Vprašanje aktivne in pasivne legitimacije pa je predmet tožbenega temelja (gre za presojo, ali je nekdo lahko subjekt pravic in obveznosti). Za obstoj procesne legitimacije običajno zadostuje zatrjevanje stvarne legitimacije. Aktivno legitimiran za vložitev tožbe je tisti, ki zatrjuje, da je nosilec pravic iz materialno pravnega razmerja, pasivno pa tisti, za katerega tožeča stranka zatrjuje, da je zavezanec iz materialno pravnega razmerja.
V obravnavani zadevi, upoštevajoč trditveno podlago, brez dvoma ne gre za vprašanje dopustnosti tožbe, ampak za vprašanje stvarne (materialne) legitimacije. Tožnica namreč trdi, da je nosilec pravic iz materialno pravnega razmerja, ki je povezano s sklenjenimi pogodbami, katerih ničnost uveljavlja, za toženko (drugo pogodbeno stranko) pa zatrjuje, da je nosilec s tem razmerjem povezanih obveznosti. Toženka temu sicer nasprotuje in zatrjuje, da zaradi odstopa terjatev z zavarovanji novemu upniku ni pasivno legitimirana, a takšna (tožbena) zatrjevanja v zvezi s stvarno legitimacijo za vsebinsko obravnavanje zahtevka zadostujejo. Ali so navedbe zadostne (sklepčne) in zatrjevanja resnična (ali je stvarna legitimacija po materialnem pravu na pasivni strani podana), pa je predmet presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka.
opozicijski ugovorni razlogi - časovne meje pravnomočnosti izvršilnega naslova - neobrazložen ugovor
Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo, da dolžnik ni izkazal nobenih drugih plačil na račun izterjevane terjatve, so vsled navedenemu neutemeljeni, saj četudi bi bilo pritrditi pritožbenim trditvam o izkazanem izplačilu nadur in regresa, je ugotoviti, da se tako trditve kot k ugovoru in sedaj k pritožbi priloženi dokazi nanašajo na izplačila, ki jih je dolžnik opravil na upnikov račun še pred odločitvijo sodišča prve stopnje, ki v predmetni izvršbi predstavlja izvršilni naslov, torej pred 3. 1. 2019. Pravilno je zato sodišče prve stopnje zaključilo, da je dolžnikov ugovor v tem delu neobrazložen, saj glede na povzeto 8. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ takšne ugovorne trditve izvršbe ne preprečujejo, ker se nanašajo na dejstva, ki bi jih dolžnik lahko uveljavljal v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00039877
ZPP člen 425. SPZ člen 33. ZIZ člen 272.
tožba zaradi motenja posesti - regulacijska začasna odredba - ureditvena začasna odredba - začasna ureditev spornega razmerja - posest nepremičnine - soposestnik - posestno varstvo soposestnika - stopnja verjetnosti - uporaba nepremičnine - poseg v stanje posesti - skica - samovoljno in protipravno motilno ravnanje - spreminjanje dotedanjega načina uporabe - protipravno ravnanje - načelo hitrosti postopka - pravica do sodnega varstva
Posest nepremičnine ni le njena ves čas enaka in vsakodnevna uporaba. Ni nujno, da obstaja med posestnikom in stvarjo trajen fizičen kontakt. Bistveno je, da ima posestnik, kadar to hoče, vedno možnost stvar uporabljati in jo uživati, pri čemer gre za neko trajnejše prostorsko razmerje do stvari - možnost na stvar vplivati, jo rabiti in uživati.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - predlagalni delikt - procesne predpostavke za pregon - predlog za kazenski pregon - kazenska ovadba - oškodovanec - pooblastilo za vložitev ovadbe - pooblastilo za vložitev predloga - obličnost
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da procesna predpostavka za pregon obdolženca ni izpolnjena, ker se v spisovnem gradivu ne nahaja oškodovankino pisno pooblastilo sinu kot dejanskemu uporabniku oškodovankinega vozila, ki ga je poškodoval obdolženec, za vložitev predloga za pregon. V kolikor je bilo sodišče v dvomu o obstoju predloga oškodovanke kot procesne predpostavke za pregon, bi moralo to vprašanje pred uvedbo kazenskega postopka razjasniti, nato pa v nadaljevanju ustrezno postopati glede na svoje ugotovitve, torej bodisi z zavrženjem obtožnega predloga bodisi z njegovo vročitvijo strankam postopka.
sodna taksa - oprostitev plačila sodne takse - obročno plačilo sodne takse - samostojni podjetnik posameznik - premoženjsko stanje prosilca - ogrožanje dejavnosti - trditveno in dokazno breme predlagatelja taksne oprostitve - javno objavljeni podatki - zadnje letno poročilo - vmesna bilanca - pritožbene novote
Za odločanje o oprostitvi, odlogu oziroma obročnem plačilu sodne takse je v obravnavanem primeru (ko gre za postopek v zvezi z dejavnostjo samostojnega podjetnika posameznika) bistveno vprašanje, ali bi plačilo sodne takse v celotnem znesku oziroma ali bi njeno takojšnje plačilo ogrozilo dejavnost predlagatelja - samostojnega podjetnika posameznika - in ne vprašanje, kako to vpliva na sredstva, s katerimi se preživlja predlagatelj oziroma njegovi družinski člani (tretji odstavek 11. člena ZST-1). Prav tako pa se pri ugotavljanju premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja stranke iz tretjega odstavka 11. člena ZST-1 (tj. samostojnega podjetnika posameznika v postopkih v zvezi z njegovo dejavnostjo ali pravne osebe) ne uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči.
Utemeljen je pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče o zahtevku odločati po vsebini, ne pa da je tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravne koristi po prvem odstavku 274. člena ZPP. Nenazadnje iz spisa izhaja, da je tožnica vložila še eno tožbo zaradi odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, pri čemer sta stranki poskusili spor rešiti tudi z mediacijo, vendar očitno neuspešno. Tako je nedvomno tožnica že iz tega razloga zainteresirana, da sodišče vsebinsko reši tudi predmetno zadevo, da bo to lahko uveljavljala tudi v postopku glede mobinga.
ZPOmK-1 člen 63a, 63a/2, 63a/3, 63a/3-1, 63a/3-2, 63a/3-3.
prodaja električne energije - dejanje nelojalne konkurence - prepoved dejanja nelojalne konkurence - zavajajoča dejanja - zavajanje potrošnikov - objava sodbe - objava sodbe v drugih medijih - prizadeti udeleženec
Smisel objave sodbe je, da objava doseže čim širši krog zadevne javnosti. Nedvomno se bo z objavo sodbe v dveh časnikih z največjo naklado s sodbo seznanilo več posameznikov, kot pa samo z objavo v enem časniku. Malo verjetno je, da širok krog potrošnikov oziroma odjemalcev električne energije prebira oba časnika in ne le enega od naštetih.
Zadevno javnost glede na okoliščine obravnavanega primera predstavlja širok krog končnih potrošnikov električne energije. Namen objave sodbe je seznanitev odjemalcev električne energije s postopanjem tožene stranke, tako da bodo imeli možnost, da se na tovrstno ravnanje ustrezno odzovejo. Pri tem ne gre le za tiste odjemalce, ki so zajeti v tožbi, ampak tudi za tiste, ki ravnanja niso prijavili ali se ne zavedajo, da so bili zavedeni in tiste, ki bi še lahko bili zavedeni in jih je treba posvariti pred nelojalnim ravnanjem. Zahtevek za objavo sodbe v dveh najbolj razširjenih spletnih oziroma tiskanih edicijah je po presoji pritožbenega sodišča za dosego navedenega namena objave sodbe povsem sorazmeren in utemeljen.
Branje sodbe v osrednjem informativnem programu na nacionalni televiziji v oglasnem terminu (avdiovizualni prispevek) v obravnavanem primeru ni primerno. Oglasni termin v programu televizije je namenjen komercialnim oglasom in ne druge vrste objavam. Ni običajno, da bi se sodbe objavile tako, da bi se brale v televizijskem informativnem programu. Glede na naravo ravnanj tožene stranke in obseg kršitev v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča to ni potrebno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC00041657
ZPP člen 154, 154/1, 154/2, 155. ZOdv člen 17, 17/5. OZ člen 179, 182.
nepremoženjska škoda - odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - povrnitev stroškov postopka - stroški izvedenine - brezplačna pravna pomoč - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi strahu
V primeru, če bi se izkazalo, da bo tožnica trpela strah pred psi tudi v bodoče, tovrstna škoda (bodoči strah, ki ni povezan z zdravljenjem) ne predstavlja podlage za odmero odškodnine iz naslova strahu, ki je vezan na strah med in v zvezi z zdravljenjem poškodb, temveč bi lahko, če bi bila trajne narave, predstavljala zgolj podlago za odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za to obliko nepremoženjske škode pa tožnica odškodnine ni vtoževala.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o povrnitvi stroškov izvedenine zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tudi za ta strošek uporabilo določilo 5. odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv), ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi, saj to določilo velja zgolj za odvetniške stroške, ne pa tudi za ostale pravdne stroške, med katere sodi tudi strošek za izvedenine.
ugovor zoper plačilni nalog - plačilo sodne takse - dokazilo o plačilu
Prvi odstavek 34.a člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določa, da je zoper plačilni nalog dopustno v osmih dneh od vročitve naloga vložiti ugovor iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo. Ugovoru, vloženemu iz razloga, da je taksa že plačana, je treba priložiti potrdilo o opravljenem plačilu.
plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - višina sodne takse - pritožbena novota - sodna taksa za ugovor
Ugotovitve, da dolžnik ni plačal sodne takse po plačilnem nalogu z dne 24. 12. 2019, dolžnik pritožbeno ne izpodbija. V pritožbi navaja le, da je bila sodna taksa v plačilnem nalogu odmerjena v previsokem znesku. Tega pa sodišče druge stopnje v tem pritožbenem postopku ne more upoštevati, saj se ne nanaša na odločilni razlog, na katerem temelji izpodbijani sklep
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00039630
OZ člen 111, 190, 333, 333/6, 336, 336/1. ZPP člen 7, 212, 337, 337/1. Odlok o taksi za obremenjevanje okolja s komunalnimi odpadki (1997) člen 4, 5. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (2010) člen 4, 5, 6, 7, 7/2, 8, 9, 22, 22/1. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov (2004) člen 5, 17, 17/1, 19, 19/1, 19/2, 22. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (2009) člen 3, 5, 6, 11, 11/1, 11/2, 13/3. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (2004) člen 2, 2/2, 5, 12, 12/1, 14, 14/1, 16, 16/1, 16/2, 22.
trajno pogodbeno razmerje - rok za zastaranje - tek zastaranja - pomanjkljiva trditvena podlaga - izvajanje gospodarske javne službe - neupravičena obogatitev - okoriščenje in prikrajšanje - trditveno in dokazno breme - učinki razveze pogodbe - razpravno načelo - nedopustne pritožbene novote - taksa za obremenjevanje okolja - okoljska dajatev zaradi odlaganja odpadkov
Razmerje med pravdnima stranka ima po presoji pritožbenega sodišča značilnosti trajnega pogodbenega razmerja. Torej razmerja, ki je usmerjeno v ponavljajoča se ravnanja pogodbenih strank oziroma ohranjanje vzpostavljenih odnosov med pogodbenimi strankami na podlagi prevzetih poslovnih obveznosti. Iz izpolnitvenih obveznosti tožene stranke namreč izhaja, da je na podlagi veljavnih predpisov opravljala zadolžitve iz naslova izvajanja gospodarskih javnih služb v daljšem časovnem obdobju.
Ob prenehanju dalj časa trajajočega pogodbenega razmerja ima upnik skladno z določilom šestega odstavka 333. člena OZ od dolžnika pravico zahtevati tisto, kar je zapadlo, preden je obveznost prenehala (preden je pogodbeno razmerje prenehalo). Prenehanje pogodbenega razmerja v tem primeru učinkuje za naprej (ex nunc). Torej ima tožeča stranka upoštevajoč pojasnjeno v tem primeru na podlagi izpolnitvenega zahtevka po šestem odstavku 333. člena OZ pravico zahtevati plačilo zapadlih taks in dajatev zaradi obremenjevanja in razvrednotenja okolja, ki jih je tožena stranka na podlagi veljavnih predpisov do prenehanja pogodbenega razmerja zaračunavala in pobirala od končnih uporabnikov in jih je bila skladno z določili veljavnih republiških in občinskih predpisov dolžna plačati tožeči stranki. Pravice in obveznosti pogodbenih strank, ki so nastale med trajanjem dalj časa trajajočega pogodbenega razmerja, se navkljub njegovem prenehanju, presojajo upoštevajoč določila sklenjenega pogodbenega razmerja. Pravna podlaga za presojo pravic in obveznosti, ki so nastale med izvrševanjem dalj časa trajajočega pogodbenega razmerja zaradi prenehanja slednjega ne odpade.
Ker je torej terjatev, ki je po trditvah tožeče stranke na dan 31. 12. 2012 znašala 80.908,67 EUR, nastajala zaradi delnih neplačil dolžnih taks v obdobju od 1. 11. 1997 dalje, bi tožeča stranka v okviru svojega trditvenega bremena morala podati konkretne trditve o načinu in pogostosti plačevanja oziroma odvajanja pobranih taks tožeči stranki s strani tožene stranke, o nastanku terjatev (kdaj so nastale in v kakšnih višini) in o njihovi zapadlosti. Šele na podlagi trditev o navedenih pravno odločilnih dejstvih bi sodišče lahko presojalo, ali je tožeča stranka ob podanih ugovorih tožene stranke upravičena do plačila vtoževane terjatve, saj skladno z določilom prvega odstavka 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Tožeča stranka navkljub številnim izrecnim opozorilom tožene stranke na pomanjkljivo trditveno podlago, le-te ni dopolnila. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zahtevek tožeče stranke za plačilo okoljskih taks za obremenjevanje okolja s komunalnimi odpadki v višini 80.908,67 EUR, zavrnilo.
V prvostopenjskem izreku opisano obdolženkino izvršitveno ravnanje se kaže v preslepitvi finančnega organa s predložitvijo obračuna akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2015 kot pravega, pri čemer opis ne presega navedb o tem, da je obdolženka navedla lažne podatke o davčnih odhodkih, davčni osnovi in obračunanem davku od dohodkov iz dejavnosti, oblikovanih in uveljavljenih v nasprotju z davčnimi predpisi, zaradi česar je izkazala prenizko davčno obveznost za obdobje od 1. 1. 1015 do 31. 12. 2015, pa skupna višina neporavnanih obveznosti predstavlja znesek 52. 611,19 EUR.
Iz opisa kaznivega dejanja ni razvidno, kateri podatki o odhodkih bi naj bili lažni, to je iz katerega naslova ter za kakšen znesek in posledično za kakšen znesek nepravilna davčna osnova in obračun davka od dohodkov iz dejavnosti. Šele iz razlogov izpodbijane sodbe je razbrati, da je obdolženka v obračunu akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2015 navedla lažne podatke o odhodkih iz naslova stroškov in sicer med odhodke izkazala posamezne stroške na podlagi neverodostojnih listin, konkretno za štiri račune vnesla višje vrednosti kot so bile dejansko in vnesla fiktivne račune v skupnem znesku 117.792,37 EUR, kar pomeni, da je za ta znesek neupravičeno zmanjšala prihodke in s tem tudi dobiček ter davčno osnovo za leto 2015.
Dejstev in okoliščin, ki bi jih moral vsebovati izrek sodbe, a je njihova navedba v njem pomanjkljiva, pa ni mogoče nadomeščati z razlogi sodbe.
Navedba lažnih podatkov je konstitutiven znak predmetnega kaznivega dejanja, zato je konkretizacija tega zakonskega znaka nujna. Dejanja, katerega zakonski znaki v izreku sodbe niso v celoti konkretizirani, ni kaznivo dejanje; glede na določbo prvega odstavka 28. člena ustave Republike Slovenije pa " nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo".
izročitev in izpraznitev nepremičnine - napačen identifikacijski znak nepremičnine - nesklepčnost tožbe - odpravljiva nesklepčnost tožbe - odpravljiva pomanjkljivost tožbe - očitna pomota tožnika - aktivna in pasivna legitimacija strank - izvedba dokazov - pomanjkljiva trditvena podlaga - nepristop na narok - opravičljivi razlogi za zamudo oziroma nepristop na narok
V tožbenem zahtevku in posledično v izreku izpodbijane sodbe je naveden napačen ID znak nepremičnine, vendar kljub temu ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da navedeno predstavlja nesklepčnost tožbe. Preostali del tožbenega zahtevka namreč opisno opredeljuje predmetno stanovanje, kar je dovolj določno, da se ve, na katero stanovanje se nanaša tožbeni zahtevek. Prav tako je bilo celotni postopek na prvi stopnji nesporno, na katero nepremičnino se nanaša tožbeni zahtevek.
krajevna pristojnost - izrek sodišča za krajevno nepristojno po uradni dolžnosti - odstop zadeve drugemu sodišču - opis kaznivega dejanja - konkretni opis dejanja - kraj storitve kaznivega dejanja - pristojnost po kraju prebivališča obdolženca
Ker kraj storitve kaznivega dejanja v opisu kaznivega dejanja ni naveden, prav tako pa ga ni mogoče razbrati iz listinske dokumentacije spisa, je zaključiti, da kraj storitve kaznivega dejanja ni znan. Za predmetno zadevo je zato v skladu s prvim odstavkom 29. člena ZKP krajevno pristojno sodišče, na katerega območju ima obdolženec stalno ali začasno prebivališče .
preživljanje otroka - preživninske potrebe otroka - preživninske zmožnosti staršev - finančno stanje - porazdelitev preživninskega bremena
Pritožbeno sodišče poudarja, tako kot že večkrat, da potrebe otrok niso natančen matematični seštevek izkazanih izdatkov, ampak ocena, ki sicer lahko temelji na približnem izračunu dokazovanih postavk, a se ob tem upoštevajo še splošno znani podatki o nujnosti, potrebnosti, vrsti in cenah različnih življenjskih stroškov.
plačilo za dejansko opravljeno delo - plačilo razlike plače - čisti denarni zahtevek - direktno sodno varstvo
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica, tako kot sedaj, ko opravlja delo VODJA II (pooblaščeni računovodja), v vtoževanem obdobju vodila računovodsko službo tožene stranke, ki je notranja organizacijska enota tožene stranke in sodi v okvir upravnih služb tožene stranke. Izvajala je vsa dela in naloge, ki izhajajo iz opisa del in nalog VODJE II - pooblaščeni računovodja in opravljala tudi vodstvena dela in naloge. Skladno z določbo 44. člena ZDR-1 in sodno prakso, je pravilno ugotovilo, da je tožnica upravičena do plačila razlike med plačo, ki jo je dejansko prejemala in plačo, ki bi jo glede na opravljano delo morala prejemati in pravilno uporabilo tudi določbo četrtega odstavka 200. člena ZDR-1, da gre za denarni zahtevek, ki se uveljavlja neposredno pred delovnim sodiščem in predhodni postopek pred delodajalcem ni potreben.
lastninjenje kmetijskih zemljišč - pogodba o prenosu lastninske pravice na nepremičnini - menjalna pogodba - nični pravni posli
Republika Slovenija kot tožeča stranka je že z dnem 11. 3. 1993 na originarni predobitni način pridobila lastninsko pravico na obeh nepremičninah in tako kasneje sklenjeni pravni posli, pri katerih kot dejanska lastnica ni bila udeležena, nimajo pravnega učinka na pridobitev oziroma izgubo njene lastninske pravice na obeh nepremičninah. Menjava lastninske pravice, ki se je kasneje zgodila zaradi nepravilnega lastninjenja obeh nepremičnin, ki bi morali "ex lege", torej po 14. členu ZSKZ postati last RS in preiti na sklad zemljišč, ni bila zakonita, zato je zahtevku pod točko I. izreka sodbe, sodišče prve stopnje pravilno ugodilo.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00039175
ZP-1 člen 113a, 113a/1, 113a/3, 113b, 113b/1, 113b/4. ZPrCP člen 8, 8/1, 46, 46/6, 46/6-6.
začasni odvzem vozniškega dovoljenja - utemeljen sum - odgovornost lastnika vozila - domneva odgovornosti lastnika vozila - prekoračitev dovoljene hitrosti
Za dokazni standard „utemeljen sum“ storitve prekrška s strani storilke zadošča poleg fotografije in zapisnika o opravljenih meritvah hitrosti tudi ugotovitev, da je obdolženka lastnica motornega vozila, s čimer se uveljavi zakonska domneva iz 8. člena ZPrCP, da je bila kot lastnica tudi voznica tega vozila v času storitve prekrška, dokler obdolženka s predložitvijo dokazil ne vzbudi razumnega dvoma o tem dejstvu in o upravičenosti domneve, da je bila voznica.
plačilo razlike plače - čista denarna terjatev - neposredno sodno varstvo - plačilo za dejansko opravljeno delo
Ker so bile navedene priče predlagane s strani tožnika, ne s strani toženke, njeni pritožbeni ugovori glede nezaslišanih prič niso upoštevni. Ker prič ni predlagala toženka, zaradi njihovega nezaslišanja ne more doseči ugotovitve nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predvsem pa sama niti ni predlagala relevantnih dokazov za ugotavljanje dejanske vsebine tožnikovega dela.