Glede na prvi odstavek 22. člena ZPIZ-2 je pogoj za prenehanje zavarovalnega razmerja (in s tem prenehanje lastnosti zavarovanca) prenehanje delovnega razmerja, ki je bilo podlaga za ugotovitev obstoja takšnega razmerja (in za pridobitev lastnosti zavarovanca), in ne ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere je bilo delovno razmerje vzpostavljeno. Za ugotavljanje obstoja delovnega razmerja oziroma njegovega prenehanja je pristojno delovno sodišče v individualnem delovnem sporu. Ker delovno sodišče v sporu o ničnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2020 ni odločilo o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri stranskem intervenientu (niti s 30. 9. 2021 niti s kasnejšim datumom), toženec ob že vzpostavljenem zavarovalnem razmerju v obdobju od 16. 10. 2020 do 30. 9. 2021, ki je bilo posledica prijave stranskega intervenienta, ni imel podlage za odločitev, da je tožniku prenehala lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri stranskem intervenientu z dnem 15. 10. 2020, torej za nazaj.
nesreča pri delu - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek delavca
Ni se mogoče strinjati s tem, da je prav izostanek jasnih navodil za razmejevanje skladovnic tista pomembna ali celo odločilna kršitev toženke in da prav zato tožnik ni kršil prepovedi zadrževanja v območju delovanja stroja. Izostanek izrecnih navodil namreč ne izključuje splošnega pravila oziroma prepovedi, ki je veljala pri toženki in na katero je bil tožnik stalno opozarjan - da se ne sme zadrževati v območju delovanja nakladalca, posebno še ob njegovem vračanju in zahtevni operaciji postavitve distančnega hloda za razmejevanje skladovnic.
Navedeno se nanaša tudi na nošenje čelade. Podobno kot glede očitka izostanka povsem jasnega zapisa navodil o razmejevanju hlodov, sodišče druge stopnje tudi v tem primeru toženki neutemeljeno očita izostanek jasnih navodil glede nošenja čelade. Delavci so namreč vedeli, da morajo čelado nositi; na to dolžnost jih je večkrat opozarjal direktor; tožnika je konkretno opozoril tudi v jutranjih urah prav na dan nesreče. Zato je očitek o izostanku jasnih navodil napačen.
ZArbit člen 11, 11/1, 19, 19/3. ZPP člen 214, 214/2.
pristojnost arbitraže - arbitražni sporazum - veljavnost arbitražnega dogovora
Pristojnost arbitraže za reševanje sporov temelji na soglasju strank. Če soglasje strank preneha veljati pred začetkom postopka pred arbitražo, ni več podlage za pristojnost arbitraže za odločanje o sporu.
dopuščena revizija - razrešitev vodilnega delavca - pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - pogoji za opravljanje dela - statut delniške družbe (d. d.) - splošni akt delodajalca - prisilni predpis
Sodišči druge in prve stopnje sta sprejeli napačno razlago, da je statut delniške družbe takšne vrste predpis, kot ga za ugotovitev odpovednega razloga nesposobnosti določa 2. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Četudi je statut po določbah ZGD-1 za delniško družbo obvezen in temeljni splošni korporativnopravni akt, je to še vedno avtonomni akt delodajalca, ki temelji na volji ustanoviteljev (delničarjev), ne pa oblastveni akt državnega organa (prisilni predpis), ki bi urejal položaj vodilnega delavca. Zato je napačno stališče, da toženkino postopanje po statutarni določbi o razrešitvi vodilnega delavca utemeljuje odpovedni razlog nesposobnosti.
ZPP člen 155, 155/1, 155/2. ZDDV-1 člen 63. Odvetniška tarifa (2015) člen 2, 2/2.
zahteva za varstvo zakonitosti - stroški postopka - odvetniška storitev - davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek DDV - ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti
Odločitev o povračilu potrebnih stroškov postopka, ki jo sodišče izda v obliki sklepa, v razmerju med sodiščem in stranko, ki je do povračila stroškov upravičena po prvem odstavku 155. člena ZPP, ni del sistema DDV. Sodišče stranki, ki mora stroške plačati, ne izstavi računa in ne obračuna DDV, ampak s sklepom tisti stranki, ki je pravdo izgubila, naloži povračilo stroškov v določenem pavšalnem znesku. V zvezi z odmero pravdnih stroškov po OT pomeni DDV na odvetniške storitve le obračunsko postavko, ki je vključena v ceno storitve, v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV (drugi odstavek 2. člena OT). Predpostavlja se, da je stranka odvetniku, ki je zavezanec za DDV, plačala račun z vključenim DDV, saj je to dolžna storiti (drugi odstavek 12. člena OT). Kako je pravdna stranka v zvezi s plačilom DDV od odvetniških storitev nadalje uravnala svoje obveznosti iz naslova plačila DDV in ali ima možnost DDV odbiti, v zvezi z odločbo o odmeri pravdnih stroškov ni pomembno.
Ni materialnopravne podlage, po kateri bi bilo sodišče pri presoji obsega potrebnih pravdnih stroškov na podlagi 155. člena ZPP dolžno presojati, ali je stranka znesek DDV, ki naj bi ga plačala svojemu odvetniku, odbila tudi od svoje davčne obveznosti oziroma bi to lahko storila po 63. členu ZDDV-1.
pritožba zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče je v pritožbenem postopku po 357.a členu ZPP vezano na presojo, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo tožbenega zahtevka z vidika 30. člena Ustave in da prvostopenjske sodbe zato ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje takšne kršitve ne more odpraviti in namesto sodišča prve stopnje napisati sodbe.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2. ZMZ-1 člen 51, 51/2. ZPP člen 343, 343/4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito
Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ker se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republiko Slovenijo.
Glede na navedeno so torej nastopile med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti. Zato si z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb).
občinski prostorski načrt (OPN) - nosilec urejanja prostora - mnenje - izvrševanje upravne funkcije - upravni postopek - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - tožba zaradi molka
Mnenje pristojnega nosilca urejanja prostora k osnutku ali predlogu občinskega prostorskega načrta ne pomeni izvrševanja upravne funkcije, ampak naloge, ki jo ima nosilec urejanja prostora v postopku sprejemanja občinskega predpisa. Pri tem noben predpis ne določa, da se postopek izdaje mnenja vodi kot upravni postopek ali da se v tem postopku izda upravna odločba, s katero se odloči o pritožničini pravici do pozitivnega mnenja, določeni v materialnem predpisu, ali da je zoper negativno mnenje dopustno vložiti tožbo v upravnem sporu. S tožbo zaradi molka zato ni mogoče doseči izdaje ali vročitve mnenja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00084203
ZKP člen 343, 344, 378, 398, 398/1, 398/1-1, 398/2. KZ-1 člen 22, 29, 53, 116, 116-2, 116-4.
kaznivo dejanje umora - opis kaznivega dejanja - elementi kaznivega dejanja - drugi nizkotni nagibi - silobran - dokazni predlogi - prištevnost - sprememba obtožnice
Pomočnika izvršitelja sta v danih okoliščinah dejansko izvrševala sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah In 115/2007 z dne 7. 1. 2021, na podlagi katerega se je izvršba zoper dolžnico G. A. nadaljevala z rubežem in cenitvijo dolžničinih premičnin. Sodišči sta pojasnili, da je bil odvzem zarubljenega vozila, za katerega je bila dan kasneje razpisana dražba, sestavni del rubeža in s tem izvršbe. Prvostopenjsko sodišče se je obrazloženo opredelilo tako do okoliščine, da sta oba uradni osebi, ki delujeta v imenu izvršitelja, da med opravila pomočnika izvršitelja sodi tudi oprava rubeža premičnin in da je uradno dejanje fizičnega odvzema premičnin in njihov odvoz v hrambo opredeljeno v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in v Pravilniku o opravljanju službe izvršitelja ter da lahko pomočnika brez navzočnosti izvršitelja opravljata odvzem premičnine, ki jih je dolžnik dolžan izročiti. Pri tem se je sklicevalo na pravilne pravne podlage in napravilo tudi logičen sklep, da sta pomočnika izvršitelja izvrševala sklep sodišča.
Glede na opis so elementi, ki opredeljujejo očitek kaznivega dejanja umora po 2. in 4. točki 116. člena KZ-1, med seboj prepleteni in se pri opredelitvi kaznivega dejanja, ki naj bi ga obtoženec storil "iz drugih nizkotnih nagibov", v bistvenem ne ločijo od okoliščin, s katerimi je opisan očitek, da je dejanji storil "zaradi postopka in odločitve sodnika". Tako se pri obeh očitkih podvaja, da je šlo za dejanje odvzema premičnine - vozila, da sta pomočnika izvršitelja delovala v okviru svojih pristojnosti in zadolžitev, da sta izvrševala sklep sodišča, da je obtoženec temu nasprotoval. V preostanku opisa, "da jima je obtoženec z ustrelitvijo preprečil, da bi odpeljala osebni avtomobil in se izmaknil obveznosti izročitve zarubljenega osebnega avtomobila," pa kljub temu, da gre za vsekakor zavržno ravnanje, tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da tak opis obtoženčevih ravnanj ne dosega praga, da bi ga bilo mogoče pravno opredeliti kot kaznivi dejanji umora, storjeni iz drugih nizkotnih nagibov. Pritrditi je zaključku drugostopenjskega sodišča v točki 87 obrazložitve, da je tak opis mogoče strniti pod očitek ene kvalifikatorne okoliščine in sicer, da je obtoženec dve kaznivi dejanji umora storil zaradi postopka in odločitve sodnika po 2. točki 116. člena KZ-1.
ZKP člen 105, 105/2, 129, 129/1, 420, 420/1. KZ-1 člen 74, 74/1.
pravnomočno končan kazenski postopek - izvršljivost - izpodbojnost - kaznivo dejanje - krivda - premoženjska korist
Različno kot pri odločbi o premoženjsko pravnem zahtevku, ko je lahko oškodovanec po drugem odstavku 105. člena ZKP napoten na pravdo tudi v primeru, ko je bil obdolženec spoznan za krivega, sta odločba o ugotovljenem kaznivem dejanju in krivdi ter odločba o odvzemu premoženjske koristi, zaradi zahteve iz prvega odstavka 74. člena KZ-1, po kateri nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, neločljivo povezani. Glede na to morata biti odločba o ugotovljenem kaznivem dejanju in krivdi ter odločba o odvzemu premoženjske koristi skupaj ali hkrati neizpodbojni, sicer nobene izmed njiju ni mogoče izvršiti.
V tem upravnem sporu ima izpodbijani sklep pritožnice de facto in de iure neposredni učinek prenehanja veljavnosti tožničine koncesijske in rudarske pravice, saj je bil s tem postopek odločanja o njeni vlogi, podani po 2. členu ZIUPRPK, končan. V predmetnem sporu tudi ne gre za vsebinsko presojo izpolnjevanja navedenih pogojev po ZRud-1, kot to zmotno meni pritožnica, temveč le za presojo izpolnjevanja pogojev po ZIUPRPK. Tožnica v tožbi uveljavlja nezakonitost navedenega sklepa pritožnice, ki je (procesna) odločitev, s katero se je postopek odločanja o njeni vlogi končal. V ta namen je vložila tožbo, s katero predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovni postopek pritožnici (izpodbojna tožba). Če bi sodišče tožbi ugodilo ter vrnilo zadevo v ponovno odločanje v postopek pred pritožnico, bi torej za tožnico nastale tudi posledice, ki izvirajo iz 3. člena ZIUPRPK - torej bi se ponovno znašla v isti pravni situaciji, v kateri bi še nadalje lahko uresničevala svojo že podeljeno koncesijsko pravico, saj o njeni vlogi še ne bi bilo odločeno.
Sodišče prve stopnje z izpodbijanim popravnim sklepom ni odpravilo le napake, ki bi se mu pripetila pri zapisu njegove volje oziroma pisni izdelavi sodbe, pač pa je odpravilo napako, ki je nastala pri oblikovanju volje sodišča. Ker je s tem poseglo v vsebino svoje odločitve, je preseglo pooblastilo iz 328. člena ZPP.
mednarodna in subsidiarna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Sprejeto je stališče Vrhovnega sodišča, da samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Na ravni opisa kaznivega dejanja za konkretizacijo zakonskega znaka zmožnosti plačevanja preživnine ni potrebno, da bi ta vseboval natančen obseg virov sredstev storilca, temveč za popoln opis zadostuje že navedba virov finančnih sredstev oziroma že pridobljenih finančnih sredstev, s katerimi bi preživninsko obveznost dejansko lahko poravnal (na primer, da je bil obdolženec v inkriminiranem obdobju zaposlen, da je priložnostno delal, da je razpolagal s prihranki in podobno). Glede na navedeno izhodišče je problematiziran zakonski znak v obravnavanem primeru v opisu dejanja z navedbo "da je obsojenec imel prihodke in bil delovno zmožen" še v zadostni meri konkretiziran.
Sodišči sta izhajali iz pravilnega materialnopravnega izhodišča in ustrezno uporabili določbo četrtega odstavka 91. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Glede na ugotovljeno dejstvo, da je obsojenec v času teka zastaralnega roka izvršil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1, za katero je predpisana denarna kazen ali kazen do treh let zapora, je pravilen zaključek sodišč, da je obsojenec s tem v relevantnem obdobju izvršil hujše kaznivo dejanje. Ključen za presojo izvršitve "enako hudega ali hujšega kaznivega dejanja" (tj. teže kaznivega dejanja) je objektivni kriterij predpisane kazni.
Zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 194. člena KZ-1 je tudi izvršljivost naslova, kar pomeni dvoje: prvič, da je storilec sam dolžan ravnati v skladu s sodno odločbo oziroma izvršilnim naslovom, in drugič, da so izpolnjeni pogoji za prisilno poplačilo oziroma izpolnitev preživninske obveznosti. Obravnavano kaznivo dejanje je torej pojmovno mogoče izvršiti šele od trenutka izvršljivosti izvršilnega naslova dalje.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00083568
KZ-1 člen 86, 86/4, 86/8. ZSKZDČEU-1 člen 139, 139/3.
izvrševanje kazenskih sankcij - izvršitev kazenske sodbe tujega sodišča - način izvršitve kazni - vikend zapor - delo v splošno korist
Določba tretjega odstavka 139. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah držav članic Evropske unije (ZSKZDČEU-1) je jasna. Po prevzemu izvršitve tuje odločbe domače sodišče ne sme posegati v vrsto, višino in način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih iz 140. in 141. člena istega zakona. Jezikovna razlaga tako povsem onemogoča, da bi domače sodišče lahko poseglo v način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primeru, če način izvršitve ne bi bil združljiv s pravnim redom Republike Slovenije.
ZKP člen 59, 59/2, 65, 65/1, 234, 235-2, 372, 372/2. URS člen 22, 29.
kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic - kršitev kazenskega zakona - pooblaščenec oškodovanca - zaslišanje pooblaščenca - funkcija prič
Kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP je med drugim podana, ko sodišče ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah iz drugega odstavka 29. člena, drugega odstavka 30. člena, drugega odstavka 31. člena (ko se storilec ni mogel ali moral seznaniti s pravnimi pravili) ali drugega odstavka 32. člena KZ-1, obsojenca spozna za krivega po 1. točki prvega odstavka 359. člena ZKP, namesto da bi ga oprostilo obtožbe po 2. točki 358. člena ZKP.
Funkcija priče zaradi njene nenadomestljivosti v posameznem kazenskem postopku ni združljiva s funkcijami drugih procesnih udeležencev v tem-istem postopku. Zakonsko določene izjeme veljajo po drugem odstavku 234. člena ZKP le za oškodovanca, oškodovanca kot tožilca in zasebnega tožilca ter po 2. točki 235. člena ZKP še za obdolženčevega zagovornika o tem, kar mu je obdolženec zaupal kot njegovemu zagovorniku in ko je to obdolženec sam zahteval. V ostalih primerih mora biti konkurenca med navedenimi funkcijami odpravljena na način, da je dana prednost pričini funkciji, pred funkcijami drugih procesnih udeležencev, ki se morajo temu dejstvu v kateri koli fazi kazenskega postopka prilagoditi.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - upravičeni vlagatelj zahteve - zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper sklep o stroških kazenskega postopka - nagrada in potrebni izdatki odvetnika - pogoji, pod katerimi se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti - pritrdilno ločeno mnenje
Zahteve, ki se tičejo izključno interesov zagovornika so nedovoljene. Zagovornik je upravičen zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti le v korist obsojenca, ne pa tudi (izključno) v svojo korist.