vrnitev v prejšnje stanje – rok za plačilo sodne takse – materialnopravni rok – podaljšljivost roka
Rok za plačilo sodne takse je po svoji naravi materialno-praven (in ne procesen rok), obveznost stranke opraviti takšno plačilo pa je materialno-pravna. Gre za nepodaljšljiv (oziroma prekluziven) zakonski rok, glede katerega vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče zahtevati.
Tožnica je s tem, ko je v zvezi z zavarovanjem izpolnitve kreditnih terjatev zahtevala cenitev nepremičnin (ki naj bi takšnemu zavarovanju služile), ravnala s potrebno profesionalno skrbnostjo. A se ta njena dolžnost s tem ni preprosto izčrpala. Tako je bila dolžna ravnati tudi po prejemu toženčevih cenitvenih poročil, ki bi jih morala ustrezno preveriti (ovrednotiti). Tega pa kljub okoliščinam, ki so izkazovale neskladje med opisom namembnosti zemljišč v toženčevih poročilih in stanjem, razvidnim iz prodajnih pogodb, ni storila. Ustrezno skrbno postopanje po prejemu poročil je bilo, upoštevaje ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bila toženčeva cenitev zanjo odločilna za sklenitev kreditnih pogodb (s hipotekarnim zavarovanjem) z družbo XY, še toliko bolj pričakovano. Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica kot finančna institucija v skladu skrbnostjo dobrega strokovnjaka (ki se v poslovanju od nje ves čas pričakuje) predpostaviti tudi možnost, da sta toženčevi cenitveni poročili nepravilni, je povsem na mestu.
DEDNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0083331
OZ člen 564.
darilna pogodba – pogodba o preužitku – falsa demonstratio non nocet – aleatornost pogodbe – dediči – nujni delež – načelo enake vrednosti dajatev
Pri obveznosti preživljanja je aleatornost (naključnost, slučajnost, negotovost) pravilo, saj se praviloma ne more vedeti, koliko časa bo preživljanec živel in torej užival storitve preživljalca. Le če bi lahko pogodbeni stranki, oziroma tudi le ena od njiju, že a priori ocenili, da bo imela katera od njiju večje koristi od obveznosti, pogodba preneha biti aleatorna. Zato nihče od dedičev ne more uspešno uveljavljati kršitve načela enake vrednosti dajatev
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 235, 235/1, 240, 240/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin
Tožnica (ki je pri toženi stranki opravljala delo vodje poslovne enote) je kot verodostojne podpisovala evidence opravljenega dela podizvajalcev, čeprav je vedela, da vsebujejo neresnične podatke, kasneje pa je od podizvajalcev prevzemala gotovino in jo izročala delavcem tožene stranke.
Tožnica v poslovno listino (evidenco opravljenih ur podizvajalcev, ki jo je bila dolžna voditi v okviru svojih del in nalog) vnesla lažne podatke in jo s svojim podpisom potrdila kot verodostojno. S svojim ravnanjem je izpolnila vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1. Zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
posojilna pogodba – sklenitev pogodbe – pogodba v korist tretjega – disenz – neupravičena obogatitev – pravna podlaga zahtevka
Sodišče v primeru, da tožeča stranka v tožbi navede pravno podlago tožbenega zahtevka, nanjo ni vezano in odloča o tožbi tudi, če je sploh ne navede. Pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka je naloga sodišča. Določeno pravno podlago pa lahko sodišče pri presoji uporabi (le) takrat, če stranka za to ponudi ustrezno trditveno podlago, da torej navede vsa dejstva, na podlagi katerih bi bilo, z upoštevanjem te pravne podlage, mogoče zahtevku ugoditi.
Vezanost pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo pomeni vezanost na dejstva, navedena v izreku kazenske sodbe, tudi npr. način storitve kaznivega dejanja in vrste ter opis telesnih poškodb. Toženec (obsojenec) tako ne more uspeti z ugovorom, da so tožničine poškodbe, izrecno navedene v izreku kazenske obsodilne sodbe, posledica nekega drugega dogodka ter da poškodbe niso take, kot jih zatrjuje tožnica.
Zavarovalnica je škodni dogodek v regresnem zahtevku z dne 26. 7. 2006 označila z datumom 29. 8. 2002, v regresnem zahtevku z dne 23. 11. 2004 pa z datumom 30. 8. 2002, pri čemer je očitno, da gre za isti škodni dogodek, ki ima pri zavarovalnici tudi enako opravilno oznako. Razlogi sodišča prve stopnje, da gre za dva različna dogodka, od katerih enega zavarovalnica ni dokazala, drugega pa ne zatrjevala ne izkazala, so zato v nasprotju s predloženimi listinami in povsem izven trditvene podlage obeh pravdnih strank, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
Poslovodstvo družb v koncernu na eni strani ter reprezentativni sindikati, sveti delavcev in delavski zaupniki na drugi strani so sklenili Dogovor zaradi ublažitve posledic gospodarske krize. Vsebina Dogovora, po kateri se je delavcem v letu 2012 ustrezno znižala plača, ter zmanjšal letni dopust in regres, se je nanašala tudi na tožnika, čeprav sindikat, katerega član je bil v spornem času, ni bil podpisnik Dogovora. Zato tožnik v tem individualnem delovnem sporu neutemeljeno zahteva od svojega delodajalca odmero takšne dolžine letnega dopusta, kot ga je imel pred sklenitvijo Dogovora.
Vsaka stranka mora predhodno sama kriti stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Dokaz z zaslišanjem priče B. Z. je predlagala tožeča stranka, kar pomeni, da je predhodno sama dolžna nositi stroške, povezane s prihodom navedene priče na sodišče.
Glede na izid postopka pa o povračilu stroškov odloči sodišče le na določeno zahtevo stranke, v kateri mora opredeljeno navesti, za katere zahteva povračilo in sicer najpozneje do konca glavne obravnave. Pritožnik pa utemeljeno opozarja, da tožeča stranka potnih stroškov priče Z. do konca glavne obravnave ni priglasila, zato prvostopenjsko sodišče ni imelo materialnopravne podlage, da jih je naložilo v plačilo toženi stranki glede na tožnikov uspeh v pravdi.
izpodbijanje skupščinskih sklepov delniške družbe – informacijska pravica – delničarjeva pravica do obveščenosti – kršitve pravice do obveščenosti delničarja – časovna omejenost uveljavljanja delničarjeve pravice do obveščenosti – vprašanja postavljena izven skupščine – konkludentna potrditev odgovora poslovodstva – konkludentno ravnanje
Delničarjeva pravica do obveščenosti se uresničuje z ustrezno informacijsko zahtevo (vprašanjem), ki mora izpolnjevati tri predpostavke: 1) delničar jo mora uveljavljati na skupščini; 2) nanašati se mora na zadeve družbe ali na pravna in poslovna razmerja družbe s povezanimi družbami; 3) zahtevana informacija mora biti potrebna za presojo dnevnega reda. Pravica do obveščenosti delničarja torej ni absolutna pravica, temveč je omejena tako glede svojega predmeta, kot časa izvrševanja. Slednje konkretno pomeni, da bo poslovodstvo delniške družbe zavezano dati informacijo posameznemu delničarju le tedaj, ko jo bo ta od nje na skupščini zahteval. Zahteva za odgovore, ki jo bo delničar dal pred skupščino ali po njej tem časovnim omejitvam ne ustreza.
Tožeča stranka je na skupščini postavila vprašanja in na njej tudi zahtevala odgovore s tem, ko je v dopisu navedla, naj poslovodstvo na pisna postavljena vprašanja odgovori na skupščini. Tako opisano ravnanje tožeče stranke, kot samo dejstvo, da je bil njen dopis priložen k zapisniku o skupščini, ne ustreza jasno izraženi zahtevi, da morajo biti vprašanja postavljena na sami skupščini. Tožeča stranka bi morala vprašanja, ki jih je pred skupščino naslovila na poslovodstvo na skupščini ponoviti ali vsaj na skupščini izrecno zahtevati, da ji poslovodstvo na vsa predhodno pisno zastavljena vprašanja odgovori.
Pojem konkludentnega ravnanja je pravni standard, katerega napolnjenost presoja sodišče glede na dejanske (ne pravne) trditve pravdnih strank.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013243
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 171, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - soprispevek - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Izstopa iz jarka z vertikalnimi stenami, globine 60-90 cm (kjer je tožnik iz jarka izstopal in se pri tem poškodoval, pa je bil jarek globok približno 80 cm) s sipkim materialom na delu, kamor bi se delavec oprl, brez ustreznih pripomočkov (na primer stopnice), ni mogoče opredeliti kot enostavnega oziroma običajnega, za katerega delavcu ne bi bilo potrebno zagotoviti ustreznih delovnih sredstev oziroma opreme. Ker prvotožena stranka tožniku ni zagotovila varnega izstopa iz gradbenega jarka, je podana njena krivdna odgovornost, saj mu ni zagotovila vseh pogojev za varno delo.
Pri padcu petletnega otroka ne gre za nepričakovan in nepredvidljiv dogodek, vendar to ne pomeni, da mora biti nadzor in neposredno varstvo vzgojiteljice v vsakem trenutku takšno, da bo možnost poškodbe absolutno izključena, saj je to nerealno in neživljenjsko. Pritožnikova navedba, da bi lahko vzgojiteljica ob neposredni navzočnosti tožnika ujela in preprečila poškodbo je nerealna, saj bi tak očitek pogojeval zahtevo po vzgojiteljici ali varuški za vsakega otroka, da bi lahko vzgojno varstvene ustanove takšne dogodke popolnoma izključile.
odškodnina zaradi nezmožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja – plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja – aktivna legitimacija
Morebiten dogovor (sodna poravnava) o plačilu določenega zneska namesto vrnitve nepremičnine v last (in posest) ne pomeni, da denacionalizacijski upravičenec nima zahtevka po 72. členu ZDen za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe.
ugovor zoper plačilni nalog o odmeri sodne takse – ugovorni razlogi
Sodišče prve stopnje je v zavrnitvi ugovora tožečo stranko pravilno podučilo, da je mogoče vložiti ugovor le iz razloga že plačane sodne takse oz. njene napačne odmere.
odškodninska odgovornost delodajalca – krivdna odgovornost – spolzke stopnice – zimske razmere – padec delavca na stopnicah pred gostinskim lokalom
Upoštevaje dejstvo, da je tožnica v lokalu zaposlena že dolga leta ter stopnice, na katerih je padla, po lastni izpovedbi dobro pozna, ter da je kritičnega dne sporne stopnice celo čistila, ji je moralo biti stanje stopnic znano, zato ni bilo razloga za delodajalkino dodatno opozarjanje na slabo stanje stopnišča. Za škodni dogodek je tako odgovorna sama, saj bi se morala zavedati, da se drsnost talne obloge v primeru, da je na njej plast snega ali nesprijetega ledu, bistveno poveča, zato bi morala hoji po stopnicah posvetiti večjo pozornost.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila – krivdna odškodninska odgovornost - vzročna zveza – izključna krivda
Zavarovanka tožene stranke s svojim načinom vožnje ničesar ni prispevala k nastanku škodnega dogodka in tudi ni mogla pričakovati, da jo bo prvotožnik z motornim kolesom in z veliko hitrostjo prehiteval po desni strani, kjer so bili tudi parkirani osebni avtomobili in brez zaviranja trčil v parkirano vozilo. Ne samo, da je prvotožnik grobo kršil predpise o hitrosti in nepravilnem prehitevanju po desni strani, vozil je tudi brez vozniškega dovoljenja, brez registriranega motorja in brez varnostne čelade. Vožnjo v takih okoliščinah je potrebno oceniti kot brezobzirno. Pravilen je zato zaključek sodišča, da je do prometne nezgode prišlo po izključni krivdi prvega tožnika.
Otroški dodatek ni več denarna pomoč otroku, ampak gre za prejemek, namenjen zadovoljevanju potreb družine, v kateri otrok živi. Namen in tudi način dodeljevanja otroškega dodatka se je tako spremenil, da ni več pravilen pristop, ki pri določitvi preživninske obveznosti staršev upošteva otroški dodatek, odmerjen družini pred njenim razpadom glede na tedanje število članov in upoštevajoč tedanje dohodke ter premoženje članov družine.
pripadajoče zemljišče – postopek določitve pripadajočega zemljišča – funkcionalno zemljišče – pravica uporabe – pripadajoče zemljišče k enostanovanjski stavbi
Možna je določitev pripadajočega zemljišča k enostanovanjski stavbi.
Tako iz akta nasprotne udeleženke o določitvi zemljišča, ki je neposredno namenjen za redno rabo obravnavanih stavb, ki je bilo tudi izhodiščna podlaga za določitev pripadajočega zemljišča v okviru denacionalizacijskega postopka, kot tudi iz denacionalizacijske odločbe izhaja, da predstavlja funkcionalno zemljišče k objektom parc. št. 1689/365 oziroma k obravnavanim objektom nepremičnina parc. št. 1689/876. Prav zato to zemljišče ni pripadlo denacionalizacijskim upravičencem. Sodišče prve stopnje je izrecno navedlo, da navedena upravna akta sicer ne predstavljata odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča oziroma gradbene parcele, vendar pa izkazujeta, da je nasprotna udeleženka sama štela zemljišče parc. št. 1689/876 za funkcionalno zemljišče k stavbam predlagateljic. Ugotovilo je tudi, da predlagateljici že od nakupa parcele uporabljata navedeno zemljišče oziroma ga imata v posesti in da se v vsem tem času raba ni spreminjala.