ZP-1 člen 46, 46/2, 57, 57/2, 62, 62/1-2.. URS člen 29, 29-3.
odločba o prekršku - poprava očitnih pomot - popravni sklep - pravica do poštenega postopka - pravica do izjave - pravno odločilna dejstva - opis prekrška - kraj storitve prekrška
Kraj storitve prekrška je, kadar prekrškovni organ ugotavlja kršitve prometnih predpisov, ki se nanašajo na najvišjo dovoljeno hitrost, bistvenega pomena pri pravni opredelitvi prekrška. Natančna opredelitev kraja storitve prekrška je pomembna z vidika storilčeve pravice do učinkovite obrambe, saj ima že na podlagi tretje alineje 29. člena Ustave možnost predlagati razbremenilne dokaze, med drugim tudi dokaze, ki zmorejo ovreči domnevo, da se je v določenem časovnem trenutku nahajal na kraju, na katerem naj bi prišlo do storitve prekrška, ki se mu očita, oziroma da dokazuje, da je na določenem kraju s predpisi oziroma prometnim znakom določena drugačna omejitev hitrosti.
postopek za prekrške prekrškovnega organa - hitri postopek - odločba o prekršku - plačilni nalog - osebna zaznava prekrška
Plačilni nalog je po prvem odstavku 57. člena ZP-1 mogoče izdati le, če je dovoljen hitri postopek o prekršku in če je pooblaščena uradna oseba prekršek osebno zaznala. Za osebno zaznavo gre takrat, kadar pooblaščena uradna oseba vse znake prekrška zazna neposredno s svojimi čutili, torej kadar je fizično navzoča ob storitvi prekrška in sama na podlagi lastnega opažanja ugotovi njegove znake. Seznanitev z okoliščinami prekrška iz izjave prijavitelja ne pomeni osebne zaznave prekrška, zato policist ne bi smel izdati plačilnega naloga, saj niso bili podani zakonski pogoji za njegovo izdajo.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - razlogi izpodbijanja - stroški postopka o prekršku
Vložnik v svoji zahtevi, kljub temu, da gre v obravnavanem primeru za odločbo, s katero je sodišče zavrnilo zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o odmeri stroškov postopka (nagrade in izdatkov zagovornice), ki je ob analogni uporabi prvega odstavka 420. člena ZKP primerljiva t. i. drugi odločbi v kazenskem postopku, z ničemer ne zatrjuje, da bi imela odločitev Vrhovnega sodišča o predmetni zahtevi za varstvo zakonitosti kakršenkoli širši pomen za razvoj sodne prakse na področju prekrškovnega prava v smislu določbe tretjega odstavka 169. člena ZP-1.
procesna sposobnost – precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev – prištevnost – odgovornost za prekršek
Vpliv duševne motnje na voljne in razumske sposobnosti storilca sodi na področje
ugotavljanja empiričnih prvin prekrška, torej v sfero pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja.
Vendar pa se glede na zgoraj povzeto vsebino zahteve za varstvo zakonitosti in podatke spisa, zlasti dopisa Psihiatrične bolnišnice Ormož z dne 6. 2. 2017 in ambulantnega izvida psihološke ambulante Psihiatrične bolnišnice Ormož z dne 5. 8. 2016, iz katerih izhaja, da ima storilec prekrška paranoidno shizofrenijo (pri čemer iz dopisa in izvida izhaja, da se bolnik nahaja v remisiji, vendar ima kronične spremembe na področju volje, čustvovanja in ustreznega presojanja), pri Vrhovnem sodišču poraja precejšen dvom, da je bil storilec zaradi duševne motnje v času storitve prekrška dne 10. 12. 2016 zmožen razumeti pomen svojih dejanj oziroma imeti svoja ravnanja v oblasti.
ZP-1 člen 45, 45/4, 51, 51/1, 55, 55/1, 155, 155/1-6.
zbiranje dodatnih obvestil in dokazov o prekršku - prekoračitev pooblastila - ugotovitev istovetnosti - odkrivanje prekrška ter storilca - uradni zaznamek - nedovoljen dokaz - absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - pooblastila občinskega redarstva
Občinski redar, ki na podlagi njemu dostopnih evidenc oziroma podatkov istovetnosti storilca prekrška po 46. členu ZPrCP ne more ugotoviti, sme navedeno odločilno dejstvo ugotavljati tudi na druge načine, med drugim s prošnjo za pomoč policistom.
postopek pred prekrškovnim organom – razlogi za vložitev zahteve za sodno varstvo - prištevnost - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Glede na vsebino psihiatričnega izvida, iz katerega izhaja, da je bil storilec v kritičnem obdobju zaradi epilepsije, organske osebnostne motnje in organske psihotične motnje hospitaliziran v PB Idrija, prav tako pa se pri storilcu odražajo osebnostne in vedenjske posebnosti, impulzivnost, senzitivnost, nanašalnost, kverulantski odnos do institucij in občasno disocialno obnašanje, storilec pa je poročal tudi o zaznavnih motnjah, ki so bile po mnenju nevrologa najverjetneje epi izvora in je bil med zdravljenjem tudi voden s strani nevrologa, je po oceni VSRS podan precejšen dvom v storilčevo zmožnost razumeti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoja ravnanja v kritičnem obdobju, prav tako pa tudi precejšen dvom o tem, da se je bil storilec med prekrškovnim postopkom sposoben uspešno braniti.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku - obramba obdolženca - pravice obdolženca - zaslišanje obdolženca
Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je najprej dopolnilo dokazni postopek, v njem pa nato izdalo sodbo, s katero je zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo, ne da bi pred tem storilca prekrška vabilo na zaslišanje in ga zaslišalo, je privedlo do absolutno bistvene kršitve določb postopka o prekršku po 3. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Z izostalim vabljenjem na zaslišanje storilec posledično sploh ni bil seznanjen s pravnim poukom in o svojih procesnih možnostih, s čimer so bile kršene tudi njegove ustavno zagotovljene pravica do enakosti, pravica do izjave in pravica do obrambe.
Pri prekršku po tretjem odstavku 20. člena ZSZN-1 gre za kolektivno ravnanje (prekršek), zato več ravnanj storilca pomeni enovit oziroma enoten prekršek.
ZP-1 člen 59, 59/3, 155, 155/1-8, 167, 167/2. ZDR-1 člen 153.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – zahteva za sodno varstvo - presoja navedb zahteve
Sodišče se je v sodbi dolžno opredeliti do vseh bistvenih in pravno relevantnih navedb iz zahteve za sodno varstvo, sicer krši načelo poštenega postopka in s tem določbo drugega odstavka 167. člena ZP-1.
URS člen 29, 29/3. ZP-1 člen 55, 55/2, 155, 155/2.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – hitri postopek – postopek pred prekrškovnim organom – priprava obrambe – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – navajanje novih dejstev – dokazna prekluzija - možnost izjave o prekršku – pravica do poštenega postopka – odločanje sodišča
V skladu z določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1 prekrškovni organ kršitelja še pred izdajo odločbe o prekršku med drugim pouči, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih kasneje v postopku ne bo več mogel uveljavljati. Vsebino navedene določbe je treba razlagati v luči določbe prve alineje 29. člena Ustave, ki tudi storilcu prekrška zagotavlja, da ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe. Če prekrškovni organ storilca prekrška pisno obvesti o prekršku, ima storilec v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZP-1 možnost, da se v petih dneh od vročitve obvestila pisno izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška. V tem primeru bo imel storilec prekrška praviloma zadostno možnost za pripravo svoje obrambe.
Tudi v primeru, če prekrškovni organ storilca prekrška ustno obvesti o prekršku in pouči o njegovih pravicah in posledicah, če v postopku ne bo sodeloval, mora zaradi zagotovitve temeljnih jamstev poštenega postopka iz 29. člena Ustave, storilcu vselej omogočiti, da izjavo poda v roku petih dni, razen če jo sam želi podati takoj. Okoliščina, da želi izjavo podati takoj, mora biti posebej protokolirana, poleg zapisa same izjave o prekršku.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku - pravica do izjave - pravice obrambe - plačilni nalog - prekluzija - instrukcijska maksima
Po presoji Vrhovnega sodišča je (pravni) položaj storilca v primeru, ko pooblaščena uradna oseba ugotovi prekršek in plačilni nalog izda neposredno po kršitvi, to je na kraju storitve prekrška, specifičen. Storilec mora skladno z zgoraj navedenimi določbami (neposredno) po storjeni kršitvi in pred izdajo plačilnega naloga navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, saj jih sicer v postopku več ne bo mogel uveljavljati. To pomeni, da je storilčev čas za pripravo obrambe znatno omejen, zato od storilca pri navajanju dejstev in dokazov ni mogoče pričakovati tolikšne skrbnosti in natančnosti kot v drugih primerih. Skladno z navedenim je potrebno storilčevo zanikanje storitve prekrška in nasprotovanje v plačilnem nalogu ugotovljenem dejanskem stanju šteti kot predlog za njegovo zaslišanje.
Sodišče je ne glede na določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1 (gre za t. i. prekluzijo) tudi v prekrškovnem postopku vezano na načelo materialne resnice, kar pomeni, da mora (razen v primeru storilčevega priznanja) po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku.
Že iz jezikovne razlage določbe tretjega odstavka 14. člena ZP-1 izhaja, da se ekskulpacijska razloga nanašata na obe situaciji, v katerih je pravna oseba odgovorna za prekršek drugega, to je na situacijo, ko storilec stori prekršek v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi in v primeru, če storilca prekrška ni mogoče odkriti, ali če za prekršek ni odgovoren, pravna oseba pa je opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi prekršek lahko preprečila. Do takšne razlage privede besedna zveza v določbi tretjega odstavka 14. člena ZP-1, ki določa, da ne glede na določbi prejšnjih odstavkov tega člena, pravna oseba ni odgovorna za prekršek, če dokaže obstoj enega izmed ekskulpacijskih razlogov. Četudi je neposredni storilec znan in je bil spoznan za odgovornega prekrška, se pravna oseba med drugim lahko razbremeni odgovornosti za prekršek, ki se ji očita, če dokaže, da je bil prekršek storjen s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedlo vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška (druga alineja tretjega odstavka 14. člena ZP-1). Z listinami podprto zatrjevanje storilke prekrška, da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi prekrške preprečila, se izkaže za pravno relevantno, saj bi storilkine navedbe, če bi se izkazale za resnične, njeno odgovornost za prekršek mogle izključiti. Zato bi moralo sodišče njene navedbe presoditi in šele nato odločiti o odgovornosti storilke za očitane prekrške. Ker sodba razlogov o teh odločilnih dejstvih nima, je podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1.
postopek začasnega odvzema vozniškega dovoljenja - začasni odvzem - rok za vložitev predloga - prekršek in kaznivo dejanje - začetek postopka o prekršku
Prekluzivni roki po ZP-1 (na primer roki za vložitev pravnih sredstev, kot sta zahteva za sodno varstvo ali pritožba) so nepodaljšljivi, teh pa ni mogoče enačiti z naravo petdnevnega roka iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1, ki za prekrškovni organ predstavlja rok, določen za opravo določenega procesnega dejanja, in s potekom katerega ne nastopijo prekluzivni učinki v smislu izgube pravice, kar je značilnost zakonsko določenih prekluzivnih rokov.
Postopek o prekršku se lahko skladno s tretjim odstavkom 11a. člena ZP-1 začne z dnem, ko je prekrškovni organ obveščen, da je državni tožilec zavrgel (kazensko) ovadbo kaznivega dejanja.
zahteva za sodno varstvo - presoja navedb zahteve – novi dokazi
Sodišče novih dokazov, ki jih je zagovornik navedel v zahtevi za sodno varstvo, utemeljeno ni presojalo (drugi odstavek 55. člena v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 62. člena ZP-1), ker bi jih morala in mogla navesti že storilca v izjavi prekrškovnemu organu, ko so jima bili prekrški predstavljeni in sta bila poučena, da morata v izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bosta več mogla uveljavljati.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – zahteva za sodno varstvo – pravice obrambe – pravica do poštenega sojenja – dopolnitev dokaznega postopka – pravni pouk
V primeru, ko sodišče po vloženi zahtevi za sodno varstvo ponovi ali dopolni dokazni postopek, mora o tem obvestiti storilca ter ga seznaniti, da je lahko navzoč pri izvajanju dokazov in da ga bo povabilo k posameznim procesnim dejanjem, če bo to sodišču pisno predlagal v 5 dneh po prejemu obvestila (peti odstavek 65. člena ZP-1).
ZP-1 člen 59, 59/3, 65, 65/4, 125, 125/1. URS člen 22, 29. EKČP člen 6.
zahteva za sodno varstvo - odločanje sodišča - pravice obrambe - enako varstvo pravic - pravica do poštenega sojenja - dokazni postopek - izvajanje dokazov v korist obdolženca
Sodnik, ki odloča o prekršku, mora pri presoji, ali bo ponovil oziroma dopolnil dokazni postopek ter izvedel ustno obravnavo, vselej imeti pred očmi tudi obdolženčeve ustavne pravice in pravice, ki mu jih zagotavlja 6. člen EKČP.
Zaključek sodišča, da izvedba predlaganih razbremenilnih dokazov in zaslišanje obdolženca ni nujno potrebna, je v primeru, ko je bil prekršek ugotovljen s posrednimi opažanji policistov, obdolženec pa je v zahtevi obrazloženo izpodbijal ugotovitve prekrškovnega organa in svoje navedbe podkrepil z dokazi, ki bi bili zmožni ovreči očitke, če bi z njimi uspel, v nasprotju s pravnimi jamstvi iz 22. in 29. člena Ustave ter 6. členom EKČP.
ZP-1 člen 2, 2/2, 156, 156/1-4. ZDavP-2 člen 398.a, 398.a/1-2. ZDavP-2I člen 87.
kršitev materialnih določb zakona - časovna veljavnost zakona - meje sankcioniranja prekrškov - uporaba milejšega predpisa
Prekrškovni organi in sodišča morajo upoštevati spremembe materialnopravnih predpisov do pravnomočnosti odločbe, torej tudi v postopku z rednimi pravnimi sredstvi.
Vrhovno sodišče je že večkrat obravnavalo vprašanje dokaznega bremena ter standarda obrazloženosti sodbe v primeru, ko pravna oseba oziroma samostojni podjetnik uveljavlja obstoj ekskulpacijskih razlogov iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1. V navedenih odločbah je sprejelo stališče, da se mora sodišče v obrazložitvi sodbe opredeliti do relevantnih navedb, s katerimi vlagatelj uveljavlja obstoj ekskulpacijskega razloga, da mora vlagatelju omogočiti izvajanje dokazov v zvezi z dokazovanjem obstoja ekskulpacijskega razloga, pri ugotavljanju dejanskega stanja pa mora upoštevati tudi načelo materialne resnice, ter da vlagatelju ni treba prepričati sodišča, da je podan zatrjevan ekskulpacijski razlog, temveč zadostuje, da s predloženimi dokazi izkaže določeno stopnjo verjetnosti obstoja tega razloga.