pogoji za vrnitev v prejšnje stanje - podaljšanje roka za opravo procesnih dejanj - dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje - postopek z obdolžilnim predlogom
V skladu s 3. alinejo prvega odstavka člena 67 ZP-1 se glede rokov v postopku o prekršku uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ta pa v VIII. poglavju v členih 89 do 91 uzakonja procesni institut vrnitve v prejšnje stanje, ki obdolžencu, ki iz upravičenih razlogov zamudi rok za napoved pritožbe ali rok za pritožbo zoper sklep o varnostnem ukrepu ali vzgojnem ukrepu ali pa o odvzemu premoženjske koristi, dovoli sodišče vrnitev v prejšnje stanje tako, da bodisi napove pritožbo oziroma da vloži pritožbo, če v 8-ih dneh po prenehanju vzroka, zaradi katerega je zamudil rok, vloži prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in obenem z njo tudi napove pritožbo oz. odda pritožbo, o takšnem predlogu pa vselej odloča sodišče, pred katerim teče postopek. Povedano pomeni, da je ta procesni institut namenjen le obdolžencu, ne pa državnemu organu in izključno v primeru zamude glede vložitve napovedi pritožbe oz. pritožbe zoper sodbo in drugih v členu 89 ZKP navedenih primerih, zato je že iz tega razloga pritožbeno uveljavljani predlog za vrnitev v prejšnje stanje glede zamude roka v zvezi z dopolnitvijo obdolžilnega predloga, neupošteven.
Glede na takšno poslovanje prekrškovnega organa, ki prvega sodišča tudi ni obvestil z zapleti v zvezi s pridobivanjem manjkajočih podatkov iz tujine in s tozadevnim podaljšanjem roka, je prvostopno sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča ravnalo pravilno, ko je tako nepopoln obdolžilni predlog zavrglo, kar je v izpodbijanem sklepu tudi ustrezno pojasnilo, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je takšen sklep prvostopnega sodišča obremenjen z bistvenimi kršitvami določb postopka o prekršku (8. točka prvega odstavka člena 155 ZP-1), česar pritožba tudi ni ustrezno argumentirala.
Ne glede na sprejeto odločitev prvostopnega sodišča pa je pojasniti, da sme kljub zavrženju obdolžilnega predloga prekrškovni organ vse do zastaranja prekrškovnega pregona vložiti nov obdolžilni predlog, saj za sklep o zavrženju obdolžilnega predloga ne velja ″ne bis in idem″ niti ″res iudicata″, kajti prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom sprejelo le procesno odločitev, ko je nepopoln obdolžilni predlog zavrglo, ni pa presojalo utemeljenosti tako vloženega obdolžilnega predloga, kar prekrškovnemu organu omogoča ponovno vložitev le-tega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00019719
ZNIRPJU člen 2, 2/1, 3, 3/2, 3/4. OZ člen 288, 299. ZOFVI člen 81, 81/1. ZZ člen 48, 48/2.
osebe javnega prava - osnovna šola - plača - plače javnih uslužbencev - odprava plačnih nesorazmerij - odprava nesorazmerij v osnovnih plačah - obseg sredstev za izplačilo plač - vračunavanje obresti in stroškov - zamuda dolžnika
26. tožnica je denarni znesek, ki je bil potreben za odpravo plačnih nesorazmerij, pravočasno zahtevala od tožene stranke, namreč 31. 1. 2014. Ker tožena stranka do 1. 3. 2014 potrebnega denarnega zneska ni izplačala, je bila s 1. 3. 2014 sama v zamudi (299. člen OZ).
obnova postopka - obnova postopka pred višjim sodiščem - predlog za obnovo postopka - nedovoljenost predloga za obnovo postopka - pravni interes za obnovo postopka - nova dejstva in novi dokazi kot obnovitveni razlog
Toženec nima več pravnega interesa za obnovo postopka pred pritožbenim sodiščem, saj je bila sodba pritožbenega sodišča razveljavljena. To pomeni, da ne obstaja (več) situacija oziroma pogoj v pomenu 394. člena ZPP, da gre za postopek, ki bi bil s sodno odločbo pravnomočno končan. Pritožbeno sodišče je zato zavrglo toženčev predlog za obnovo postopka kot nedovoljen (drugi odstavek 401. člena v zvezi s prvim odstavkom 346. člena ZPP).
ZST-1 člen 3, 3/10, 34a, 34a/6. ZIZ-UPB4 člen 15, 38, 38/6. ZPP-UPB3 člen 156, 156/1.
odločitev o ugovoru zoper plačilni nalog - več taksnih zavezancev - ena sodna taksa - sodna taksa za ugovor - solidarno (nerazdelno) plačilo - zavrnitev zahteve za povrnitev pritožbenih stroškov
Vsi trije dolžniki so ugovor vložili v isti vlogi (iz vsebine ugovora je razvidno tudi, da so ugovorni razlogi za vse tri dolžnike enaki) in je zato dejansko uveden samo en postopek, kar pomeni, da se plača samo ena sodna taksa.
ZKP člen 4, 8. ZP-1 člen 67, 155, 155/1, 155/1 - 4. Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih člen 2.
pravica do uporabe lastnega jezika - postopek o prekršku - pravica do tolmača
Pravica do uporabe lastnega jezika v postopku je uzakonjena tudi v Direktivi 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. 10. 2010 glede pravice do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih, ki je sprejela skupna minimalna pravila, ki se uporabljajo v EU pri tolmačenju in prevajanju v kazenskih postopkih ter v postopkih za izvrševanje Evropskega naloga za prijetje, veljati pa je pričela 15. novembra 2010. Iz te Direktive izhaja (člen 2), da države članice zagotovijo, da se osumljencem ali obdolžencem, ki ne govorijo ali pa ne razumejo jezika zadevnega kazenskega postopka, nemudoma zagotovi tolmačenje med kazenskim postopkom pred preiskovalnimi in drugimi sodni organi, vključno med policijskim zaslišanjem, med zaslišanji pred sodiščem in na kateremkoli potrebnem vmesnem zaslišanju. Države članice tudi zagotovijo, da je, kadar je to potrebno, za zagotovitev pravičnega postopka na voljo tolmačenje za komuniciranje med osumljenci ali obdolženci ter njihovimi pravnimi svetovalci glede zaslišanj v postopku ali vložitve pritožbe ali drugih prošenj v postopku.
Predmetni postopek je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pokazal, da prvostopno sodišče v predmetnem prekrškovnem postopku ni storilo vsega, da bi obdolžencu zagotovilo uresničevanje njegove pravice, da v predmetnem prekrškovnem postopku spremlja postopek v svojem jeziku. Kot pravilno opozarja pritožba, je obdolženec že pred podajo svojega zagovora sodišče seznanil, da slabo razume slovenski jezik, po podanem pravnem pouku, da pa lahko uporablja v postopku svoj jezik in da ima celo pravico do ustnega prevajanja tistega, kar sama navaja, oziroma kar navajajo drugi, pa je v zapisniku o njegovem zaslišanju izostala njegova izjava o tem, ali decidirano zahteva prevajanje samega postopka in prevajanje listin, oziroma drugega ključnega dokaznega gradiva oz. se temu odpoveduje.
ZIZ v 197. členu izrecno našteva, katere terjatve imajo prednost pri poplačilu zneska, dobljenega s prodajo, ter določa vrstni red plačila teh terjatev. Določbe ZIZ se v tem postopku, ko se opravlja poplačilo iz kupnine, pridobljene s prodajo nepremičnine, upoštevajo kot določbe lex specialis, zato le določbe ZIZ predstavljajo materialno pravo. Po gramatikalni razlagi 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ (primerjaj tudi 1. člen in 1. točko 16. člena ZIZ) je med prednostne terjatve (med drugim) šteti terjatev prispevkov za socialno zavarovanje, zapadlih za zadnje leto, zakonske zamudne obresti od teh pa nimajo narave prednostnega poplačila, saj tega 197. člen ZIZ izrecno ne določa. Glede na posebno ureditev poplačila prednostnih terjatev, ko upniku v izvršilnih postopkih sploh ni treba sodelovati, temveč terjatve prispevkov za socialno zavarovanje lahko zgolj priglasi, in ima že s tem prednost pred terjatvami upnikov iz 198. člena ZIZ, npr. pred terjatvami zastavnih upnikov (primerjaj tudi obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-47/15-8 z dne 24. 9. 2015), je zakonodajalec dal prednost le terjatvam prispevkov za socialno zavarovanje kot osnovam, ne pa tudi zakonskim zamudnim obrestim, kot akcesorni terjatvi (pa čeprav se po četrtem odstavku 3. člena ZDavP-2 tudi obresti štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni s tem zakonom drugače določeno), zato je določbo 197. člena ZIZ v obravnavanem delu treba upoštevati tako, kot je zapisana, in ne z razlago širiti njenega dometa, kot to stori pritožnica. Na ta način ni zanikana akcesornost zakonskih zamudnih obresti, temveč je le posebej prirejena v izvršilnem postopku. Sklicevanje pritožnice na 93. člen ZDavP-2 je tako v zvezi s prednostjo pri poplačilu po 197. členu ZIZ neutemeljeno. Da se terjatve upnikov obračunajo po stanju na dan razdelitvenega naroka (drugi odstavek 208. člena ZIZ), pa tudi še ne pomeni, da se kot prednostne poplačajo tudi obresti (tako sklep VSL II Ip 3041/2015, primerjaj tudi sklepa VSL I Ip 1405/2010 ter II Ip 301/2015).
Izvedenska mnenja o invalidnosti, pri kateri gre v bistvu za ocenjevanje preostale delovne zmožnosti, morajo biti podana v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj, ob upoštevanju tudi zakonsko predpisane definicije invalidnosti. Iz teh razlogov priporočila lečečih specialistov ne morejo biti odločilna, v kolikor niso podkrepljena tudi s funkcijskim statusom, kot je v obravnavani zadevi. Ob ugotovljenem funkcijskem statusu tožnice, upoštevajoč prepričljivo dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča, tudi po oceni pritožbenega sodišča v tej zadevi ni prišlo do spremembe v stanju invalidnosti oziroma je pri tožnici še vedno podana preostala delovna zmožnost v okviru dosedaj ugotovljene invalidnosti.
Ni mogoče slediti stališču pritožbe, da bi bil pogoj ogrožanja izpolnjen šele, v kolikor bi se katera od ogrožajočih situacij uresničila. Grožnja varovanih dobrin obstaja in je resna ter izhaja iz konkretnih dejanj nasprotnega udeleženca, ki predstavljajo nevarnost zanj in za okolico.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00022302
ZKP člen 105,105/2,371,371/1,371/1-11, 371/2. KZ-1 člen 206,206/1.
kaznivo dejanje ropa - premoženjskopravni zahtevek - nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje - zavrnitev pritožbe - sostorilstvo
Gleda na to, da v sodbi, s katero je bil soobtoženi spoznan za krivega istega kaznivega dejanja, oškodovancu premoženjskopravni zahtevek ni bil prisojen, plačila premoženjskopravnega zahtevka pa tudi ni mogoče naložiti neznanemu sostorilcu, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je premoženjskopravni zahtevek naložilo v plačilo obtoženemu. Zato očitano nasprotje ni podano. Pritožnik v pritožbi podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, sprejete in utemeljene v izpodbijani sodbi. Ker pa izpostavlja le posamične navedbe oziroma stavke iz izpodbijane sodbe, spregleda pa celotno obrazložitev oziroma spregleda, da sodišče prve stopnje presoje ni opravilo le na podlagi posamičnih dokazov (dejstev in okoliščin), ki jih izpostavlja pritožnik, ampak tudi na podlagi ter v povezavi z drugimi dokazi (dejstvi in okoliščinami), je zato, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ob pravilni dokazni oceni v skladu s prvim odstavkom 18. člena in drugim odstavkom 355. člena ZKP, mogoče sprejeti le zaključke, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in jih utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi.
ZSDP-1 člen 79, 79/1, 79/2, 79/3.. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (2014) člen 6, 6/1, 6/2.
dodatek za nego otroka
Po sodni praksi pritožbenega sodišča so starši za otroka z boleznijo, ki je določeno v Seznamu hudih bolezni, ki potrebuje posebno nego in varstvo po 6. členu Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, upravičeni do dodatka za nego in varstvo otroka v višjem znesku.
ZPIZ-2 člen 15, 15/1, 22, 22/2, 116, 406.. ZUP člen 129, 129/¸, 129/1-4, 279, 279/1, 279/1-6.. ZMEPIZ-1 člen 115a, 115b.
lastnost zavarovanca - samostojni podjetnik - izvzem iz zavarovanja - dvojni status
Glede tolmačenja določbe 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2 je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ta v tej zadevi ni uporabljiv in za tožečo stranko ne velja. Velja le za upokojence s t.i. dovoljenim dvojnim statusom. Tožnik v času veljavnosti ZPIZ-1, to do 31. 12. 2012 ni bil uživalec pokojnine. Bil je obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan iz naslova družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe in je imel registrirano tudi samostojno dejavnost. Obveznost ureditve zavarovanja na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti je zanj nastala po prenehanju statusa zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe. Ne gre torej za situacijo, ko bi v času, ko je bil dvojni status dovoljen po ZPIZ-1, tak dvojni status tožnik imel. Tožnik je pridobil pravico do starostne pokojnine po 1. 1. 2013, ko je že veljal ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo tožeči stranki, da je bil namen prehodne določbe 406. člena ZPIZ-2 v tem, da se osebam, ki so imele ob uveljavitvi ZPIZ-2 zaradi t.i. izvzema iz zavarovanja sočasno dvojni status, status uživalca pokojnine in samozaposlene osebe, zagotoviti prehodno obdobje za uskladitev zatečenega stanja z novo ureditvijo, ko se morajo upokojenci, ki opravljajo samostojno dejavnost, odločiti, ali bodo še naprej opravljali dejavnost ali pa se bodo upokojili. To potrjuje tudi umestitev te določbe med prehodne določbe, ki sicer ne bi bile potrebne oziroma smiselne. Izhaja pa tudi iz 115.a in 115.b člena ZMEPIZ-1, ki ureja uskladitev statusa samozaposlenih oseb, ki so bile 31. 12. 2012 uživalci pokojnine, pa niso imele urejenega izvzema iz zavarovanja.
ustavitev postopka - odločitev o pravdnih stroških - izbris iz evidence brezposelnih
Prav vprašanje, kdo v socialnih sporih o pravici do in iz socialnih zavarovanj trpi stroške postopka, je v ZDSS-1 določeno drugače kot v ZPP. Tako je v 68. členu izrecno določeno, da v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva krije zavod svoje stroške ne glede na izid postopka (prvi odstavek). Stranka mora nasprotni stranki povrniti stroške le, če jih je povzročila z zavlačevanjem postopka, zavajanjem sodišča ali kako drugače po svoji krivdi, ali če so nastali po naključju, ki se je njej primerilo (tretji odstavek). Gre za odstop od splošnega pravila o priznavanju stroškov postopka, ki ga določa ZPP, zaradi česar je pri odločanju o stroških postopka, glede na to, da gre v konkretnem primeru za spor o pravici do in iz obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti, tudi za primer umika tožbe, potrebno uporabiti določbo 68. člena ZDSS-1 in ne določbe prvega odstavka 158. člena ZPP. Torej tudi v primeru, ko gre za umik tožbe tožeča stranka ni dolžna toženi stranki povrniti stroškov postopka, ampak svoje stroške krije zavod oziroma tožena stranka.
Dejstvo, da je tožnik prejel plačilo s strani tožene stranke spornega dne, tožbo pa je v celoti umaknil več kot šest mesecev kasneje, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje, razen soglasje k umiku tožbe.
Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o bistvenosti besede "Vrtovčan" v znamki tožeče stranke, v obravnavanem primeru obstaja verjetnost zmede v javnosti zaradi enakosti ali podobnosti blaga in podobnosti med znamko/znakom tožeče stranke in znakom, ki ga uporablja tožena stranka, ne glede na dejstvo, da ima izraz "Vrtovčan" šibak razlikovalni učinek. Primerjana znaka sta namreč v bistvenem delu povsem enaka, razlike med njima pa so po ugotovitvah sodišča prve stopnje nebistvene. Slovenski potrošnik bi ob uporabi istega imena "Vrtovčan" za enako vrsto vina gotovo mislil, da oba proizvoda izvirata od istega proizvajalca. Nepravilno bi bilo zanemariti dejavnik podobnosti znamk v korist dejavnika, ki temelji na šibkem razlikovalnem učinku prejšnje znamke, saj to ne bi bilo v skladu z naravo celovite presoje, ki jo je treba napraviti pri presoji verjetnosti zmede v javnosti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - obrazložitev odpovedi - ekonomski razlog
Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavljala izključno ekonomski razlog, in sicer da dela, ki ga je opravljala pritožnica zaradi upada poslovanja, ne potrebuje več. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi tožena stranka morala izvesti reorganizacijo delovnega procesa in ukiniti delovno mesto tožeče stranke. Delodajalec mora v sodnem postopku dokazati le, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi resničen, nima pa sodišče v skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse pristojnosti presojati smotrnosti poslovnih odločitev delodajalca, kar neutemeljeno zatrjuje pritožba.
Tožena stranka je pri odločitvi, kateremu delavcu delovno razmerje preneha, uporabila zakonit kriterij in sicer, katerega delo bo najlažje pogrešila oziroma ga predodelila drugim delavcem.
Res je sicer, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnice 4. 8. 2017 in 5. 12. 2017, ta pa je tožbo umaknila 5. 7. 2018, vendar to ne pomeni, da tožnica tožbe ni umaknila takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo zmotno stališče, da tožnica ni upravičena do povračila stroškov postopka ter da mora povrniti toženi stranki celotne stroške postopka, ker tožbe ni umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka. Pravilno bi moralo sodišče odločiti o stroških na podlagi uspeha v postopku, pri čemer bi moralo šteti, da je tožnica uspela z delom zahtevka, ki ga je tožena stranka prostovoljno izpolnila.
Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnica pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
Po določbi 292. člena ZPP senat lahko med posvetovanjem in glasovanjem sklene, da se končana glavna obravnava začne znova, če je to potrebno, da se dopolni postopek ali razjasnijo posamezna pomembna vprašanja. Ker sklepa o ponovnem odprtju glavne obravnave ni sprejel senat, ki je sprejel odločitev o zaključku glavne obravnave, isti senat pa tudi ni odločal o sami vsebini zadeve, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
dopolnilna sodba - reintegracijski zahtevek - sodna razveza - odločitev o pravdnih stroških - neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela
Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko, sicer transformacija pogodb ne bi bila mogoča. Tožena stranka se je s takšno presojo strinjala, saj zoper sodbo sodišča prve stopnje ni vložila pritožbe. Ker pa neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu strokovni sodelavec ni bilo ovira, da transformacija pogodb ne bi bila možna, to prav tako ne more predstavljati ovire za priznanje delovnega razmerja za naprej v smislu tožničine reintegracije pri toženi stranki. Neizpolnjevanje pogojev za delo, ki ga je tožnica dejansko opravljala več kot dve leti, na podlagi nezakonitih pogodb o zaposlitvi za določen čas, tožena stranka pa je takšno delo tožnice dopuščala, četudi ta ni govorila tekoče angleško in nemško, ni okoliščina, ki bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 118. člena ZDR-1 in zato ne more biti utemeljen razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.
skupno premoženje - deleži zakoncev na skupnem premoženju - določitev deležev na skupnem premoženju - prispevek k nastanku skupnega premoženja
Bistveno je, da med pravdnima strankama ni bilo nobenega dogovora o vlaganjih v skupno premoženje po letu 2012, zato do sprememb solastniških deležev ni moglo priti.