Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem pritožnika, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ni pravno opredelilo kot kaznivo dejanje prisiljenja po členu 61 KZ RS, ki se preganja na zasebno tožbo. Niti iz opisa dejanja, niti iz razlogov sodbe ne izhaja, da bi oškodovanca zaradi obdolženčevih groženj karkoli storila, opustila ali trpela, zaradi česar tudi ni mogoče govoriti o nastanku prepovedane posledice v smislu kaznivega dejanja prisiljenja po členu 61 KZS. Sodišče prve stopnje torej ni kršilo kazenski zakon in je obdolženčevo ravnanje pravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po členu 64/2 KZ RS.
V primeru vrnitve zaplenjenega premoženja na podlagi odločbe 145 člena ZIKS-a deluje sodba ex tunc, torej kot da premoženje ni bilo nikoli zaplenjeno, vrne pa se na ta način, da se v zemljiški knjigi opravijo ustrezni vpisi. Vendar navedena odločba še ne pomeni, da se zaradi nje razveljavijo vsi morebitni pravni akti, na podlagi katerih je prihajala lastninska pravica oziroma pravica uporabe na tem premoženju.
Samo dejstvo, da je zastavna pravica akcesorna glede na osnovni posel, iz katerega izvira terjatev, ki se zavaruje, še ne pomeni, da za takšno pogodbo ni potrebno soglasje določenega organa upravljanja.
V primeru, da se ugotovi, da soglasje za zastavno pogodbo ni bilo dano, se po 4. odstavku 55. člena ZOR šteje, da ta pogodba ni bila sklenjena.
Podani so pogoji za določitev novega roka za izpolnitev obveznosti, čeprav obsojenec v določenem roku ni v celoti izpolnil svojih obveznosti, če je spričo slabih premoženjskih razmer deloma vendar izpolnil svojo obveznost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00034768
ZPP-77 člen 154, 154/2, 354, 354/2, 354/2-13.
izvenzakonska življenjska skupnost - dogovor o skupni gradnji - ustni dogovor o skupni gradnji - realizacija dogovora - solastnina - velikost solastninskega deleža - dokazna ocena - odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha
Sodišče druge stopnje, na podlagi izvedenih dokazov, iz razlogov, ki jih je navedlo že prvo sodišče, nima pomislekov, da sta bili pravdni stranki res že v času gradnje predmetne hiše sporazumni, kako gradita skupno hišo, kakor to trdi tožnica. Na tako njuno takratno voljo je mogoče sklepati zlasti iz dejstva, da sta pravdni stranki živeli že pred tem v skupnem stanovanju ter sta se takoj po dograditvi hiše vselila z otrokom v to stanovanje, ko sta tudi sklenila zakonsko zvezo.
Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da prvo sodišče ne sprejema, ker ni dokazana, trditve tožnice, da sta solastninska deleža pravdnih strank na skupni hiši enaka. O takem (izrecnem) dogovoru niti tožnica nič določnejšega ne pove, temveč le omenja soglasje pravdnih strank, da naj bi toženec financiral predvsem izdatke v zvezi z gradnjo hiše, tožnica pa ostale skupne izdatke.
Za odločitev o pravdnih stroških je imelo prvo sodišče podlago v določilu drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožnica res ni v celoti, temveč je le delno uspela v pravdi, vendar odločitev, da v tem primeru trpita pravdni stranki vsaka svoje pravdne stroške, ni v nasprotju z omenjenim ali drugimi določili ZPP. Za tako odločitev namreč ni pomembno le s kakšnim sorazmernim delom zahtevka je tožnica uspela (zahtevala je 50 % delež, prisojen pa je bil le 20 % delež, kar pomeni 40 % uspeh v pravdi), temveč tudi druge okoliščine, med katerimi je upoštevno tudi dejstvo, da zaradi zavrnjenega dela zahtevka niso nastali posebni stroški.
pasivna legitimacija - zakupna pogodba - poslovni prostor
Pri odtujitvi nepremičnine, ki so bile pred tem izročene nekomu v najem, stopi pridobitelj nepremičnine na mesto prvotnega najemodajalca in nastajajo potem pravice in obveznosti iz najema med njim in njemnikom. Zato lahko zahteva najemnik na osnovi navedene najemne pogodbe povrnitev odškodnine ne le od prvotnega najemodajalca, ampak tudi od novega pridobitelja na podlagi 1. odstavka 591. člena ZOR-a.
Četudi so storilci kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja pri vdoru v stanovanjsko hišo lastnika telesno poškodovali, pa so bili obtoženi na podlagi vloženega obtožnega predloga le zaradi kaznivega dejanja po členu 71/1 KZ RS, sodišče v istem postopku ne sme obravnavati dejanja v zvezi s povzročeno telesno poškodbo in se sodba lahko nanaša le na dejanje, ki je predmet obtožbe.
nadaljevano kaznivo dejanje - roparska tatvina - velika tatvina
Sodišče prve stopnje je kršilo kazenski zakon v korist obtoženca ko je uporabilo inštitut nadaljevanega kaznivega dejanja ob izvršenem kaznivem dejanju roparske tatvine po členu 167 KZ RS in ob štirih poskusih kaznivega dejanja velike tatvine po členu 166/1 točka 1 KZ RS, saj glede na objekt kazenskopravnega varstva ne gre za identična kazniva dejanja. Ker je izostala pritožba javnega tožilca, navedene kršitve ni bilo mogoče odpraviti.
V primeru, da opis kaznivega dejanja po čl. 223 KZS ne vsebuje posebnega naziva uradnega dejanja, katerega izvršitev je storilec preprečil uradni osebi, je pa to dejanje opisano, izrek sodbe ni nerazumljiv in ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. 1. odst. 364. čl. ZKP.
Izrečena sodba, s katero je obtoženec obsojen na zaporno kazen razen v primeru, ki ga ureja 1. odstavek 353. čl. ZKP, ne predstavlja okoliščine, ki sama zase kaže na nevarnost, da bi obtoženec pobegnil, podane morajo biti še druge okoliščine, kot jih določa 1. točka II.
kazensko procesno pravo - kazensko materialno pravo
VSL20030
ZKP člen 448, 448. KZJ člen 59, 59.
sodni opomin
Družbena nevarnost obdolženk je majhna, ker do sedaj še nista bili kaznovani, majhna je tudi nevarnost, da bi ponavljali kazniva dejanja, saj so prenehale okoliščine, v katerih sta storili kazniva dejanja.
V sporu med sosedi je prišlo do razžalitve (verbalne in realne). Zatrjevana nepopolna ugotovitev dejanskega stanja (ni bil pribavljen zapisnik policije, ki je prišla na klic zasebne tožilke intervenirat) ni podana.
Sodišče prve stopnje se je pri ugotovitvi višine odškodnine za (materialno) škodo, nastalo s kršitvijo pogodbe o delu, utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje, ki temelji samo na podatkih spisa, ker drugi podatki zaradi vojne na območju nastanka škode niso dostopni.
Ni moč soglašati z naziranjem, da je storilčevo ravnanje, zgolj zato, ker gre za tujega državljana, ki je v svoji potni listini predrugačil uradni zaznamek tuje carinske službe, opredeliti kot neznatno družbeno nevarnost. Sprejeti tako stališče bi pomenilo soglašati s tem, da v tujini ne bi bilo sankcionirano nedovoljeno predrugačenje potnih listin, ki jih je izdala naša država. Nenazadnje pa bi bil tak sklep v nasprotju z načelom univerzalnosti vsebovanem v 2. odstavku 107. člena KZJ.
Če tožilec med glavno obravnavo razširi obtožbo za novo kaznivo dejanje, predsednik senata vpraša obtoženca, ali je razumel obtožbo in potem pozove obtoženca naj se izjavi o novi točki obtožbe in naj pove svoj zagovor.
Lahka telesna poškodba pri kaznivem dejanju nasilniškega obnašanja po členu 222/2 KZS ni objektivni pogoj kaznivosti, saj bi bil sicer tisti, ki se je nasilniško obnašal, ni pa sodeloval pri povzročitvi lahke telesne poškodbe, v slabšem položaju kot storilec, ki je sodeloval v pretepu, v katerem je bil kdo ubit ali hudo telesno poškodovan, upoštevaje pri tem predpisane kazni za navedeni kaznivi dejanji.
Z izbrisom vpisanega varstvenega ukrepa v vozniškem dovoljenju storilec onemogoči uradni osebi, kateri predloži takšno dovoljenje, da bi ugotovila, ali obtoženec sme voziti motorno vozilo oziroma ali mu je izrečena prepoved vožnje za določen čas.