo je prejel plačilo). Tožnik je bil vsakodnevno prisoten na delu približno 8 ur. Tožena stranka je določala vsebino njegovega dela, torej sestavo in montažo televizijskih prispevkov ter mu pri tem dala dodatne pogoje glede montaže. Zato je tožnikov zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - pisno opozorilo - ponavljanje kršitev
Tožniku (vozniku avtobusa) je bilo izdano pisno opozorilo pred odpovedjo, ker od potnic ni pobral voznine in jim ni izdal vozovnice. Tožnik je izpodbijal utemeljenost pisnega opozorila po prvem odstavku 83. člena ZDR, zato bi sodišče prve stopnje moralo vsebinsko preveriti njegovo utemeljenost.
Tudi če kršitev, zaradi katere je bila podana redna odpoved, sama zase morda ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je treba upoštevati, da prejšnja opozorila niso dosegla svojega namena in je tožnik s kršitvami nadaljeval.
Pravna teorija in večinska sodna praksa stojita na enotnem stališču, da gre v primeru pripoznave v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave za institut, ki ga je treba enačiti z institutom pripoznave v pravdnem postopku, saj gre pri stečajnem postopku oziroma pri postopku prisilne poravnave za logično nadaljevanje pravdnega postopka. Gledano celovito je treba zato šteti, da je tožeča stranka prek priznanja svoje terjatve v postopku prisilne poravnave z zahtevkom zoper toženo stranko uspela (njen zahtevek je bil pripoznan), zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka na podlagi 157. člena ZPP.
ZŠtip člen 3, 26, 30, 30/2. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij člen 5. ZPPreb člen 25.
Zoisova štipendija - dodatek za bivanje
Niti ZŠtip niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij niti Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izdaje izpodbijanih odločb, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013. Opustitev prijave in posledično nepredložitev dokazila o prijavljenem začasnem prebivališču zato ne pomeni izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).
spor majhne vrednosti – pogodba o poslovnem sodelovanju – ugovor neizpolnjene pogodbe – pravilo sočasne izpolnitve – načelo vestnosti in poštenja – načelo enake vrednosti dajatev
Tožeča stranka za toženo ni opravila nobenega dela, zato do plačila ni upravičena. Poleg tega iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da si je tožena stranka prizadevala, da bi tožeči stranki dostavila dokumentacijo, kar ji zato, ker ji tožena stranka ni nudila primernega odziva, ni uspelo.
Evropska konvencija o izročitvi člen 12, 12/2, 14, 14/1, 14/1-a. ZKP člen 521, 522, 522/1, 522/1-10, 523, 523/3, 523/3-3.
postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev – pogoji za izročitev tujca – sojenje v nenavzočnosti – prošnja in dokazila – načelo specialnosti
V postopku izročitve obdolženega tujca državi prosilki je podan primer iz 14. člena Evropske konvencije o izročitvi, ko se lahko proti izročeni osebi, tedaj obdolženemu tujcu, uvede postopek ali izvrši obsodba tudi za katerokoli drugo kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno pred njeno izročitvijo in ne samo tisto, zaradi katerega je bila izročena pod pogojem, kot je predpisano v a) točki 1. odstavka 14. člena Evropske konvencije o izročitvi, če pogodbenica (tedaj zaprošena država Republika Slovenija), ki je izročeno osebo izročila, v to privoli.
zavarovalno razmerje - lastnost zavarovanca - poslovodna oseba
V smislu 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 je bilo obvezno zavarovanje poslovodnih oseb in družbenikov do uveljavitve novele zakona ZPIZ-1 s 1. 1. 2002 obvezno le, če so dosegle takšne dohodke, ki so predstavljali osnovo za obračun dohodnine, najmanj v znesku minimalne plače, in če niso bile obvezno zavarovane na drugi podlagi. Oba pogoja sta morala biti izpolnjena kumulativno, saj sicer do 31. 12. 2001 za takšne osebe zavarovanje ni bilo obvezno. Od uveljavitve novele ZPIZ-1 od 1. 1. 2002 dalje pogoj osnove za obračun dohodnine najmanj v višini minimalne plače ni bil več določen. Ker sodišče prve stopnje teh pravno relevantnih dejstev za obdobje od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2001 ni ugotavljalo, je tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjskega posamičnega upravnega akta o lastnosti zavarovanca na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2000 dalje (do 17. 4. 2011 ter od 8. 7. 2011 do 18. 8. 2011) preuranjeno zavrnilo.
Ker ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe na ugotovitev pravnega razmerja, ki je glede lastništva že vpisano v zemljiški knjigi, se tožba zavrže.