V skladu s 352. členom OZ zastara odškodnina terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (1. odstavek 352. člena OZ). V 2. odstavku 352. člena pa je določeno, da odškodninska terjatev v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. Obseg nepremoženjske škode je znan, ko je zdravljenje zaključeno in se je zdravstveno stanje oškodovanca objektivno gledano tako ustalilo, da je bilo mogoče opredeliti višino tožbenega zahtevka. Ni nujno, da je zdravljenje poškodb v celoti končano. Zadostuje, da je oškodovančevo zdravstveno stanje stabilizirano do mere, ki dopušča opredelitev škode. Če tudi oškodovanec za obseg škode morebiti ne ve, zastaranje prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera, ob običajni vestnosti lahko izvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljavljati odškodninski zahtevek. Tožnici je bil obseg škode znan najkasneje ob zaključku zdravljenja, zato je terjatev tožnice ob vložitvi tožbe že zastarala, saj je potekel 3 letni subjektivni zastaralni rok.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – obrazloženost ugovora – predlaganje dokazov – predložitev listinskih dokazov
S tem, ko je dolžnik v ugovoru navedel, da lahko pošlje plačilne naloge oziroma dokazila o plačilu, je zakonski zahtevi o predlaganju dokazov zadostil. Četudi gre za listinske dokaze, slednjih ni potrebno priložiti.
ZZVZZ člen 81, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1, 233, 233/1, 235.
bolniški stalež
Osebni zdravnik tožnika ni vedel izpovedati, ali je bil tožnik zmožen za delo ali ne, iz medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu pa nikjer ne izhaja, da bi lečeči zdravniki specialisti tožniku poleg medikamentozne terapije priporočali še bolniški stalež ali svetovali za določeno obdobje kakšne omejitve pri delu. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, preuranjena.
odškodninska odgovornost delavca – premoženjska škoda
Tožbeni zahtevek tožeče stranke (delodajalca) za plačilo premoženjske škode iz naslova plačila odškodnine zaradi ukradenega prenosnega računalnika, ki ga je toženec imel v osebni uporabi, ni utemeljen, ker je šlo za škodno dejanje v funkcionalni zvezi z delom (tožencu je bil računalnik ukraden na letališču, ko je šel na službeno potovanje, tatvino pa je prijavil varnostnim organom na letališču).
Tožnik, ki pravico do družinske pokojnine ob starosti 45 let uveljavlja po pokojnem očetu, je bil ob očetovi smrti invalid III. kategorije. Ker ni bil popolnoma nezmožen za delo (I. kategorija invalidnosti), niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do družinske pokojnine.
Spor med delodajalcem in nosilcem obveznega zdravstvenega zavarovanja, v katerem delodajalec zahteva od zavoda razliko izplačila refundacije nadomestila plače za svojega delavca, ni socialni, temveč gospodarski spor.
URS člen 33, 50. ZPIZ-1 člen 5, 39. ZUP člen 125, 129, 129/1, 129/1-4. ZMEPIZ člen 43.
nova odmera pokojnine – zavrženje zahteve
Ker je odločba o priznanju in odmeri starostne pokojnine postala pravnomočna, je toženec tožničino zahtevo za novo odmero pokojnine, ker v pokojninsko osnovo niso bila všteta izplačila dohodka iz naslova dobička, izplačanega v letu 1992, od katerega so bili plačani tudi prispevki, utemeljeno zavrgel.
obstoj delovnega razmerja – odpoved pogodbe o zaposlitvi – samostojni podjetnik – elementi delovnega razmerja
Delovnopravna zakonodaja ne prepoveduje, da ima delavec, ki je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in bil pri delodajalcu zaposlen za nedoločen čas, tudi status samostojnega podjetnika. Formalni status samostojnega podjetnika in delavca v delovnem razmerju se pojmovno ne izključujeta. Tega ne preprečuje posebna ureditev položaja samostojnih podjetnikov v Zakonu o gospodarskih družbah. Zato ni ovir, da samostojni podjetnik ne bi mogel skleniti tudi pogodbe o zaposlitvi (oziroma ni ovire tudi za priznanje delovnega razmerja) kot pogodbe o trajnem razmerju. Veljavna zakonodaja tega ne prepoveduje, ZDR pa ne glede na formalno obliko razmerja vzpostavlja celo domnevo delovnega razmerja, če obstajajo elementi tega razmerja.
O predhodni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je bilo pravnomočno odločeno, saj je bil tožbeni zahtevek tožnika zavrnjen s sodbo Vrhovnega sodišča RS. Pri odločanju o ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS ne gre za odločanje o predhodnem vprašanju. ZPP v 205. in 206. členu jasno določa primere, ko se pravdni postopek prekine oziroma primere, ko prekinitev postopka odredi sodišče. Vložitev ustavne pritožbe med razlogi za odreditev prekinitve pravdnega postopka ni navedena.
Vrhovno sodišče je odločilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov dne 29. 6. 2010 in da je bila odpoved zakonita. Zato po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2010 ni bilo več podlage za nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki in ga torej ta ni bila dolžna pozvati na delo ter mu priznati pravic iz pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2009. Glede na navedeno tožnik nima več pravnega interesa za izpodbijanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 3. 5. 2012. Iz določb ZPP, ki navajajo pravni interes (predvsem 181., 274., 343. in 374. člen) izhaja, da je pravni interes podan tedaj, če je tožnik glede ravnanj tožene stranke v negotovosti in če bo to negotovost odpravilo sodišče s sodbo. Čeprav je ob vložitvi tožbe tožnik izkazoval pravni interes v tem sporu, je zaradi odločitve Vrhovnega sodišča v sporu v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 29. 6. 2010 pravni interes prenehal, saj se pravni položaj tožnika ne more več spremeniti.
ZPIZ-1 člen 275, 275/1, 275/3. OZ člen 190, 190/1, 190/3.
vrnitev preplačila
Z dokončno in pravnomočno odločbo toženca, da se tožniku z dnem 15. 6. 2009 ustavi izplačevanje nadomestila za čas čakanja na drugem ustreznem delu, je odpadla pravna podlaga za izplačilo nadomestila po tem datumu, zato je kasneje izplačana nadomestila tožnik dolžan vrniti tožencu.
Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti člen 22, 22/1. ZZVZZ člen 23, 40. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 153, 154, 155, 156. ZDSS-1 člen 63, 63/1,75.
zdravljenje v tujini - ambulantno zdravljenje - povračilo potnih stroškov - procesne predpostavke - zavrženje tožbe
Tožnik, ki ni zahteval predhodne odobritve oziroma napotitve na ambulantno zdravljenje v tujino (v Nemčijo), temveč je zahteval povrnitev stroškov za že opravljene storitve ambulantnega zdravljenja v tujini, je upravičen do povračila stroškov prevoza do najbližjega izvajalca takšnih zdravstvenih storitev, kot jih je prejel v tujini, zato neutemeljeno uveljavlja povračilo stroškov prevoza vse do kraja v tujini, ker je bil zdravljen.
Za povračilo stroškov pregledov v tujini, katerih povračila tožnik ni najprej uveljavljal pri tožencu in toženec o tem tudi ni odločil z dokončnim upravnim aktom, niso izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37. ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/2-1, 67, 67/1.
invalidska pokojnina - tujec
Ker pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, ga ni mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti in mu priznati pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, kar neutemeljeno uveljavlja s tožbenim zahtevkom.
ZPIZ-1 člen 15,15/1, 5/1-5, 36, 36/1, 58, 58/1, 156, 156/2.
delna pokojnina – odvetniška dejavnost – odjava iz zavarovanja
Tožnik je bil na dan dokončnosti izpodbijane odločbe toženca vključen v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju na podlagi opravljanja dejavnosti v polnem delovnem času in ni uveljavljal ustrezne spremembe zavarovanja v polovični delovni čas. Zato nima pravice do delne invalidske pokojnine, čeprav je v odvetniško zbornico vpisan za opravljanje dejavnosti s polovico delovnega časa in izpolnjuje pogoja pokojninske dobe in starosti za pridobitev pravice do starostne pokojnine.
URS člen 14, 22, 23. ZPIZ-1 člen 62, 65. ZPP člen 5, 8, 244, 244/1, 243, 245, 245/3, 254, 339, 339/2, 339/2-8.
vzrok invalidnosti - poklicna bolezen - izvedenska mnenja, pridobljena v drugem sodnem postopku
Stranska intervenientka (na strani toženca) je bila na delovnem mestu steklobrusilke pri tožeči stranki 21 let izpostavljena svincu, v posledici česar je prišlo do kronične zastrupitve s svincem, zaradi katere je pri njej prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Vzrok njene invalidnosti I. kategorije je zato poklicna bolezen.
Sodišče prve stopnje se je pri presoji vzroka invalidnosti oprlo predvsem na izvedenska mnenja, pridobljena v odškodninskem sporu med stransko intervenientko kot tožnico in tožečo stranko kot tožencem. S tem ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj je imela tožeča stranka v odškodninskem sporu možnost sodelovati pri izvedbi teh dokazov.
odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev – pravdni stroški – umik tožbe – stečaj – sodba na podlagi pripoznave
Po prevzemu pravde stečajnega upravitelja je sodišče izdalo sklep o nadaljevanju postopka, o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe ter odločilo tudi o stroških celotnega postopka v navedenem individualnem delovnem sporu. Pravna podlaga za odločitev o pravdnih stroških je določilo 2. odstavka 154. člena ZPP, upoštevaje pri tem uspeh v pravdi tožečih strank v višini 82,70 % (delna sodba na podlagi pripoznave), upoštevati pa je tudi potrebno, da so tožniki za zavarovanje svojih pravic iz delovnega razmerja morali vložiti tožbo, pri čemer se je predmetni postopek končal šele z izdajo sklepa, s katerim je sodišče odločilo tudi o stroških postopka. Ne gre za stroške, ki bi jih tožniki morali prijaviti v stečajnem postopku. Prav tako ni mogoče upoštevati določila 158. člena ZPP, ki določa, da tožeča stranka, ki umakne tožbe mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V predmetni zadevi je šlo za delno pripoznavo tožbenega zahtevka ter umik tožbe, pri čemer je bil stečajni postopek uveden po umiku tožbe, tako da stroškov ni bilo mogoče prijaviti v stečajnem postopku in tudi ta postopek je moralo sodišče rešiti skladno z določili ZPP, stroški postopka do uvedbe stečaja niso bili znani.
povračilo stroškov za prehrano in prevoz na delo in z dela - povračila stroškov v zvezi z delom
Tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni predložila nobenih dokazov o prisotnosti oziroma odsotnosti tožnika z dela, zgolj navedba o tem, da na delo ni prihajal, ne zadostuje za zaključek, da tožnik ni upravičen do povračila vtoževanih stroškov za prehrano in prevoz na delo in z dela.
ZPIZ-1 člen 22, 93, 93/6, 104, 104/1, 159, 160, 160/2.
delna invalidska pokojnina – izplačevanje
Toženec je tožniku delno invalidsko pokojnino pravilno priznal šele po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti (od 20. 1. 2011), ne pa že od dneva ugotovljene III. kategorije invalidnosti in priznanja pravice do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od polnega (od 4. 4. 2007). Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu delna invalidska pokojnina prizna že od 4. 4. 2007 dalje.
URS člen 14, 50, 52. ZPIZ-1 člen 8, 34, 34/8, 137, 139, 209, 210.
dodatek za pomoč in postrežbo – zavarovanje za ožji obseg – pretežnost zavarovanja
Ker je tožnica pretežni del obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegla v zavarovanju za ožji obseg pravic, skladno z 8. odstavkom 34. člena ZPIZ-1 nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Ta določba ni v nasprotju z ustavo, saj pri določitvi pogojev za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo niso kriteriji osebne okoliščine zavarovancev, temveč oblika zavarovanja v aktivni dobi in višina plačila prispevkov za posamezno obliko zavarovanja.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2. ZPSDP člen 1.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.