zamudne obresti - odškodnina za nepremoženjsko škodo - razžalitev
Toženec je na zadnji glavni obravnavi izpovedal, da se je zaradi tožnikove izjave "cretino" čutil ponižanega. Iz te izpovedi pa ne izhaja, da je toženec dejansko zaradi te izjave trpel duševne bolečine, za katero bi mu moralo sodišče priznati denarno odškodnino.
izvršba na sredstva države - samoupravnih lokalnih skupnosti in javnih zavodov
Sodišče prve stopnje je izvršbo pravilno omejilo oz. iz izvršbe pravilno izvzelo tista denarna sredstva na podračunu dolžnice, ki so nujno potrebna za opravljanje njenih temeljnih nalog oz. katere ji je zagotovila država za opravljanje tistih zadev iz državne pristojnosti, ki so z zakonom prenesene nanjo.
stvarna služnost – priposestvovanje – pogoji – zavest lastnika služeče nepremičnine o izvrševanju služnosti – dokazno breme na priposestvovalcu
Bistven pogoj za nastanek služnosti je ta, da se izvršuje tako, da je izvrševanje opazno in lastnik temu ne nasprotuje, kar torej pomeni, da mora biti izvrševanje lastniku služeče nepremičnine znano.
ZPP-77 člen 197, 284, 284/1. ZPP člen 192, 296, 296/2.
eventualno sosporništvo - vrstni red odločanja o zahtevkih - vročitev tožbe eventualnim sospornikom
V obravnavani zadevi gre za tožbo, vloženo zoper eventualna sospornika in vrstni red obravnavanja pri eventualnem sosporništvu ni predviden, potem tudi ni obvezno, da bi moralo sodišče tožbo vročiti obema strankama naenkrat.
ZPP člen 337, 337/1, 337, 337/1. ZZK-1 člen 160, 160/2, 160, 160/2.
ugovor zoper sklep - nova dejstva in dokazi v pritožbi
Tudi za nasprotnega udeleženca velja, da v pritožbi ne sme navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, če mu je bilo na prvi stopnji omogočeno, da se izjavi o zemljiškoknjižnem predlogu oziroma o vpisu. To pa je drugemu nasprotnemu udeležencu bilo omogočeno in se je o vpisu lahko izjavil v ugovoru zoper sklep zemljiškoknjižne referentke.
izjava osumljenca v predkazenskem postopku - obdolženčevo priznanje
Pogoj za izjavo po 6. odstavku 148. člena ZKP je, da je osumljenec poučen o svojih pravicah in da je njegova izjava dana prostovoljno. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene okoliščin predmetne zadeve, pravilno ocenilo, da je bilo navedenim pogojem zadoščeno.
S tem ko se je obtoženec pred preiskovalnim sodnikom izrecno skliceval na siceršnjo resničnost in točnost njegove izjave, dane v predkazenskem postopku, je slednja postala sestavni del zapisnika o njegovem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, saj je bila izraz njegove svobodne procesne volje in je zato opiranje sodbe na takšno izjavo dopustno in zakonito.
Pritrditi je pritožbeni navedbi, da obtoženčevo priznanje ne odvezuje sodišča dolžnosti, da ne izvede še drugih dokazov, kar pa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi skrbno storilo. Sodišče je dejansko dolžno oceniti verodostojnost obtoženčeve izjave, ki po vsebini pomeni njegovo priznanje, da je storil kaznivo dejanje, in o njem napraviti dokazno oceno, saj ima priznanje za postopek pomen, če je resnično. Taka zahteva izhaja iz načela materialne resnice, po katerem je sodišče dolžno po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (1. odstavek 17. člena ZKP). Konkretna določba 232. člena ZKP oziroma 333. člena ZKP glede priznanja na glavni obravnavi pa zavezuje sodišče, da mora kljub priznanju obtoženca zbirati še druge dokaze.
Tožnik bi v tem postopku moral verjetno izkazati, da je on predkupni upravičenec za sporna zemljišča, ki so se prodajala kot celota. Večino teh zemljišč pa predstavlja gozd, nekatera celo varovani gozd, le posamezne parcele so kmetijska zemljišča. Potrebno je ugotavljati, kdo je predkupni upravičenec za zemljišče kot celoto. Zakon o gozdovih, kateri v 47. čl. določa, da ima Republika Slovenija predkupno pravico na varovanih gozdovih, določa pa tudi, da imajo predkupno pravico mejaši gozda, ki se prodaja.
Celovita analiza oškodovankine izpovedbe pokaže, da je pištola, ki jo je obtoženi potegnil iz žepa v trgovini, kjer je delala ena sama prodajalka, in v času, ko kupcev ni bilo, vstop vanjo pa je bil zastražen s strani drugega storilca, vsekakor pomenila zelo resno grožnjo, da bo z njo napadeno oškodovankino življenje oziroma telo. Tako jo je v kritičnem času očitno vzela tudi oškodovanka, saj je ocenila, da v dani situaciji možnosti za uspešno odvrnitev storilcev od nameravanega ropa nima, zaradi česar je denar izročila brez upiranja. Oškodovanka je torej obtožencu res sama izročila denar, vendar pod vplivom grožnje, da bo napadeno njeno življenje oziroma telo, kar nadalje pomeni, da je nedvomno podana vzročna zveza med obtoženčevim in oškodovankinim ravnanjem.
Pravna podlaga zahtevku je neupravičena obogatitev. Tako v teoriji kot v večinski sodni praksi velja, da ima tovrstni zahtevek obogatitveno in ne vrnitveno naravo. Povedano pomeni, da je odločilno vprašanje, za koliko je bil pridobitelj obogaten, ne pa, koliko je prikrajšanec dal.
ZPP člen 8, 8. SPZ člen 99, 212, 99, 212. ZZK-1 člen 8, 8.
priposestvovanje služnosti - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - izvrševanje služnosti - dobrovernost pridobitelja - presoja dokazov
Če pot ni vidna in če toženca nikoli nista videla tožnice in njenih sorodnikov, da bi zatrjevano služnost izvrševali, poleg tega pa jima o služnosti ni ničesar povedala prodajalka nepremičnine, je pravilna ugotovitev sodišča, da sta bila toženca dobroverna pridobitelja nepremičnine.
listinska dokazna moč - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Ne drži pritožbena navedba, da navedb priče v pritožbi zoper sodbo v neki drugi zadevi ni mogoče uporabiti kot dokaz, saj je tožeča stranka predlagala vpogled v to listino in gre za enega od dokazov, ki jih sodišče ocenjuje v dokaznem postopku in mu tudi v zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi daje ustrezno težo. Prvostopno sodišče se je v razlogih sodbe sklicevalo na uradni zaznamek iz kazenske ovadbe, ni pa ničesar reklo o toženčevi izpovedi, posebej o njegovih pojasnilih v zvezi z uradnim zaznamkom. Ker sodišče v zvezi z ugotavljanjem odločilnega dejstva ni ocenjevalo vseh dokazov, je položaj enak, kot da teh dokazov ne bi izvedlo in je tako ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
izročitev stanovanja - obresti - ugovor sočasne izpolnitve
Po določbi 104. člena Zakona o obligacijskih razmerjih mora, če je pogodba nična, vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, za vračanje pa ob upoštevanju določbe 122. člena ZOR velja pravilo sočasne izpolnitve. Odločilno je torej vprašanje, kaj je tožeča stranka sploh prejela na podlagi nične pogodbe.
ZPPSL člen 121, 121/1, 121/3. ZPP člen 7, 339, 339/1.
učinki začetka stečajnega postopka - vzajemne pogodbe - odstop stečajnega upravitelja od pogodbe - pogoji za odstop - pravica druge pogodbene stranke do odškodnine - razpravno načelo
Iz analize vsebine dogovora z dne 30.11.2001, ki ga je podalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe izhaja: da je tožeča stranka v celoti izpolnila ta dogovor, ker je kupila 18.602 delnic tožene stranke, ni pa svoje obveznosti iz dogovora izpolnila tožena stranka, ker ni našla kupca za te delnice oz. jih ni kupila ona sama. Gre torej za situacijo po stanju na dan začetka stečajnega postopka, ko je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost, tožena stranka pa je ni izpolnila. Glede na to uporaba 1. in v povezavi s tem 3. odst. 121. čl. ZPPSL (ob tem, da je bilo ugotovljeno, da odstopa od pogodbe s strani stečajnega upravitelja ni bilo) ne prihaja v poštev (ta prihaja v poštev le, če nobena od pogodbenih strank še ni ničesar izpolnila ali pa če sta obe izpolnili svoje obveznosti le deloma).
Ker sporazum po 251 c ZIP ni bil razveljavljen, so stranke in sodišče nanj vezani, saj ima sklenjen sporazum v delu, v katerem sta bila ugotovljena obstoj in višina zavarovane terjatve, moč izvršilnega naslova.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 88/2. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji člen 38, 39.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – kriteriji za izbiro presežnih delavcev
Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožnika opredelila kot trajno presežnega delavca na podlagi kriterijev iz panožne kolektivne pogodbe, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita.
spor majhne vrednosti - izterjava na podlagi pravnomočnega naslova - neupravičena obogatitev
Tožnik s tožbo ne more zahtevati nazaj tistega, kar je bilo pravno veljavno zarubljeno na podlagi pravnomočne izvršbe. Po določbah 190. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) je dolžan prejeto vrniti tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten. Vtoževani znesek pa je bil, kot je razvidno iz samih tožnikovih navedb, na toženo stranko prenešen na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi. To pa pomeni, da je za ta prenos sredstev obstajal veljavni pravni temelj.
Med pravdnima strankama je bila res sklenjena sodna poravnava, toda le glede dela tožbenega zahtevka (1.384,31 EUR), o drugem delu zahtevka, pa je bilo že delno pravnomočno odločeno, sicer s sodbo Okrožnega sodišča v K. Glede na to je o pravdnih stroških potrebno odločiti po 154. čl. ZPP, to je glede na uspeh strank v celotni pravdi.
Tožena stranka je imela pravico določiti tipična delovna mesta in količnike zanje po svojih standardih, vendar pri tem ni mogla določiti nižjih količnikov, kot so določeni v tarifni prilogi kolektivne pogodbe dejavnosti. Tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači do plače, obračunane po količniku iz tarifne priloge, je utemeljen.
Kot premoženjsko škodo je tožeča stranka uveljavljala izgubljeni dobiček kot preprečitev povečanja svojega premoženja (132. člen OZ), ki pa bi se po vsebini lahko nanašal le na obveznost prevzemnikov tožene stranke, dati skladno 4. členu ZPre ponudbo za odkup delnic tožene stranke pod pogoji in na način, določen s tem zakonom. Pri tako oblikovanem odškodninskem zahtevku tožeče stranke kot pravno priznani škodi, ki naj bi se izražala v izgubljenem dobičku, bi bila podana lahko vzročna zveza le med (ne)ravnanjem prevzemnikov tožene stranke in izgubljenim dobičkom tožnika.
Tudi če bi tožena stranka ravnala skladno 2. odstavku 55. člena ZPre in bi bila postavljena v toženi stranki povsem druga uprava in drug nadzorni svet, kot je bil na podlagi izpodbijanih skupščinskih sklepov, bi bili prevzemno ponudbo dolžni dati tožeči stranki prevzemniki in ne tožena stranka. Postavljeni odškodninski zahtevek se je lahko torej nanašal le na škodo iz naslova izgubljenega dobička, ki bi lahko nastala tožeči stranki zaradi ravnanja prevzemnikov in ne tožene stranke.
Vsebinsko je nepravilna odločitev v izpodbijani prvostopenjski sodbi o ničnosti obeh potrditvenih sklepov in prisojeni primerni odškodnini v višini pravdnih stroškov. Osnovno načelo, ki ga je treba upoštevati v pravdnem postopku, je namreč razpravno načelo (7. člen ZPP). Stranke so tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena ZPP). Le v tem okviru bi lahko sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ugotavljalo ničnost obeh potrditvenih sklepov.