gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - skladnost projekta s prostorskim aktom - pogojevanje gradnje s sprejetjem predpisa
Po stališču toženke gradnja na spornem zemljišču ni možna, dokler občina ne sprejme zazidalne situacije, in to kljub temu, da PUP tako gradnjo sicer dovoljuje. Tako razumevanje navedene določbe PUP bi pomenilo, da PUP razmerja ali pravice, ki je predmet njegovega urejanja, ni uredil dokončno, temveč se pri tem sklicuje na predpis, ki še ne obstaja oziroma niti ni določeno, do katerega roka ga je treba izdati. Taka ureditev je po sodni praksi Ustavnega sodišča RS v nasprotju z načelom pravne države (2. člen Ustave), ki obsega tudi načelo zaupanja v pravo.
ukrep okoljskega inšpektorja - ravnanje z odpadki - recikliran gradbeni material - zemeljski izkop - okoljevarstveno dovoljenje
Tožbene navedbe o tem, da naj bi tožnik na zemljiške parcele, navedene v izpodbijani odločbi, ne odložil nobenega materiala, razen kolikor je bilo to v skladu z izdanim okoljevarstvenim dovoljenjem, so povsem pavšalne. Tožnik namreč navaja zgolj to, da naj bi bile toženkine ugotovitve o teh dejstvih „napačne“, da „ne držijo“ oziroma ne „vzdržijo resne presoje“, vendar svojih navedb ne utemeljuje s kakršnimi koli konkretnimi razlogi, tako da jih sodišče po vsebini ni moglo preizkusiti. Po drugi strani je toženka predmetne ugotovitve oprla na jasne in določne razloge, ki jih je povezala v logično in prepričljivo obrazložitev.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca - dejansko neprekinjeno življenje v Republiki Sloveniji - kriva izpovedba priče - obnova postopka
Po 149. členu ZUP je upravni organ glede vprašanja, ali sta podana kaznivo dejanje in storilčeva kazenska odgovornost, pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je toženec spoznan za krivega. Pri tem gre lahko za katerokoli kaznivo dejanje, ki je v vzročni zvezi z izdano dokončno odločbo, in ki je vplivalo na ugotovitev dejanskega stanja ali pa sicer na vsebino dispozitiva izdane odločbe. V skladu z navedenim je bil torej upravni organ vezan na ugotovitev, da so priče krivo izpovedale v upravnem postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tožeče stranke glede njenega dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - gradnjo manj zahtevanega objekta - lokacijsko dovoljenje - odmiki objekta
Tožeča stranka vlaga tožbo zoper gradbeno dovoljenje, ki je izdano na podlagi 36. člena ZGO-1, po katerem je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja pravnomočno lokacijsko dovoljenje. Zato so se ugovori, ki se nanašajo na lokacijo objekta, lahko uveljavljali le v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja. Vprašanje odmika objekta od posestne meje ter s tem povezanega izračuna faktorja pozidanosti in izrabe zemljišča je bilo tako predmet postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja.
ZUP člen 67. Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije člen 220, 220/3, 224.
sofinanciranje iz javnih sredstev - javni razpis - nepopolna vloga - poziv k odpravi pomanjkljivosti - zavrženje vloge
Po presoji sodišča je razpisodajalec s predmetnim razpisom sledil določilu tretjega odstavka 220. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije in natančno navedel pogoje, ki jih mora vloga izpolnjevati, da bo štela kot formalno popolna. Ko je ugotovil, da to ni, je najprej v skladu s prvim odstavkom 224. člena pravilnika tožečo stranko pisno pozval na dopolnitev, pri čemer je bilo natančno pojasnjeno, v čem je vloga tožeče stranke nepopolna oziroma, kaj je treba storiti, da bo zadostila pogoju dejanske popolnosti.
varstvo volilne pravice - volitve članov občinskega sveta - volitve članov sveta krajevne skupnosti - potrditve mandatov
Pritožničini ugovori glede zatrjevanih nepravilnosti pri delu volilnega odbora na volišču so povsem pavšalni in pritožnica z njimi ni uspela izkazati, da so imele vpliv na volilni izid.
Tožnikove izjave očitno ne predstavljajo razlogov preganjanja, ki bi opredeljevali tožnika kot begunca, zato mu ni mogoče priznati niti zaščite s tem statusom. V tej situaciji pa je bil organ dolžan preizkusiti, ali niso morebiti izpolnjeni pogoji za priznanje statusa subsidiarne zaščite.
Upravni organ zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da obstoji dvom v prosilčevo identiteto takoj, ko ta ne predloži ustreznega dokumenta, pa čeprav pojasni razloge, zakaj ga nima (v prošnji za mednarodno zaščito je tožnik to razložil – 2. stran obrazložitve izpodbijane odločbe – s splošnim stanjem v Nigeriji, ker da tam dokumenti niso potrebni, če potuješ, si priskrbiš potni list, sam pa si dokumentov zaradi težav ne more priskrbeti), ni ugotavljal drugih okoliščin. S tem je kršil prvi odstavek 22. člena ZMZ, ki pristojnemu organu nalaga, da tudi po uradni dolžnosti ugotavlja dejansko stanje in izda zakonito in pravilno odločitev. V obravnavanem primeru, ko je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik v letu 2008 zaprosil za azil v Italiji in kasneje še v Grčiji, preverjanje identitete s strani organa tudi ni bilo onemogočeno. To pomeni, da dvom v tožnikovo istovetnost ni bil ugotovljen, s tem pa ne okoliščina, ki bi govorila o njegovi splošni neverodostojnosti.
Celo če se šteje, da je tožnik neverodostojna oseba, ni mogoče mimo tega, da je upravni organ pri presoji pogojev za priznanje subsidiarne zaščite in s tem povezanega načela nevračanja dolžan preveriti prosilčeve izjave v povezavi s specifičnimi in splošnimi informacijami, povezanimi z njegovim primerom, na kar napotuje že tretja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ.
ZRPPR1015 člen 3. Javni razpis za sofinanciranje začetnih investicij podjetij in ustvarjanje novih delovnih mest na območju izvajanja Zakona o razvojni podpori Pomurski regiji v obdobju 2010 do 2015 točka 2.7, 2.8.
Računalniška oprema ni vgrajena v stroj, ampak je samostojna in se lahko uporablja tudi brez ostalih priprav, zato po predmetnem javnem razpisu predstavlja neupravičen strošek.
prepoved delovanja društva - izbris društva iz registra društev - razlogi za izbris društva
Ker je bilo tožeči stranki s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS na podlagi prvega odstavka 41. člena ZDru-1 prepovedano delovanje, je prvostopenjski organ v skladu z drugim odstavkom 44. člena ZDru-1 pravilno odločil, da se tožeča stranka izbriše iz registra društev.
ZPOP-1 člen 21. Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije člen 218.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje nove tehnološke opreme - razpisna merila
Jasno izdelano merilo „Inovativnost v povezavi z operacijo“ za pridobitev 17 točk terja predložitev dokazil, kar pa s strani tožeče stranke ni bilo izpolnjeno. Tožeča stranka ni predložila nobenega dokaznega sredstva o tem, da gre za uvajanje novih izdelkov/storitev, prav tako tudi ni razvidno, da so temeljite izboljšave rezultat njene razvojne dejavnosti. Kot iz izpodbijane odločbe pravilno izhaja, bi morala tožeča stranka pri tem merilu za dosego željenega števila točk predložiti dokazila oziroma drugo dokumentacijo, kot so na primer tehnični opisi, načrti risbe, s čimer bi utemeljila izboljšavo kvalitete obstoječih izdelkov, to je razrez in robljenje ivernih plošč.
Sodišče se s tožnico ne strinja, da bi mogla kot razlastitvena upravičenka na podlagi 92. člena ZUreP-1 javno korist za razlastitev izkazovati na drug način, ne le z ustreznim državnim ali občinskim prostorskim aktom v smislu tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 – glede na to, da gre v obravnavanem primeru za razlastitveni namen iz 1. točke prvega odstavka tega člena: za gradnjo ali prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture. V 92. členu ZUreP-1 so namreč zgolj navedeni pogoji za razlastitev, med temi ugotovljena javna korist. Besedilo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 pa ob uporabi jezikovne metode tudi daje podlago za razlago določbe le v pomenu, da je javno korist za razlastitev mogoče izkazati le z ustreznim prostorskim aktom, tak pomen določbe pa tudi logično izhaja iz drugih členov tega zakona, ki urejajo razlastitev.
davčni dolg izbrisane gospodarske družbe - davčna izvršba - izpodbijanje izvršilnega naslova
Tožnik tudi v upravnem sporu vztraja, da se ne strinja z izdanima odločbama o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki sta bili podlaga za izdajo sklepa o izvršbi. V postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, zato omenjeni tožbeni ugovori niso relevantni.
V konkretnem primeru ni sporno, da je tožeča stranka kot operacijo prijavila nakup nove tehnološke opreme za izdelavo lesenih notranjih stopnic in polkrožnih notranjih vrat. Sporno je, ali gre pri izdelavi teh stopnic za nov proizvod, ki je rezultat lastnega razvoja tožeče stranke (v tem primeru bi bila tožeča stranka upravičena do 20 točk) ali pa za nov proizvod, ki ni rezultat razvoja tožeče stranke (v tem primeru je tožeča stranka upravičena do 10 točk), kot je to ugotovila tožena stranka. Sodišče sprejema kot pravilne zaključke tožene stranke, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila uvedba novih proizvodov, to je notranjih stopnic, rezultat njenega lastnega razvoja. Na strani vlagateljev razpisa pa je, da izkažejo, v kakšno meri izpolnjujejo razpisne pogoje. Tožena stranka je ocenila vlogo tožeče stranke in listine, ki jih je le-ta priložila, sodišče pa njeno oceno sprejema kot pravilno.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje nove tehnološke opreme - prag za dodelitev sredstev - zvišanje praga med postopkom - merila javnega razpisa - komisija za dodelitev sredstev - člani komisije - anonimnost članov
Višji postavljeni prag za dodelitev sredstev (80 namesto 60 doseženih točk) ni v nasprotju z določbami javnega razpisa. Ker je skupna vrednost pričakovanega sofinanciranja operacij, ki so dosegle (nižji) prag 60 točk iz razpisa, nesporno presegla razpoložljiva sredstva, je logično, da se prag zviša ter na ta način da prednost tistim vlogam, ki so dosegle pri ocenjevanju višje število točk, kot to nenazadnje narekujejo tudi določbe razpisa. Da imajo v takšnem primeru vloge z višjim številom točk prednost pri dodeljevanju sredstev, je namreč izrecno določeno v 5. točki razpisa (Merila za izbor upravičencev), višji določeni prag pa predstavlja način, kako se navedeni cilj doseže.
Imena in priimki predsednika in članov komisije za dodelitev sredstev niso javni. Kar pa ne pomeni, da se tudi v razpisnem postopku, seveda temu postopku primerno, ne uporabljajo določbe 82. člena ZUP, ki se nanašajo na pregledovanje dokumentov zadeve in po katerih stranka lahko zahteva pregled spisov v svoji zadevi.
sodniška služba - ocena sodniške službe - negativna ocena sodniške službe - prosti preudarek - prenehanje sodniške funkcije - prenehanje sodniške funkcije po samem zakonu
Po drugem odstavku 29. člena ZSS mora ocena sodniške službe vsebovati izpolnjevanje vseh kriterijev, to pa po presoji sodišča lahko pomeni le, da mora sodnik, da bi ne prišlo do ocene, da ne ustreza sodniški službi, vsaj na minimalni ravni izpolnjevati vsakega od teh kriterijev, brez izjeme.
Negativno oceno mora zaradi njene zakonsko določene posledice potrditi tudi Sodni svet, zoper odločbo katerega je zagotovljeno sodno varstvo, zato ne gre za postopek po delavnopravni zakonodaji, kljub temu pa so sodniku v njem zagotovljene vse ustavne pravice. Ne gre namreč za odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč za prenehanje funkcije po samem zakonu, zato uporaba zakona, ki ureja delovna razmerja, ne prihaja v poštev, čeprav sicer na njegovo smiselno uporabo ZSS odkazuje v 4.a členu.
vračilo davka - davek od dohodkov pravnih oseb - davčni odtegljaj - davčni obračun - podlaga za vračilo davka
Med strankama ostaja sporno, ali je tožnik upravičen do vrnitve preveč plačanega davčnega odtegljaja iz davčnega obračuna na podlagi podane zahteve. Vračilo davka ureja 97. člen ZDavP-2. Določa, da se v primeru, če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, ta po uradni dolžnosti od dneva vročitve odločbe oziroma od dneva predložitve davčnega obračuna vrne. Drugi odstavek 97. člena ZDavP-2 se navezuje na 54. člen ZDavP-2, ki predpisuje, da je davčnim zavezancem, ki pozneje ugotovijo, da so v davčnem obračunu izkazali previsoko obveznost glede na obveznost, ki so jo bili dolžni izkazati na podlagi zakona o obdavčenju, dana možnost, da v enoletnem roku vložijo popravljen davčni obračun. V tem primeru so upravičeni do vračila davka, v kolikor je do njega prišlo. Ni sporno, da se tožnik po omenjenem zakonskem določilu ni ravnal in popravljenega davčnega obračuna ne v roku, ne kasneje, davčnemu organu ni predložil.
Sodišče pripominja, da se občasno v praksi izvaja analogna uporaba določb ZDavP-2 o vračanju davka, po katerih se v primeru davčnih zavezancev, če dajo takšno pobudo (kar pa pri tožniku ni bil slučaj), lahko uradoma omogoča preveritev pravilnosti davčnega obračuna, ki formalno gledano ne izkazuje preplačila in s tem podlage za vračilo davka, z uvedbo inšpekcijskega nadzora. V primeru ugotovljenih nepravilnosti se ta konča z odločbo kot podlago za morebitno vrnitev davka. Ker se preverjajo vse postavke davčnega obračuna, pa je možna tudi dodatna naložitev davkov.
98. člen ZDavP-2 določa vračilo davka v posebnih primerih, med katere pa vračilo davka na podlagi preveč plačanega davka po davčnem obračunu ni zajeto.
razlastitev - pogoji za razlastitev - javna korist - nujnost razlastitve - rok za začetek izvajanja del
Namen zakonodajalca je bil, da pod nedoločen pravni pojem „nujnosti razlastitve za dosego javne koristi“ zajame ugotavljanje oziroma ocenjevanje, ali je v primeru ugotovljene javne koristi razlastitev za uresničenje predvidene prostorske ureditve primeren in nujno potreben ukrep, tako da te prostorske ureditve brez razlastitve ali z blažjim ukrepom ni mogoče doseči. Kar pomeni, da je treba ugotoviti oziroma oceniti, ali je za uresničitev predvidene prostorske ureditve na določeni nepremičnini (sploh) treba odvzeti lastninsko pravico oziroma ali je mogoč po naravi blažji poseg. Gre za oceno, ali je odvzem lastninske pravice razlastitvenemu zavezancu na določeni nepremičnini, da se uresniči razlastitveni namen, predviden v prostorskem aktu, primeren in nujen ukrep, z namenom, da se preizkusi, ali ne gre za čezmeren poseg, in ne, kot zagovarja tožnik, za vprašanje dopustnosti odvzema lastninske pravice razlastitvenemu zavezancu na tej nepremičnini, če razlastitveni upravičenec odvzema lastninske pravice na tej nepremičnini ne odškoduje s prenosom lastninske pravice na razlastitvenega zavezanca na drugi nepremičnini.
Organ je v izpodbijani odločbi določil, da je rok za začetek izvajanja del dve leti po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja. S tako določenim rokom za začetek del pa je ne le zanikan obstoj elementa nujnosti, čeprav je postopek voden kot nujni (104. člen ZUreP-1), pač pa je rok tudi nedoločen, vezan na bodoče negotovo dejstvo, čeprav bi tako ne mogel biti določen, saj je na ta rok vezana pravica razlaščenca, da zahteva vrnitev nepremičnine, če preneha razlastitveni namen, ker tako izhaja iz ravnanja razlastitvenega upravičenca in ki je v zakonu urejena zaradi zadostitve načelu sorazmernosti.
dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - stavbno zemljišče - čas pridobitve kapitala
Izpodbijana odločba temelji na zmotni ugotovitvi, da je bila predmet odsvojitve nepremičnina, pridobljena z graditvijo, in posledično na nepravilni uporabi 101. člena ZDoh-2 o času pridobitve kapitala.