ZP-1 člen 156, 156-5, 171. ZKP člen 420, 420/2. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/3, 64, 64/1, 72.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – zahteva za varstvo zakonitosti – nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti – invalidnost – invalidnost I. kategorije – zmožnost opravljati delo ali poklic – preostala delovna zmožnost – zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Ni nemogoče, da nekdo ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti (invalid I. kategorije), je pa sposoben opravljati določene naloge, opravke in druge zadolžitve drugačne intenzivnosti ali kakovosti.
Vendar vložnica z navedbami, da storilec za opravljanje splošnokoristnega dela ne potrebuje zdravniškega spričevala za zaposlitev in da sodišče ni ugotavljalo, ali je storilec kljub invalidnosti sposoben opraviti delo v splošno korist, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.
zastaranje pregona – dejanje organa – pregon storilca – hitri postopek o prekršku – redni sodni postopek
Stališče, po katerem v rednem sodnem postopku o prekršku že dejanja prekrškovnega organa, ki merijo na pregon storilca prekrška, pretrgajo tek zastaralnega roka, izhaja že iz jezikovne razlage določbe tretjega odstavka 42. člena ZP-1. V tej določbi ni določeno, da zastaranje pretrga le dejanje organa, pristojnega za odločanje o prekršku, temveč vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Prekrškovni organ je v rednem sodnem postopku pristojen za vodenje predhodnega postopka, v katerem se zbirajo dokazi, potrebni za vložitev obdolžilnega predloga. Jezikovna razlaga je v obravnavanem primeru podprta tudi s teleološko, sistematično in logično razlago določb ZP-1. V rednem sodnem postopku o prekršku se praviloma obravnava pravno in dejansko zahtevnejše oziroma kompleksnejše zadeve, kot v hitrem postopku o prekršku. Nelogično in v nasprotju z namenom in sistematiko ZP-1 bi bila zato razlaga, po kateri, po vsebini ista dejanja prekrškovnega organa, ki so sposobna pretrgati zastaranje v hitrem postopku, niso sposobna pretrgati zastaranja v rednem sodnem postopku. Takšno stališče bi namreč pomenilo, da bi za hujša in za pregon zahtevnejša ravnanja veljali ugodnejši pogoji glede pretrganja zastaranja, kot veljajo za pogosto skrajno enostavne dejanske in pravne stanove prekrškov, ki se obravnavajo v hitrem postopku o prekršku.
Glede na dejstvo, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo navedel konkretne podatke treh prič oziroma prijateljev, ki so se z njim kot gledalci udeležili nogometne tekme, in relevantne okoliščine, o katerih bi vedeli izpovedati, in ki bi, če bi se izkazale za resnične, njegovo odgovornost za očitani mu prekršek mogle ovreči, bi moralo sodišče dokaznemu predlogu obrambe ugoditi ter priče zaslišati.
ZP-1 člen 27, 27/1, 57c, 57c/1, 59, 59/1, 155, 155/2.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – zahteva za sodno varstvo – dovoljenost - več prekrškov – stek
Če je kršitelj z isto odločbo o prekršku spoznan za odgovornega za več prekrškov v steku, lahko upravičenci vložijo zahtevo za sodno varstvo tudi zgolj glede nekaterih prekrškov, glede ostalih prekrškov pa je mogoče šteti, da jih je kršitelj priznal.
kršitev materialnih določb zakona - zastaranje postopka o prekršku - zastaranje pregona
Pregon za prekršek je zastaral, saj sta med posameznimi dejanji organov, pristojnih za postopek, ki merijo na pregon storilca prekrška, minili več kot dve leti.
URS člen 22, 29, 29/1-3. ZP-1 člen 59, 59/3, 155, 155/2, 167, 167/2.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – zahteva za sodno varstvo – odločanje sodišča – pravice obrambe – enako varstvo pravic – pravica do poštenega sojenja – pravica do učinkovitega pravnega sredstva – izvajanje dokazov v korist obdolženca – presoja navedb zahteve – obrazložitev odločbe
Odločanje o zahtevi za sodno varstvo (ZSV) ne pomeni samo pravnega sredstva zoper odločbo prekrškovnega organa, ampak praviloma predstavlja edino stopnjo sodnega varstva v hitrem postopku o prekršku. Bistvo pravice do sodnega varstva ni v tem, da se storilcu omogoči formalna pravica do vložitve ZSV, temveč v tem, da sodišče njegovo vlogo vsebinsko obravnava in se opredeli do bistvenih navedb, prav tako pa je dolžnost sodišča, da izvede tiste dokaze, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva, katerih pravna relevantnost je izkazana s potrebno stopnjo verjetnosti oziroma, ki so substancirani.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – dokazni predlog
Čeprav storilec v utemeljitev navedbe, da dne 22. 10. 2015 ni vozil svojega vozila in da je bila storilka njegova soproga, ni izrecno predlagal njenega zaslišanja z besedami „predlagam zaslišanje I. P.“, njegove izjave, da naj se sodišče v zvezi z obravnavanim prekrškom obrne nanjo, ni mogoče razumeti drugače kot materialnopravno relevanten (identiteta storilke) in zadostno konkretiziran dokazni predlog (storilec je v zahtevi za sodno varstvo navedel osebne podatke storilke) za zaslišanje I. P.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku - razlogi o odločilnih dejstvih
Sodba nima razlogov o storilčevi krivdi, kar pomeni, da je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.
URS člen 22, 29, 29/1-3. ZP-1 člen 59, 59/3, 65, 65/4, 167, 167/2.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku - zahteva za sodno varstvo – pravice obrambe – enako varstvo pravic – pravica do poštenega sojenja – izvajanje dokazov v korist obdolženca – zaslišanje obdolženca – dopolnitev dokaznega postopka - obrazložitev odločbe
Kadar storilec zanika storitev prekrška, obremenilne dokaze pa tvorijo izjave prič, je zaradi zagotovitve poštenega postopka treba izvesti ustno obravnavo zaradi ponovitve ali dopolnitve dokaznega postopka.
Četudi je neposredni storilec znan in je bil spoznan za odgovornega za prekršek, se pravna oseba med drugim lahko razbremeni odgovornosti za prekršek, ki se ji očita, če dokaže, da je bil prekršek storjen z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška (druga alineja tretjega odstavka 14. člena ZP-1).
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – obrazložitev – kršitev materialnih določb zakona – odločba o sankciji – izpodbijanje odločbe o sankciji – splošna pravila za odmero sankcije - opomin
V obravnavanem primeru sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo okoliščin ali spleta okoliščin objektivne narave ob sami storitvi prekrška, ki bi zmanjševale pomen kršitve predpisov v danih razmerah. Sodišče sicer izpostavlja, da je šlo za začasno opravljanje dela, vendar ta okoliščina ne utemeljuje izreka sankcije opominjevalne narave; okoliščina, da je storilka zapisnik o inšpekcijskem pregledu in plačilni nalog podpisala brez pripomb, pa v ničemer ne zmanjšuje teže obravnavanega prekrška. Kot pravilno opozorja vrhovni državni tožilec, so ostale okoliščine, izkazane v konkretnem primeru, subjektivne narave (da storilka ni imela namena zaslužiti ali pridobiti koristi, da je mati samohranilka enega otroka, da je nezaposlena in da ne gre za večkratno storilko). Vrhovni državni tožilec prav tako pravilno opozarja, da delodajalci z zaposlovanjem na črno izigravajo predpise o davkih in prispevkih ne le v škodo delavcev, temveč tudi v škodo celotne skupnosti, kar kaže na to, da stopnja ogrožanja varovane dobrine v obravnavanem primeru ni zanemarljiva. Upoštevaje navedene okoliščine Vrhovno sodišče zaključuje, da zgolj začasno opravljanje dela ter okoliščine na strani storilke ne upravičujejo nadomestitve izrečene globe s sankcijo opominjevalne narave.
ZP-1 člen 65, 65/4, 69, 125, 171. ZKP člen 424, 424/1. URS člen 22, 29. EKČP člen 6, 6/1.
zahteva za sodno varstvo – odločanje sodišča – pravice obrambe – enako varstvo pravic – pravica do poštenega sojenja – pravice obdolženca – dokazni postopek – izvajanje dokazov v korist obdolženca – zaslišanje obdolženca – ustna obravnava
Ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1). Kljub temu morajo biti storilcu tudi v takem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, med drugim upravičenje, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom in da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (22. in 29. člen URS). Ob upoštevanju relevantne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice je Vrhovno sodišče v zadevi IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013 (in kasneje v sodbah IV Ips 63/2013 z dne 4. 7. 2013 in IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013) pojasnilo, da je izvedba ustne obravnave potrebna zlasti tedaj, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev. Enako pravilo velja tudi v primerih, ko kršitelj izpodbija verodostojnost drugih avtorjev obremenilnih izjav(1). Izvedba dokaznega postopka, ob zagotovitvi vseh jamstev iz 6. člena EKČP oziroma 29. člena URS, je v postopku z zahtevo za sodno varstvo pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga kršitelj obrazloženo (in ne zgolj pavšalno) izpostavlja v vloženi zahtevi za sodno varstvo. Ob tem ni ključno, ali kršitelj v zahtevi za sodno varstvo tudi izrecno zahteva opravo ustne obravnave oziroma predlaga svoje zaslišanje ali izvajanje dokazov. V primerih, ko je ustni postopek zaradi narave izpostavljenega vprašanja obvezen, je mogoče odločiti na podlagi podatkov spisa le, če se kršitelj pravici do ustne obravnave nedvoumno odpove. Vrhovno sodišče je ob tem že večkrat poudarilo, da obstoječa zakonska ureditev postopka z zahtevo za sodno varstvo (četrti odstavek 65. člena ZP-1 v zvezi z 69. členom in 90. členom ZP-1) ne pomeni, da je pravica obdolženca do osebne udeležbe v postopku izključena oziroma odvisna zgolj od subjektivne presoje sodnika. Sodnikovo polje presoje o tem, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je potrebno dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka, je namreč omejeno z obdolženčevo pravico do poštenega postopka.
V obravnavani zadevi gre za primerljivo situacijo kot v zadevah, v katerih se je razvila zgoraj povzeta sodna praksa. Podlaga za kaznovanje storilca sta bili izjavi oškodovancev, ki ju je pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa povzela v odločbi o prekršku. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo tak potek dogodka zanikal ter predlagal svoje zaslišanje, zaslišanje oškodovancev in priče.
Glede na navedeno bi sodišče v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo moralo presoditi navedbe storilca in kot pravilno navaja vrhovni državni tožilec, bi glede na argumentirane navedbe zahteve za sodno varstvo sodišče ustrezno dokazno oceno lahko napravilo le, če bi kršitelja in avtorja obremenilnih izjav zaslišalo ter kršitelju omogočilo aktivno udeležbo v postopku in izvajanje dokazov v svojo korist. Ker tega ni storilo, je kršilo jamstva poštenega postopka iz 22. in 29. člena URS (oziroma prvi odstavek 6. člena EKČP) v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 in drugim odstavkom 155. člena ZP-1.
Odločitev sodišča druge stopnje o pritožbi zoper sklep o preklicu veljavnosti vozniškega dovoljenja namreč postane pravnomočna z odpravo odločitve vložniku pritožbe.(Pravilna) vročitev bi lahko bila odločilna zgolj glede začetka teka roka za vložitev morebitnega izrednega pravnega sredstva, ne pa tudi za zagotovitev nespremenljivosti odločbe ter prve možnosti seznanitve z njeno vsebino, ki se zahteva za nastop pravnomočnosti.
bistvena kršitev določb postopka - obrazložitev sodbe - razlogi o odločilnih dejstvih - sankcija za prekršek - opomin
V skladu s prvim odstavkom 21. člena ZP-1 sme sodišče izreči opomin za prekršek, ki je storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Za izrek opomina bo moralo sodišče ugotoviti obstoj tako objektivnih (stopnja ogrožanja oziroma kršitve zavarovane dobrine ter okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen) kot subjektivnih (npr. stopnja odgovornosti za prekršek, nagibe storilca, storilčevo prejšnje življenje) olajševalnih okoliščin.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – pravica do poštenega postopka – pravica do izjave - izvajanje dokazov - kršitev pravice do obrambe – načelo kontradiktornosti
Prekrškovni organ sicer brez odlašanja, hitro in enostavno ugotovi tista dejstva in zbere tiste dokaze, ki so potrebni za odločitev o prekršku in kršitelju pred izdajo plačilnega naloga omogoči, da se o tem izjavi. Vendar pa je dolžnost sodišča, da pred meritorno odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo preveri, ali se v spisu nahajajo pravno relevantna dejstva in dokazi, glede katerih se storilec v postopku še ni mogel izjaviti. Šele z vložitvijo zahteve za sodno varstvo se namreč vzpostavi polna kontradiktornost postopka, zato mora sodišče o tem obvestiti storilca, če dejstva izhajajo iz opisa dejanskega stanja, pa mu mora opis posredovati, hkrati pa mora storilca seznaniti, kje in kdaj lahko pregleda spise zadeve, ga poučiti po četrtem odstavku 114. člena ZP-1 ter mu določiti rok, v katerem lahko poda svoje navedbe, predloge in zahteve.
ZP-1 člen 65, 65/5, 65/9, 155, 155/2. URS člen 22, 29, 29/1-3.
bistvene kršitve določb postopka – pravice obrambe – enako varstvo pravic – izvajanje dokazov v korist kršitelja – odgovornost lastnika vozila – obrnjeno dokazno breme
Vrhovno sodišče je v več odločbah (na primer IV Ips 58/2007 z dne 28. 2. 2008 in IV Ips 183/2010 z dne 23. 11. 2010) obrazložilo, da je treba obdolžencu v postopku o prekršku zagotoviti temeljna jamstva poštenega postopka, kar pomeni, da mu je treba dati ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kot kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu zagotovljen pošten postopek, je treba šteti jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena URS v povezavi z 29. členom URS. Ustavno sodišče je v odločbah Up-32/01 z dne 13. 3. 2003 in U-I-63/10 z dne 20. 1. 2011 zavzelo stališče, da iz 22. člena URS izhajata pravici obdolženca, da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj ter da je
navzoč pri izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja pričam in izvedencem ter se nato izjavi o rezultatih dokazovanja.
Ustavno sodišče je obrazložilo, da je opis dejanskega stanja prekrška posebna
oblika procesnega gradiva, ki mora vsebovati vsaj navedbo dejstev in okoliščin, ki so znaki prekrška, ter da gre vsebinsko za zapis zaznav priče (očividca). Praviloma gre torej hkrati za dokazno gradivo in odgovor na (obdolženčevo) pravno sredstvo, ki vsebinsko zajema vsaj konkretizacijo očitka, to je element, ki v kaznovalnih postopkih klasično sodi v tenor obtožnega akta oziroma odločbe ali sodbe. Ustavno sodišče je zaključilo, da 22. člen URS storilcu zagotavlja tudi možnost, da se izjavi o opisu dejanskega stanja, ki ga prekrškovni organ praviloma sestavi po vložitvi zahteve za sodno varstvo.
Ob stališčih, zavzetih v zgoraj navedenih odločbah Ustavnega in Vrhovnega sodišča ter glede na opisano ravnanje prekrškovnega organa in sodišča je treba zaključiti, da v obravnavanem primeru storilcu ni bila dana možnost izjaviti se o vseh dejanskih vidikih zadeve, posledično pa (kot navaja vrhovni državni tožilec) mu ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena URS); storilcu s tem niso bila zagotovljena tista minimalna jamstva, ki še zagotavljajo osnovni standard poštenega postopka. V obravnavanem primeru je bil storilec s fotografijo prekrška in opisom dejanskega stanja, ki ga je podal prekrškovni organ, seznanjen z vročitvijo plačilnega naloga, storilec pa se je v zahtevi za sodno varstvo izjavil o dejanskih vidikih obravnavanega prekrška. Sodišče je kljub temu, da je bil storilec z vročitvijo plačilnega naloga prvič seznanjen s fotografijo in dejanskim opisom prekrška, zaključilo, da je storilec že pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo izčrpal svojo pravico do izjave (t. i. prekluzija), s čemer sodišče storilcu ni omogočilo, da bi se lahko izjavil o fotografiji prekrška in opisu dejanskega stanja prekrška oziroma je storilcu onemogočilo izpodbijanje dejanske podlage sodbe o zahtevi za sodno varstvo, s čimer je kršilo določbo 22. člena URS.
UPRAVNI SPOR - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VS1015619
ZP-1 člen 57, 57/3, 58, 58/1, 59, 59/3, 62, 63, 63/2, 67. ZKP člen 90, 90/1.
davčni prekršek - prepozna zahteva za sodno varstvo - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - tožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje - pristojnost okrajnega sodišča
O pravnem sredstvu (torej tudi o tožbi, čeprav je bila vložena kot izpodbojna tožba v upravnem sporu) zoper zavrnitev vrnitve v prejšnje stanje zaradi prepozne zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku odloča organ, ki je pristojen za odločanje o sami zahtevi za sodno varstvo, to je okrajno sodišče.
odločba o prekršku – kršitev materialnih določb zakona – obstoj prekrška – opis prekrška – odgovornost pravne osebe – odgovornost odgovorne osebe – opustitev dolžnega nadzorstva
Prekrškovni organ bi moral v odločbi dolžno nadzorstvo, s katerim bi odgovorna
oseba storitev prekrška mogla preprečiti, konkretno opredeliti, ne pa zgolj prepisati abstraktnega zakonskega dejanskega stana, s čimer uvaja objektivno odgovornost za prekršek, ki je veljavno prekrškovno pravo ne pozna.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku - neobrazloženost sodbe - prepoved reformatio in peius – zahteva za sodno varstvo – plačilo polovice izrečene globe - tujec
Storilec je moral globo plačati pred pravnomočnostjo plačilnega naloga, zato je bil v primerjavi z ostalimi storilci prekrškov, ki s plačilom (polovice) globe pred iztekom roka za vložitev pravnega sredstva izgubijo pravico do le-tega, deležen dvojne ugodnosti; (i) kljub takojšnjemu plačilu polovice izrečene globe je smel (za razliko od drugih storilcev prekrškov) vložiti zahtevo za sodno varstvo, poleg tega pa mu je v skladu z odločitvijo sodišča (ii) ostala tudi pravica do plačila polovične globe, ne glede na končni izid prekrškovnega postopa. Gre za pozitivno diskriminacijo, ki je zaradi načela prepovedi reformatio in peius ni mogoče odpraviti.