odškodninska odgovornost - odgovornost za delavca - odgovornost delodajalca - odgovornost delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom - škoda, ki jo povzroči delavec na delu ali v zvezi z delom - dokazna ocena
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da se je nesreča zgodila, ko sta tožnik in M. M. (delavec toženke) odvijačevala varnostno cestno ograjo. Pravilno je zaključilo, da je do poškodbe prišlo, ker je ograjo na svojem koncu prvi izpustil tožnik in ne M. M., zato ni podana odgovornost toženke (delodajalca) za delavca po prvem odstavku 147. člena OZ.
Predlog za oprostitev plačila sodnih taks konzumira predlog za odlog ali obročno plačilo sodne takse. Ponovno odločanje o predlogu, v katerem stranka ne navede novih, spremenjenih okoliščin, ni dovoljeno.
ZDR-1 člen 33, 34, 110, 110/1, 110/1-2, 130, 130/1, 130/2, 179.. ZDSS-1 člen 34.. ZVOP-1 člen 75, 75/1, 77, 77/1.. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2013) člen 75, 75/1, 75/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - videonadzor - varstvo zasebnosti in osebnostnih pravic - načelo sorazmernosti - povračilo stroškov za prehrano - varstvo osebnih podatkov
Tožnica je bila kot vodja izmene upravičena za rokovanje z blagajno, pa je to omogočila nepooblaščeni delavki, prav tako pa sta tožnici pri zaključevanju blagajne pomagala dva sodelavca, ki za to nista imela pristojnosti. Ni pomembno, kar poudarja pritožba, da ob tem ni prišlo tudi do odškodovanja tožene stranke. Nastanek škode ni pogoj za ugotovitev hude kršitve delovne obveznosti.
tožba na ugotovitev solastninskega deleža na skupnem premoženju - posebno premoženje - skrb za varstvo in vzgojo - res iudicata - bistvena kršitev določb postopka - neprerekana dejstva
Sodišče prve stopnje je zagrešilo kršitev določb ZPP, ko je odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno v tem pravdnem postopku. Pritožbeno sodišče je dopolnilno sodbo lahko spremenilo brez pritožbene obravnave, saj meni, da s tem niso kršene pravice pravdnih strank.
prepozen ugovor zastaranja - trditvena in dokazna podlaga - nateg vratnih mišic - nastanek škode - vzročna zveza med škodljivim ravnanjem in škodo
Dolžnik se lahko na zastaranje sklicuje tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, če so bila dejstva, potrebna za njegovo presojo, navedena najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, ne glede na to, ali je dejstva navedla toženka, ki se na zastaranje sklicuje, ali tožnik. Toženka pa se ob uveljavitvi ugovora zastaranja ni sklicevala na trditve tožnika, ampak na prilogo tožbe (ki ni del trditvene podlage spora).
Mnenji izvedencev cestnoprometne in medicinske stroke ne dajeta opore za sklep, da je ob tako majhnih silah, ki so delovale na tožnikovo telo, lahko prišlo do zatrjevane škode (poškodb). Zgolj možnost oziroma majhna verjetnost, da je ob odsotnosti tehničnih pogojev za nastanek poškodbe res prišlo do natega vratnih mišic, tudi če je bil ugotovljen ob zdravniškem pregledu po nesreči, ne zadošča za sklep, da je tožnik dokazal obstoj vzročne zveze med ravnanjem zavarovanca toženke in zatrjevanimi poškodbami. Povedano drugače, toženka je s pretežno verjetnostjo dokazala, da je bila sila (pojemek), ki je delovala na tožnika ob zaviranju avtobusa tako majhna, da škoda zaradi tega ni nastala.
Ob ugotovitvi, da je toženec izvrševal dolgotrajno nasilje nad tožnico in njunima sinovoma, kar je privedlo do njihove izselitve iz stanovanja, je materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila dolžna zahtevati od toženca, da ji omogoči (so)uporabo stanovanja. Brezpredmetna je pritožbena navedba, da tožnica ni imela namena živeti v stanovanju, saj ni bilo ugotovljeno, da bi se prostovoljno odpovedala bivanju v stanovanju oziroma njegovi uporabi. Nepomembna je tudi trditev, da toženec tekom tega postopka tožnici ni preprečeval souporabe stanovanja, saj se glede na ugotovljeno toženčevo dolgoletno nasilje tožnica ni bila dolžna vračati v stanovanje.
ZMZPP člen 89. ZFPPIPP člen 52, 52/2, 52/2-3, 52/2-3(2), 101, 101/1, 240, 240/1, 244, 244/2, 383.
začetek postopka zaradi insolventnosti - predlog upnika za začetek postopka osebnega stečaja - uvedba stečajnega postopka - nastanek pravnih posledic začetka stečajnega postopka - krajevna pristojnost stečajnega sodišča - pristojnost slovenskega sodišča - odsvojitev premoženja - navodila sodišča upravitelju - zaščitni ukrepi - začasna odredba proti stečajnemu dolžniku - začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve
Po določilo druge alineje 3. točke drugega odstavka 52. člena ZFPPIPP je v primeru, če dolžnik v Sloveniji nima niti stalnega niti začasnega prebivališča, za odločitev o začetku postopka zaradi insolventnosti pristojno tisto sodišče, na območju katerega je premoženje dolžnika. Ob uvedbi tega postopka je dolžnik v Sloveniji imel tako premično kot nepremično premoženje, kot je pojasnjeno v nadaljevanju. Torej je bilo Okrožno sodišče v Ljubljani stvarno in krajevno pristojno za odločitev o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom. Ne glede na to, da se je dolžnik po uvedbi postopka osebnega stečaja vsega svojega premoženja znebil, pa prvostopenjsko sodišče na podlagi določila 89. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku ostaja pristojno za izvedbo predmetnega postopka. Po tem določilu so namreč za oceno pristojnosti sodišča Republike Slovenije odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko postopek začne teči. V pravdnem postopku je to z vložitvijo tožbe, v stečajnem pa z uvedbo postopka osebnega stečaja.
Po določilu prvega odstavka 101. člena ZFPPIPP daje sodnik, ki vodi postopek, upravitelju navodila za njegovo delo, ki so zanj obvezna. Če že upravitelj sam ni zaznal, da dolžnik odsvaja premoženje, bi ga moralo na to opozoriti sodišče. Upravitelj pa bi nato lahko upnikom dal pobudo, naj predlagajo ustrezne ukrepe za zaščito dolžnikovega premoženja.
Skladno z določilom prvega odstavka 240. člena ZFPPIPP je le upnik tisti, ki lahko predlaga izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarnih terjatev vseh upnikov do dolžnika. Sodišče take začasne odredbe po uradni dolžnosti samo ne sme izdati.
stroškovna odločitev - povrnitev stroškov postopka - umik tožbe - razlog za umik tožbe - izpolnitev zahtevka - neizpolnitev - potrebnost stroškov - potni stroški odvetnika - izključna pristojnost - postopek za odvzem denarja nezakonitega izvora - pravica do svobodne izbire odvetnika - kraj bivanja
Za odločitev o stroških postopka je zaradi umika tožbe nepomembno, kakšen razlog je tožeča stranka imela za umik tožbe. Le če bi tožeča stranka tožbo umaknila zaradi izpolnitve zahtevka s strani tožene stranke, bi bila upravičena do povrnitve stroškov.
Ker o zadevi ni bilo in ne bo meritorno odločeno, ni mogoče reči, da so bili določeni stroški nepotrebni.
Sodišče je pravilno priznalo tudi potne stroške pooblaščenk tožene stranke. V postopkih za odvzem premoženja nezakonitega izvora odloča le Okrožno sodišče v Ljubljani. Toženca imata stalno prebivališče v Kopru, za zastopanje v tej pravdi pa sta pooblastila odvetnici iz Portoroža in Kopra, torej iz kraja svojega stalnega prebivališča oziroma kraja v njegovi bližini. Stranka ima pravico do proste izbire odvetnika, še posebej pa to velja v primeru, ko je stranka izbrala odvetnika iz kraja svojega prebivališča, zakonodajalec pa se je odločil, da bo za odločanje v sporih za odvzem premoženja nezakonitega izvora pristojno le eno sodišče, to je sodišče v Ljubljani. Ni stranka tista, ki je zaradi določitve pristojnosti sodišča v Ljubljani dolžna pooblastiti za zastopanje ravno odvetnika iz Ljubljane. Upravičena je, da si izbere odvetnika iz svojega kraja, potne stroške pooblaščenca za prihod na naroke v Ljubljano pa je treba šteti za potrebne stroške.
ZDR-1 člen 108, 108/1, 108/3, 137.. ZDR člen 79.. ZDoh-2 člen 44, 44/9.
odpravnina - upoštevanje delovne dobe - kapitalsko povezana podjetja - kontinuiteta delovnega razmerja
Tožnici je v letu 2004 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po njeni volji. Glede na način prenehanja delovnega razmerja, pravica do odpravnine ni mogla preiti na novo delovno razmerje, saj je tožnica s prekinitvijo delovnega razmerja takrat ni pridobila. Pri zaposlitvah tožnice v letih 2004 in 2008 ne gre za t. i. delovnopravno kontinuiteto, ki je podana v primeru nadaljevanja dejavnosti prejšnjega delodajalca in ko delavci zaradi dejanskega in pravnega prevzema nadaljujejo delo v istih prostorih in z istimi sredstvi, saj je tožnica po svoji volji spremenila zaposlitev. Ne gre niti za spremembo delodajalca po takrat veljavnem prvem odstavku 73. člena ZDR, saj pri navedenih zaposlitvah ni prišlo do prenosa podjetja ali njegovega dela iz delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika oziroma pripojitve v smislu navedene določbe.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na 75. člen ZDR-1 oziroma takrat veljavni 73. člen ZDR in zaključilo, da je potrebno zaposlitev pri drugemu delodajalcu glede delovne dobe obravnavati, kot da tožnica ni spremenila zaposlitve, ter pri izračunu odpravnine seštelo delovno dobo pri obeh delodajalcih v skupnem trajanju 26 let.
Določbe 74., 75. ter 76. člena ZVPot so bile dne 21. 10. 2017, ko je stopil v veljavo ZKolT, razveljavljene in so se uporabljale še šest mesecev od uveljavitve citiranega zakona. ZKolT, ki razveljavlja določbo 74. člena ZVPot, ne vsebuje prehodnih določb glede postopkov, ki so bili ob uveljavitvi zakona že začeti po 74. členu ZVPot in se po izteku šestmesečnega roka po uveljavitvi ZKolT uporabljajo procesne določbe novega zakona tudi v prej začetih postopkih.
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 126, 126/1, 128, 128/1, 128/3, 337, 341, 341/7, 341/7-1, 343, 346, 346/1. ZPP člen 346, 346/1.
izklicna cena - javna dražba - razveljavitev dražbe - soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - odločanje o pritožbi - nedovoljena pritožba - poplačilo upnikov - načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov
Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep sprejelo na podlagi 341. člena ZFPPIPP. Ugotovilo je, da je bila javna dražba izvedena v skladu s pravnomočnim sklepom o prodaji z dne 4. 1. 2018 in da je upravitelj prodajno pogodbo sklenil z dražiteljem, ki je na dražbi uspel (1. točka sedmega odstavka 341. člena ZFPPIPP), ter da je vsebina prodajne pogodbe v skladu z določbami 337. do 343. člena ZFPIPP. Po presoji višjega sodišča dolžnik s pritožbenimi navedbami glede „napačnosti in pristranskosti“ javne dražbe ne more uspešno izpodbiti obravnavanega sklepa sodišča prve stopnje. Iz Zapisnika o prvi javni dražbi (p.d.131) ne izhaja, da bi kdorkoli uveljavljal ugovore ali pripombe k postopku javne dražbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00019145
KZ-1 člen 258, 263, 263/1. ZKP člen 167.
kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje - zakonski znaki - uvedba preiskave - utemeljen sum - ugoditev pritožbi - javni razpis - pravočasnost vloge - javni uslužbenec
V izreku izpodbijanega sklepa opisani dejanji pa imata po presoji pritožbenega sodišča vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 in kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 263. člena KZ-1, prav tako pa so le-ti tudi konkretno navedeni.
Izhajajoč iz zakonskega opisa kaznivega dejanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 je v obravnavani zadevi odločilno le, ali je zasebni tožilec sploh ravnal (objektivni test) in ali je bilo mogoče njegovo ravnanje kot zaznavno spremembo v zunanjem svetu dojeti/oceniti na način, kot izhaja iz objavljenega pisanja, ki ga obdolženi vsaj posredno ni zanikal oziroma nasprotno, ali je pri tem ravnanju šlo za nekaj povsem drugega od zapisanega ter je potem samo pisanje neresnično (vrednostni test).
izločitev dokazov - obrazloženost odredbe - prikriti preiskovalni ukrepi - nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem
Po ugotovitvah prvega sodišča je šlo v obravnavanem primeru za izdajo odredb proti večim posameznikom (K. K., M.K., K. K., S. F., A. Z.), ki so se po izdaji prve odredbe le še podaljševale (ali razširile) za čas, ki je zakonsko omejen. Zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ključna presoja obrazložitve nosilne (prve) odredbe, v kateri pa mora tako, kot sicer pravilno opozarja pritožba, biti opravljena sodna kontrola, medtem ko za nadaljnje odredbe, s katerimi se ti ukrepi podaljšujejo (za določen čas) oz. razširjajo (za dodatne telefonske številke istih osumljencev), veljajo nižji standardi obrazložitve in je dovolj, da se v tem primeru te odredbe glede dokaznega standarda navezujejo na nosilne.
Drži sicer, da prvi odstavek člena 214 v času izdaje odredbe ni zahteval ugotovitve utemeljenih razlogov za sum za tak poseg, temveč le obstoj verjetnosti, kar pa ni v nobenem primeru odvezovalo preiskovalnega sodnika, da v tej smeri ne opravi sodne kontrole dokumentacije, ki jo predloži bodisi policija, bodisi državni tožilec.
Za presojo o tem, ali je bila opravljena sodna kontrola, namreč ne zadošča sklicevanje na predhodno izdane odredbe iste sodnice v tej zadevi glede ostalih prikritih ukrepov ( .., .., ..). Prav tako pa je nerazumno in napačno pojasnjevanje zaključkov prvega sodišča glede pomanjkljive obrazložitve s siceršnjim vedenjem preiskovalne sodnice in njeno seznanjenostjo s to konkretno kazensko zadevo. Razlagalno polje sodnika, ki presoja ustreznost izdane sodne odločbe mora temeljiti na predlogu pristojnega organa (ODT), ki ga za vsak primer posebej (ne glede na to, kaj je sicer imel sodnik v zavesti!) presoja glede na obstoječo predloženo dokumentacijo, izhajajoč pri tem iz pravilne pravne podlage.
Ker je torej državni tožilec oblastveni organ, ki neposredno nadzoruje organe odkrivanja, torej policijo, mora obrazložiti izdano odredbo glede izvedbe ukrepa po členu 155 ZKP glede utemeljenega sklepanja, da je konkretna oseba vpletena v izvajanje kriminalne dejavnosti. Za tožilske odredbe, ki jih obramba izloča kot nezakonite, pa ni mogoče sprejeti zaključkov o pomanjkljivi obrazložitvi, kot je ustrezno obrazložilo že prvo sodišče.
Pritožba sicer pravilno povzema, da je US RS s citirano odločbo razveljavilo celotno določbo takrat veljavnega člena 49 ZPol in tudi določbe členom 96 do 107 takrat veljavnega Pravilnika o policijskih pooblastilih z odložnim učinkom enega leta od objave te odločbe, vendar pa je nepravilno njeno naziranje, da je zaradi takšne odločitve bilo v letu 1999 izvajanje tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev, ki ga je izvajala policija po takrat veljavni določbi prvega odstavka člena 49 ZPol že ″a priori″ mogoče označiti za nezakonito. Ključni razlogi, zaradi katerih je bila sprejeta navedena odločitev US pa niso le v stopnji dokaznega standarda, kot to netočno trdi pritožba, temveč primarno v pomanjkljivi določenosti ukrepov po takrat veljavni določbi člena 49 ZPol, ki jo je smela policija uporabiti ob določenih pogojih (zlasti v vprašanju, ali se ukrep sme izvajati z enega mesta ali dinamično), kot neustrezna pa je bila ugotovljena tudi ureditev, ki je omogočala odreditev teh ukrepov glede vseh kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, brez omejitev glede na zagroženo kazen, kot problematičen pa se je izkazal tudi časovni okvir izvajanja teh ukrepov. Ni pa v tej odločbi bila problematizirana stopnja dokaznega standarda. Izrecno je namreč US poudarilo, da je cilj, ki ga je določba člena 49 takrat veljavnega ZPol zasledovala (pregon kaznivih dejanj) brez dvoma bil legitimen, medtem sredstvo za dosego le-tega ni bilo primerno. Zato so kasnejše spremembe ZKP področje izvajanja tajnega delovanja pod nadzorom policije uredile v določbi člena 155.a ZKP selektivno za kazniva dejanja iz četrtega odstavka 149.a ZKP (za t. i. kataloška kazniva dejanja), med katerimi je tudi kaznivo dejanje, ki se v tem postopku očita obtožencu.
V tej zadevi ne gre za to, da bi imela tožeča stranka pomanjkljivo strokovno znanje, zaradi česar bi bilo mogoče ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za informativni dokaz. Škoda, ki jo tožeča stranka vtožuje obravnavanem primeru, ne predstavlja tako zapletenega dejanskega vprašanja, ki bi zahtevalo znanje, s katerim tožeča stranka ne razpolaga: trdi namreč, da je pri vseh sklenjenih poslih šlo za osebno, družinsko povezanost z osebami, ki so vodile pogodbene partnerje tožeče stranke in posledično za škodljive, navidezne posle. Izvedenec zatrjevanih osebnih povezav (bodisi sorodstvenih, bodisi prijateljskih) in posledično fiktivnih poslov ne more ugotavljati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00019037
KZ-1 člen 209, 209/1, 209/5.. ZKP člen 76, 76/3, 277, 277/1,277/1-1, 429, 435, 437.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - obvezne sestavine obtožnega predloga - nepopoln obtožni predlog - formalni preizkus obtožnega akta - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - zavrženje obtožnega predloga
Če je bil torej obtožni predlog, kot to izhaja iz uvoda sklepa, namesto iz njegovega izreka, zavržen na podlagi 435. in 437. člena v zvezi s tretjim odstavkom 76. člena ZKP, potem zlasti zadnja zakonska določba po utemeljenih pritožbenih prizadevanjih ni bila pravilno uporabljena.
predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave - zavrženje predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave - preuranjena odločitev
Na podlagi notarskega zapisa, ki ga je dolžnik priložil k dopolnitvi predloga za začetek postopka poenostavljena prisilne poravnave, ni mogoče napraviti zaključka v smeri potrditve izpodbijanega sklepa. Odločitev sodišča prve stopnje je preuranjena oziroma je sankcija zavrženja, brez konkretnejšega poziva, prestroga.
razveza zakonske zveze - pogoji za razvezo zakonske zveze - nevzdržnost zakonske zveze - nevzdržnost zakonske zveze za enega od zakoncev
Na podlagi trditev in izpovedbe tožeče stranke je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je postala zakonska zveza zanjo nevzdržna. V taki situaciji mora sodišče razvezati zakonsko zvezo kljub temu, da bi želel drugi zakonec v zakonski zvezi vztrajati. V nasprotnem primeru bi se tožnico sililo v vztrajanje v (zanjo) nevzdržni zakonski zvezi, kar bi pomenilo poseg v njeno ustavno varovano dostojanstvo.
ZST-1 člen 3, 3/10, 11, 11/1, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5. ZPP člen 7, 212. SPZ člen 2, 5, 138. URS člen 25.
oprostitev plačila sodnih taks - odlog plačila sodne takse - premoženjsko stanje - likvidnostno stanje - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - trditveno in dokazno breme - hipoteka - unovčenje premoženja - blokada transakcijskega računa - terjatve - ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse - pravica do pravnega sredstva
Zmotno je pritožbeno stališče v smeri, da je sodišče prve stopnje tisto, ki bi moralo najti razloge za zaključek, da lahko prva tožnica izterja omenjene terjatve zaradi pridobitev sredstev za plačilo takse. V kolikor stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem je na njej. Prva tožnica pa v predlogu za taksno oprostitev niti ne trdi, da te njene terjatev sploh niso izterljive.
Hipoteka je v 138. členu SPZ opredeljena kot zastavna pravica na nepremičninah. Gre torej za eno izmed stvarnih pravic (2. člen SPZ) za katero velja načelo absolutnosti (5. člen SPZ), kar pomeni, da lahko imetnik te pravice svojo pravico uveljavlja proti vsakomur. Zastavitelju (t. j. prvi tožnici) to med drugim omogoča, da kljub obstoju hipoteke zastavljeno nepremičnino odsvoji tretji osebi, prav tako jo lahko obremeni z (drugo) omejeno stvarno pravico (stvarna služnost, užitek, raba, služnost stanovanja, stvarno breme, nadaljnje hipoteke), zastavljena nepremičnina ali njeni deli pa so lahko tudi predmet obligacijskih pravic (zlasti najema ali zakupa). Glede na pojasnjeno obremenitev s hipoteko ne pomeni, da prva tožnica s svojim premoženjem (nepremičninama) ne more razpolagati. Razpolaganje s premoženjem ne pomeni le njegove prodaje, temveč je treba razpolaganje razumeti in razlagati tudi na način, kot je bil pojasnjen zgoraj.