izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja - razveljavitev sklepa - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari - ne bis in idem
Predmetni postopek je sprva tekel kot postopek za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Iz podatkov v skupni evidenci kazenskih točk in evidenci izdanih vozniških dovoljenj namreč ni bilo razvidno, da je storilec imetnik tujega vozniškega dovoljenja in je Okrajno sodišče na Ptuju štelo, da je imetnik vozniškega dovoljenja izdanega v Republiki Sloveniji. Po dodatnih obsežnih poizvedbah, je bilo ugotovljeno, da je storilec dejansko imetnik tujega vozniškega dovoljenja. Zato je Višje sodišče v Mariboru odločilo, da se pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.
Odločitev Višjega sodišča v Mariboru ne pomeni pravnomočne odločitve o tem, da storilcu ni mogoče izreči prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije. Po razveljavitvi sklepa je dejansko sodišče prve stopnje bilo v položaju, ko je še vedno moralo sprejeti odločitev v zvezi z obvestilom ministrstva. Pri tem je Okrajno sodišče na Ptuju pravilno postopalo, ko se je glede na zgornje ugotovitve s sklepom izreklo za nepristojno in je obvestilo Ministrstva za pravosodje odstopilo v pristojno reševanje Okrajnemu sodišču v Celju. Navedeno pomeni, da se postopek ni začel znova, temveč se je dejansko nadaljeval pred pristojnim sodiščem. Izdaja izpodbijanega sklepa ne pomeni ponovnega odločanja o isti stvari. Storilcu ni bilo ponovno izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, temveč prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, za kar so vsi pogoji izpolnjeni.
priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe - potrdilo o plačilu - zavrnitev predloga
Ker je storilec s predloženima potrdiloma o plačilu izkazal, da je globo in stroške postopka že poravnal, pristojni organ države izdaje kljub pozivu na izjasnitev in izrecnemu opozorilu o možnih posledicah neodziva na poizvedbe, na dopis sodišča prve stopnje ni odgovoril, je na mestu smiselna uporaba četrtega odstavka 190. člena ZSKZDČEU-1.
dobava toplotne energije - skupno odjemno mesto - stroški ogrevanja - tek zakonskih zamudnih obresti - procesne obresti - spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - prekoračitev tožbenega zahtevka
Za presojo obravnavanega pravnega razmerja je bistveno nesporno ugotovljeno dejstvo, da je tožnik dejansko izvajal oskrbo s toplotno energijo in da je bil odjem toplote omogočen tudi za toženčevo stanovanje. Ker toženec po ugotovitvi izpodbijane sodbe ni veljavno izstopil iz skupnega sistema ogrevanja, saj ni dokazal obstoja novega sporazuma o spremembi rabe skupnih delov, se zahtevanemu plačilu ne more upirati. Obveznosti ostalih etažnih lastnikov pa nimajo nobenega vpliva na toženčevo obveznost.
Upnik je po 381. členu OZ upravičen do procesnih obresti samo od dneva, ko je bil pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, torej od 31. 7. 2018 dalje. Ker pa je v izreku sodbe kljub temu tožniku prisodilo obresti tudi od posameznih dolgovanih zneskov po vtoževanih računih za čas od njihove zapadlosti do plačila, je s tem prekoračilo tožbeni zahtevek.
odločitev o pravdnih stroških - povod za tožbo - pripoznava tožbenega zahtevka - odločanje o stroških po načelu uspeha
Tožena stranka je bila brez dvoma seznanjena z višino in zapadlostjo posameznih mesečnih obrokov, kot tudi s tem, da bo morala v primeru odstopa od pogodb plačati vse še neporavnane obroke.
Vendar pa je ves čas od odstopov od pogodb do tožničine vložitve predloga za izvršbo - torej več kot 6 oziroma 10 mesecev - glede zadevne obveznosti ostala povsem pasivna. S takšnim ravnanjem (na podlagi katerega je lahko tožeča stranka utemeljeno sklepala, da tožena stranka nasprotuje izpolnitvi svoje obveznosti) je torej tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča nedvomno dala povod za vložitev tožbe oziroma predloga za izvršbo. Uporaba določbe 157. člena ZPP zato ne pride v poštev.
elektronski alkotest - indikator - zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti - vožnja pod vplivom alkohola
Elektronski alkotest je sicer res le indikator in ne merilna naprava, vendar uporabo indikatorja izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP1 in se v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno in predstavlja podlago ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola in za izrekanje sankcij.
ZP-1 člen 143, 143/1, 143/1-3, 143/1-11, 144, 144/1.
stroški postopka o prekršku - stroški hrambe - neutemeljeno povzročeni stroški - zaseg vozila
Postopanje sodišča, ko je zaradi razglašene epidemije prestavilo zaslišanje policistov za relativno kratko obdobje, ni mogoče oceniti kot neracionalno, nepotrebno in neekonomično ter sodišču pripisovati krivdo, da so zaradi tega nastali višji stroški, kot bi sicer bili. Nastanek teh stroškov je namreč povzročil obdolženec s svojim ravnanjem, ko je vozil motorno vozilo v cestnem prometu v času, ko se mu izvršuje prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zaseg vozila v takem primeru je obligatoren, zato stroški hrambe zaseženega vozila, nedvomno potrebni stroški, ki jih je dolžan kriti tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek.
gospodarski spor majhne vrednosti - umik tožbe - ustavitev postopka - dogovor o pravdnih stroških - izvensodna poravnava - odločitev o pravdnih stroških - nedovoljene pritožbene novote
Tožena stranka stroškovno odločitev izpodbija zgolj sklicujoč se na pritožbi priložen sporazum o izvensodni poravnavi, s katerim naj bi pravdni stranki uredili medsebojna razmerja glede zadevnih stroškov, ter na svojo izpolnitev dogovorjene obveznosti (povrnitev stroškov postopka tožeči stranki). Omenjeni sporazum je datiran s 3. 10. 2019, tožena stranka pa naj bi svojo dogovorjeno obveznost povrnitve stroškov poravnala do konca leta 2019, kar je vse skoraj 6 mesecev pred izdajo izpodbijane odločbe dne 23. 6. 2020, vendar iz podatkov spisa ne izhaja, da bi katerakoli od strank do takrat o tem obvestila sodišče prve stopnje, zato to navedenega nikakor ni moglo upoštevati, prav tako pa tega ne more upoštevati niti pritožbeno sodišče, saj ne gre za dopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožena stranka namreč v pritožbi ni pojasnila, zakaj sodišča prve stopnje ni mogla pravočasno obvestiti o sklenitvi omenjenega dogovora in svoji izpolnitvi le-tega.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00039515
ZIKS-1 člen 24, 24/1, 25, 25/3. ZKP člen 129, 129a, 129a/1.
odložitev izvršitve kazni zapora - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist
Bistveni poudarek pooblaščenčeve pritožbe temelji na pravno zmotnem stališču, da je izpodbijana odločba nerazumljiva, ker naj iz nje ne bi jasno izhajalo, ali je bilo z njo odločeno o obeh obsojenčevih zahtevah, torej o nadomestni izvršitvi kazni zapora in v tej zvezi tudi o odložitvi nastopa zaporne kazni za čas do te prvostopenjske odločitve. Pritožnik je namreč spregledal, da je odločanje o omenjenih dveh predlogih v pristojnosti dveh različnih sodnih organov, odloča pa se celo po različnih procesnih določbah.
spor majhne vrednosti - pripravljalna vloga - nova dejstva
V skladu z določbo 452. člena ZPP je toženka smela odgovoriti v svoji drugi pripravljalni vlogi le na navedbe tožnice v njeni drugi pripravljalni vlogi, vloženi z dne 27. 2. 2019, zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo (čeprav jih je povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe) toženkinih trditev o teh novih dejstvih. Zato so tudi v pritožbi podane navedbe v zvezi s poračunom ogrevanja v sezoni 2016/2017 v višini 370,00 EUR in da bi ji ta znesek tožnica morala šteti kot preplačilo ter da (smiselno) tožnica storitve ogrevanja ni opravila, nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP) in jih pritožbeno sodišče tudi iz tega razloga ni obravnavalo.
preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - hujši prekršek - čas storitve prekrška - preizkusna doba
Pri odločanju o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sodišče upošteva le pravnomočne plačilne naloge, odločbe ali sodbe o prekršku, vendar je odločilna okoliščina za preklic to, da je prekršek storjen v času preizkusne dobe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00039513
OZ člen 6, 6/2, 619, 625. ZPP člen 8, 337, 337/1, 458, 458/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - izpodbijanje dokazne ocene - pritožbene novote - podjemna pogodba - končni rezultat - pravica do plačila - obligacija končnega rezultata - pojasnilna dolžnost - skrbnost dobrega strokovnjaka - dokazna ocena
Podjemnikova storitvena obveznost ima značilnosti obligacije rezultata (uspeha). Merilo za presojo, ali je podjemnik izpolnil svojo obveznost, je samo končni rezultat (uspeh) njegove storitve in s tem uresničen končni interes naročnika. Zato ima podjemnik od naročnika pravico zahtevati plačilo (nasprotno izpolnitveno ravnanje) samo, če je dosegel ta končni rezultat, torej če je opravil izvršen posel. Podjemnik tako nosi tveganje za uspeh svojega delovanja.
Tožeča stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).
ugovor zoper plačilni nalog o odmeri sodne takse - oprostitev plačila sodne takse - taksna obveznost - zahteva za povrnitev sodnih taks - povrnitev sodnih taks - obseg plačila in povrnitve sodnih taks kot stroškov postopka - zapadlost taksne obveznosti - pravnomočen izvršilni naslov - taksni zavezanec - razmerje med zavezancem in državo
Sodišče je s spornim plačilnim nalogom tožniku naložilo plačilo sodne takse na podlagi določila četrtega odstavka 15. člena ZST-1, po katerem mora stranka, ki je bila oproščena plačila sodnih taks, če v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila, plačati ta del takse. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da je taksna obveznost za tožbo v konkretnem primeru nastala že ob njeni vložitvi, saj je bil takrat tožnik plačila oproščen. Obveznost je zapadla šele po pravnomočnosti izvršilnega naslova, ko je imelo sodišče podlago za ugotovitev, da je tožnik taksni zavezanec na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1.
pogodba o izobraževanju - načelo sorazmernosti - ničnost
Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, bi bila tožena stranka 8,5-kratno zavezana, kar je nesorazmerno in predstavlja tudi kršitev ustavne pravice do proste izbire zaposlitve glede na 49. člen Ustave RS, posledično pa je tak sporazum tudi po oceni pritožbenega sodišča ničen.
Ali je tretji nasprotni udeleženec, ki mu je sodišče sporno parcelo dodelilo, zainteresiran za kmetijsko obdelavo ali za spremembo parcele v stavbno zemljišče in prodajo te, je nebistveno in na odločitev sodišča ne more vplivati.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe
Tožnica je navajala, da je delala prvotno po avtorskih pogodbah, nato pa od 1. 1. 2012 po s. p. na podlagi pogodb o produkcijsko programskem sodelovanju, nato pa je 26. 2. 2018 sklenila pogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 3. 2008 dalje. Tožnica je najkasneje takrat, ko je sklenila pogodbo o zaposlitvi imela urejeno delovno razmerje, torej bi morala vložiti tožbo za prejšnje obdobje najkasneje v roku 30 dni od dneva, ko je njeno pogodbeno razmerje prenehalo, lahko pa tudi ob pogojih iz prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1 tudi prej med trajanjem takšnega razmerja (opr. št. VIII Ips 16/2018 z dne 6. 2. 2019). Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo (v delu tožbe) o zavrženju tožbe za čas od 1. 1. 2008 do 28. 2. 2008 in posledično priznanje pravic iz delovnega razmerja.
ZPVAS člen 8, 8/2. ZD člen 221. URS člen 22, 33. SPZ člen 65, 65/1, 72, 72/1. ZAgrS člen 44.
dedovanje premoženja agrarne skupnosti - premoženje agrarne skupnosti - člani agrarne skupnosti - članstvo v agrarni skupnosti - pozneje najdeno premoženje zapustnika - vrnjeno premoženje - odločba o vrnitvi - premoženjska pravica - skupna lastnina - določitev deležev na premoženju - solastniški delež - višina solastniškega deleža - delitev skupne lastnine - pravica do enakega varstva pravic - pravica do zasebne lastnine in dedovanja
Sodna praksa je zavzela stališče, da je v primeru, če so bili člani nekdanje agrarne skupnosti skupni lastniki nepremičnin in je bila lastninska pravica v zemljiški knjigi vpisana brez navedbe solastniških deležev, določene pa so bile deležne pravice vsakokratnih lastnikov hiš oziroma zemljišč, mogoče vrniti premoženje le kot skupno lastnino (saj niso bili odvzeti solastniški deleži). Če je dedinja menila, da bi moral biti zapustnici vrnjen solastniški delež, bi morala to uveljavljati v upravnem postopku s pritožbami zoper delne odločbe o vrnitvi premoženja.
stvarna pristojnost sodišča - vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta - vrednost nepremičnine - korekturna dolžnost sodišča
Kadar stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost spornega predmeta, ima sodišče korektivno dolžnost, da na primeren način preveri in določi pravo vrednost spornega predmeta oziroma (nedenarnega) zahtevka (tretji odstavek 44. člena ZPP).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00041459
ZDR-1 člen 7, 7/4, 46, 47.. ZJU člen 15.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - neenaka obravnava - poseg v dostojanstvo
Trpinčenja ni mogoče izključiti že zato, ker se delavec na posamezna ravnanja ne odzove z uveljavljanjem zahteve za varstvo pravic iz delovnega razmerja.
Pri presoji, ali je neudeležbo na zabavi mogoče opredeliti kot trpinčenje, je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da se zabave tožnica ni nameravala udeležiti, ravno tako pa se tovrstnih zabav ne udeležuje njen mož. Zato ni šlo za ravnanje, ki bi protipravno poseglo v dostojanstvo tožnice. Očitana neprimernost ravnanj nadrejenih še ne pomeni trpinčenja, kot ga opredeljuje četrti odstavek 7. člena ZDR-1.
Zgolj to, da tožena stranka tožnici na njeno željo ni odobrila premestitve in da je na drugo delovno mesto premestila njenega moža, ne pomeni trpinčenja.