ZBPP člen 24, 24/1. ZUS-1 člen 2, 3, 36, 36/1, 36/1-4.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - tožba zoper v upravnem sporu izdani sklep sodišča
Izpodbijana odločba, s katero toženka ugotavlja, da pritožba tožnika zoper sklep upravnega sodišča z dne 8. 7. 2014, na katero se nanaša prošnja za dodelitev BPP, nima verjetnega izgleda za uspeh, je pravilna in skladna z zakonom, vendar iz drugih razlogov od tistih, s katerimi je obrazložena. Sodišče se namreč strinja z ugotovitvijo, da je bila z omenjenim sklepom tožnikova tožba zoper sklep z dne 11. 2. 2014 utemeljeno zavržena kot nedopustna in da zato tožnik, ob upoštevanju zakonske ureditve in ustaljene sodne prakse, nima verjetnega izgleda za uspeh s pritožbo, na katero se nanaša njegova prošnja za dodelitev BPP. Temelj za navedeno odločitev pa je v 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z določbami 2. in 3. člena istega zakona, po katerih upravni spor ni dopusten zoper odločitve, ki jih v izvrševanju svojih ustavnih pristojnosti sprejemajo organi sodne veje oblasti.
dohodnina - obnova postopka odmere dohodnine - dohodki iz drugega pogodbenega razmerja - dvigi z računa gospodarske družbe - vračilo posojila
Tožniku je bila tudi po presoji sodišča v obnovljenem postopku pravilno odmerjena dohodnina za leto 2010. V zadevi namreč ni spora o tem, da je tožnik z računov družbe A. dvigal denarna sredstva. Da bi šlo pri tem za vračila posojil, ki jih je kot lastnik dajal družbi, pa ni uspel dokazati.
ZDDPO-2 člen 10, 12. SRS standard 18.14, 35.21, 35.35.
davek od dohodkov pravnih oseb - izvajalec gospodarske javne službe - prihodki od poslovanja - državna podpora - subvencija - pokrivanje izgube - razumna gotovost glede prejema subvencije
Pokrivanje izgube se upošteva kot subvencioniranje oziroma državna podpora javnemu podjetju in s tem kot prihodki od poslovanja, ki se uvrščajo med prihodke leta, v katerem nastanejo stroški, vendar le pod pogojem, da gre za izgubo, ki je nastala iz razlogov, ki narekujejo subvencioniranje, in če obstaja oziroma je obstajala razumna gotovost, da bo podjetje subvencijo tudi prejelo.
Dve različni pozitivni meritorni odločbi ne moreta obstajati, ker bi se izključevali. Pri presoji podanosti uveljavljenega razloga iz 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP je treba presoditi, ali obe odločbi pri enakem dejanskem in pravnem položaju drugače rešujeta isto upravno zadevo. Gre torej za presojo istovetnosti upravne zadeve (objekta) in stranke (subjekta), vendar za dve različni odločbi, od katerih poznejša odločba ne more obstajati. V obravnavani zadevi toženka presoje na ta način ni pravilno napravila in je posledično določbo nepravilno uporabila.
Kolektivna organizacija mora deliti honorarje v skladu s svojimi internimi akti, morajo pa biti tudi ti interni akti v skladu z zakonom in (med drugim) določati načela delitve tako, kot to določa prvi odstavek 153. člena ZASP. Organ je torej pristojen ne samo za izvajanje nadzora nad vsebino internih aktov kolektivnih organizacij, ki določajo (tudi) pravila delitve, temveč tudi, ali se delitev honorarjev izvaja v skladu z zakonom oziroma z internimi akti, ki morajo biti usklajeni z zakonom oziroma ne smejo biti v nasprotju z njim.
Odrejena odprava ugotovljene kršitve ne presega okvira pristojnosti urada kot nadzornega organa. Tožnik je namreč kot kolektivna organizacija dolžan deliti nadomestila imetnikom avtorskih pravic že po zakonu oziroma v skladu z načeli delitve, ki jih mora sprejeti kolektivna organizacija (s svojimi internimi akti) in ki morajo biti v skladu z zakonom. Tako ne gre za razmerje, kjer bi bile stranke (tj. kolektivna organizacija in imetniki avtorskih pravic) v medsebojno prirejenem položaju in bi uresničevale pravice iz obveznosti, in bi odvisno od njihove svobodne volje vstopale v medsebojna pravna razmerja, temveč gre za obveznost tožnika kot kolektivne organizacije (ki je ustanovljena ravno s tem namenom), da zbira oziroma izterjuje plačila nadomestil in avtorskih honorarjev in deli zbrana sredstva imetnikom pravic v skladu z vnaprej določenimi pravili delitve. Toženka z odreditvijo odprave kršitve na v 2. in 3. točki izreka opredeljen način tudi ni posegla v mandatna razmerja med tožnikom kot kolektivno organizacijo ter njenimi člani - imetniki avtorskih pravic. Za izrek takega ukrepa pa tudi ni potrebovala izrecnega zakonskega pooblastila v ZASP, saj ji določba 162. a člena ZASP daje pristojnost za odpravo vseh ugotovljenih kršitev zakona, ki jih pri opravljanju svojega nadzorstva ugotovi.
Izrek izpodbijanega sklepa v 2. točki izreka je določljiv in zato tudi izvršljiv. Določen je namreč skupni znesek za vsako poslovno leto posebej, od katerega mora tožnik izplačati odvedeni del nadomestil, določeni so vsi prejemniki avtorskih honorarjev za vsako posamezno leto posebej, določljivi pa so tudi tisti imetniki avtorskih pravic, ki jim del nadomestil še pripada in sicer so to tisti, ki niso dali izrecnega soglasja, da se del njihovega avtorskega honorarja odvede v promocijski oziroma podoben sklad. Iz izreka tudi jasno izhaja, da je organ določil pričetek teka zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko je bil znesek, ki bi pripadal (še) posameznemu imetniku avtorskih pravic, odveden v promocijski oziroma podoben sklad.
po pooblaščencu vložena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči - poziv stranki k izjavi - vročanje - bistvena kršitev pravil upravnega postopka
Zaradi kršitve pravil ZUP o vročanju je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi dejstev, s katerimi stranka ni bila seznanjena in se o njih ni mogla izjaviti pred izdajo odločbe. V zadevi je bil namreč poziv k izjavi poslan tožniku osebno, čeprav je prošnjo za BPP vložil po odvetniku. Kadar ima stranka pooblaščenca, se vroča njemu; v tem primeru se šteje, da je dokument vročen stranki takrat, ko je vročen njenemu pooblaščencu. Res je sicer, da po podatkih upravnih spisov pooblastilo, navedeno kot priloga, vlogi za BPP ni bilo priloženo, kar pa ne daje podlage za to, da se vloga obravnava kot vloga stranke, ki nima pooblaščenca. Glede na določila 55. člena ZUP je namreč v takšnem primeru organ dolžan pooblaščenca pozvati, da v določenem roku predloži pooblastilo, in če pomanjkljivost v danem roku ni odpravljena, vlogo zavreči.
ZDavP-2 člen 173, 174, 174/2. OZ člen 311, 312, 317.
davčna izvršba - izvršba na denarno terjatev dolžnika - ugovor dolžnikovega dolžnika - neobstoj dolga - prenehanje terjatve davčnega dolžnika do dolžnikovega dolžnika - pobot
Tožnica v obravnavanem primeru, kolikor se sklicuje na prenehanje zarubljene terjatve s pobotom s terjatvami, ki jih ima sama do davčnega dolžnika, glede na veljavno zakonsko ureditev ne more uspeti. Ob vročitvi izpodbijanega sklepa tožnici in tudi v času, ko je podala pobotno izjavo, namreč terjatev davčnega dolžnika še ni zapadla. To pa pomeni, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za pobot te terjatve z nasprotnimi terjatvami tožnice do davčnega dolžnika, saj ni bil izpolnjen v 311. členu OZ predpisan pogoj zapadlosti obeh terjatev.
Ko ugovarja zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika, mora dolžnikov dolžnik podati dovolj konkretne navedbe in tudi ponuditi dokaze zanje. Vendar postopka ni mogoče reducirati na presojo, ali je dolžnikov dolžnik o svojih navedbah uspel prepričati davčni organ. Primarno je davčni organ (že prvostopenjski in še toliko bolj drugostopenjski, ko odloča o ugovoru) tisti, ki je dolžan ugotoviti vsa dejstva in izvesti vse dokaze, ki so lahko pomembni za odločitev, ter pri tem dosledno spoštovati z zakonom določene procesne pravice udeležencev postopka.
Glede na pravni učinek sklepa o izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika je z ugovorom dolžnikovega dolžnika dopustno uveljavljati tista dejstva in okoliščine, ki so obstajale oziroma nastopile do vročitve sklepa dolžnikovemu dolžniku. Zato je za odločitev o ugovoru lahko relevantna tudi izpolnitev dolžnikovega dolžnika, ki je bila opravljena sicer po datumu izdaje sklepa o izvršbi, vendar pred njegovo vročitvijo dolžnikovemu dolžniku.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - zahteva za obnovo kazenskega postopka
Tožnik v tožbi navaja, da naj bi fotografija dokazovala, da ni nihče "po obt." ne vstopil in ne izstopil iz prostora. Ker je bil obt. (to je obtoženec) zaradi nezakonitega vstopa tožnik, kar v zadevi ni sporno, okoliščina, da v prostore nihče po njem ni vstopil in izstopil, ne dokazuje tistega, kar želi dokazati, to je tega, da v prostore ni vstopil niti on sam. Navedeno pomeni, da predlagani dokaz, tudi če se ga obravnava kot novega, glede na vsebino kazenske zadeve očitno ni tak, da bi se mogla dovoliti obnova.
odmera dohodnine - obnova postopka - dohodki iz drugega pogodbenega razmerja - dvigi z računa gospodarske družbe - vračilo posojila
Izpodbijana odločitev je pravilna iz razlogov, ki jih je navedel že drugostopenjski organ v svoji odločbi. Ni namreč spora o tem, da je tožnik z računov družbe A. dvigal denarna sredstva. Da bi šlo pri tem za vračila posojil, ki jih je kot lastnik dajal družbi, ni uspel dokazati. Listine, ki jih je predložil (šele) v pritožbenem postopku, tudi po presoji sodišča ne izkazujejo verodostojno ne zatrjevanega posojilnega razmerja med družbo A. in tožnikom in še manj, da bi šlo pri obravnavanih dvigih denarja z računa omenjene družbe prav za vračilo danega posojila.
ZBPP člen 30, 30/6. ZOdvT tarifna številka 3470, 3502.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - odmera nagrade in stroškov odvetniku - vložitev ustavne pritožbe
Tožnik je bil z odločbo toženke določen za nudenje BPP prosilcu zgolj za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča v pravdni zadevi. Zato je bil za opravljeno delo pravilno nagrajen v skladu s tarifno številko 3502 ZodvT.
ZUS-1 člen 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4. ZPNačrt člen 55, 55/1.
upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - obvezna razlaga občinskega podrobnega prostorskega načrta - zavrženje tožbe
Obvezna razlaga občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN), tako kot sam OPPN, je zgolj podlaga za pripravo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. Presoja morebitne nezakonitosti takega akta je zato v upravnem sporu lahko opravljena le v zvezi z odločanjem o zakonitosti dokončnega upravnega akta, ki bi temeljil na tem OPPN in njegovi obvezni razlagi.
odmera davka v posebnih primerih - davčna osnova - prirast premoženja - prijava premoženja - stanje premoženja na začetku inšpiciranega obdobja
V obravnavani zadevi gre za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Tožnikov ugovor, da bi morala biti takšna davčna obveznost predvidena v materialnem zakonu in ne v ZDavP-2 ni utemeljen. Ni namreč neobičajno, da procesni zakoni vsebujejo tudi materialnopravne določbe, kakršna je tudi zadevna določba in vrsta drugih določb ZDavP-2. Takšno stališče je že večkrat sprejelo tudi Vrhovno sodišče. Zato obravnavana ureditev ni v nasprotju z obstoječo zakonsko ureditvijo (v ZDavP-2 in v ZDoh-2) in tudi ne posega v ustavno varovano načelo zaupanja v pravo.
Iz 69. člena ZDavP-2 izhaja, da je predmet prijave premoženje, ki je v lasti davčnega zavezanca v času prijave. V konkretnem primeru je davčni organ pred uvedbo postopka tožnika pozval k prijavi premoženja. V postopku inšpiciranja pa ga je s posebnim sklepom pozval še k predložitvi dokumentacije, ki se nanaša na stanje premoženja na dan 1. 1. 2006 (in ne k prijavi premoženja iz 69. člena ZDavP-2), stanje premoženja in obveznosti na navedeni dan je namreč nedvomno podatek, ki vpliva na prirast premoženja in s tem na višino davčne osnove. Njegovo razkritje je zato dolžnost zavezanca za davek. Na tožniku je namreč breme, da dokaže, iz katerega obdobja izvira njegovo premoženje. Stališče tožnika, da je zahteva za predložitev podatkov o stanju njegovega premoženja na začetku inšpiciranega obdobja neskladna z določbami ZDavP-2 oziroma celo neustavna, je torej neutemeljeno.
ZDavP-2 člen 303. ZDoh-2 člen 51. ZGD-1 člen 72a, 72b.
podjetnik posameznik - prenehanje dejavnosti - prenos podjetja na podjetnika prevzemnika - davčno nevtralna obravnava - sprememba stališča davčnega organa - načelo zaupanja v pravo
Čeprav se ZDoh-2 izrecno ne sklicuje na določbe ZGD-1, je zmotno stališče, da se prenos podjetja za davčne namene lahko opravi mimo pravil, določenih v ZGD-1. Glede na to, da prenos podjetja v ZDoh-2 ni urejen, je treba upoštevati določbe drugih predpisov, ki urejajo obravnavano materijo. Načeloma je torej postopek prenosa podjetja treba opraviti na način iz 72.a člena ZGD-1 ter ga v skladu z določbami ZDavP-2 priglasiti davčnemu organu.
Vendar tožnik v konkretnem primeru utemeljeno opozarja na stališče, ki ga je zastopala DURS še v času, ko je bila izdana izpodbijana odločba. Gre za drugačno stališče, kot je bilo zavzeto v izpodbijani odločbi, in sicer, da je povsem osebna odločitev zavezanca, na kakšen način bo prenesel podjetje na novega zasebnika (po določbah ZGD-1 ali ne). Po navedenem stališču prenos podjetja na podjetnika prevzemnika v skladu z določbami ZGD-1 torej ni pogoj za priznanje nevtralne davčne obravnave po določbah ZDoh-2. Sprememba stališča glede uporabe oziroma razlage posamezne zakonske določbe sicer sama po sebi ne pomeni nepravilnosti, če ni arbitrarna in so torej za spremembo podani utemeljeni razlogi. V konkretnem primeru je sprememba stališča sledila spremembi v ZGD-1. Obenem pa ni mogoče prezreti, da se določbe 51. člena ZDoh-2, ki pomenijo materialnopravno podlago za priznanje nevtralne davčne obravnave ob prenosu podjetja, niso v ničemer spremenile. Zato bi zavezanci morali imeti možnost, da se z novim stališčem, ki je ključno za uspešno priglasitev nevtralne davčne obravnave, pravočasno seznanijo. Da bi tožnik takšno možnost dejansko imel, ni izkazano. Zato odločitev toženke po mnenju sodišča pomeni nedopusten poseg v temeljno načelo zaupanja v pravo (2. člen Ustave). Pri sprejemu takšne odločitve je sodišče izhajalo tudi iz dejstva, da tožnikova hči nadaljuje z opravljanjem dejavnosti kot samostojna podjetnica ter da so pomanjkljivosti, ki jih davčni organ očita tožniku pri prenosu podjetja, le formalne narave. Namen nevtralne davčne obravnave pa je ravno v tem, da davčna obravnava odtujitve oziroma pridobitve sredstev ne bi vplivala na ravnanje davčnega zavezanca oziroma njegove odločitve glede začetka oziroma nadaljevanja dejavnosti preko druge osebe.
Tožnica kot lastnica zemljišča zgolj zaradi dejstva, da se na njeno zemljišče z investitorjeve nepremičnine steka meteorna voda, če tako stekanje ni zajeto v vlogi za pridobitev gradbenega dovoljenja oziroma v PGD, ne more doseči udeležbe v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.
Lokal vsaj glede gradbenih del za izvedbo okenskih odprtin ni v skladu s predloženimi listinami, zato je pravilno stališče prvostopenjskega organa, da gre za neskladno gradnjo, zaradi neizkazane zakonitosti obstoječe gradnje pa ni mogoče izdati uporabnega dovoljenja.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - očitno nerazumna zadeva
Razlog za zavrnitev BPP je v smislu prve alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP v povezavi s tretjim odstavkom tega člena in pomeni, da gre za očitno nerazumno zadevo, kar pa po navedeni zakonski določbi dodelitev BPP izključuje.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - soglasje za gradnjo bližje meji
Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da kot zemljiškoknjižna lastnica zemljišča, ki je v naravi javna pot, ne daje soglasja za gradnjo enodružinske hiše bližje parcelni meji od predpisanih 3 m. Izpodbijani sklep po presoji sodišča ni upravni akt v smislu določb ZUS-1.
ZDDPO-2 člen 12, 12/3, 29. SRS standard 14.10, 21, 22. ZDavP-2 člen 76, 76/2.
davek od dohodkov pravnih oseb - davčno priznani odhodki - stroški materiala in storitev - verodostojna knjigovodska listina - dokazno breme
Odločitev, da se tožnici odhodki po obravnavanih računih davčno ne priznajo, je utemeljena v določbi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2. V skladu s SRS morajo biti vsi vpisi v poslovne knjige opravljeni na podlagi verodostojne knjigovodske listine. Ko gre za stroške materiala in storitev, se po izrecni zahtevi SRS 14.10 le-ti lahko pripoznajo le na podlagi listin, ki dokazujejo njihovo povezanost z gospodarskimi koristmi. Tožbena trditev, da davčni organ ugotovljeno neverodostojnost knjigovodskih listin utemelji zgolj s citiranjem relevantnih določb SRS, je neskladna z vsebino obrazložitve izpodbijane odločbe. V njej namreč davčni organ opiše in pravilno presodi vsebino knjigovodskih listin in vse dokumentacije, ki jo je v zvezi z zatrjevanimi poslovnimi dogodki predložila tožnica. Že (nesporna) ugotovitev, da so izdajatelji računov t.i. missing traderji, ki storitev niso opravili, zadošča za to, da se obravnavani računi opredelijo kot vsebinsko neverodostojni in da se tožnici na njihovi podlagi izkazani odhodki ne priznajo skladno z 12. in 29. členom ZDDPO-1.
Sodišče ne more slediti stališču, da bi davčni organ ob ugotovljenih neskladnostih in pomanjkljivostih predloženih listin moral dejstva, ki jih je tožnica zatrjevala v postopku, ugotavljati uradoma. Skladno z drugim odstavkom 76. člena ZDavP-2 mora za svoje trditve v davčnem postopku dokaze predložiti oziroma predlagati zavezanec. Na davčnem organu pa je odločitev o tem, ali se predlagani dokazi izvedejo, in presoja izvedenih dokazov.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh
V tej zadevi je bistvenega pomena to, da je tožena stranka z odločbo št. Bpp 36/2014-3 z dne 13. 5. 2014 pravilno ravnala, ko ni ugodila prošnji za brezplačno pravno pomoč v zvezi s tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 3429/2013 z dne 12. 12. 2013. Dejstvo, da je bila odločitev Upravnega sodišča v odločbi št. Bpp 36/2014-3 z dne 13. 5. 2014 pravilna, izhaja iz tega, da je sodišče tožnikovo tožbo zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 3429/2013 z dne 12. 12. 2013 zavrnilo s sodbo opr. št. I U 295/2014. Ker je bila torej odločitev v zadevi št. Bpp 36/2014 pravilna, je posledično temu pravilna tudi odločitev tožene stranke št. Bpp 174/2014-2 z dne 4. 8. 2014, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - procesne predpostavke za vložitev tožbe - izčrpanost pravnih sredstev - zavrženje tožbe
V obravnavanem primeru ni izpolnjena procesna predpostavka za vodenje upravnega spora, saj tožnik, ki je v postopku izdaje upravnega akta sodeloval kot stranka, ni izčrpal vsa redna pravna sredstva, ki bi jih po zakonu moral izčrpati.