Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca za azil drugi državi članici EU, odgovorni za reševanje prošnje za azil - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - pritožbene navedbe - ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča
V pritožnikovem primeru stališče, da ovira za predajo prosilca drugi državi članici niso le sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu in pogojih za namestitev prosilcev za azil, ki bi lahko pomenile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja prosilca v tej državi članici, ni bilo spregledano, le pritožnik ni navedel ničesar, s čimer bi utemeljil, da mu zaradi predaje Republiki Bolgariji grozi nevarnost mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Obstoja osebnih okoliščin, ki bi omogočale sklepanje, da akt predaje v njegovem primeru ni dopusten, pa ne zatrjuje niti v pritožbi.
Sodišče prve stopnje je v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča izhajalo iz stališča, da je za ugotavljanje zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti pomembno, da se te nanašajo na bolgarski azilni postopek ter pogoje za sprejem prosilcev in ne na ravnanja bolgarskih policistov z migranti, ki niso prosilci za mednarodno zaščito, neposredno po nezakonitem prečkanju državne meje. Zato bi bila lahko odločitev drugačna le, če bi Vrhovno sodišče prav v tem primeru odstopilo od ustaljene sodne prakse, za kar pa ne vidi razlogov. Tudi pritožnik za to ne ponudi nobenih prepričljivih argumentov.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - revščina - subjekt preganjanja ali resne škode - ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča
Pritožnikova revščina ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
ZP-1 člen 57, 57/1. ZJRM-1 člen 7, 7/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 29.
pošten postopek - ustna obravnava - zaslišanje obremenilne priče - neposredna zaznava policistov - edini ali odločilen dokaz - odločba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Kadar storilec storitev prekrška zanika, pri čemer so obremenilni dokazi izjave prič, je zaradi zagotovitve poštenega postopka praviloma treba izvesti ustno obravnavo zaradi ponovitve ali dopolnitve dokaznega postopka. Toliko bolj (in zlasti tedaj) je izvedba ustne obravnave potrebna, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa verodostojnost njihovih ugotovitev izpodbija oziroma njihove izjave prereka. Ustna obravnava je v tem primeru lahko ključna za varovanje interesov storilca, saj omogoča, da se na taki obravnavi preizkusi verodostojnost policistov in njihovih ugotovitev.
Slediti gre argumentom vrhovnega državnega tožilca - na kar je ESČP izpostavilo v sodbi, s katero je odločilo o obravnavanem primeru - da je konkretna zadeva primerljiva s predhodnimi, v katerih je ESČP prav proti Sloveniji že ugotovilo kršitve prvega odstavka 6. člena EKČP. Odločitev Okrajnega sodišča v Celju nasprotuje tudi povzeti sodni praksi Vrhovnega sodišča, ki stališča ESČP sprejema. Bistvena podobnost je v tem, da je bil tudi v konkretnem primeru plačilni nalog izdan izključno na podlagi neposredne zaznave policistov po prvem odstavku 57. člena Zakona o prekrških (ZP-1); ugotovitve policistov so tudi edini in glavni obremenilni dokaz zoper storilca. Slednji je v zahtevi za sodno varstvo izpostavljal, da v postopku ni bil zaslišan in da zahteva "zaslišanje vseh prič". Takšen dokazni predlog je presplošen in s tem nezadostno substanciran, vendar pa to za obravnavani primer ni bistvenega pomena. Storilec je namreč tudi z nadaljnjimi navedbami, da določen del trditev policistov ne drži (to je, da se na zahtevo policista od vozila ni umaknil in da je pel oziroma se drugače nedostojno vedel), verodostojnost in ugotovitve policistov izpodbijal, dejanje pa v tem delu zanikal. Glede na takšno situacijo bi sodišče moralo izvesti ustno obravnavo in verodostojnost obremenilnih izjav preveriti. Storilec je namreč s svojimi navedbami sodišču dal povsem zadostno podlago za zaključek, da je dejansko stanje potrebno dodatno in celovito razjasniti.
predlog za dopustitev revizije - delna ugoditev predlogu - izobraževalni program - šolanje
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, da je določbi 10. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1) in 56. člena Zakona o osnovni šoli (ZOsn) dopustno razlagati tako, da se kot del izobraževalnega programa oziroma šolanja šteje tudi pot od doma do zavoda?
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - predkupna pravica - uveljavljanje predkupne pravice
Sprejemnik ponudbe lahko v postopku odobritve pravnega posla s kmetijskim zemljiščem po 19. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) prednostno upravičenje kot kmet uspešno uveljavlja z izjavo na podlagi četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ ne glede na to, da je bila ta podana po sprejemu ponudbe tekom upravnega postopka odobritve pravnega posla.
subsidiarni upravni spor - opravljanje javne funkcije - oblastno ravnanje - javnopravno razmerje
Namen uporabe besede "organ" v besedilu 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je zlasti v razmejitvi sodnega varstva zoper delovanje nosilcev oblasti, ki se zagotavlja na tej podlagi, od sodnega varstva zoper delovanje zasebnopravnih subjektov, ki je predvideno pred sodišči splošne pristojnosti. Občina pa je nosilka oblasti, ki ima oblastveno strukturo in funkcionira prek svojih zaposlenih. Glede na to da je predsedujoči njenemu Odboru za urejanje prostora in varstvo okolja pritožniku sodelovanje na seji prepovedal med opravljanjem javne funkcije, enostransko in s položaja moči, ima tudi izpodbijano dejanje po presoji Vrhovnega sodišča vse lastnosti javnopravnega oblastvenega delovanja. Ni namreč dvoma, da je šlo v razmerju med občino in pritožnikom v tej situaciji za enostransko nastopanje v javnopravnem razmerju s položaja moči do druge, podrejene osebe. Čim je tako, pa je zadnje sredstvo za varstvo ustavnih pravic posameznikov nasproti takšnemu oblastvenemu delovanju (če ti nimajo zagotovljenega drugega sodnega varstva) prav subsidiarni upravni spor. Zato za dovoljenost tožbe ne more biti odločilen subjekt, prek katerega naj bi nosilec oblasti poseg izvršil, ampak je treba na prvem mestu izhajati iz vsebine pravice, katere kršitev se zatrjuje.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 5, 13, 13/1, 34, 34/5.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - zahtevek za ponovni sprejem - zahtevek za informacijo - osebni razgovor
Toženka je ob vložitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji razpolagala z zadostnimi dokazi (žig v potni listini), ki so predpisani v Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. 1. 2014, da bi lahko Republiki Hrvaški kot državi, v katero je tožnik vstopil, posredovala zahtevek za (ponovni) sprejem, ne pa zahtevka za informacijo po 34. členu Uredbe Dublin III. Če pa je kljub temu menila, da informacije, ki so ji bile znane (žig v potni listini in dejstvo, da tožnik ni bil vnesen v evidenco Eurodac), ne zadostujejo za podajo zahteve za sprejem, bi lahko s tožnikom opravila osebni razgovor na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III.
nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Očitno je, da je izpodbijana sodba obremenjena s protislovjem med sprejeto odločitvijo in razlogi zanjo. Izrek na eni strani izraža neutemeljenost vložene tožbe, obrazložitev sodbe pa na drugi strani popolnoma nasprotno, to je utemeljenost istega pravnega sredstva in s tem povezane pravne posledice za izpodbijano upravno odločbo. Tako stanje objektivno onemogoča preizkus sodbe, saj ni jasno, v katero smer in v zvezi s katerimi razlogi glede uporabe materialnega prava in ugotovljenega dejanskega stanja bi jo lahko preverjalo inštančno sodišče na podlagi vloženega pravnega sredstva.
mednarodna in subsidiarna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
pripor - preizkus ali so še dani razlogi za pripor - begosumnost - predčasno prestajanje kazni
To, da se obdolženca nahajata na predčasnem prestajanju kazni zapora, ni ovira, da, višje sodišče ne bi ravnalo po tretjem odstavku 394. člena. in sedmem odstavku 392. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki sicer ob različnih pravnih položajih zapovedujeta vsebinsko enak preizkus razlogov za pripor. Prej nasprotno, saj je ravno pripor edina možna podlaga za predčasno prestajanje kazni zapora, pa je zato navedeni preizkus pripornih razlogov po višjem sodišču toliko bolj umesten.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - dokazna ocena
Pritožnik je po eni strani navajal, da so ga na domu njegove matere začeli iskati že leta 2019 in da je takrat že bil v Evropi, po drugi pa, da je iz Maroka odšel šele konec leta 2022. Glede na navedena neskladja pritožnikovih izjav bi izpodbijana dokazna ocena pritožbeni preizkus prestala tudi, če bi navedba, da bi bila pritožnikova mati hipotetično lahko seznanjena, da pritožnika tam išče vojska, držala.
sklep o začetku postopka - ustanovitev služnosti v javno korist - poseg v lastninsko pravico - pravočasnost vložitve tožbe
Pritožnik je imel zagotovljeno pravno sredstvo zoper sklep o začetku postopka ustanovitve služnosti v javno korist in s tem za zatrjevani poseg v njegovo lastninsko pravico, a ga ni pravočasno izkoristil. Glede na to je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da bi moralo Upravno sodišče kršitve, povezane z izdajo sklepa o začetku postopka, upoštevati v okviru tožbe zoper odločbo o ustanovitvi služnosti v javno korist. Pritožnik bi slednjega tudi sicer lahko uveljavljal le v pritožbi zoper odločitev Upravnega sodišča v zvezi s to odločbo, za takšno pritožbo pa v obravnavanem primeru, ko je Upravno sodišče njegovi tožbi zoper odločbo z dne 29. 4. 2021 ugodilo, niti nima pravnega interesa.
ZKP člen 92, 92/2, 420, 420/1, 421, 421/1, 423, 423/2.
upravičenec za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - pogoji, pod katerimi se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti - potrebni izdatki in nagrada zagovornika - potrebni stroški - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Zahteve, ki se tičejo izključno interesov zagovornika so nedovoljene.1 Po pravnomočnosti sodbe lahko vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti le osebe, ki so navedene v prvem odstavku 421. člena ZKP. Zagovornik je naveden med temi osebami, vendar je upravičen to izredno pravno sredstvo vložiti le v korist obsojenca, ne pa tudi v (izključno) svojo korist. Zagovornik torej ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zoper tiste pravnomočne odločbe, izdane v kazenskem postopku, ki ne zadevajo obsojenca in njegovih pravic ali dolžnosti, temveč se nanašajo izključno na zagovornika.
Mnenje, ki ga je v postopku podal strokovnjak nima narave izvedenskega mnenja in ga tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče enačiti z mnenjem, ki ga v kazenskem postopku izdela izvedenec, ki ga je odredilo sodišče. Zato navedeni strošek ne predstavlja potrebnih izdatkov obdolženca.
Načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Ne zadošča torej, da je izbrani kriterij razlikovanja v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja. Tudi uporaba izbranega kriterija mora prestati preizkus razumnosti na način, da do konca izpelje logiko, ki opravičuje razlikovanje: višina dodatne obremenitve mora biti v razumnem sorazmerju z višjo uporabnostjo, ki jo prinaša boljša lega zemljišča.
Upravno sodišče ne bi smelo ugotoviti le, da je izbrani kriterij razlikovanja (lega zemljišč v povezavi z zagotovljenimi elementi komunalne opremljenosti) v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja (razdelitev zemljišč po območjih), ampak bi moralo ugotovljeno logiko razlikovalnih kriterijev uporabiti pri presoji razumnega sorazmerja med dodano uporabno vrednostjo zemljišč v drugem območju in njihovo dodatno obremenitvijo z nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča. Tega silogističnega sklepanja Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni opravilo.
Upravno sodišče napotilo lahko določi, če je mogoče podzakonski predpis razlagati zakonito in ustavnoskladno, če to ni mogoče, pa le če zakonska ureditev sama (ob uporabi ustreznih metod razlage) omogoča oblikovanje napotila v konkretnem primeru. Če ne, napotila ne more oblikovati, saj zanj nima ustrezne zakonske podlage in gre za neustavno pravno praznino. Navedeno od sodišča terja prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti takšne zakonske ureditve (neustavna pravna praznina).
ZGO-1 člen 218 c. ZDavP-2 člen 406. URS člen 38, 38/2, 87, 147. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (2003) člen 12, 12/2.
odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - kataster stavb - zbiranje in obdelava podatkov o najemnih pravnih poslih - določenost v zakonu - skladnost podzakonskega akta z zakonom - pristojnosti občine - najem nepremičnine - ugotavljanje okoliščin - postopek s pravnimi sredstvi - povračilo stroškov - exceptio illegalis
Občina sme po 218. c členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) za namen odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) zbirati in obdelovati le podatke katastra stavb, kar pomeni, da nima tudi pooblastila za zbiranje in obdelavo podatkov o najemnih pravnih poslih, saj se ti podatki ne vodijo v omenjeni evidenci. Za to, da bi lahko občina (na kakršenkoli način) zbirala in nato za svoje potrebe v svojih evidencah obdelovala podatke o najemnih pravnih poslih, bi morala obstajati jasna in določna zakonska podlaga (drugi odstavek 38. člena Ustave Republike Slovenije (URS)). To pomeni tudi, da teh podatkov nima pravice zbirati na druge načine, še najmanj tako, da njihovo predložitev zahteva od zavezancev. Mestna občina Ljubljana je torej s tem, ko je z drugim odstavkom 12. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Ljubljana (Odlok) lastnikom nepremičnin na svojem območju naložila obveznost sporočanja teh okoliščin, presegla ustavna in zakonska pooblastila ter s tem posegla v pristojnost zakonodajalca (87. in 147. člen URS).
Okoliščina, da je stavbno zemljišče oddano v najem, praviloma ob odmeri NUSZ niti ne bo mogla biti upoštevana. Davčni organ namreč ne ugotavlja, ali je stavbno zemljišče, v zvezi s katerim bo odmeril NUSZ, predmet najemnega pravnega posla. Ta in tudi druge okoliščine, ki v zvezi z odmero NUSZ za stavbno zemljišče ne izhajajo iz katastra stavb, se v trenutno uveljavljenem sistemu odmere NUSZ torej ugotavljajo šele v posamičnem postopku, na zahtevo zavezanca, po tem, ko ta prejme odmerno odločbo, to je v postopkih s pravnimi sredstvi (s pritožbo ali na podlagi pobude po 406. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2)).
Ker drugi odstavek 12. člena Odloka v tem delu presega okvir pristojnosti delovanja občin pri odmeri NUSZ, kot je določen z zakonom (218. c členom ZGO-1), ga v zvezi z odločitvijo o dolžnosti povračila stroškov odmernega postopka ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).
predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga za dopustitev revizije - pravni interes - ugoditev tožbi
V obravnavanem primeru je predlagatelj Vrhovnemu sodišču predlagal dopustitev revizije zoper sodbo, s katero je Upravno sodišče ugodilo njegovi tožbi, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu tožene stranke v ponovni postopek. Ker je učinek takšne odločitve, da izpodbijane odločbe Finančne uprave Republike Slovenije, za katero je predlagatelj v upravnem sporu zatrjeval, da posega v njegove pravice, ni več (peti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), si predlagatelj z revizijo ne more izboljšati svojega trenutnega pravnega položaja.