vrnitev v prejšnje stanje – predpostavke za vrnitev v prejšnje stanje – napaka sodišča pri vročanju
Predpostavke za vrnitev v prejšnje stanje so zamuda roka ali naroka, zaradi nje prekluzija stranke, ki ne more več opraviti določenega procesnega dejanja in so zato zanjo nastale škodljive posledice in opravičeni razlog za zamudo. Zamuda mora izhajati iz sfere stranke, zato stranka ne more kot razloga za vrnitev v prejšnje stanje uveljavljati napake sodišča v zvezi z vročanjem sodbe, kot je to storila tožeča stranka, ker so strankam za odpravo nezakonitosti v sodnih postopkih na razpolago druga ustrezna pravna sredstva (v obravnavanem primeru torej pritožba zoper sodbo).
služnost – prenehanje služnosti – bistveno spremenjene okoliščine
Služnost zaradi neuporabe preneha v trenutku, ko so izpolnjeni pogoji, ki jih določa 223. člen SPZ. Prenehanje služnosti se ugotovi z ugotovitveno odločbo, ki je tudi podlaga za izbris vknjižene služnosti v zemljiški knjigi. Imetnik vknjižene služnosti ni dolžan dati nobenega izbrisnega dovoljenja.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 400, 400/1. KZ člen 240, 240/1, 245, 245/1.
osebni stečaj - odpust obveznosti v osebnem stečaju – izbris iz kazenske evidence – pooblastila stečajnega sodišča – vprašanje osebnega statusa – predhodno vprašanje
Dejstvo rehabilitacije stečajnega dolžnika za kazniva dejanja zoper premoženje in gospodarstvo, kar dejansko pomeni izbris obsodbe iz kazenske evidence, sodišče v stečajnem postopku ne more in ne sme ugotavljati drugače kot s pribavo podatkov iz kazenske evidence. Ker izbris obsodbe iz kazenske evidence v pravnem pogledu pomeni, da se obsojenec šteje za neobsojenega oziroma za nekaznovanega, gre torej za vprašanje osebnega statusa z učinki erga omnes, zato mora biti to vprašanje rešeno v posebnem postopku, predpisanem v ZKP. Tega vprašanja kot predhodnega zato ni mogoče rešiti v stečajnem postopku in pritožbena trditev o napačnem stanju v kazenski evidenci Ministrstva za pravosodje, ker bi morala biti sodba že izbrisana, ni upoštevna.
sklepčnost odškodninske tožbe – trditveno breme – dokazno breme – odškodninska tožba – škoda iz naslova manjvrednosti nepremičnine zaradi posegov tretjega
Tožnica je svojemu trditvenemu bremenu glede vzročne zveze zadostila že s tem, ko je navedla, da je bila zaradi nezakonitih posegov toženca njena nepremičnina manj vredna, zaradi česar je zanjo dosegla nižjo kupnino. V takšnih trditvah je vsebovano tudi dejstvo, da je kupec po nižji ceni kupil nepremičnino le in zgolj zaradi gradbenih posegov tožene stranke.
DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0068002
ZD člen 210, 210/2, 210/2-1, 213, 213/1.
prekinitev zapuščinskega postopka – sporna dejstva – napotitev na pravdo – nujni delež – ugotovitvena tožba – pravni interes
Z napotitvenim sklepom se izkazuje pravni interes za ugotovitveno tožbo, stranka sama pa mora presoditi, katera so relevantna dejstva in jih zatrjevati ter ustrezno oblikovati tožbeni zahtevek.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije – neznan na poslovnem naslovu
Registrsko sodišče se je pri odločitvi o izkazanosti izbrisnega razloga iz 2. točke 1. odstavka 427. člena ZFPPIPP pravilno oprlo na dejstvo, da se je poštna pošiljka s sklepom o začetku postopka likvidacije naslovljena na družbo vrnila z registrskega naslova z oznako: neznan.
KZ-1 člen 86, 86/3. ZKP člen 95, 95/4, 98, 98/1, 402, 402/3.
prestajanje kazni zapora – hišni zapor – nadomestitev izvršitve kazni zapora – obsojenčevo zdravstveno stanje – okoliščine, ki narekujejo nadomestitev izvršitve kazni zapora s hišnim zaporom
Tretji odstavek 86. člena KZ-1 določa, da se kazen zapora do devetih mesecev lahko nadomesti s hišnim zaporom; da o nadomestnem hišnem zaporu odloči sodišče s sklepom, s katerim določi, da se obsojenec ne sme oddaljiti iz poslopja, v katerem stalno ali začasno prebiva, oziroma javne ustanove za zdravljenje ali oskrbo; da sodišče lahko obsojencu izjemoma dovoli, da se za določen čas oddalji iz prostorov, kjer se izvaja hišni zapor, kadar je to neizogibno potrebno, da si zagotovi najnujnejše življenjske potrebščine, zdravstveno pomoč, ali za opravljanje dela ter da če se obsojenec brez dovoljenja sodišča oddalji iz poslopja, kjer se izvaja hišni zapor, ali pa to stori izven dovoljenega časa, lahko sodišče odredi, da se izrečena kazen zapora izvrši.
Navedeno zakonsko določilo torej opredeljuje hišni zapor kot zapor, ki se od prestajanja zapora v zavodu ne razlikuje v intenziteti odvzema prostosti, temveč v prostoru, kjer se izvaja, to je v poslopju, v katerem obsojenec stalno ali začasno prebiva oziroma javni ustanovi za zdravljenje ali oskrbo, torej ne v zavodu za prestajanje kazni zapora.
ZFPPIPP člen 427, 427/2, 427/2-2, 433, 433/1. SZ člen 65, 65/1, 67, 67/5.
dovoljenje lastnika objekta za poslovanje na naslovu družbe - predlog solastnika objekta za začetek postopka izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije
Pravilno je stališče registrskega sodišča, da bi predlagateljica lahko kot solastnica objekta na naslovu, katerega ima družba vpisan svoj poslovni naslov, s svojim predlogom za začetek postopka izbrisa uspela le, če bi izkazala, da ni noben od solastnikov objekta družbi ni dovolil, da posluje na naslovu solastnega objekta.
zastaranje odškodninske terjatve – začetek teka zastaralnega roka – seznanitev oškodovanca z obsegom škode – izvedensko mnenje – ocena dokaza
Sodišče prve stopnje je verjelo izvedencu medicinske stroke, ki je navedel, da je bilo tožnikovo zdravljenje po poškodbi končano ob zaključku bolniškega staleža 18.12.1998 in da mu je bil že ob kontrolnem pregledu 12.10.1998 pojasnjen obseg škode in trajnih posledic, nato pa je ta dokaz napačno ocenilo in sicer v delu, ko je štelo, da je treba kot čas zdravljenja šteti tudi čas do odstranitve osteosintetskega materiala in je zato napačno zaključilo, da je šele po tej operaciji začel teči triletni zastaralni rok, zato je napačno uporabilo določbo 1. odst. 376.čl. ZOR.
Izvirnik kupoprodajne pogodbe, ki ga je predlagateljica v kopiji priložila predlogu, očitno ni izgubljen, saj z njim razpolaga pritožnik, ki ga je predložil svojemu predlogu za vknjižbo lastninske pravice. Ni torej izpolnjen pogoj 2. alinee 1. točke 1. odstavka 234. člena ZZK-1 za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine.
relativno zastaranje - skrbnost oškodovanca - bodoča škoda – dokazni standard gotovosti
Konec zdravljenja kot trenutek, ko bi oškodovanec lahko izvedel za svojo škodo (njen obseg), ni nujno odvisen od teka bolniškega staleža.
Oškodovanec mora pri ugotavljanju poškodb in njihovih posledic pokazati ustrezno skrbnost in v tem smislu tudi določeno aktivno ravnanje.
Operacija, ki je svetovana kot potrebna oziroma koristna, in ki lahko omili bodoče bolečine, pa se oškodovanec zanjo še ni odločil, ni bodoča škoda, saj po rednem teku stvari ni gotovo, da bo do nje res prišlo.
Ker laserska korekcija dioptrije ni bila medicinsko indicirana, temveč se je tožnica sama odločila za tovrsten poseg, ki je bil opravljen v tujini, skladno s 7. točko 25. člena POZZ v zvezi s 26. in 23. členom ZZVZZ, ni upravičena do povračila nastalih stroškov zdravljenja v tujini.
Dokazovanje vzročne zveze je v odškodninskem pravu varstva okolja poseben problem. V konkretnem primeru je škoda na objektu tožeče stranke t.i. zapoznela posledica onesnaževanja. V tovrstnih primerih vztrajanje pri dokazani vzročni zvezi pomeni hkrati zanikanje oškodovančeve pravice do odškodnine. Upoštevaje (nižje) standarde ugotavljanja vzročne zveze v takšnih primerih, je zaključek o obstoju vzročne zveze povsem prepričljiv.
V obravnavanem primeru, ko se odloča le še o zahtevku po nasprotni tožbi kot samostojnem tožbenem zahtevku, je potrebno uporabiti določbe ZPP o sporu majhne vrednosti, kjer so pritožbeni razlogi omejeni.
pravica do sodnega varstva – vračilo vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje
Po 8.a členu ZVVJTO imajo upravičenci do vračila vlaganj pravico do sodnega varstva po pravilih nepravdnega postopka ne samo v primeru, če državni pravobranilec zavrne zahtevek za vračilo vlaganj, pač pa po 2. odstavku navedenega člena tudi takrat, če državni pravobranilec v predpisanem roku ne pripravi predloga za sklenitev pisne poravnave ali ne odgovori vlagatelju zahtevka, ali je upravičenec po tem zakonu; v tem primeru lahko vlagatelj zahtevka v dveh mesecih po izteku predpisanega roka za pripravo predloga za sklenitev pisne poravnave vloži predlog za rešitev zahtevka pri pristojnem okrajnem sodišču.
URS člen 26. ZPP člen 337, 337/1. OZ člen 380, 380/2.
odškodninska odgovornost države – pravica do sojenja v razumnem roku – kršitev pravice do sojenja v razumnem roku – omejitev teka zamudnih obresti – zakonske zamudne obresti kot škoda – vzročna zveza med kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku in neprisojenimi zamudnimi obrestmi – izgubljeni dobiček – razlika do popolne odškodnine
Krajši sodni postopek ne pomeni, da za upnika ne velja pravilo ne ultra alterum tantum, kot po drugi strani daljše trajanje sodnega postopka ne pomeni, da se za tek obresti uporabi pravilo ne ultra alterum tantum. Različno obravnavanje upnikov glede teka zakonskih zamudnih obresti je utemeljeno na odločbi US RS, pri čemer dolžina sodnega postopka sama po sebi nima vpliva na tek zakonskih zamudnih obresti.
Tožeča stranka kot upnik za čas po 1. 1. 2002 na podlagi materialnega prava ni bila upravičena do zakonskih zamudnih obresti, zato svoje škode ne more utemeljevati na zakonskih zamudnih obrestih, ki že same po sebi pomenijo tipizirano odškodnino. Pravica do popolne odškodnine predpostavlja nastanek neke konkretne škode, ki pa je tožeča stranka ni izkazala. Med domnevno nastalo premoženjsko škodo in kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku ni pravno relevantne vzročne zveze, saj ni mogoče špekulirati, kakšen bi bil izid sodnega postopka, če bi sodišče spoštovalo pravico do sojenja v razumnem roku.
Posledica kršitve pogodbene obveznosti oziroma neizpolnitve le-te je lahko škoda, v konkretnem primeru bi to bila škoda tožnice, ki je svoj del obveznosti (denarni prispevek h kupnini) izpolnila. Vendar tudi za tak primer velja, da je treba izkazati vse predpostavke civilnega delikta, kar tožnici v obravnavanem primeru ni uspelo.
zakonske zamudne obresti – omejitev teka obresti – prepoved ultra alterum tantum
Ker so obresti v danem primeru dosegle glavnico že pred uveljavitvijo OZ-A, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tek obresti omejilo do višine glavnice in tožbeni zahtevek za obresti nad zneskom glavnice zavrnilo