Ob ugotovitvi neustavnosti ZPIZ-1 je Ustavno sodišče RS določilo tudi način izvršitve svoje odločbe. To pa je za odločitev v zadevi edino relevantno. Ob tem, ko je tožencu naložilo izdajo odločbe o novi odmeri pokojnine, je izrecno določilo, od kdaj naprej takšna odločba učinkuje. Kot pravno podlago za ponovno odmero pokojnine je Ustavno sodišče RS uporabilo prav določbo 183. člena ZPIZ-2. Po stališču pritožbenega sodišča odločba Ustavnega sodišča RS in niti 183. člen ZPIZ-2 ne dajeta pravne podlage za to, da bi bil tožnik do novo odmerjene oziroma višje starostne pokojnine upravičen vse do upokojitve, to je od 1. 3. 1997 dalje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00019293
ZFPPIPP člen 141, 141/2, 141/2-1, 200, 200/2, 219, 219/2, 219/3, 221b, 221d, 221e. OZ člen 50. ZGD-1 člen 527.
razveljavitev poenostavljene prisilne poravnave - izpodbojni razlog - goljufiv način - goljufiv namen - poslovna odločitev - finančno prestrukturiranje - prenos dejavnosti na by pass podjetje - navidezna (simulirana) pogodba - ničnost pogodbe - dolgoročno posojilo - vzpostavitev fiktivne terjatve upnika do dolžnika - povezana družba
Razlog, da je bila poenostavljena prisilna poravnava (v nadaljevanju: PPP) sprejeta na goljufiv način je, če je dolžnik upnikom napačno (lažno) prikazal svoj finančni položaj in poslovanje, in sicer zlasti, če je lažno prikazal, da je insolventen. Razlog, da bi bila PPP sprejeta na goljufiv način, bi tudi lahko bila fiktivno vzpostavljena terjatev upnika, na podlagi te terjatve pa bi ta upnik z odločilno glasovalno pravico v postopku PPP dosegel, da bi bila PPP izglasovana, ostali upniki pa bi bili prikrajšani za celotno poplačilo svojih terjatev.
Kakšen je bil namen prenosa sredstev, je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi pravilno ugotovljeno. Šlo je za finančno prestrukturiranje tožene stranke zato, da bi tožena stranka naprej uspešno poslovala.
Tudi, če bi tožena stranka res prejela vsa sredstva brezplačno, bi bili upniki tožene stranke kvečjemu v bistveno boljšem položaju, ker bi lahko glede na prenos vseh sredstev, utemeljeno pričakovali poplačilo svojih terjatev v skladu s pogoji PPP.
neuspešen rubež - predlog za ponovni rubež premičnin - rok za predlog za ponovni rubež - ustavitev izvršbe - nadaljevanje izvršbe
Predlog za ponovni rubež, ki ga ZIZ zahteva v tretjem odstavku 88. člena ZIZ, pomeni aktivno ravnanje upnika, ki je pogoj za ponovno opravo rubeža. V primeru, da upnik v situaciji, kot je podana, predloga za ponovni rubež ne poda, nastopi posledica iz tretjega odstavka 88. člena ZIZ, t.j. ustavitev izvršbe, saj predlog za ponovni rubež predstavlja pogoj za nadaljevanje izvršbe.
Glede na navedeno in jasno zakonsko določbo o ustavitvi izvršbe v primeru neaktivnosti upnika so neupoštevne tudi pritožbene navedbe upnika, da bi se izvršiteljica lahko odločila na nasilni vstop, če bi pridobila dovoljenje sodišča in glede obročnega plačila terjatve, saj tudi odlog izvršbe ne vpliva na tek zakonskih rokov, ki so prekluzivni in nepodaljšljivi.
Ni na tožniku dokaznega bremena v zvezi s tem, da je dosegel pričakovane rezultate dela, pač pa je v prvi vrsti na delodajalcu dokazno breme v zvezi s tem, kaj sploh se od delavca pričakuje oziroma, kakšni so (bili) pričakovani rezultati dela in česa od pričakovanega delavec ne dosega (da lahko sploh dokazuje nasprotno) ter nato še, kakšne so možne posledice v zvezi s tem (npr. izračun plače).
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - postopek odpusta obveznosti stečajnega dolžnika - ponoven predlog za odpust obveznosti - namen odpusta obveznosti - vestnost in poštenost - preizkusna doba - vštevanje preizkusne dobe - ovire za odpust obveznosti - pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu - kaznivo dejanje zatajitve - pravnomočna kazenska sodba
S sklepom z dne 18. 9. 2015 je sodišče prve stopnje dolžnikovemu predlogu za začetek postopka odpusta obveznosti ugodilo izključno iz razloga, ker podatkov o tem, da je v obdobju od junija 2015 do 10. 9. 2015 (kar je po vložitvi predloga za odpust obveznosti), kot izhaja iz citirane pravnomočne kazenske sodbe, storil kaznivo dejanje zoper premoženje, še ni imelo. Iz tega sledi, da do začetka postopka odpusta obveznosti ob izdaji sklepa z dne 18. 9. 2015 sploh upravičen ni bil. S tem, ko je sodišče prvotni postopek odpusta obveznosti dolžniku ustavilo je bilo doseženo le stanje, kakršno bi bilo, če bi sodišče ob izdaji prvega sklepa vedelo za nečedne dolžnikove posle. Zato je neutemeljeno pritožbeno stališče, da bi se moral tisti del preizkusnega obdobja, ki ga je dolžnik po tem sklepu prestal, všteti v preizkusno obdobje določeno z drugim sklepom o odpustu obveznosti. Tako pritožbeno stališče predstavlja obid zgoraj citiranega prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP in 1. točke drugega odstavka istega člena.
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-2, 16, 32, 32/1. ZIZ člen 62. ZPP člen 441.
sodna taksa - sodna taksa za tožbo - nastanek taksne obveznosti za tožbo - taksa glede na vrednost spornega predmeta - trenutek začetka pravdnega postopka kot nadaljevanje izvršilnega postopka - delni umik tožbe - sprememba vrednosti spornega predmeta med postopkom - pravilna odmera sodne takse
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v situacijah, ko se pravdni postopek začne kot nadaljevanje izvršilnega postopka v primeru obrazloženega ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi, treba šteti, da se pravdni postopek začne s pravnomočno razveljavitvijo dovolilnega dela sklepa o izvršbi. V obravnavanem primeru je torej ob začetku pravdnega postopka vrednost spornega predmeta znašala 26.460,00 EUR, tožeča stranka pa je šele po nastopu pravnomočnosti razveljavitvenega sklepa in torej po začetku pravdnega postopka z vlogo tožbo oziroma predlog za izvršbo delno umaknila. Po prvem odstavku 32. člena ZST-1 pa v primeru spremembe vrednosti predmeta med postopkom, ostane podlaga za odmero sodne takse prvotna vrednost. Sodišče prve stopnje je zato pri odmeri zadevne sodne takse pravilno upoštevalo prvotno vrednost spornega predmeta, to je 26.460,00 EUR.
URS člen 56, 56/1. ZZZDR člen 4, 124, 124/1, 124/2.
razmerja med starši in otroki - preživninska obveznost otrok do staršev - dolžnost preživljanja staršev - zadostna sredstva za preživljanje - neizpolnjevanje preživninske obveznosti iz neupravičenega razloga
Ustava RS otrokom zaradi njihove ranljivosti in nebogljenosti zagotavlja posebno varstvo in skrb (prvi odstavek 56. člena URS). Pri tem morajo biti starši tisti, ki za to nosijo glavno odgovornost. Otrokove koristi morajo biti njihova poglavitna skrb. ZZZDR v 4. členu določa, da imajo starši pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok. Tožnik, ki svoje preživninske obveznosti po toženčevi polnoletnosti ni izpolnjeval, do takrat pa jo je izpolnjeval le pod prisilo, ki ni skrbel za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojega otroka in se, kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka sodišča prve stopnje, nikoli ni zanimal za toženčev razvoj, ne more od njega utemeljeno zahtevati preživljanja.
preklic pogojne obsodbe - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi
Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da vzrok neizpolnitve posebnega pogoja na strani obsojenke ni v objektivnih okoliščinah, ki bi jih, kljub pripravljenosti izpolniti svojo obveznost, onemogočale izpolnitev obveznosti, temveč je vzrok neizpolnitve posebnega pogoja v obsojenkinem nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic.
ZZZDR člen 103, 103/1, 123, 123/1, 123/2, 129, 129a.
določitev preživnine - preživninska obveznost staršev - preživninske potrebe mladoletnih otrok - preživninske sposobnosti staršev - materialne in pridobitne možnosti zavezanca - neupoštevanje otroškega dodatka - porazdelitev preživninskega bremena
Ocena preživljalskih zmožnosti staršev mora biti realna, a se presoja dokaj strogo. Upoštevati je treba ne le dejanske materialne in pridobitne sposobnosti (129. člen ZZZDR), ampak tudi potencialne dohodke, ki bi jih s svojimi sposobnostmi lahko pridobili, pa jih morda ne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OKOLJSKO PRAVO
VSM00021545
URS člen 22, 26. OZ-UPB1 člen 133, 133/3, 179, 179/1. ZVO-1 člen 9, 11, 11/5. ZZelP člen 11, 11a, 11b, 11c. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (2005) člen 2, 2/1, 7, 7/2. Uredba o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju (2004) člen 2, 2/1.
vmesna sodba - duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega okolja - preseganje mejnih vrednosti - prekomerne imisije - odškodninska odgovornost povzročitelja - primarna in subsidiarna odgovornost - odškodninska odgovornost države
Res je, da je sodna praksa zavzela načelno stališče, da je preseganje mejnih oziroma kritičnih vrednosti hrupa po Uredbi mogoče subsumirati pod pravni standard škode, ki presega običajne meje iz tretjega odstavka 133. člena OZ, vendar je pri tem izpostavila tudi, da je standard običajne meje pravni standard, ki ga mora zapolniti sodišče v vsakem konkretnem primeru, pri čemer upravni predpis (Uredba) o dovoljeni količini emisij predstavlja zgolj orientacijo pri zapolnjevanju tega standarda, saj je treba upoštevati, da življenje v urbanem okolju terja od posameznika ustrezno prilagoditev in toleranco do emisij (hrupa, vibracij, onesnaženosti zraka, ipd.). Pri opravljanju splošno koristne dejavnosti je namreč potrebno vedno najti pravično ravnovesje med nasprotujočimi si interesi posameznika in širše skupnosti, kajti sodobno življenje je obdano z nevšečnostmi.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 43, 44, 45, 49.. ZZVZZ člen 23.
zdraviliško zdravljenje
Tožnik je opravil zdraviliško zdravljenje v termah v spornem obdobju, ker je dosegel izboljšanje subjektivnega in funkcionalnega stanja, saj je ob odpustu hodil brez bergel in brez šepanja, bolečine in otekanje nog so se zmanjšale, popravila se je gibljivost skočnih sklepov, kar vse kaže tudi na to, da je pri tožniku šele po zdraviliškem zdravljenju v termalnem zdravilišču prišlo do celostne medicinske rehabilitacije.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00020947
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 150.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - objektivna odgovornost - nepazljivost oškodovanca
Tožniku je pri sestopu s komorne ogrevne peči zdrsnilo in si je pri tem poškodoval desno koleno. Delo, pri katerem se je poškodoval tožnik, to je upravljanje komorne ogrevne peči na višini 70 cm, pri čemer tožnik ni bil izpostavljen vroči površini, na katero bi moral stopiti, ni nevarno delo, pri katerem je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Zato ni podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo.
Tožnik je toženi stranki očital, da mu ni zagotovila ustrezne osebne varovalne opreme, to je delovnih čevljev z ustreznim podplatom, odpornim na visoke temperature, oziroma mu zaščitnih čevljev, kljub izrabljenosti podplatov, na njegov poziv ni zamenjala. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so imeli varovalni čevlji, ki jih je tožnik nosil na dan škodnega dogodka, izpolnjene zahteve glede protidrsnosti podplata in so predstavljali ustrezno osebno varovalno opremo, je pravilno zaključilo, da očitek o neustreznosti obutve ni utemeljen. Pravilno pa je zavrnilo tudi tožnikov očitek, da mu tožena stranka na njegov poziv ni zamenjala obrabljenih čevljev, saj za zamenjavo, glede na ugotovitev izvedenke o ustreznosti tožnikovih čevljev, ni bilo potrebe. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev in ocene sodne izvedenke, da je bil najverjetnejši vzrok zdrsa v tožnikovi nezadostni pazljivosti pri sestopu z voza komorne ogrevne peči, pri čemer je tudi natančno in prepričljivo pojasnila mehanizem tožnikovega padca, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je vzrok za nezgodo izključno v tožnikovi nepazljivosti pri sestopu, v zvezi s katerim toženi stranki ni mogoče očitati krivdne odgovornosti.
vdovska pokojnina - obnova postopka - zavrženje predloga - rok za vložitev predloga - novo dejstvo ali nov dokaz
Iz listinskega dokaznega gradiva izhaja, da je predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 15. 5. 2013, vložen 14. 4. 2017. Torej po preteku triletnega objektivnega roka iz 4. odstavka 263. člena ZUP-a, ki se je iztekel 5. 6. 2016. Uveljavljano izredno pravno sredstvo je že iz tega razloga zakonito zavrženo.
Sicer pa v predlogu ni bilo navedeno nobeno novo dejstvo ali predlagan nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP-a, ki bi obstajal ob smrti zavarovanca leta 1992. Ni bilo zatrjevano niti dokazovano, da bi bila tožnica ob moževi smrti popolnoma nezmožna za delo, ali da bi to postala v enem letu po njegovi smrti. Zdravstvene težave, ki ob izdaji odločbe 15. 5. 2013 niso obstajale, temveč naj bi se pojavile šele po štirih letih, ne predstavljajo novih dejstev, niti medicinski izvidi iz leta 2018 novih dokazov v smislu navedene določbe ZUP. Tovrstna dejstva pravno niso relevantna, saj ne morejo predstavljati obnovitvenega razloga po navedeni določbi ZUP-a.
Sodišče prve stopnje je zaradi nerazčiščenih spornih vprašanj, ne da bi odpravilo odstopanja med različnima mnenjema invalidskih komisij, najmanj preuranjeno zaključilo, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti in posledično na podlagi dejstva, da tožnica še ni dopolnila 65 let starosti, tožbeni zahtevek zavrnilo.
sorazmerni del starostne pokojnine - zavrženje zahteve stranke - pravnomočno razsojena stvar
Pravna podlaga za rešitev obravnavane zadeve je podana v 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP. Po navedeni določbi ZUP-a se zahteva stranke zavrže, če se o isti upravni stvari že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, oziroma je bila izdana zavrnilna odločba pa se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.
Ker je bila tožnikova zahteva za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine že pravnomočno zavrnjena, ob ponovni zahtevi pa je imel še vedno dopolnjenih le 13 let, 4 mesece in 29 dni zavarovalne dobe, se dejansko stanje zagotovo ni spremenilo. Spremenila se ni niti relevantna pravna podlaga, in sicer 1. odstavek 27. člena ZPIZ-2, po katerem lahko zavarovanec pri starosti 65 let, pridobi pravico do starostne pokojnine, če ima dopolnjenih najmanj 15 let zavarovalne dobe. Z novo zahtevo je bilo pravilno postopano po 129. členu ZUP-a, zato pritožba zoper zavrnilno sodbo ne more biti uspešna.
Res je sicer, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnika 5. 12. 2017, ta pa je tožbo umaknil 6. 7. 2018, vendar to ne pomeni, da tožnik tega dela tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu.
Pravda zaradi ugotovitve neveljavnosti oporoke ni potrebna, saj je s citiranima sodbama ugotovljena dedna nevrednost pritožnika tudi iz razloga, ker je ponaredil zapustničino oporoko, dedno nevredna oseba pa ne deduje niti na podlagi zakona niti na podlagi oporoke (126. člen ZD). Ponarejena oporoka pa ne more biti podlaga za dedovanje, ker je neveljavna. Le zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pa imajo pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja.
bistvena kršitev določb postopka - vpogled v javne evidence po uradni dolžnosti - procesna sposobnost
Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča ravnalo v skladu z določbo 80. člena in prvega odstavka 274. člena ZPP s tem, ko je po uradni dolžnosti vpogledalo v podatke Ajpes. Po uradni dolžnosti je bilo dolžno preveriti obstoj toženčeve procesne sposobnosti in ali je podana pravna korist tožnika za vloženo tožbo.
S tem, ko je sodišče prve stopnje samo zbralo dokaze o razdaljah med kraji, ki jih je tožnik navajal kot relacijo toženčevega zasledovanja, katerih pa toženec ni prerekal in časovno oddaljenostjo med njimi ter s tem ugotovilo trajanje tožnikovega strahu zaradi toženčevega ravnanja v času deset minut in ne v času petnajst minut, kot je izpovedal tožnik, je ravnalo v toženčevo korist. Toženec se v tem delu pritožuje v lastno škodo, očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
pritožba zoper sklep o stroških - stroški postopka po obračunu izvršitelja - pravni interes za pritožbo - pomanjkanje pravnega interesa
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo le o višini stroškov izvršitelja za hrambo premičnin. Sodišče prve stopnje pa sploh še ni odločilo o predlogu tožeče stranke, s katerim je tožeča stranka predlagala sodišču, da naloži toženi stranki, da ji povrne stroške nadaljnje hrambe zarubljenih premičnin. Že iz tega razloga tožena stranka, kateri z izpodbijanim sklepom sploh še ni bilo naloženo plačilo izvršiteljevih stroškov, ni imela pravnega interesa za pritožbo. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrglo kot nedovoljeno.
plačilo razlike plače - vabilo na narok - pravica do izjave - bistvena kršitev določb postopka
Tožnici je bila kršena pravica do izjave oziroma do sodelovanja v postopku, s tem, ko je sodišče prve stopnje spornega dne opravilo narok za glavno obravnavo v njeni odsotnosti, čeprav nanj ni bila pravilno oziroma sploh ni bila vabljena. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.