CIVILNO PROCESNO PRAVO – STEČAJNO PRAVO – PRAVO DRUŽB
VSL0076667
ZFPPod člen 27. ZPP člen 362, 362/2.
prekluzija – pravočasna predložitev dokazov – novo sojenje – napotki pritožbenega sodišča – družbenica izbrisane družbe – prenos poslovnega deleža
Tožena stranka je s Pogodbo, iz katere izhaja, da je svoj poslovni delež prenesla na B. B. in J. S., dokazala, da v času izbrisa družbe iz sodnega registra ni bila več njena družbenica. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialno pravno pravilna.
Pritožnik s pritožbo ne izpodbija dejstva, da je bilo opravljeno lastninjenje na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Na podlagi takšnega dejstva, ki ga pritožnica s pritožbo ne izpodbija, pa je v skladu z določbo 7. člena ZLNDL prešla lastninska pravica v skladu s 3. členom na toženo stranko z dnem uveljavitve tega zakona, to je s 25. 7. 1997. S tem dnem se je torej družbena lastnina transformirala v klasično lastninsko pravico in od tega datuma dalje je lahko teklo priposestvovanje. Desetletna priposestvovalna doba je tako iztekla na dan 25. 7. 2007, torej pred vložitvijo te tožbe, ki je bila vložena 2. 10. 2007. Glede na to je odločitev sodišča o tem, da je tožeča stranka na originaren način pridobila lastninsko pravico, pravilna.
Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda člen 10.
okoljska dajatev – odvoz odpadkov
Toženka odpadkov v zvezi z objektom S. ne povzroča, zato odvoz odpadkov ni potreben. Odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ker tožeča stranka ni dokazala temelja zanj, je zato pravilna.
ZASP člen 130, 157, 157/1, 157/4, 157/6, 157/7, 158, 158/2, 159, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 185, 185/1, 185/1-2. OZ člen 190, 198.
javno predvajanje fonogramov – avtorska pravica – skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja zavoda IPF – uporaba tarife – civilna kazen – dolžnost obveščanja – neupravičena obogatitev
Kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del (iz repertoarja kolektivne organizacije) lahko skleneta skupni sporazum. Ta začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del po objavi, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma. Sodišča so na skupni sporazum vezana. Skupni sporazum ima torej poseben pravni pomen, ki ga približuje kolektivni pogodbi delovnega prava in pa podzakonskem aktu.
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 150. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – nepremoženjska škoda
Tožnica zahteva plačilo odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je utrpela kot delavka tožene stranke (tj. družbe, ki je po pogodbi opravljala storitve za bolnišnico), ko je kot čistilka opravljala delo v bolnišnici, kjer se je okužila s pljučno tuberkulozo, saj je pri čiščenju prostorov vdihavala zrak, okužen s kapljičnimi bakterijami tuberkuloze in prijemala v koš odvržene smeti hospitaliziranih pacientov. Toženi stranki za tožnici nastalo škodo ni mogoče očitati krivdne odgovornosti, saj je ravnala skladno z določbo 5. člena ZVZD. Sprejela je oceno tveganja in navodila za varno delo, bolnišnica pa bi jo morala o morebitnih boleznih obvestiti, da bi lahko v takih primerih skupaj sprejeli ustrezne ukrepe. V konkretnem primeru pa bolnišnica, ki ni vedela za okužbo pacientke s TBC, o tem tožene stranke ni obvestila, zato tudi tožena stranka ni opustila dolžnosti zagotavljanja tožnici potrebnega zaščitnega sredstva – posebne zaščitne maske.
Tožena stranka za tožnici nastalo škodo tudi ni objektivno odgovorna. Delo čistilke v bolnišnici ni nevarno delo, saj zdravljenje bolnikov ni takšna dejavnost, ki bi po svoji naravi bila tako nevarna, da bi bila pri njenem opravljanju potrebna posebna skrbnost, vendar pa bi kljub temu obstajala povečana nevarnost nastanka škode. Tožnica v postopku ni navajala nobenih drugih dejstev (razen tega, da je možnost okužbe v bolnišnici zaradi bolnišnične dejavnosti večja od običajne), iz katerih bi izhajala objektivna odgovornost tožene stranke. Ker ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost tožene stranke, tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo ni utemeljen.
Pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti ali do poklicne invalidnosti, zato je tožbeni zahtevek, naj se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, neutemeljen.
ZST-1 člen 10, 34, 34/1, 34/3. ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-2a, 7/2, 7/2-1, 71. ZPP člen 105a, 366.
sodne takse - prepozen ugovor zoper plačilni nalog
Ker je tožnica vložila prepozno pritožbo oziroma ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse, je sodišče prve stopnje pritožbo utemeljeno zavrglo.
ZPP člen 154, 325, 325/1, 327, 327/3, 339, 339/2, 339/2-14. ZPIZ-1 člen 94, 163, 163/2.
invalidnost - stroški postopka - uspeh v sporu
Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom primarno uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, podredno v II. kategorijo invalidnosti, sodišče pa je odločilo, da se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, pri čemer se ji prizna pravica do premestitve z dodatnimi omejitvami pri delu, tožnica v sporu ni uspela v celoti, temveč s 25% postavljenega tožbenega zahtevka. Zato ni upravičena do povračila celotnih stroškov postopka, temveč le do sorazmernega dela glede na uspeh v sporu.
ZDR člen 131, 131/1, 162, 162/1, 204. ZFPPod člen 27, 27/4, 27/5. ZGD člen 394, 394/2, 394/3. ZFPPIPP člen 442. ZGD-1 člen 8.
plača - bruto - neto - regres za letni dopust - odgovornost družbenika za obveznosti izbrisane družbe - aktivni družbenik
Plače in drugi prejemki, od katerih se plačujejo prispevki in davki, se dosodijo v bruto zneskih in se v izreku le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov.
Pravni temelj tožnikovih zahtevkov zoper oba toženca predstavljajo določbe četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod (te določbe so upnike v primeru izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije varovale z uvedbo neomejene solidarne odgovornosti družbenikov izbrisane družbe za obveznosti te družbe). Iz teh določb v povezavi z drugim in tretjim odstavkom 394. člena ZGD izhaja neomejena solidarna odgovornost družbenikov za obveznosti likvidirane družbe. Prvi in drugi toženec sta bila ustanovitelja družbe, v kateri je bil zaposlen tožnik. Ta družba je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o izbrisu po ZFPPod. Vendar pa je pri upoštevanju sankcije neomejene odgovornosti družbenikov potrebno upoštevati tudi stališče Ustavnega sodišča RS, da določitev sankcije neomejene odgovornosti sama po sebi ni v neskladju z ustavo, če se upošteva kot temelj odgovornosti družbenikov nedelujočih družb po ZFPPod vpliv, ki so ga ti imeli na poslovanje družbe in na nastanek obveznosti družbe. Zavrnitev zahtevka zoper drugega toženca je tako utemeljena zaradi tega, ker drugega toženca ni mogoče šteti za aktivnega družbenika, ki bi odgovarjal za obveznosti likvidirane družbe.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 3, 20. ZPIZ-1 člen 187.
sorazmerni del pokojnine - tujec - seštevanje dob - tretja država
Seštevanje zavarovalnih dob po 20. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju z BIH velja le za zavarovance, ki so dopolnili zavarovalno dobo po zakonodaji obeh pogodbenic. Ker tožnik, ki je pokojninsko dobo dopolnil v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji, Makedoniji, Avstriji in v Italiji, v Bosni in Hercegovini nima dopolnjene pokojninske dobe, v 20. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju z BIH ni pravne podlage, da bi se seštevale zavarovalne dobe, dopolnjene v tretjih državah.
Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti člen 60, 60/1, 60/2.
pogodbena kazen - veljavnost kolektivne pogodbe
Pogodbeno kazen ureja 2. odstavek 60. člena Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, ki določa, da se do zaključka pogajanj po prvem odstavku in uveljavitvi sprememb in dopolnitev uporabljajo določbe normativnega dela Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti. Ker sprememb oziroma dopolnitev Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti po 30. 6. 2006 pa vse do 22. 7. 2009, ko je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje, ni bilo, v veljavi ostajajo določbe normativnega dela Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (ki v 28. členu določa pogodbeno kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja, tako da je delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki jo je prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela), tudi če sama ta kolektivna pogodba ne velja. Tako bi tožena stranka morala tožniku izplačati najmanj tri povprečne plače tožnika v zadnjih treh mesecih dela.
ZPos člen 24, 24/1. ZSS člen 45, 45/1. ZZDODP člen 2.
plača – sodnik – plačilo razlike plače – znižanje osnovne plače – sodniška plača – osnova za obračun plače
V 45. členu ZSS ni bilo določeno in ne predvideno posebno odločanje državnega zbora o določanju osnove sodniške plače. Določeno je bilo le, da velja osnova, kot je določena za obračun plače poslanca tudi za obračun sodniške plače. Vsebinsko to pomeni, da velja vsakokratna osnova za obračun poslanske plače, določena po pravilih, ki veljajo za določitev osnove poslanske plače, tudi za sodniško plačo. Izhodišče take ureditve je bila predpostavka, da se ohranja razmerje med sodniško in poslansko plačo, kakor je bilo to razmerje vzpostavljeno ob uveljavitvi ZSS.
V ZZDODP ni bilo podlage za obračun 100 % osnove iz določbe 1. člena ZZDODP, saj je morala tožena stranka skladno z določbo 2. člena ZZDODP upoštevati odstotke, določene za izplačila v februarju 1997. Osnova za določanje poslanskih plač v februarju 1997 pa je bila v skladu z določbami ZPos predpisana v višini 80 % osnove. Zato je tožena stranka od uveljavitve ZZDODP dalje za sodnike (in poleg njih tudi na tožilce ter državne pravobranilce) pravilno upoštevala tako določeno osnovo.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnik je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od aprila 2004 do decembra 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP in ne podzakonski akt (sklep Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve – KVIAZ). KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20 %. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20 %. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS velja tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a temveč v ZZDODP. Zato je bila tožniku plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80% osnove.
Tožencu (s.p.) je sodišče sodno pisanje (drugopis tožbe s pozivom naj nanjo odgovori) vročalo na naslov, ki je vpisan v poslovni register. Poštni vročevalec na tem naslovu ni mogel vročiti sodnega pisanja tožencu, prav tako ne kakšnemu odraslemu članu njegovega gospodinjstva. Zato je vročevalec v hišnem predalčniku pustil obvestilo o prispelem pisanju, z navedbo, kje se pisanje nahaja in rok 15 dni, v katerem ga lahko toženec dvigne. Ker toženec pisanja v navedenem roku ni dvignil, je bila skladno z določbo 4. odstavka 142. člena ZPP vročitev opravljena po poteku navedenega roka tako, da je poštar v hišnem nabiralniku pustil drugopis tožbe.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 49, 50.
odmera nagrade izvedencu - zbiranje dodatne dokumentacije - ogled
Z očitkom, da izvedenskemu mnenju dodatna dokumentacija ni bila priložena, pritožnica ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve, saj je v izvedenskem mnenju natančno opredeljeno, za katero dodatno dokumentacijo gre.
Ni pomembno, da je bila konkretna izpolnitev opravljena (precej) pred iztekom običajnega roka, bistveno je, da je z izpolnitvijo tekom tako ugotovljenega roka mogoče šteti, da izpolnitev stečajnega dolžnika ni bila opravljena po izpolnitvi upnika oziroma, da je bila opravljena sočasno.
Skladno z dikcijo drugega odstavka 272. člena ZFPPIPP se kot običajni rok šteje (tudi) rok, ki je običajen skladno s poslovnimi običaji. Slednji opredeljujejo rok, kadar se je ta splošno uveljavil na področju poslovanja oziroma kadar ga je mogoče ugotoviti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, ki jih ima izpodbijani pravni posel.
Pravna dejanja priviligiranja upnikov, ki so izpodbojna, so le tista, s katerim posamezni upnik, v korist katerega je bilo opravljeno dejanje, pridobi ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika. Pri tem je potrebno upoštevati, da privilegirani upnik z izpodbojnim dejanjem ne prejme izpolnitve terjatve, pač pa takšno njeno zavarovanje, ki mu omogoči njeno ugodnejše poplačilo. Pravno dejanje asignacije, ki je predmet izpodbijanja v tem postopku, navedenega pogoja ne izpolnjuje.
Invalidska pokojnina je kot pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja neodtujljiva osebna pravica, ki je ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Ker je tožnik, ki je v socialnem sporu uveljavljal višjo invalidsko pokojnino, med sodnim postopkom umrl, je sodišče postopek zakonito ustavilo.
V tožničinem primeru bi lahko šlo za razmerje z elementi delovnega razmerja (trajanje razmerja med tožnico in toženo stranko – 11 let, delo glasbenega urednika, ki naj bi ga tožnica opravljala enako kot pri toženi stranki redno zaposleni sodelavci, zatrjevano pavšalno mesečno plačilo ...), nedvomno pa zaenkrat še ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi bila tožnica upravičena do priznanja delovnega razmerja za nedoločen čas in do reintegracije. Predlagana začasna odredba – plačilo nadomestila plače za čas do pravnomočnega zaključka tega individualnega delovnega spora – pa je vezana prav na ta tožbeni zahtevek. Zato prvi pogoj za izdajo začasne odredbe (verjetnost obstoja terjatve) ni izpolnjen.
stroški stečajnega postopka – občasni stroški stečajnega postopka – končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom – pravna praznina – splošna pravila zakona o razdelitvi stečajne mase – načelo enakega obravnavanja upnikov
ZFPPIPP v okviru določil o plačilu stroškov stečajnega postopka ne ureja situacije za primer iz drugega odstavka 378. člena citiranega zakona, ko premoženje dolžnika ne zadošča za plačilo vseh stroškov stečajnega postopka. Glede na navedeno pravno praznino je treba zato v tem primeru upoštevati splošna pravila zakona o razdelitvi stečajne mase. V primeru, ko razdelitvena masa ne zadošča za poplačilo terjatev posameznega vrstnega reda, pa je treba terjatve plačati v deležu, ki se izračuna kot razmerje med zneskom razpoložljive razdelitvene mase in skupnim zneskom vseh terjatev enakega vrstnega reda.