ZZVZZ člen 81, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1, 233, 233/1, 235.
bolniški stalež
Osebni zdravnik tožnika ni vedel izpovedati, ali je bil tožnik zmožen za delo ali ne, iz medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu pa nikjer ne izhaja, da bi lečeči zdravniki specialisti tožniku poleg medikamentozne terapije priporočali še bolniški stalež ali svetovali za določeno obdobje kakšne omejitve pri delu. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, preuranjena.
ZPIZ-1 člen 15,15/1, 5/1-5, 36, 36/1, 58, 58/1, 156, 156/2.
delna pokojnina – odvetniška dejavnost – odjava iz zavarovanja
Tožnik je bil na dan dokončnosti izpodbijane odločbe toženca vključen v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju na podlagi opravljanja dejavnosti v polnem delovnem času in ni uveljavljal ustrezne spremembe zavarovanja v polovični delovni čas. Zato nima pravice do delne invalidske pokojnine, čeprav je v odvetniško zbornico vpisan za opravljanje dejavnosti s polovico delovnega časa in izpolnjuje pogoja pokojninske dobe in starosti za pridobitev pravice do starostne pokojnine.
URS člen 14, 22, 23. ZPIZ-1 člen 62, 65. ZPP člen 5, 8, 244, 244/1, 243, 245, 245/3, 254, 339, 339/2, 339/2-8.
vzrok invalidnosti - poklicna bolezen - izvedenska mnenja, pridobljena v drugem sodnem postopku
Stranska intervenientka (na strani toženca) je bila na delovnem mestu steklobrusilke pri tožeči stranki 21 let izpostavljena svincu, v posledici česar je prišlo do kronične zastrupitve s svincem, zaradi katere je pri njej prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Vzrok njene invalidnosti I. kategorije je zato poklicna bolezen.
Sodišče prve stopnje se je pri presoji vzroka invalidnosti oprlo predvsem na izvedenska mnenja, pridobljena v odškodninskem sporu med stransko intervenientko kot tožnico in tožečo stranko kot tožencem. S tem ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj je imela tožeča stranka v odškodninskem sporu možnost sodelovati pri izvedbi teh dokazov.
Spor med delodajalcem in nosilcem obveznega zdravstvenega zavarovanja, v katerem delodajalec zahteva od zavoda razliko izplačila refundacije nadomestila plače za svojega delavca, ni socialni, temveč gospodarski spor.
URS člen 33, 50. ZPIZ-1 člen 5, 39. ZUP člen 125, 129, 129/1, 129/1-4. ZMEPIZ člen 43.
nova odmera pokojnine – zavrženje zahteve
Ker je odločba o priznanju in odmeri starostne pokojnine postala pravnomočna, je toženec tožničino zahtevo za novo odmero pokojnine, ker v pokojninsko osnovo niso bila všteta izplačila dohodka iz naslova dobička, izplačanega v letu 1992, od katerega so bili plačani tudi prispevki, utemeljeno zavrgel.
obstoj delovnega razmerja – odpoved pogodbe o zaposlitvi – samostojni podjetnik – elementi delovnega razmerja
Delovnopravna zakonodaja ne prepoveduje, da ima delavec, ki je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in bil pri delodajalcu zaposlen za nedoločen čas, tudi status samostojnega podjetnika. Formalni status samostojnega podjetnika in delavca v delovnem razmerju se pojmovno ne izključujeta. Tega ne preprečuje posebna ureditev položaja samostojnih podjetnikov v Zakonu o gospodarskih družbah. Zato ni ovir, da samostojni podjetnik ne bi mogel skleniti tudi pogodbe o zaposlitvi (oziroma ni ovire tudi za priznanje delovnega razmerja) kot pogodbe o trajnem razmerju. Veljavna zakonodaja tega ne prepoveduje, ZDR pa ne glede na formalno obliko razmerja vzpostavlja celo domnevo delovnega razmerja, če obstajajo elementi tega razmerja.
ZPIZ-1 člen 275, 275/1, 275/3. OZ člen 190, 190/1, 190/3.
vrnitev preplačila
Z dokončno in pravnomočno odločbo toženca, da se tožniku z dnem 15. 6. 2009 ustavi izplačevanje nadomestila za čas čakanja na drugem ustreznem delu, je odpadla pravna podlaga za izplačilo nadomestila po tem datumu, zato je kasneje izplačana nadomestila tožnik dolžan vrniti tožencu.
ZPIZ-1 člen 22, 93, 93/6, 104, 104/1, 159, 160, 160/2.
delna invalidska pokojnina – izplačevanje
Toženec je tožniku delno invalidsko pokojnino pravilno priznal šele po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti (od 20. 1. 2011), ne pa že od dneva ugotovljene III. kategorije invalidnosti in priznanja pravice do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od polnega (od 4. 4. 2007). Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu delna invalidska pokojnina prizna že od 4. 4. 2007 dalje.
ZPIZ-1 člen 143, 144. ZPP člen 281. Seznam telesnih okvar poglavje VIII, točka 1.a, poglavje III, točka 9.
invalidnina – telesna okvara – vzrok
Pri tožniku je podana skupna 40% telesna okvara (zaradi izgube funkcije enega segmenta vratne hrbtenice in zaradi posledic obolenj ali poškodb centralnega živčnega sistema). Ker je vzrok telesne okvare poškodba izven dela, ne pa poklicna bolezen, tožnik nima pravice do invalidnine.
ZZVZZ člen 80. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
bolniški stalež
Ker je imel tožnik tudi po zaključku bolniškega staleža težave z zapestjem, je za presojo utemeljenosti nadaljevanja staleža potrebno ugotoviti, ali so bile te težave izražene v takšni meri, da tožnik v spornem obdobju ni bil zmožen opravljati svojega dela.
URS člen 14, 50, 52. ZPIZ-1 člen 8, 34, 34/8, 137, 139, 209, 210.
dodatek za pomoč in postrežbo – zavarovanje za ožji obseg – pretežnost zavarovanja
Ker je tožnica pretežni del obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegla v zavarovanju za ožji obseg pravic, skladno z 8. odstavkom 34. člena ZPIZ-1 nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Ta določba ni v nasprotju z ustavo, saj pri določitvi pogojev za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo niso kriteriji osebne okoliščine zavarovancev, temveč oblika zavarovanja v aktivni dobi in višina plačila prispevkov za posamezno obliko zavarovanja.
ZDR člen 131, 131/2. ZKolP člen 25. ZUJF člen 176.
regres za letni dopust - interventni ukrepi - znižanje regresa - sindikati - dogovor o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012
Deveta točka Dogovora o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012 (Dogovor 2010), določa, da se regres za letni dopust v letih 2011 in 2012 izplača v višini 692 EUR, in sicer pri plači za mesec april 2011 in april 2012 in ima po vsebini naravo kolektivne pogodbe, saj ureja pravice delavcev iz delovnega razmerja oz. prejemke delavcev v zvezi z delovnim razmerjem. Predstavlja aneks h KPJS, ki je pravno zavezujoč.
Z Dogovorom, ki ima naravo kolektivne pogodbe, je bila za javne uslužbence glede plačila regresa za letni dopust za leto 2012 določena ugodnejša pravica, kot pa jo je določal 131. člen ZDR. V 9. točki omenjenega Dogovora je bilo namreč določeno, da se regres za letni dopust izplača pri plači za april 2012. S tem Dogovorom je bila torej dogovorjena pravica, ki je za delavce ugodnejša, kot pa jo je določal ZDR (kar je skladno z členom 7/2 ZDR). ZDIU12 niti ZUJF nimata določbe, da naj bi navedena predpisa (v kolikor se nanašata na regres za leto 2012 za javne uslužbence) veljala retroaktivno za terjatve iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, ki so pred uveljavitvijo teh zakonov že zapadle v plačilo (regres za leto 2012 za javne uslužbence pa je zapadel v plačilo ob izplačilu plače za mesec april 2012). Zato določba 176. člena ZUJF, ki določa, da se zaposlenim ne glede na določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, drugega odstavka 5. člena ZDIU12, KPJS in kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, za leto 2012 izplača regres za letni dopust upoštevaje uvrstitev v plačni razred v mesecu pred izplačilom regresa, ne velja za terjatve iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, ki so pred njegovo uveljavitvijo že zapadle v plačilo.
V skladu s 352. členom OZ zastara odškodnina terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (1. odstavek 352. člena OZ). V 2. odstavku 352. člena pa je določeno, da odškodninska terjatev v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. Obseg nepremoženjske škode je znan, ko je zdravljenje zaključeno in se je zdravstveno stanje oškodovanca objektivno gledano tako ustalilo, da je bilo mogoče opredeliti višino tožbenega zahtevka. Ni nujno, da je zdravljenje poškodb v celoti končano. Zadostuje, da je oškodovančevo zdravstveno stanje stabilizirano do mere, ki dopušča opredelitev škode. Če tudi oškodovanec za obseg škode morebiti ne ve, zastaranje prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera, ob običajni vestnosti lahko izvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljavljati odškodninski zahtevek. Tožnici je bil obseg škode znan najkasneje ob zaključku zdravljenja, zato je terjatev tožnice ob vložitvi tožbe že zastarala, saj je potekel 3 letni subjektivni zastaralni rok.
Predpostavka za uveljavljanje zahtevka iz naslova odškodninske odgovornosti uprave po 19. členu ZFPPod je tako začetek stečajnega postopka, kot tudi obstoj stečajnega dolžnika, v korist katerega stečajne mase je možno uveljavljati plačilo odškodnine iz tega naslova. Navedeno pomeni, da je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o preuranjenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke iz razloga nekončanega stečajnega postopka nad njo.
ZAVAROVANJE TERJATEV – PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0077890
ZIZ člen 29, 29/4, 272, 272/1, 272/2. ZNVP člen 38, 38/2, 47. ZTFI člen 15, 15/1. SPZ člen 132. ZOdvT tarifna številka 3466. Pravila borze člen 157, 157/1, 159, 159/1.
začasna odredba – zavarovanje nedenarne terjatve – vrnitev vrednostnih papirjev – ničnost pogodbe – finančno zavarovanje – komisorni dogovor – lex commisoria – nagrada za vlogi v postopku izdaje začasne odredbe
Za finančna zavarovanja velja posebna (specialna) ureditev, ki velja poleg splošnih pravil za zavarovanje terjatev, in ki slednja spreminja ali dopolnjuje. Ker pri oblikovanju finančnih zavarovanjih nastopajo subjekti, od katerih je mogoče pričakovati strožjo, profesionalno skrbnost in se lahko domneva poštenost njihovega ravnanja, posebna ureditev finančnih zavarovanj ublaži kogentne določbe splošnih pravil, določene z namenom varstva šibkejše stranke v pravnem razmerju zavarovanja terjatev (npr. komisorni dogovor). Skladno z navedenim je tako tolmačiti tudi določbo 47. člena ZNVP. Ta upniku omogoča, da sam (brez sodne intervencije) in po predhodnem obvestilu zastavnega dolžnika proda zastavljeni vrednostni papir na organiziranem trgu.
Za posamezne vloge pri začasnih odredbah nagrada ni predvidena, saj v tar. št. 3466 med izrecno naštetimi postopki, v katerih je takšna nagrada možna, ni navedenega postopka za izdajo začasne odredbe.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2. ZPSDP člen 1.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – obrazloženost ugovora – predlaganje dokazov – predložitev listinskih dokazov
S tem, ko je dolžnik v ugovoru navedel, da lahko pošlje plačilne naloge oziroma dokazila o plačilu, je zakonski zahtevi o predlaganju dokazov zadostil. Četudi gre za listinske dokaze, slednjih ni potrebno priložiti.
zamudna sodba – obseg izpodbijanja – zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Obseg izpodbijanja zamudne sodbe je omejen, ker se s pritožbo ne more izpodbijati zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 338. člena ZPP). Institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava tožbene navedbe. S tem postanejo tožbene navedbe nesporne in jih zato ni treba dokazovati, ni pa jih tudi več mogoče izpodbijati. Posledica neaktivnosti tožene stranke je, da lahko izpodbija zamudno sodbo le glede preizkusa, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, glede na dejansko podlago, ki izhaja iz tožbe. Ni mogoče z dodatnimi pritožbenimi navedbami vplivati na to, da bi se materialnopravna presoja obravnavala glede na širšo in drugačno dejansko stanje od tistega, ki izhaja iz tožbe.
odškodninska odgovornost delavca – premoženjska škoda
Tožbeni zahtevek tožeče stranke (delodajalca) za plačilo premoženjske škode iz naslova plačila odškodnine zaradi ukradenega prenosnega računalnika, ki ga je toženec imel v osebni uporabi, ni utemeljen, ker je šlo za škodno dejanje v funkcionalni zvezi z delom (tožencu je bil računalnik ukraden na letališču, ko je šel na službeno potovanje, tatvino pa je prijavil varnostnim organom na letališču).