predložitev seznama premoženja - konec izvršilnega postopka - možnost obravnavanja pred sodiščem - nadaljevanje izvršbe z drugim sredstvom
Predlog po 31. členu ZIZ je upnik podal v času, ko so udeleženci v postopku še lahko opravljali procesna dejanja, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje obravnavati in o njem vsebinsko odločiti.
Sodišče prve stopnje je za presojo predloga uporabilo prestroge kriterije, ki bi jih moralo ocenjevati pri odločanju o utemeljenosti predloga, ne pa pri odločanju o dopustnosti pravnega varstva. Predlagatelj je po mnenju pritožbenega sodišča v predlogu navedel dovolj dejstev, ki zadoščajo za začetek postopka, ali in koliko pa so ta dejstva podana, pa bo sodišče moralo ugotavljati, ko bo obravnavalo pogoje za sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve.
plačilo razlike plače – obveznost plačila – reintegracija – sodno varstvo – ugotovitev obstoja delovnega razmerja - nezakonito prenehanje delovnega razmerja – pravnomočna sodba – rok za izvršbo - vrnitev delavca na delo – pravice za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja – zmanjšanje škode
Direktor tožene stranke in tožnik sta se sestala, potem ko je tožena stranka tožnika ponovno pozvala nazaj na delo po ugotovljenem nezakonitem prenehanju delovnega razmerja in se dogovorila, da se tožnik na delo vrne po izteku 6-mesečnega odpovednega roka. Zahtevek za plačilo razlik v plači oziroma neizplačanih plač za čas po izvršljivosti sodbe ni neutemeljen zgolj zaradi tega, ker tožnik v času šestih mesecev po izvršljivosti ni z izvršbo zahteval vrnitve nazaj na delo, temveč zaradi tega, ker v zakonskem roku ni zahteval sodnega varstva v zvezi z obstojem delovnega razmerja na podlagi ustnega dogovora o vrnitvi na delo, čeprav je glede tega med strankama očitno obstajal spor, temveč je vložil le tožbo za plačilo razlike v plači. Tožnik je zato upravičen do razlike v plači le do izteka roka za prostovoljno izvršitev sodbe.
Šele pravnomočna sodna odločba o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in dolžnosti tožene stranke, da delavca pozove nazaj na delo ustvari po eni strani dolžnost delodajalca, da to stori in na drugi strani obveznost delavca, da se takšnemu pozivu odzove brez nepotrebnega odlašanja. Ni mogoče šteti, da je tožena stranka prosta obveznosti, da na podlagi pravnomočne sodbe tožnika pozove nazaj na delo, ker je to storila že pred pravnomočnostjo sodbe, v času ko drugostopenjsko sodišče še ni odločilo o njeni pritožbi.