Toženka je po presoji sodišča izvedla nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, saj je ovrednotila uspeh predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo na ustni obravnavi.
Toženka si mora prizadevati ugotoviti objektivno stanje stvari - ugotoviti "materialno resnico", ker mora varovati tudi javni interes in pravice drugih. Zato načelo materialne resnice veže organ celo mimo in proti volji stranke. Preiskovalno načelo torej nima enakega pomena v postopkih, ki se vodijo po uradni dolžnosti in v postopkih, ki tečejo na zahtevo stranke. Prvi odstavek 140. člena ZUP namreč določa, da mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno. V postopku, ki se je uvedel na zahtevo stranke, je zato stranka za svoje navedbe v zvezi z dejanskim stanjem dolžna navesti in ponuditi dokaze. Stališče, da so postopki v denacionalizacijskih zadevah predlagalni in da mora zato stranka predložiti dokaze, na katere opira zahtevek, saj ni naloga upravnih organov, da po uradni dolžnosti zbirajo dokaze, pa je že zavzelo tudi Vrhovno sodišče.
Toženka zato po zakonu ni bila dolžna (sama) pridobivati dokazil, s katerimi vlagatelji dokazujejo obstoj njihovega zahtevka za denacionalizacijo, kot zmotno zatrjujejo tožniki. Vendar je sodišče po vpogledu v upravni spis ugotovilo, da je prvostopenjski organ na ustni obravnavi dne 12. 11. 2010 po razpravi sprejel sklep, da bo poizvedbe o arhivskem gradivu, ki se nanaša na družbo, lastništvo delnic, vrednost delnic ter podržavljenje premoženja, opravil sam. Ob takšnem procesnem sklepu prvostopenjskega organa pa sodišče v tem upravnem sporu ne more zaključiti, da so tožbene novote nedopustne.
Toženka z izpodbijano odločbo ni še enkrat odločila o vrnitvi deleža na isti nepremičnini, ampak na drugi nepremičnini. Zato tudi ni spremenila zavezanca za vračilo prve nepremičnine, ampak je določila zavezanca za vračilo druge nepremičnine.