subrogacija - trditveno in dokazno breme - odškodnina
Obstoj zavarovalne pogodbe se dokazuje z zavarovalno polico. Ker je tožeča stranka obstoj kasko zavarovanja med njo in oškodovanko dokazovala z blagajniškim izdatkom in prijavo o poškodbi vozila, se sodišče druge stopnje strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala obstoja zavarovalne pogodbe. To pa kljub temu, da tožena stranka ni oporekala obstoju kasko zavarovanja, saj mora tožeča stranka najprej sama zatrjevati in tudi dokazovati obstoj zavarovanja.
Ker tožeča stranka zahteva povrnitev izplačane odškodnine od odgovorne osebe, bi morala, da bi s svojim zahtevkom uspela, zatrjevati vse elemente civilnega delikta.
Čim tožeča stranka ni uspela dokazati, da je utemeljeno razdrla pogodbo še pred potekom pogodbeno dogovorjenega izpolnitvenega roka, toženi stranki ni mogoče očitati odgovornosti za razdrtje pogodbe in za v posledici razdrtja pogodbe vtoževano škodo. Vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo torej ni dokazana. Od razdrtja pogodbe dalje pa tožena stranka ni bila več dolžna izpolniti pogodbe, saj sta v takem primeru obe stranki prosti svojih pogodbenih
obveznosti (1. odstavek 132. člena ZOR).
Po 337. členu ZOR pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti. Šele po pobotni izjavi pa se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj. Do učinka pobota terjatev pride šele ob predpostavki, da je podana pobotna izjava nasprotni stranki, zato ne zadostuje zgolj trditev v odgovoru na tožbo, da je tožena stranka račun za opremo poračunala s
stroški prevoza in razliko v ceni po prodaji sporne jadrnice drugemu kupcu.
Iz odločbe Republiškega senata za prekrške Republike Slovenije izhaja, da je bila izdana šele po uveljavitvi Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur.list SFRJ št. 50/88). Ta zakon ni več poznal posebnih vzgojnih ukrepov iz 198. čl. starega ZTVCP iz leta 1980. Sodba sodišča prve stopnje, ki temelji na ugotovitvi, da je bilo tožniku odvzeto vozniško dovoljenje po pogojih iz 198. čl. ZTVCP iz leta 1980 je nepravilna.
ZOR člen 142, 142/1, 142, 142/1. ZPP člen 8, 355, 8, 355.
nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - dokazna ocena
Če je prvostopenjsko sodišče dvomilo glede jasnosti zaključkov izvedenca, bi moralo od izvedenca zahtevati dodatna pojasnila. Sodišče prve stopnje pa pri odločanju tudi ni v celoti upoštevalo pogodbenega materialnega prava. Glede na to, da so sestavni del pogodbenega zavarovalnega razmerja med pravdnima strankama tudi Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb, na katere sta se v postopku sklicevali obe pravdni stranki, bi moralo sodišče vsebino teh Splošnih pogojev, ki so bili predloženi v spis, uporabiti tudi v tistem delu, kjer Pogoji predpisujejo način ugotavljanja upravičenčevih pravic v tistih primerih, ko je bila zavarovančeva splošna delovna sposobnost že pred nezgodo zmanjšana.
Določitev vrednosti nedenarnega tožbenega zahtevka je v dispoziciji tožeče stranke in če je v predmetni zadevi ta povedala, da se je pri vrednosti spornega predmeta zmotila in določila novo vrednost, je ta odločitev še vedno v njeni dispoziciji. Vanjo sodišče ne posega. Le če tožeča stranka po oceni sodišča prve stopnje navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje stvarne pristojnosti ali dopustnosti revizije, mora sodišče na hiter ali primeren način preveriti pravilnost navedene vrednosti in o tem odločiti.
KZ člen 211, 211/1, 212, 212/1, 212/1-3, 211, 211/1, 212, 212/1, 212/1-3. ZKP člen 169, 169/7, 169/10, 169, 169/7, 169/10.
zahteva za preiskavo
Če okrožno sodišče pri odločanju o zahtevi za preiskavo ugotovi, da pravna opredelitev očitanega kaznivega dejanja ustreza pravni opredelitvi iz pristojnosti okrajnega sodišča, zahtevo za preiskavo zavrne.
ZOR člen 21, 21/2, 100, 271, 1107, 1107/3. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 42, 42/3, 52.
pogodbena kazen - zamuda z izpolnitvijo - formularna pogodba - uporaba posebnih gradbenih uzanc - razlaga pogodbe
Ker lahko pogodbeni stranki skladno z določbo 1. odstavka 271. člena ZOR poljubno določita višino pogodbene kazni, je treba ob upoštevanju določbe 3. odstavka 1107. člena ZOR zaključiti, da bi uporaba 52. uzance Posebnih gradbenih uzanc (ki nasprotuje citirani dispozitivni normi ZOR, saj določa najvišjo dovoljeno pogodbeno kazen) v tej zadevi prišla v poštev le v primeru, če bi stranki uporabo teh uzanc izrecno dogovorili.
Res je v pogodbi izrecno določeno, da se pogodbena kazen računa od neizvršenih del, vendar pa je sodišče prve stopnje to določbo pravilno uporabilo, ko je kot osnovo za izračun pogodbene kazni vzelo vrednost celotne obveznosti, in ne zgolj vrednosti neizvršenih del. Neizvrševana dela tožene stranke pomenijo namreč neizvršeno obveznost tožene stranke, njena obveznost pa ni bila deljiva, saj tožnikoma ni bila dolžna izročati stanovanja postopoma po raznih fazah gradnje, temveč je bila njena edina obveznost izročiti tožnikoma v celoti dograjeno stanovanje. Takšna razlaga sporne določbe je zato najbolj logična, sicer pa jo (glede na to, da je sporna določba zapisana v formularni pogodbi, ki je bila vnaprej pripravljena s strani tožene stranke), narekuje tudi določba 100. člena ZOR.
ZTLR člen 70, 70/3, 80, 70, 70/3, 80. SPZ člen 35, 35.
motenje posesti
1. Stvarnopravni zakonik ne pozna več posesti pravice, kot jo je predvideval 3.odst. 70.čl. prej veljavnega ZTLR. V takem primeru posesti, kot jo zatrjujejo tožniki, gre namreč za posest dela stvari (v tožbenem zahtevku navedenih parcel) in ne za posest pravice, saj ta ne uživa več pravnega varstva v motenjskih pravdah.
2. Dosedanje ravnanje tožene stranke ni mogoče šteti kot takšno spreminjanje dejanskega stanja, ki bi v znatni meri onemogočilo tožeči stranki dosednji način izvrševanja soposesti. Gre namreč predvsem za izboljšanje pogojev uporabe lastne parcele s strani tožene stranke, ki je tudi soposestnica teh parcel, zato dela povezana s tem, ne morejo predstavljati motenja posesti.