ZFPPIPP člen 10, 271, 271/1, 271/1-1. OZ člen 472, 472/1.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj – prevzem dolga – terjatev na vračilo sredstev – objektivni pogoj izpodbojnosti – premoženjsko nevtralen posel
Prevzem dolga je pogodba med dolžnikom (tožeča stranka) in prevzemnikom (stečajni dolžnik), v katero je privolil upnik. S to pogodbo se prevzemnik zaveže, da bo stopil na mesto dolžnika v razmerju do upnika (tožena stranka). Gre torej za obligacijsko razmerje med tožečo stranko in stečajnim dolžnikom, pri čemer je zaveza slednjega do tožene stranke povsem abstraktna. Zato je (ne)odplačnost Pogodbe o prevzemu dolga odvisna le od razmerja med tožečo stranko in stečajnim dolžnikom, saj tožena stranka kot upnik ni stranka pogodbe.
odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev – pravdni stroški – umik – državni organ tožbe
Ker v tem individualnem delovnem sporu Državno pravobranilstvo RS ni stranka, temveč le zastopnik stranke v postopku (tožeča stranka je bila Republika Slovenija), zanj ne veljajo določbe 162. člena ZPP (po kateri ima državni organ, kadar se udeležuje postopka kot stranka, pravico do povračila stroškov po določbah tega zakona, nima pa pravice do nagrade).
ugovor zoper plačilni nalog – oprostitev plačila sodnih taks
Tožnica si napačno razlaga peti odstavek 11. člena ZST-1. Premoženjsko stanje se v tem primeru ne ugotavlja in posledično v primeru dvoma tudi ne preverja po uradni dolžnosti le tedaj, če stranka prejema denarno socialno pomoč, za kar pa v tožničinem primeru ne gre.
predhodna odredba – več predhodnih odredb v zavarovanje iste terjatve
Pritožnica ni utemeljila tistih okoliščin primera iz drugega odstavka 260. člena ZIZ, ki opravičujejo obstoj več kot dveh predhodnih odredb v zavarovanje terjatve tožeče stranke
jamčevalni ugovor - ugovor neobstoječe terjatve - pobotni ugovor - obvestilo stečajnemu upravitelju o pobotu upnikove terjatve s terjatvijo stečajnega dolžnika
Neutemeljena je pritožba v delu, v katerem izpostavlja dvakratno uveljavljanje pobotnega ugovora na isti podlagi. Sodišče prve stopnje v zadevnem sporu ni odločalo o pobotnem ugovoru tožene stranke, pač pa o njenem ugovoru neobstoječe terjatve, t.j. jamčevalnem ugovoru iz naslova napak na delu tožeče stranke. Gre za ugovor materialnega prava, ki se presoja upoštevaje (pravočasno podano) ustrezno trditveno podlago pravdnih strank, pri čemer je potrebno paziti „le“, da se ista ugovorna dejstva ne podvajajo v različnih postopkih.
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke (pravilno) zavrnilo, ker je ugodilo jamčevalnemu ugovoru tožene stranke, t.j. njenemu ugovoru neobstoječe terjatve. Ker ne gre za situacijo po 117. členu ZPPSL, toženi stranki ni mogoče naprtiti stroškov postopka.
Pri tožniku je zaradi ugotovljenih zdravstvenih težav (zaradi ugotovljene dimeljske kile in amputiranih distalnih členkov na tretjem in četrtem prstu leve roke) podana III. kategorija invalidnosti. Ker ni popolnoma nezmožen za delo, ga ni mogoče razvrstiti I. kategorijo invalidnosti in mu priznati pravice do invalidske pokojnine, kar neutemeljeno uveljavlja s tožbenim zahtevkom.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.
ZPos člen 24, 24/1. ZSS člen 45, 45/1. ZZDODP člen 2.
plača – sodnik – plačilo razlike plače – znižanje osnovne plače – sodniška plača – osnova za obračun plače
V 45. členu ZSS ni bilo določeno in ne predvideno posebno odločanje državnega zbora o določanju osnove sodniške plače. Določeno je bilo le, da velja osnova, kot je določena za obračun plače poslanca tudi za obračun sodniške plače. Vsebinsko to pomeni, da velja vsakokratna osnova za obračun poslanske plače, določena po pravilih, ki veljajo za določitev osnove poslanske plače, tudi za sodniško plačo. Izhodišče take ureditve je bila predpostavka, da se ohranja razmerje med sodniško in poslansko plačo, kakor je bilo to razmerje vzpostavljeno ob uveljavitvi ZSS.
V ZZDODP ni bilo podlage za obračun 100 % osnove iz določbe 1. člena ZZDODP, saj je morala tožena stranka skladno z določbo 2. člena ZZDODP upoštevati odstotke, določene za izplačila v februarju 1997. Osnova za določanje poslanskih plač v februarju 1997 pa je bila v skladu z določbami ZPos predpisana v višini 80 % osnove. Zato je tožena stranka od uveljavitve ZZDODP dalje za sodnike (in poleg njih tudi na tožilce ter državne pravobranilce) pravilno upoštevala tako določeno osnovo.
Vzrok tožnikove popolne nezmožnosti za delo oziroma I. kategorije invalidnosti je bolezen (bolezenska anevrizma), zato je tožbeni zahtevek, da se kot vzrok invalidnosti prizna poškodba pri delu, neutemeljen.
Pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti ali do poklicne invalidnosti, zato je tožbeni zahtevek, naj se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, neutemeljen.
ZZVZZ člen 80, 80/4, 81, 82. ZPP člen 213, 286b, 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
bolniški stalež
Ker je bil tožnik v spornem obdobju glede na zdravstveno stanje sposoben za delo, to je za opravljanje kmetijske dejavnosti, je njegov tožbeni zahtevek, da se ugotovi začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni, neutemeljen.
stroški stečajnega postopka – občasni stroški stečajnega postopka – končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom – pravna praznina – splošna pravila zakona o razdelitvi stečajne mase – načelo enakega obravnavanja upnikov
ZFPPIPP v okviru določil o plačilu stroškov stečajnega postopka ne ureja situacije za primer iz drugega odstavka 378. člena citiranega zakona, ko premoženje dolžnika ne zadošča za plačilo vseh stroškov stečajnega postopka. Glede na navedeno pravno praznino je treba zato v tem primeru upoštevati splošna pravila zakona o razdelitvi stečajne mase. V primeru, ko razdelitvena masa ne zadošča za poplačilo terjatev posameznega vrstnega reda, pa je treba terjatve plačati v deležu, ki se izračuna kot razmerje med zneskom razpoložljive razdelitvene mase in skupnim zneskom vseh terjatev enakega vrstnega reda.
ZDR člen 131, 131/1, 162, 162/1, 204. ZFPPod člen 27, 27/4, 27/5. ZGD člen 394, 394/2, 394/3. ZFPPIPP člen 442. ZGD-1 člen 8.
plača - bruto - neto - regres za letni dopust - odgovornost družbenika za obveznosti izbrisane družbe - aktivni družbenik
Plače in drugi prejemki, od katerih se plačujejo prispevki in davki, se dosodijo v bruto zneskih in se v izreku le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov.
Pravni temelj tožnikovih zahtevkov zoper oba toženca predstavljajo določbe četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod (te določbe so upnike v primeru izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije varovale z uvedbo neomejene solidarne odgovornosti družbenikov izbrisane družbe za obveznosti te družbe). Iz teh določb v povezavi z drugim in tretjim odstavkom 394. člena ZGD izhaja neomejena solidarna odgovornost družbenikov za obveznosti likvidirane družbe. Prvi in drugi toženec sta bila ustanovitelja družbe, v kateri je bil zaposlen tožnik. Ta družba je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o izbrisu po ZFPPod. Vendar pa je pri upoštevanju sankcije neomejene odgovornosti družbenikov potrebno upoštevati tudi stališče Ustavnega sodišča RS, da določitev sankcije neomejene odgovornosti sama po sebi ni v neskladju z ustavo, če se upošteva kot temelj odgovornosti družbenikov nedelujočih družb po ZFPPod vpliv, ki so ga ti imeli na poslovanje družbe in na nastanek obveznosti družbe. Zavrnitev zahtevka zoper drugega toženca je tako utemeljena zaradi tega, ker drugega toženca ni mogoče šteti za aktivnega družbenika, ki bi odgovarjal za obveznosti likvidirane družbe.
Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti člen 60, 60/1, 60/2.
pogodbena kazen - veljavnost kolektivne pogodbe
Pogodbeno kazen ureja 2. odstavek 60. člena Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, ki določa, da se do zaključka pogajanj po prvem odstavku in uveljavitvi sprememb in dopolnitev uporabljajo določbe normativnega dela Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti. Ker sprememb oziroma dopolnitev Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti po 30. 6. 2006 pa vse do 22. 7. 2009, ko je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje, ni bilo, v veljavi ostajajo določbe normativnega dela Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (ki v 28. členu določa pogodbeno kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja, tako da je delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki jo je prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela), tudi če sama ta kolektivna pogodba ne velja. Tako bi tožena stranka morala tožniku izplačati najmanj tri povprečne plače tožnika v zadnjih treh mesecih dela.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnik je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od aprila 2004 do decembra 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP in ne podzakonski akt (sklep Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve – KVIAZ). KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20 %. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20 %. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS velja tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a temveč v ZZDODP. Zato je bila tožniku plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80% osnove.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 4. 2004 do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP. Zato je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.
URS člen 20. ZUP člen 12, 129, 129/1, 129/1-4, 220, 261, 263.
nova odmera pokojnine - pravnomočna odločba - dopolnilna odločba
Tožnici je bila že pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine. Zahteve za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem zneskov, izplačanih iz naslova obveznic iz leta 1992, ki pri priznanju pravice niso bili upoštevani, ni mogoče šteti za izdajo dopolnilne odločbe, saj morebiti nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni razlog za izdajo dopolnilne odločbe. Toženec je zahtevo za novo odmero pokojnine zakonito zavrgel.
ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 150. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – nepremoženjska škoda
Tožnica zahteva plačilo odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je utrpela kot delavka tožene stranke (tj. družbe, ki je po pogodbi opravljala storitve za bolnišnico), ko je kot čistilka opravljala delo v bolnišnici, kjer se je okužila s pljučno tuberkulozo, saj je pri čiščenju prostorov vdihavala zrak, okužen s kapljičnimi bakterijami tuberkuloze in prijemala v koš odvržene smeti hospitaliziranih pacientov. Toženi stranki za tožnici nastalo škodo ni mogoče očitati krivdne odgovornosti, saj je ravnala skladno z določbo 5. člena ZVZD. Sprejela je oceno tveganja in navodila za varno delo, bolnišnica pa bi jo morala o morebitnih boleznih obvestiti, da bi lahko v takih primerih skupaj sprejeli ustrezne ukrepe. V konkretnem primeru pa bolnišnica, ki ni vedela za okužbo pacientke s TBC, o tem tožene stranke ni obvestila, zato tudi tožena stranka ni opustila dolžnosti zagotavljanja tožnici potrebnega zaščitnega sredstva – posebne zaščitne maske.
Tožena stranka za tožnici nastalo škodo tudi ni objektivno odgovorna. Delo čistilke v bolnišnici ni nevarno delo, saj zdravljenje bolnikov ni takšna dejavnost, ki bi po svoji naravi bila tako nevarna, da bi bila pri njenem opravljanju potrebna posebna skrbnost, vendar pa bi kljub temu obstajala povečana nevarnost nastanka škode. Tožnica v postopku ni navajala nobenih drugih dejstev (razen tega, da je možnost okužbe v bolnišnici zaradi bolnišnične dejavnosti večja od običajne), iz katerih bi izhajala objektivna odgovornost tožene stranke. Ker ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost tožene stranke, tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo ni utemeljen.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – skupni sporazum – uporaba tarife – civilna kazen – dolžnost mesečnega poročanja – nesklepčnost – predpravdni stroški
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim.