brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - objektivni pogoj
Ocena organa za BPP je bila potrjena s sodbo naslovnega sodišča, I U 381/2014 z dne 27. 3. 2014, s katero je sodišče tožbo tožnika zavrnilo. Sodba je postala pravnomočna na isti dan, tj. 27. 3. 2014. Glede na navedene razloge je pričakovanje tožnika, da bi uspel s tožbo zoper odločbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. Bpp 167/2014 z dne 30. 7. 2014, v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, zaradi česar je odločitev organa za BPP v izpodbijani odločbi pravilna, saj tožnik nedvomno ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP. Organ za BPP je sprejeto odločitev tudi podrobno obrazložil. Tožnik pa v tožbi le pavšalno in na splošni ravni izraža nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, pri čemer pa ne konkretizira, katera dejstva oziroma okoliščine naj ne bi bile pravilno ugotovljene in posledično odločitev nepravilna.
Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec ima pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne v primeru, če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen.
denacionalizacija - odškodnina - porušeni objekti - samostojni objekti - rok za vložitev zahteve
Toženka pri odločanju ni pravilno uporabila določb ZDen o vračanju nepremičnin. Toženka bi tako pred odločitvijo v zadevi morala ugotoviti, ali so bili porušeni objekti, za katere je priznala odškodnino (gospodarski objekt-prizidek, dvoriščni objekt), ob podržavljenju samostojni objekti ali pa le del vrnjenega objekta ter skupaj z njim celota (hiša). Porušeni samostojni objekti so lahko (samostojni) predmet denacionalizacije ter se zanje lahko prizna odškodnina. Navedeno pod pogojem, da je bil zahtevek za odškodnino za tak posamezni objekt vložen pred iztekom prekluzivnega roka za vlaganje zahtev za denacionalizacijo (prvi odstavek 64. člena ZDen). Porušeni nesamostojni deli objekta, ki so v razmerju do vrnjene stavbe sestavine, pritikline ali pomožni prostori, pa ne morejo biti samostojni predmet denacionalizacije, pač pa upravičenec, ki mu je bil objekt vrnjen, lahko zahteva odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti vrnjene nepremičnine na podlagi 26. člena ZDen.
prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov - kvota za zaposlovanje invalidov - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V konkretnem primeru je sporno, ali je Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad Republike Slovenije na podlagi uradnih evidenc pravilno ugotovil, da je tožnik v mesecu marcu 2013 zaposloval 20 delavcev. Dejansko stanje v zadevi ni bilo popolno ugotovljeno, ker ni pojasnjeno, zakaj se razhajajo podatki iz uradnih evidenc, na katerih je oprta izpodbijana odločba, in potrdilom, na katerega se sklicuje tožnik, zato izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj- verjetni izgled za uspeh - tožba v upravnem sporu
Tožnik izpolnjuje finančni pogoj, vendar pa je to le eden od pogojev za dodelitev BPP. Poleg finančnega pogoja mora biti izpolnjen tudi objektivni pogoj, to je, da ima verjeten izgled za uspeh v konkretni zadevi. Zahteva tožnika je v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.
avtorsko pravo - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - stranka v postopku -položaj stranskega udeleženca - pravna korist
Tožnik bi lastnost stranskega udeleženca v postopku, začetem na zahtevo Združenja A., lahko pridobil le, če bi v postopku dokazal, da bi izdaja dovoljenja Združenju A. za kolektivno upravljanje pravic prizadela njegove pravne koristi. Število istovrstnih zahtevkov (dva ali pet) po primerjavi vlog Združenja A. in tožnika, ni relevantno, saj ob vložitvi vloge tožnik ni imel pravice za kolektivno upravljanje. Le pridobljena pravica na podlagi dovoljenja toženke bi utemeljevala pravni interes tožnika za udeležbo v upravnem postopku, ki bi bil uveden na zahtevo drugega. Zgolj vložena vloga (pa tudi ne začasno dovoljenje) ne predstavljata napolnitev upravnega standarda pravnega interesa.
Interes tožnika, ki ga ta zasleduje preko eventualnih kršitev Združenja A. in jih toženka ugotavlja in zoper njih ukrepa v okviru svoje nadzorne funkcije, ne zadošča za priznanje udeležbe v postopku, ker gre zgolj za dejanski interes, ki v okviru 43. člena ZUP ni varovan.
kolektivno upravljanje avtorskih pravic - kolektivna organizacija - nadzor nad zakonitostjo delovanja - posredovanje podatkov - zastaranje
Tožnik je ZASP kršil že s tem, ko na obrazloženo natančno in pisno zahtevo organu ni posredoval zahtevanih podatkov.
V konkretni zadevi gre za odločanje v upravnem postopku po določbah ZASP, ki ne predpisuje postopkov oziroma dejanj organa v postopku v določenih časovnih omejitvah, pri čemer že zaradi različne narave postopkov (v obravnavanem primeru gre za upravni postopek, OZ pa vsebuje temeljna načela in splošna pravila za vsa obligacijska razmerja – prvi odstavek 1. člena OZ) roka (za opravo dejanj v upravnih postopkih) ni možno upoštevati. Ob tem pa je treba še poudariti, da citirana določba OZ predpisuje časovno omejitev uveljavljanja materialnopravnih zahtevkov (terjatev iz gospodarskih pogodb), v obravnavanem primeru pa organ zahteva podatke in ne uveljavlja kakšnega materialnopravnega zahtevka.
odmera davka v posebnih primerih - odmera dohodnine - obnova postopka - retroaktivna uporaba zakona - davčna osnova - izvor premoženja - dokazno breme - davčna preiskava - prijava premoženja - ocena davčne osnove
Odmera davka po določbi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 ne posega v dokončno in pravnomočno odločbo o dohodnini na letni ravni. Predhodna obnova postopka odmere dohodnine na letni ravni zato ni potrebna.
Glede zatrjevane retroaktivne uporabe zakonskih določb in s tem kršitve Ustave RS sodišče navaja, da je obveznost prijaviti vse dohodke za fizično osebo obstajala že pred uveljavitvijo ZDavP-2. Inštitut obdavčitve nepojasnjenega vira tako ni uzakonjen na novo, ampak gre le za poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove. Postopek za odmero davka po zadevni določbi se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih petih let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Očitek retroaktivne uporabe določbe 68. člena ZDavP-2 tako ni utemeljen. Posledično je neutemeljen tudi očitek, povezan z retroaktivnostjo glede dokazovanja izvora premoženja, pridobljenega pred letom 2006, ter začetnega stanja, od katerega naprej bi se lahko preverjal izvor posameznega premoženja. Odločilno je, ali je davčni zavezanec dokazal, da je razpolagal s premoženjem že pred obdobjem inšpekcijskega pregleda. Dokazno breme, da dokaže svoje trditve glede tega, iz katerega obdobja izvira njegovo premoženje, je na davčnem zavezancu. Neutemeljen je po presoji sodišča tudi ugovor, da je iz razloga, ker je pri ocenjevanju davčne osnove dokazno breme davčnega organa postavljeno na raven verjetnosti, tožnikovo pa na raven gotovosti, vzpostavljena neenakost orožij v davčnem postopku.
Postopek davčne preiskave se časovno uvršča v tako imenovano predpostopkovno fazo, torej v čas pred uradnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora. Na podlagi izsledkov preiskave se sprejme odločitev o uvedbi postopka davčnega inšpekcijskega nadzora. Pri pridobivanju podatkov tako davčni organ ni omejen na že začete davčne postopke; poleg tega zbira podatke tudi s prevzemom podatkov na podlagi 39. in 42. člena ZDavP-2 oziroma 49. člena ZDS-1.
Davčni organ sme v primerih iz 68. člena ZDavP-2 pozvati davčnega zavezanca, da predloži podatke o svojem premoženju ali delih premoženja. K prijavi premoženja lahko pozove zavezanca tudi, če ugotovi nesorazmerje med njegovimi napovedanimi dohodki in premoženjem oziroma sredstvi, s katerimi razpolaga. Iz 69. člena ZDavP-2 izhaja, da sme davčni organ pozvati posameznega davčnega zavezanca - fizično osebo k prijavi premoženja (samo) v primeru iz 68. člena ZDavP-2, da lahko to stori največ enkrat letno ter da sme prijavo premoženja davčni organ uporabiti le za oceno davčne osnove za davke od dohodkov fizičnih oseb in ne za kaj drugega.
Na podlagi 7. točke 44. člena ZDDV-1 je plačila DDV oproščena dobava objektov ali delov objektov in zemljišč, na katerih so objekti postavljeni, razen če je dobava opravljena, preden so objekti ali deli objektov prvič vseljeni oz. uporabljeni, ali če je dobava opravljena, preden potečeta 2 leti od začetka prve uporabe oz. prve vselitve. V konkretnem primeru gre za oproščeno transakcijo po sedmi točki 44. člena ZDDV-1, zato tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV iz te oproščene transakcije.
Glede upravičenosti naknadne odmere DDV v predmetni zadevi, tožnik za blago, ki je predmet obravnavanih carinskih deklaracij, ni verodostojno izkazal izpolnjevanja pogojev za oprostitev DDV kot uvozne dajatve. Iz določb 46. člena ZDDV-1 izhaja, da so plačila DDV oproščene dobave blaga v drugo državo članico, če so izpolnjeni določeni pogoji, ki omogočajo izvajanje ustreznega nadzora. Ker velja načelo obdavčitve po namembnem kraju, mora deklarant verodostojno izkazati, da je bilo blago res dobavljeno subjektu v drugi državni članici.
vodno dovoljenje - merila in pogoji za podelitev vodne pravice - prispevna površina vodotoka - exceptio illegalis
Iz obrazložitve predloga Uredbe o načrtu upravljanja voda za vodni območji Donave in Jadranskega morja ne izhaja, da bi bila katerikoli zakonska določba ali mednarodna pogodba vsebinska podlaga za določitev prepovedi izdaje vodnega dovoljenja za rabo vode za proizvodnjo električne energije, če je prispevna površina vodotoka manjša od 10 km2. Poleg tega omenjena obrazložitev tudi ne zahteva prepovedi izdajanja vodnih dovoljenj, če gre za obstoječe vodne objekte, niti ne prepoveduje delovanja obstoječih malih hidroelektrarn, temveč spodbuja povečanje njihove učinkovitosti. S tega vidika torej ni nepomembna okoliščina, da je tožnik za vodno dovoljenje (oz. za koncesijo po takratni ureditvi ZV-1) zaprosil na podlagi 199. člena ZV-1 za obstoječo malo hidroelektrarno. Tudi zato se izdaja vodnega dovoljenja za rabo vode za proizvodnjo električne energije v primerih, ko je oseba pravočasno vložila vlogo v skladu s 199. členom ZV-1, ne more pogojevati s prispevno površino vodotoka.
ZUP člen 213, 237, 237/2, 237/2-7. ZPOmK-1 člen 6, 19, 28, 28/1. Pogodba o delovanju Evropske unije člen 101.
javno naročilo - usklajeno ravnanje pri oblikovanju ter oddaji ponudb za javno naročilo - preiskava - načelo kontradiktornosti - izrek odločbe - bistvena kršitev pravil postopka
V primeru, ko je protikonkurenčen že cilj sporazuma, se pomen upoštevnega trga praviloma izčrpa že z ugotovitvijo, na kaj se sporazum (ali koordinacija) med podjetji nanaša (točka 131 izpodbijane odločbe). Vendar pa mora iz izreka izpodbijane odločbe – ki mora biti skladen z obrazložitvijo (213. člen ZUP) - izhajati, da gre za tak primer, torej primer kršitev, ki so po svojem cilju omejevalne. To pa iz izreka izpodbijane odločbe ne izhaja.
Ni jasno stališče organa, da je dogovarjanje in usklajeno ravnanje naslovnikov odločbe omejevalno že po cilju, saj organ navaja v drugem odstavku 1. točke izreka ''cilj ali učinek'', torej uporabi posledici nedopustnih ravnanj alternativno, kar pa je v nasprotju z obrazložitvijo, kjer jasno pove, da je protikonkurenčen že sam cilj sporazuma. S tem organu ni treba podrobneje ugotavljati in opredeljevati upoštevnega trga, temveč mora zgolj ugotoviti predmet, na katerega se sporazum med podjetji nanaša. V obravnavanem primeru, ko pa v izreku navaja obe zakonski posledici sporazuma, pa je izrek v nasprotju z obrazložitvijo oziroma je v tem delu izrek nejasen.
Do odprave ugotovljene protiustavnosti se še naprej uporablja prvi stavek prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1. To pomeni, da je v njem toženka imela in ima še vedno zakonito podlago za opravljanje ustreznih preiskav.
Izjava strank o povzetku relevantnih dejstev je namenjena udejanjanju načela kontradiktornosti. V njej lahko stranka opozori na dejstva, ki so ji v prid in ponudi za to primerne dokaze. Obseg kontradiktornosti se bo kazal predvsem kot pravica stranke do zaslišanja in možnosti dajanja izjav. V obravnavanem postopku pa za tak primer nedvomno ne gre, zaradi česar zaradi tega, ker tožnik v postopku pred izdajo odločbe ni bil zaslišan, ni mogoče reči, da je prišlo do kršitev pravil postopka.
Če se upravičenec v sodni poravnavi zaveže, da bo sam nosil vse svoje stroške postopka, s tem prepreči nastop subrogacije v korist države. Zato po presoji sodišča v celoti postane zavezanec za vračilo celotnih stroškov, izplačanih za BPP.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - pravočasnost tožbe - procesne predpostavke za vložitev tožbe - zavrženje tožbe
V predmetni zadevi tožnici upravni akt, s katerim bi se končal postopek v zvezi njenim predlogom za zamenjavo postavljenega odvetnika še ni bil izdan, zato je tožba vložena prezgodaj.
Neutemeljen je tožbeni očitek o nejasnosti izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe. Iz izreka te odločbe jasno izhaja, da je tožnik dolžan odstraniti oporni zid in vzpostaviti stanje, določeno v gradbenem dovoljenju. V izreku naložena odstranitev opornega zidu je namreč v skladu s prvo inšpekcijsko odločbo, izdano na podlagi ugotovitve, da gre za neskladno gradnjo ne le zaradi višine opornega zidu, temveč tudi zaradi armiranobetonske izvedbe opornega zidu, čeprav je v gradbenem dovoljenju določena kamnita izvedba.
Sicer nobena od okoliščin, sama po sebi ne zadošča za ugotovitev znatne nevarnosti, da bi tožnik pobegnil, preden bo izvedena predaja Hrvaški, vendar pa vse okoliščine skupaj dovolj zanesljivo kažejo na to, da je pogoj iz Dublinske uredbe izkazan. Nasproti tem okoliščinam je zgolj navedba tožnika v tožbi, da je zdaj ugotovil, da je Slovenija varna država, kjer se spoštujejo človekove pravice in da bo v njej ostal do konca postopka. Sodišča tožnik s takšno navedbo ni prepričal v pretiranost ukrepa toženke glede na to, da ostale okoliščine medsebojno povezano govorijo v prid nevarnosti za pobeg.
Ker je v konkretnem upravnem sporu sodišče ugotovilo, da je tožba neutemeljena v delu, ki se nanaša na pridržanje tožnika za namen predaje odgovorni državi članici Hrvaški na prostore Centra za tujce, kar pomeni, da toženka ni nedopustno posegla v pravico tožnika do osebne svobode, tožnik ni izkazal težko popravljive škode v zvezi z 19. členom Ustave oziroma 5. členom MKVČP. Druge težko popravljive škode pa tožnik v pisni zahtevi, ki jo je podal skupaj s tožbo, ni izkazal. Navaja, da se v Centru za tujce počuti izredno slabo. Zgolj ta navedba pa je premalo obrazložena, da bi sodišče lahko ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe. Tožnik ni pojasnil, v kakšnem pomenu besede se počuti slabo, kakšno škodo mu omejitev na prostore Centra za tujce povzroča in zakaj bi bila ta škoda težko popravljiva, zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.
ZMZ člen 51, 51/1, 51/1-1. Uredba (EU) št. 604/2014 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) člen 28, 28/1, 28/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ugotavljanje istovetnosti prosilca - vstop v državo brez uradnega dokumenta - dvom v izkazano identiteto - prstni odtisi v bazi EURODAC
V konkretni zadevi razlog za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti ne temelji zgolj na tem, da je tožnik brez dokumentov, ampak tudi na tem, da se je na Hrvaškem predstavljal z drugim imenom in priimkom. To pa je v toženi stranki upravičeno vzbudilo dvom v njegovo identiteto in je tako razlog omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti nedvomno podan.
ZMZ člen 51, 51/1, 51/1-1. ZUS-1 člen 32, 32/2. Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ko jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ugotavljanje istovetnosti prosilca - Dublinska uredba - begosumnost - začasna odredba
Iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti. Iz navedenega je razvidno, da je mogoče uporabiti omenjeni ukrep kot sredstvo le, če je potreben (nujen) v zvezi z ugotavljanjem prosilčeve istovetnosti. To pomeni, da dvom v njegovo identiteto, tudi če obstoji, sam po sebi ne zadostuje za odreditev ukrepa.
Toženka je z istimi okoliščinami, s katerimi je pojasnjevala tožnikovo begosumnost (torej razlog za omejitev gibanja), utemeljila še izbiro ukrepa, ki se bo glede na ureditev v ZMZ izvajal v strožji obliki. Taka obrazložitev pa dejansko pove samo to, da ker je tožnik begosumen, mu avtomatično pripade omejitev v Centru za tujce. Tako ravnanje pa nima podlage ne v drugem odstavku 28. člena uredbe Dublin III, ki za odvrnitev begosumnosti izrecno predvideva možnost uporabe drugih manj prisilnih ukrepov, niti v ZMZ, ki je v ta namen določil omejitev gibanja v blažji in strožji obliki.
V predlogu za izdajo začasne odredbe je tožnik navedel, da se v Centru za tujce izredno slabo počuti in da mu nihče ne bo mogel nadomestiti dni brez osebne svobode. Sodišče je z zaslišanjem tožnika ugotovilo (31. točka obrazložitve), da zatrjevano ne drži, zato ni izkazana verjetnost nastanka težko popravljive škode v smislu poslabšanja njegovega fizičnega ali psihičnega zdravja zaradi izvajanja ukrepa.
uporabno dovoljenje - uporabno dovoljenje po zakonu - predložitev dokazil
Vse listine, ki jih je upravni organ vpogledal, izkazujejo, da je bila namembnost obravnavanega objekta pred letom 1968 in nato leta 1982 in 1983 drugačna, tj. da je šlo za trgovinsko in ne za gostinsko dejavnost, ki jo danes v objektu izvaja tožnik. Da omenjene listine (zapisnik o komisijskem ogledu z dne 24. 12. 1982, potrdilo št. 351-418/82-071/DK-PC z dne 24. 1. 1983 in najemna pogodba za poslovni prostor z dne 8. 11. 1966) ne dokazujejo opravljanja gostinske dejavnosti pred letom 1968 in v času po 31. 12. 1967 do danes, med strankama ni sporno. Tožnik pa drugih dokazov za zatrjevano opravljanje gostinske dejavnosti v upravnem postopku ni predlagal.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja
Za presojo, ali je objekt nelegalna gradnja ali ne, je odločilno le, ali bi zanjo moralo biti pridobljeno gradbeno dovoljenje in ali je to gradbeno dovoljenje tudi pridobljeno, ne pa razlogi, zakaj ni bilo pridobljeno.