Nadomestilo plače se izplača že na podlagi zahteve za povračilo nadomestila plače, ki jo vloži delodajalec. Tožnica torej ne izda upravne odločbe, kot jo izda v primeru odločanja o začasni nezmožnosti za delo, temveč le neposredno nakaže denarni znesek zavarovančevemu delodajalcu na podlagi podatkov, za katere jamči delodajalec.
Potek zastaralnega roka je odvisen zgolj od nastanka škode, saj terjatev za povzročeno škodo v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala.
Kljub načeloma pravilni ugotovitvi, da ni bila izvedena meritev koncentracije alkohola z merilno napravo, so neutemeljene pritožbene navedbe, da na podlagi ugotovitve stopnje koncentracije alkohola z uporabo alkotesta in podpisanega zapisnika s strani storilca ni mogoče sankcionirati voznika zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ker da ni nobenega zakonitega dokaza o meritvi.
Pritožnik se na to, da je družba vložila odškodninsko tožbo proti njemu, ne more uspešno sklicevati. Odškodninski zahtevek ima družba za škodo, povzročeno njej, zato to ne more predstavljati razloga za prenehanje družbe.
V tem postopku se izključitveni in zahtevek na prenehanje družbe ne obravnavata skupaj. Z naštevanjem izključitvenih razlogov v postopku za prenehanje družbe zato, ker je bilo že povedano, da ni razlogov, ki bi prizadevali družbo kot celoto tako močno, da obstoj družbe ni več smiseln, pritožba ne more uspeti.
Bistvene sestavine prodajne pogodbe za prenos lastninske pravice na nepremičninah pa so, predmet prodaje, torej natančno opredeljena nepremičnina, s parcelno številko, katastrsko občino ali ID znakom in opisom ter določena kupnina za nepremičnino (cena). Iz navedenih SMS sporočil ne izhaja nedvoumna identifikacija nepremičnin, saj ni navedenih številk parcel, niti ID znakov, na katere bi se naj pogodba o prenosu lastninske pravice nanašala.
Iz 22. do 28. točke sodbe ni razvidno, kakšna pojasnila je tožena stranka tožniku dala. Sodišče prve stopnje je zgolj navedlo, da podpis izjave o prevzetem valutnem tveganju sam po sebi ne zadostuje za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ter da tožena stranka tožnika ni opozorila na možnost realne in znatne spremembe tečaja ter na morebitne znatne negativne ekonomske posledice takšne spremembe. Pri tem pa iz obrazložitve ni razvidno niti, ali je sodišče to ugotovitev oprlo na trditveno podlago strank in jo štelo za nesporno, ali pa jo je sprejelo na podlagi ocene izvedenih dokazov. Slednja je v celoti izostala.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo načelo ekonomičnosti postopka, ko je odločilo, da bo o vseh zahtevkih v predmetni zadevi izvedlo enoten dokazni postopek in izdalo eno sodbo ter zato postopka ni prekinilo le v zvezi z odločanjem o enem izmed več kumuliranih zahtevkov.
Več kot leto pred zapustnikovo smrtjo, je zavestno, prostovoljno prekinila njuno življenjsko skupnost. To prenehanje življenjske skupnosti torej ni bilo tiste vrste, ki ga sodna praksa ne šteje za ključnega, ker je denimo pogojen z okoliščinami, na katere partnerja ne moreta bistveno vplivati. Šlo je za zavestno odločitev, za umik iz skupnosti. Upoštevajoč ugotovitev, da so hude alkoholne epizode trajale več kot leto pred smrtjo zapustnika in vse do njegove smrti, da v tem času življenjske skupnosti med njim in tožnico ni bilo, je materialnopravno pravilen zaključek, da tožnici ne pripada dedna pravica iz naslova zunajzakonske skupnosti.
Zatrjevana škoda zaradi prejete izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (izpad dohodka) sama po sebi ni nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, saj bo v primeru uspeha v tem delovnem sporu tožnik lahko uveljavljal vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj. Tožnik pa v predlogu za začasno odredbo ni obrazložil svojega siceršnjega premoženjskega in finančnega stanja (ali ima prihranke oziroma premoženje, s katerim se lahko preživlja) niti ni s tem v zvezi podal nobenih dokazil.
Zapustnik je bil ob smrti razvezan. Da ima njegova razvezana žena pravico do dedovanja kot zunajzakonska partnerka ni verjetno izkazano s tem, ko: (i) tako piše v smrtovnici; (ii) ker sta imela ob njegovi smrti prijavljeno prebivališče na istem naslovu in (iii) ker je obstoju zunajzakonske skupnosti oporekal le eden od treh zapustnikovih otrok.
Cilj zavarovanja z začasno odredbo je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo.
Ker je glede dejstev za obstoj pogoja za izdajo začasne odredbe sodna praksa dokaj stroga, je že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe potrebno konkretno navesti vse okoliščine in dejstva in za vse navedeno predložiti dokaze.
Začasne odredbe morajo ostati sredstva zavarovanja in ne smejo biti take, da po svoji vsebini pomenijo že odločitev o glavni stvari. Navedeno pomeni, da začasne odredbe ni mogoče izdati, če se vsebina predlagane začasne odredbe pokriva s tožbenim zahtevkom.
Delno priznanje krivde, ki je samo s seboj v nasprotju, ne more biti jasno in popolno.
Če sodnik sprejme priznanje krivde za kaznivo dejanje, v katerem je že zajet očitek drugega kaznivega dejanja, ki pa ga obdolženec zanika, je okrnjen videz nepristranskosti sojenja glede dejanja, ki ga obdolženec ni priznal.
Po sodni praksi je za pravilnost vročanja ključno vprašanje, kje stranka (naslovnik pisanja) dejansko prebiva, in ne zgolj, kje ima formalno prijavljeno stalno/začasno prebivališče. Ker zakon vročanje fizičnim osebam jasno navezuje na njihovo stanovanje, je tega treba razumeti v dejanskem smislu (kot dejanski kraj bivanja) in ga ne gre enačiti s pojmom prebivališča. Povedano pa nujno pomeni, da mora biti stranki, ki se ji je pisanje vročalo po fikciji, omogočeno dokazati, da na (tem) naslovu, dejansko ne prebiva ali v tistem času ni prebivala oziroma je stanovanje opustila. To poudarjeno velja v primeru izdaje zamudne sodbe, ki temelji na absolutni domnevi, da toženka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnic.
Cilj zavarovanja z začasno odredbo je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo.
Zato je pritrditi, da besede, ki jih je toženec izrekel v dogodku dne 4. 2. 2025, tudi objektivno gledano niso takšne, da bi jih povprečen udeleženec primerljivega dogajanja, lahko doživljal kot resno grožnjo, da bi torej toženec uporabil takšno verbalno ali fizično silo, da bi lahko opredelili njegovo ravnanje za protipravno.