DDV - dodatna odmera DDV - subjektivni element - goljufivi namen - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na predpisane pogoje. Ta pravica se lahko zavrne v primeru, če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen. Prvostopenjski organ je v postopku ugotovil, da zaračunanih storitev ni mogla opraviti družba, ki je izdala račune, saj le-ta za to ni imela pogojev. Tožniku pa očita, da je vedel oziroma mogel vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo. Zaključek prvostopenjskega organa o tožnikovem vedenju, da sodeluje pri goljufiji, nima zadostne podlage v ugotovljenih okoliščinah, na katere se sklicuje davčni organ.
sklep o dovolitvi izvršbe - upravna izvršba - izvršba s prisilitvijo
Tožnik ni izpolnil obveznosti, ki so mu bile naložene z odločbo, zato mu je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo, ker gre za obveznost, ki jo lahko izpolni samo zavezanec. Ker gre za izvršbo s prisilitvijo, se kot prisilno sredstvo uporabi denarna kazen.
trošarina - stroški postopka - nastanek stroškov - povzročitev stroškov postopka po svoji krivdi
Trošarina za tobačne izdelke, za katere je tožnik potrdil prejem, ni pa jih evidentiral v svojih evidencah, je znašala 16.109.600,00 EUR. Navedena trošarina tožniku ni bila obračunana, saj je bilo tekom nadaljnjega postopka ugotovljeno, da je tožnik dejansko prejel zgolj količine, navedene v svojih evidencah. Zato je bil postopek naknadnega obračuna trošarinskega dolga s sklepom z dne 4. 3. 2013 tudi ustavljen. Sodišče se strinja z zaključkom obeh organov, da je krivda za omenjene zapisniške ugotovitve in nato v zvezi s tem dane pripombe na zapisnik ter posledično nastale stroške za tožnikovo pravno zastopanje na strani tožnika. Zaradi napak v sistemu EMCS, ki so bile na strani tožnika, je bilo tudi poročilo iz tega sistema, ki je služilo kot podlaga za zapisniške ugotovitve, nepravilno.
ZBPP člen 3, 24, 24/1, 34, 34/2. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZFPPIPP člen 383a.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - ponovna prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči - ista upravna zadevi - zavrženje prošnje - osebni stečaj - odpust obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti
Ponovna prošnja za dodelitev BPP v isti obliki in za isto zadevo je bila utemeljeno zavržena.
Glede zavrnilnega dela odločitve o prošnji pa pristojni organ pravilno navaja, da glede na ureditev po posebnem zakonu (ZFPPIPP) ni mogoče dodeliti BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem na prvi stopnji, razen če je bil v postopku odpusta obveznosti vložen ugovor proti odpustu obveznosti. Pri tem se sklicuje na tretji odstavek 383.a člena ZFPPIPP. V konkretnem primeru evidentno ne gre za situacijo, ko bi bil zoper odpust obveznosti vložen ugovor. Prosilki tako ni uspelo izkazati izpolnjevanja vsebinskega pogoja verjetnega izgleda za uspeh v postopku in je bilo zato treba njeno prošnjo v delu, ko prosi za dodelitev BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji v postopku osebnega stečaja, zavrniti.
Davčni zavezanec mora popravek odbitka vstopnega DDV opraviti, če se po opravljenem obračunu spremenijo dejavniki, ki so bili uporabljeni pri določitvi zneska za odbitek. Kot primer se primeroma navaja odpovedi nakupov in znižanja cen, kar pomeni, da se v pojem spremenjenih okoliščin uvrstijo tudi druge situacije, kamor po presoji sodišča sodi tudi pravnomočno potrjena prisilna poravnava.
odmera davka v posebnih primerih - ocena davčne osnove - rok za izdajo odločbe - instrukcijski rok - verjetna davčna osnova - stanje premoženja na presečni dan - dokazovanje - dokazno breme
Po določbi 141. člena ZDavP-2 od dneva začetka postopka do izdaje odločbe ne sme poteči šest oziroma devet mesecev, če se davčna osnova ugotavlja z oceno. Navedeni rok, ki velja za organ, je instrukcijski in ne prekluziven.
Cenitveni postopek je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki davčnemu organu omogočajo določitev verjetne davčne osnove. Tako ugotovljena verjetna davčna osnova se zniža le, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Kar pomeni, da za upoštevanje trditev zavezanca ni dovolj, da so verjetne, temveč morajo biti dokazane in s tem prepričljive oziroma takšne, da o njihovem obstoju ni razumnega dvoma.
V davčnem postopku dokazovanje z listinami ni izključno, ima pa prednost že zaradi ekonomičnosti postopka, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev. Davčni organ mora, da se doseže čim večje ujemanje ocene z dejanskim stanjem, preveriti vse trditve in dokaze, ki jih zavezanec predloži v postopku, ter nanje obrazloženo odgovoriti. To pa ne pomeni, kot zmotno meni tožnik, da mora po uradni dolžnosti sam iskati dejstva, ki so ugodna za zavezanca. Dokazno breme glede tega je na zavezancu.
V obravnavanem primeru je sporno stanje tožnikovih sredstev oziroma premoženja na presečni dan, konkretno obstoj prihrankov, ki naj bi jih imel tožnik na ta dan v gotovini, ter dokazovanje oziroma dokazno breme v tej zvezi. Pri zahtevi, da tožnik izkaže obstoj prihrankov, ne gre za zahtevo, da se predloži dokaz, ki ga ni, oziroma ki ga ni mogoče predložiti in s tem za prekomerno dokazno breme. Za odločitev namreč ni pomembno, iz katerega obdobja izvira samo premoženje (v konkretnem primeru prihranki), odločilno je, ali je tožnik z njim razpolagal že pred obdobjem inšpekcijskega pregleda, in le v tem pogledu je dokazno breme na tožniku.
ukrep inšpektorja za delo - izredni inšpekcijski pregled - razporejanje delavcev - posredovanje delovne sile
Po vsebini pogodbe je šlo za namen posredovanja delovne sile v smislu 163. člena ZUTD. Po navedeni določbi je opravljanje dejavnosti zagotavljana dela delavcev uporabniku iz četrtega odstavka tega člena ZUTD vsako zagotavljanje dela delavcev s strani pravne ali fizične osebe, s katero ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, uporabniku, pri katerem delavec opravlja delo pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika ali pretežno uporablja sredstva za opravljanje dela, ki so del delovnega procesa uporabnika. Iz ugotovljenega dejanskega stanja nedvomno izhaja, da so napoteni delavci, ki so bili na gradbiščih C. d.d., opravljali dela po navodilih in pod nadzorom uporabnika-naročnika oziroma njihovih gradbenih delovodij. Izkazano je tudi, da uporabljajo izključno sredstva za opravljanje dela, ki so v lasti naročnika. Ta ugotovitev je podkrepljena z dokumentacijo, ki se nahaja v upravnih spisih.
odmera davka v posebnih primerih - ocena davčne osnove - izvor premoženja - znižanje verjetne davčne osnove - dokazno breme - gotovina
Davčni organ je v skladu z določili ZDavP-2 (predvsem na podlagi 39. člena) pooblaščen za zbiranje podatkov v zvezi s predmetom inšpekcijskega postopka po uradni dolžnosti, saj mora ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločbe. Preverjajo se lahko vsi podatki, ki se nanašajo na obdobje inšpekcijskega nadzora, ne glede na to, od kdaj ti podatki izvirajo.
Dokazovanje z listinami v davčnem postopku ni izključeno, ima pa prednost že zaradi načela ekonomičnosti postopka, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev. Davčni organ je v konkretnem postopku upošteval predlagane dokaze, tudi izjavo priče, predlog za njihovo zaslišanje obrazloženo zavrnil, ter navedel logične in utemeljene razloge.
V konkretnem primeru bi kot zadovoljiv objektivni dokaz, na podlagi katerega bi bilo moč verjeti darilni pogodbi med očetom in tožnikom, torej da je tožnik prejel celoten znesek prodanih očetovih nepremičnin, šteti ali davčno napoved darila davčnemu organu, ki je tožnik ni vložil takrat, ko naj bi darilo prejel, ali kakšen drug dokaz, ki bi bil v povezavi z vsemi ugotovljenimi okoliščinami verodostojen.
S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi se lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilni naslov, v obravnavanem primeru obračun DDV-O. Takšnih ugovorov zato tudi ni mogoče z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je izključno presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi.
Odbitek tujega davka se prizna na zahtevo davčnega zavezanca, ki jo uveljavlja v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine, katerega sestavni del so tudi ustrezna dokazila glede davčne obveznosti izven Republike Slovenije, zlasti o znesku davka, plačanega v tujini, o osnovi za plačilo davka ter o tem, da je znesek davka, plačan v tujini, dokončen in dejansko plačan. Tožnik je v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine uveljavljal odbitek tujega davka le od dohodka iz naslova plače (oznaka 1101). Davčni organ je pri izpodbijani odločitvi v celoti sledil podatkom, ki jih je v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine navedel tožnik. Tožnik odbitka tujega davka od dohodka z oznako 1102 (bonitete) v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine ni uveljavljal. Obrazložitvi izpodbijane odločbe zato v tem delu ni mogoče očitati pomanjkljivosti. Dejstvo, da je bil davek na Hrvaškem plačan tudi od bonitete, tožeča stranka prvič navaja in dokazuje v upravnem sporu. Sodišče navedb in dokazov v tem delu kot nedovoljenih tožbenih novot ni upoštevalo.
Iz obrazložitve izpodbijanega akta glede točkovanja tožnika pri merilu št. 1 izhaja zgolj navedba, da iz vloge tožnika in priložene dokumentacije ni razvidno uvajanje novih tehnoloških linij, povezanih postrojenj in sistemov, ki predstavljajo tehnološke in informacijske rešitve v povezavi s tehnološkim procesom. Teh ugotovitev sodišče ne more preizkusiti, saj je v tem delu izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena. Ker so bila v postopku zaradi pomanjkljive obrazložitve merila št. 1 kršena pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2 točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1), ki vplivajo na pravilnost odločitve, je izpodbijani sklep nezakonit.
prispevki za socialno varnost - izbris družbe iz sodnega registra - neizplačane plače
Dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, med strankama niso sporne. Tako ni spora o tem, da so se v časovnih obdobjih, na katere se nanaša vloga tožeče stranke, prispevki obračunavali in plačevali z ozirom na izplačane plače v ustrezni višini. Prav tako ni spora o tem, da družba A. d.o.o. ne obstaja več ter da je bila izbrisana iz sodnega registra. To pa, ob upoštevanju določb ZPSV in ZDavP-2, po katerih se prispevki lahko obračunajo le od dejansko izplačanih plač, pomeni, da obveznost družbe iz naslova premalo obračunanih in plačanih prispevkov ni nastala in da s tem tudi ni nastala obveznost tožnice iz naslova jamstva za obveznosti družbe, ki je prenehala po skrajšanem postopku, in ki bi se ji sicer lahko naložila z odločbo. Ker je družba prenehala, pa tudi ni več mogoče izplačilo plač oziroma razlike v plačah (do višine predpisanih zavarovalnih osnov) za nazaj in s tem tudi ne obračun in plačilo prispevkov.
davčna izvršba - izvršba na dolžnikova denarna sredstva - odgovornost banke za opuščeno odtegnitev - plačilo dolga s strani banke - zahteva za vračilo sredstev
Odločba z dne 17. 2. 2010 je nov in samostojni izvršilni naslov, zavezanka za plačilo pa banka – tožnica in ne več dolžnik.
Davčna obveznost je bila preplačana za znesek 212.595,21 EUR, ki se po izpodbijani odločbi vrača tožeči stranki. To pa ne velja za znesek 37.193,30 EUR, ki je bil davčnemu dolžniku zarubljen po datumu 25. 3. 2010, ko je bil davek od tožeče stranke na podlagi 170. člena ZDavP-2 že prisilno izterjan po sklepu o davčni izvršbi z dne 29. 1. 2010.
Sodišče ne dvomi v ugotovitev davčnih organov, da dobava blaga tožeči stranki s strani trgovine A. ni bila opravljena in da torej plačila, opravljena po teh računih, niso bila porabljena za namene poslovanja, to je za nabavo materiala. Pač pa v postopku ni bilo kot nesporno ugotovljeno, da je trgovina A. nakazane zneske predala B.B. in da je slednji to potrdil s podpisom na komisijskem listu. Ugotovitve v zvezi s komisijskimi listi in s prejemom denarja torej niso nesporne, kljub temu pa presoje s tem povezanih ugovorov ni najti ne v prvostopenjski in ne v drugostopenjski odločbi. Razlogi v tej zvezi pa so za odločitev bistveni, saj naj bi bilo prav (in samo) iz komisijskega lista razvidno, da je B.B. prejel denar in da je zato (kot fizična oseba) tisti, za katerega se tožeči stranki odmerja in nalaga v plačilo akontacija dohodnine. Obenem gre pri komisijskem listu za listino, ki (edina) izkazuje položaj B.B. kot komitenta in s tem za listino, ki v bistvenem potrjuje tisto, kar je glede načina poslovanja s tožečo stranko povedal A.A. v svoji izjavi, in ki ji tožeča stranka prav tako nasprotuje že ves postopek. Ker torej okoliščine, ki so bistvene za odločitev, niso bile presojene v celoti, oziroma to vsaj iz davčnih odločb ni razvidno, je sodišče tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da (po potrebi dopolnjenem ugotovitvenem postopku) v zadevi ponovno odloči.
DDV - dodatna odmera DDV - pogodba o finančnem lizingu - nakup tovornega vozila - subjektivni element - nedobrovernost tožnika - skrbnost dobrega gospodarja
Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje slovenska zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oz. da davčnemu zavezancu ni mogoče očitati, da je vedel oz. mogel vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa oz. drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.
Dolžnikov dolžnik lahko v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Z ugovorom je dopustno uveljavljati le dejstva in okoliščine, ki so obstajale oziroma nastopile do vročitve sklepa o izvršbi. V konkretnem primeru naj bi dolg tožnice oziroma terjatev davčnega dolžnika na podlagi računov prenehala s kompenzacijo. Vendar tega tožnica v davčnem postopku, kljub večkratnim pozivom k predložitvi dokazov, ni izkazala, saj ni navedla in izkazala niti terjatve do davčnega dolžnika, ki bi lahko bila predmet kompenzacije. Sodišče se strinja, da knjigovodske kartice terjatve ne dokazujejo, če terjatev ni hkrati izkazana z verodostojno knjigovodsko listino, ki je podlaga za knjiženje. Tožnica v upravnem sporu prvič, pa še to povsem nekonkretizirano, navaja pogodbena razmerja, iz katerih naj bi izhajale njene terjatve do davčnega dolžnika. Gre za dejstva, ki jih brez opravičenega razloga v davčnem postopku ni navedla in jih zato sodišče skladno z 52. členom ZUS-1 pri odločanju ni upoštevalo.
Dolžnikov dolžnik lahko v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi uveljavlja le ugovore iz drugega odstavka 174. člena ZDavP-2, ne pa tudi ugovorov, ki se nanašajo na izvršbo in jih lahko uveljavlja davčni dolžnik v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi. Z ugovorom zastaranja zato tožnica ne more biti uspešna.
tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe se je iztekel 21. 8. 2014. Tožeča stranka bi zato morala s priporočeno poštno pošiljko poslati tožbo najpozneje 21. 8. 2014, da bi ta bila pravočasna. Ker je tožnica vložila tožbo šele 8. 9. 2014, jo je sodišče v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 36. člena kot prepozno zavrglo.
lokalne volitve - volitve članov občinskega sveta - lista kandidatov
Tožnik se je z ugotovitvijo OVK, da gre za istoimensko listo v dveh volilnih enotah, sicer res lahko seznanil šele iz poročila OVK, vendar pa je šlo zgolj za nepravilnost v postopku določanja seznamov potrjenih kandidatnih list (nepravilno povzet podatek o imenu potrjenih list kandidatov). Iz volilnih spisov pa nedvoumno izhaja, da je šlo za enoimensko listo. Taka nepravilnost zato vpliva na razdelitev mandatov ni mogla imeti.
Obrazložitev toženke pri merilu 2 Inovativnost v povezavi z operacijo je zgolj pavšalna in pomanjkljiva. Iz nje namreč ni razvidno, zakaj v obravnavanem primeru ne gre za uvajanje novih proizvodov/storitev, kar je uveljavljala tožeča stranka v vlogi in tudi obrazložila. Navedeno je samo, da iz vloge stranke ni razvidno uvajanje novih izdelkov/storitev, ni pa navedena nobena konkretna okoliščina, ki je bila v okviru postavljenih kriterijev upoštevana pri ocenjevanju. Ugotovitve tožene stranke, da tožeča stranka z navedenimi tehnološkimi rešitvami ne uvaja novih proizvodov/storitev, zato ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka.
brezplačna pravna pomoč - vračilo neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči - zamolčanje podatkov - obstoj izvenzakonske skupnosti - predhodno vprašanje - bistvena kršitev določb postopka
Tožena stranka je odločitev o vračilu neupravičeno prejete BPP sprejela na podlagi ugotovitve, da je v času odobritve in izplačila BPP med tožnikom in B.B. obstajala zunajzakonska skupnost, česar tožnik organu ni sporočil. To dejstvo je tožena stranka ugotovila zgolj na podlagi vpogleda v evidenco podatkov o gospodinjstvu (aplikacija e-risk), s čemer je bistveno kršila določbe postopka, saj bi morala navedeno dejstvo ugotoviti v okviru razrešitve predhodnega vprašanja (147. ZUP).