Tudi pri ugotavljanju višine otrokovih potreb je temeljno merilo otrokova korist. Želje in pričakovanja otroka še ne predstavljajo njegove preživninske potrebe, nudenje več in dražjih dobrin pa samo po sebi ne zagotavlja boljših pogojev za njegov zdrav telesni in duševni razvoj. Starši imajo pravico, da s svojimi odločitvami - tudi v okviru izpolnjevanja preživninske obveznosti - sodelujejo pri oblikovanju vrednot, navad in interesov otroka ter njegovega odnosa do materialnih dobrin. Vse dokler na ustrezni ravni zadovoljujejo potrebe, ki so otroku v korist ter zagotavljajo njegov uspešen razvoj, imajo pravico, da skladno s svojimi vzgojnimi načeli in vrednotami omejijo sredstva, ki jih zanj namenjajo. Tudi starš z izjemno visokimi, celo neomejenimi preživninskimi zmožnostmi zato pri zadovoljevanju potreb, pričakovanj in želja otroka ni dolžan biti brezmejen.
Posplošeno zavzemanje zagovornika za izrek sodnega opomina ne more biti uspešno. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na odločitev in izbiro kazenske sankcije in na to, ali naj bo določena kazen večja ali manjša ter nato obdolžencu pravilno izreklo pogojno obsodbo.
Ogrozitveno ravnanje obdolženca po presoji sodišča druge stopnje pomeni grob poseg v pravico osebne varnosti oškodovanca, zato pogoji za izrek sodnega opomina, ki ga je skladno z določbo 68. člena KZ-1 mogoče izreči za kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, če so storjena v takih olajševalnih okoliščinah, ki jih delajo posebno lahka, v obravnavani zadevi niso izpolnjeni.
Obrazloženost odločbe ni in ne sme biti sama sebi namen. Od narave in vsebine sodne odločbe je odvisno kako obširna in vsebinsko poglobljena bo obrazložitev. Na vsak način pa mora omogočiti stranki, da se seznani z razlogi za sprejeto odločitev, instančnemu sodišču pa, da odločitev v primeru pravnega sredstva preizkusi.
Iz plačilnega naloga z dne 1. 6. 2026 je razvidno, da je sodna taksa dolžniku naložena v plačilo za ugovor po tarif. št. 4021 ZST-1 v znesku 44 EUR. Kaj bi bilo v konkretnem primeru treba pojasniti še več, dolžnik v pritožbi ne pojasni. Tak plačilni nalog vsebuje prav vse potrebno: ker je ugovor vložil dolžnik. je plačilo sodne takse naloženo njemu, ob tem se sodišče tudi sklicuje na 34. člen ZST-1, ki ureja postopek za primer neplačila sodne takse. Iz naloga sta razvidna tudi rok za plačilo sodne takse in njena višina, ki se ujema s tisto, ki jo za ugovor predvideva tarif. št. 4021 ZST-1. Izpodbijani plačilni nalog tako omogoča dolžniku, da se seznani z razlogi sprejete odločitve (ker je vložil ugovor mora v 15 dneh plačati sodno takso po tarif. št. 4021 ZST-1, ki znaša 44 EUR), kot tudi pritožbenemu sodišču, da sprejeto odločitev preveri in jo kot pravilno potrdi.
Sodišče druge stopnje, kljub upoštevanju, da gre za postopek po ZPND, ki mora biti hiter in v katerem velja nižji standard materialne resnice, ki je upravičen zaradi pomembnosti in občutljivosti varovane osebne dobrine, pritrjuje pritožbenim navedbam, da je podana absolutna bistvena kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče o ugovoru nasprotnega udeleženca odločilo brez, da bi poslalo ugovor predlagateljici in ji omogočilo, da odgovori na ugovorne navedbe ter predlaga dokaze.
ZIZ ne ločuje med prenehanjem terjatve na podlagi prostovoljnega ali prisilnega poplačila. Takšnega razločevanja tudi ni mogoče najti ne v teoriji niti sodni praksi. Drži pa sicer, da ker je bilo plačilo opravljeno po izdaji sklepa o izvršbi, le-tega ni mogoče razveljaviti, saj je bil v času izdaje ta pravilno izdan, posledično pa tudi ni mogoče zavrniti predloga za izvršbo, saj je bil ta v času vložitve utemeljeno vložen. Povedano pa ne pomeni, da je pravilna odločitev zavrnitev ugovora, temveč je takemu ugovoru treba ugoditi (le) na način, da se izvršba ustavi. Kljub pojasnjenemu plačilo terjatve po izdaji sklepa o izvršbi ne pomeni, da je dolžnik upravičen do povračila stroškov ugovora, v katerem uveljavlja takšno poplačilo.
Zasebna cenitev, ki jo predloži stranka, predstavlja del njene trditvene in dokazne podlage in nima dokazne narave izvedenskega mnenja. Razlika med zasebno cenitvijo in izvedenskim mnenjem sama po sebi ne utemeljuje dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja, če je to jasno, popolno in strokovno obrazloženo.
Vrednost nepremičnine se ugotavlja glede na njeno namembnost in stanje ob dejanskem odvzemu. Odškodnina se praviloma odmeri glede na tržno vrednost nepremičnine v času, ko je razlastitveni zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je oziroma bo izgubil lastninsko pravico, praviloma ob odvzemu posesti, pri čemer je treba tako ugotovljeno vrednost ustrezno valorizirati.
Bodoča verjetna raba zemljišč ni eden od relevantnih kriterijev za določitev pripadajočega zemljišča po 43. členu ZVEtL-1.
Skupne dovozne ceste in poti v soseskah, ki imajo značaja javne ceste in poti, so eden najbolj tipičnih primerov skupnih pripadajočih zemljišč. Takšnih dovoznih cest in poti že po naravi stvarni ni mogoče razdeliti po prostem preudarku, kajti s tem bi bila povsem izničena njihova bistvena (povezovalna) funkcija.
Učinki dovoljenega zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini trajajo tudi po pravnomočnosti sklepa o zavarovanju in po vknjižbi zastavne pravice v zemljiški knjigi, ki jo zemljiškoknjižno sodišče izvede na podlagi pravnomočnega sklepa o dovolitvi vknjižbe. Če je bila zastavna pravica vknjižena pri nepremičnini, za katero tretji utemeljeno trdi, da (delno ali v celoti) ni v lasti dolžnika, ki je bil ob dovolitvi zavarovanja sicer kot njen lastnik vknjižen v zemljiški knjigi, ampak v lasti tretjega (ali da ima tretji na tej nepremičnini lastninsko pravico v pričakovanju), dovolitev zavarovanja in na tej podlagi vknjižena zastavna pravica, vse dokler je takšna zastavna pravica vknjižena, neutemeljeno posegata v lastninsko pravico tretjega. Tretji pa lahko (brez sodelovanja upnika) prenehanje nedopustnega posega na svojo nepremičnino in izbris vknjižene zastavne pravice doseže le na podlagi sklepa sodišča, ki je izdalo sklep o zavarovanju, ki je bil podlaga za vknjižbo.
Izdajo sklepa, s katerim sodišče razveljavi opravljeno dejanje zavarovanja (tj. vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini), lahko tretji v postopku zavarovanja doseže le na podlagi ugovora tretjega, če sodišče takemu ugovoru ugodi, oziroma, v primeru zavrnitve ugovora, na podlagi sodbe, izdane v postopku za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja, s katero pravdno sodišče pravnomočno ugotovi, da zavarovanje z zastavno pravico na tej nepremičnini, ki še ni končano, ni dopustno. Izdaje takšne sodbe tretji brez predhodne odločitve o zavrnitvi ugovora tretjega v postopku zavarovanja ne more izposlovati, saj je pravnomočen sklep o zavrnitvi ugovora tretjega procesna predpostavka za dopustnost tožbe za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja. Tretji pa dejstva, da je bila zastavna pravica na podlagi sklepa sodišča vknjižena na nepremičnini, ki je bila že ob vknjižbi v lasti tretjega (oziroma da je imel tretji že ob vknjižbi zastavne pravice na nepremičnini lastninsko pravico v pričakovanju), in da zato vknjižba zastavne pravice na nepremičnini ne bi smela biti dovoljena, tudi ne more uspešno uveljavljati v postopku z izbrisno tožbo (243.-245. člen ZZK-1), saj ta za takšen primer ni predvidena.
Glede na pojasnjeno se stališče, da konec postopka zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini v smislu drugega odstavka 64. člena v zvezi z 239. členom ZIZ nastopi že s pravnomočnostjo sklepa o zavarovanju oziroma s pravnomočnostjo vknjižbe zastavne pravice pri nepremičnini v zemljiški knjigi, izkaže za preozko. Ob takšni razlagi, v skladu s katero bi tretji ugovor tretjega lahko vložil (in tudi razveljavitev opravljenega dejanja zavarovanja na podlagi sodbe, s katero je ugotovljeno, da zavarovanje z zastavno pravico na določeni nepremičnini ni dopustno, lahko dosegel) le v relativno kratkem času do pravnomočnosti sklepa o zavarovanju oziroma do pravnomočnosti zemljiškoknjižnega sklepa o dovolitvi vknjižbe zastavne pravice na nepremičnini in na njegovi podlagi izvedene vknjižbe, bi bil tretji v bistvenem onemogočen pri uveljavljanju sodnega varstva zoper (še vedno trajajoči) neupravičen poseg v svojo lastninsko pravico. S tem pa bi bilo nedopustno poseženo v njegove ustavno varovane pravice iz 23. in 33. člena Ustave.
Čeprav v konkretni zadevi statična IP številka, ki pripada pravni osebi ne predstavlja osebnega podatka pa, kot pravilno navaja pritožnik, predstavlja komunikacijski podatek (prometni podatek, saj je vezan na konkretno komunikacijo), ki je varovan v okviru pravice do komunikacijske zasebnosti iz 37. člen URS. Do te pravice pa je poleg fizične osebe upravičena tudi pravna oseba, torej tudi družba X. d.o.o. kot imetnik obravnavane IP številke iz katere je bil posredovan komentar. Pridobitev podatkov o storilcu kaznivega dejanja preko IP številke je tako bilo treba presojati tudi v tem okviru. Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje to presojo opravilo pravilno in jo tudi ustrezno argumentiralo in pritožnikova graja, da izpodbijanemu sklepu manjkajo razlogi v zvezi z opravljenim posegom v komunikacijsko zasebnost ni utemeljena.
Pri določitvi višine tožnikovega prispevka po tretjem odstavku 153. člena OZ je treba upoštevati tako objektivno odgovornost toženke kot tudi krivdne opustitve pravil varnega dela. Pretežni vzrok za nastanek škodnega dogodka je v velikem tveganju za nastanek nesreč, ki je neločljivo povezano z delom razopaževanja na višini, in opustitvi dodatnega ukrepanja toženke kljub ustaljeni nepravilni praksi vzpenjanja po opažu. Toženka kljub nedopuščanju plezanja po opažu ni zadostno nadzirala delavcev, ki so zelo pogosto opravljali delo tako, da so plezali po opažu v notranjosti jaška brez uporabe varnostne opreme. Dodatno tveganje pa je povzročil še tožnik, ki je pri delu razopaževanja opustil uporabo lestve. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da porazdelitev odgovornosti v razmerju 70 % (toženka) napram 30 % (tožnik) ustrezno odraža težo krivdnih opustitev in objektivno tveganje dela na višini.
Toženka ni dokazala, da bi v vtoževanem obdobju veljal drugačen vozni red relevantnega javnega prevoza kot v letu 2024. Tudi če je javni prevoz vzpostavljen, pa ga delavec glede na vozni red in delovni čas pri delodajalcu ne more uporabljati, gre šteti, da javnega prevoza (zanj) ni, zato mu pripada povračilo stroškov v višini kilometrine, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.
Delavec, ki pri delodajalcu v Republiki Sloveniji dela poln delovni čas, ima pravico do plačila za opravljeno delo najmanj v višini minimalne plače (prvi odstavek 2. člena ZMinP). To smiselno velja tudi za osnovo nadomestila plače.
Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje, ob upoštevanju, da delo v redni patrulji ne spada v delokrog tožničinega delovnega mesta, poleg tega je tudi delo v SVDM patrulji tožnica vedno opravljala kot vodja patrulje (skupaj s pripadnikom Slovenske vojske brez policijskih pooblastil), v času dela na mejnih prehodih A. in B. pa je to opravljala povsem samostojno in ne kot pomoč pri mejni kontroli (zgolj slednje izjemoma spada v opis del in nalog policista SR - NDM), utemeljeno zaključilo, da je tožnica v vsem tem času opravljala večino del in nalog višjega policista.
Zgolj zato, ker je bil s strani sodišča prve stopnje sklep o preklicu aneksa razveljavljen (in je torej aneks glede na odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki ni predmet pritožbene graje, še vedno veljaven), še ne pomeni, da je tožnica do izplačila tega dodatka upravičena. Kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, tožnica do dodatka ni avtomatično upravičena že na podlagi veljavnosti aneksa, kot se zmotno zavzema v pritožbi, temveč je za presojo v tej zadevi bistveno vprašanje, ali je tožnica naloge, za katere bi ji položajni dodatek pripadal, dejansko opravljala.
Ker tožnica nalog vodje kuhinje po vrnitvi s porodniškega dopusta ni več opravljala (to delo je bilo dodeljeno drugi sodelavki), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo položajnega dodatka iz tega naslova - za izvrševanje pooblastil v zvezi z vodenjem notranje organizacijske enote.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi tožnici z opravljanjem dela lahko nastala težko nadomestljiva škoda. Ponavljajoče sinkope oziroma omedlevice neopredeljenega vzroka predstavljajo povečano tveganje za nastanek poškodbe, bodisi zaradi padca ob izgubi zavesti na delovnem mestu, bodisi v primeru izgube zavesti med vožnjo. Ker tožnica delo opravlja pretežno terensko in se zato vozi z avtomobilom, to predstavlja nevarnost za zdravje in življenje ne samo tožnice, temveč tudi tretjih oseb, udeleženih v prometu.
Večina dogodkov, ki jih je izpostavila tožnica, je bila posledica legitimnih vodstvenih in organizacijskih odločitev toženke ter reševanje običajnih delovnih situacij, nekajkrat pa je šlo za malomarna ravnanja oziroma napake, kar ne ustreza definiciji trpinčenja.
Kot to pravilno omenja sodišče prve stopnje, ZDIUPZ ne pogojuje odhoda v tujino s posebnim zdravstvenim stanjem. Odhod v tujino je na primer omogočen tudi v primeru obstoja drugih osebnih okoliščin, kot na primer tudi v primeru bolezenskega stanja tožničine hčerke, ki terja posebno skrb in varstvo, kar izhaja iz navodil za izvajanje nege z dne 10. 2. 2026.
Izpolnjen je tudi drugi pogoj, in sicer nevarnost nastanka težko nadomestljive škode. Iz navodil lečeče specialistke pediatrinje z dne 10. 2. 2026 in 6. 7. 2026 izhaja, da tožničina hči zaradi nevarnosti nastanka novih epileptičnih napadov ne sme biti izpostavljena dejavnikom in okoliščinam, ki bi povzročile stres. Stres je sprožilni dejavnik epileptičnih napadov, ki v tem primeru predstavljajo težko nadomestljivo škodo.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predmet pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ne more biti le delo pri točno določenem uporabniku (prim. prvi odstavek 61. člena ZDR-1), saj se napotitev sme nanašati le na začasno, in ne na trajno delo napotenega delavca pri posameznem uporabniku. Da je bilo tristransko razmerje, ki je bilo vzpostavljeno med tožnikom, tretjo oziroma prvo toženko in drugo toženko, vseskozi dejansko realizirano na navedeni način, izhaja tudi iz razlogov sodišča prve stopnje. Ti potrjujejo, da je tožnik v času trajanja delovnega razmerja s tretjo in prvo toženko opravljal delo VTV le za drugo toženko, njegovo delo pa se ni v ničemer razlikovalo od dela tistih VTV, ki so bili zaposleni pri drugi toženki (agencijski delavci, ki so opravljali to delo, so bili integrirani v delovni proces druge toženke). Bistveno je, da je druga toženka pri sodelovanju z agencijami (vključujoč tretjo in prvo toženko) uporabljala posredovano delovno silo na način, ki je predstavljal zlorabo dela agencijskih delavcev (med njimi tožnika).
V podobnih sporih je bilo že sprejeto stališče, da odgovornost druge toženke v primeru ugotovljene zlorabe poslovnega modela IPS oziroma v tem sporu agencijskega dela ni le subsidiarna in tudi ne le klasična odškodninska, temveč je odgovorna delavcu za plačilo (razlik) plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. V ta okvir spada tudi v tem sporu prisojena reparacija, tj. plača, znižana za prejeto nadomestilo za brezposelnost.
Za utemeljenost očitka iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni odločilno, ali škoda (že) nastane, odločilno je, da delodajalec dokaže, da je delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil svoje obveznosti. Neutemeljena pa je pritožbena navedba, da je toženka škodo le pavšalno zatrjevala, saj je pri vsakem od škodnih primerov napisala, koliko zavarovalnine je bilo neupravičeno izplačane, kar zanjo pomeni premoženjsko škodo.
Tudi sicer pa za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zadostuje ugotovljena huda malomarnost. Tako grobe nepravilnosti, kot jih je v omenjenih primerih storil tožnik, pa prav gotovo pomenijo zavestno zanemarjanje zahtevane skrbnosti povprečno skrbnega cenilca avtomobilskih škod, taka skrajna nepazljivost pa utemeljuje hudo malomarnost.
Vrednost plačila za dejansko delo opredeljuje izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta, ne pa tudi napredovanja, dosežena na delovnem mestu po formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je za dejansko opravljeno delo urednika osrednjih oddaj prejel plačilo v višini izhodiščnega plačnega razreda tega delovnega mesta, zato je neutemeljen ugovor, da je izgubil pravico do ustreznega plačila za delo iz 44. člena ZDR-1, ker se izhodiščni plačni razred urednika osrednjih oddaj ni povišal za napredovanja, dosežena na delovnem mestu urednik oddaj.