začasna odredba - neznatna škoda - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - načelo sorazmernosti
Kadar se predlagana začasna odredba nanaša na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, praviloma o neznatni škodi ni mogoče govoriti, saj gre za poseg v z ustavo zavarovano zasebno lastnino. Da bi kljub temu šlo za neznatno škodo, mora predlagatelj posebej utemeljiti s konkretnimi okoliščinami zadeve.
Določba 197. člena OZ se nanaša zgolj na poseben primer obogatitve. Ne izključuje niti uporabe 190. člena OZ, posledično niti 193. člena OZ. Obrestovanje zahtevkov na vrnitev neupravičene obogatitve torej ni izključeno niti, če je pravni temelj za zahtevek v 197. členu OZ.
Pravni temelj za obrestovanje je v 193. členu OZ. Zahtevek iz neupravičene obogatitve zapade, ko nastane obogatitev. Zavezanec pa dolguje zamudne obresti od vložitve zahtevka, pri čemer se ne zahteva sodna postavitev zahtevka.
Pravdno sodišče mora upoštevati pravnomočno odločbo v upravnem postopku, in sicer zaradi načela prirejenosti in vezanosti, ki temelji na učinkih pravnomočnosti izrekov aktov upravnih organov.
Glede na to, da je tožena stranka pošiljko z napovedjo pritožbe nedvomno oddala kot priporočeno pošiljko že 6. 11. 2018, se v skladu z drugim odstavkom 112. člena ZPP šteje, da je bila sodišču oddana tega dne, ne glede na to, da je bila zaradi napake pošte odpremljena šele 7. 11. 2018.
predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških - odločanje po sodniku posamezniku
V sklepih z 9. 2. 2018 in 4. 5. 2018 ne gre za odločanje o stroških postopka, pač pa za odločanje o taksni obveznosti, zato ne pride v poštev določilo druge alineje drugega odstavka 366.a člena ZPP, po kateri odloča o pritožbi zoper sklep senat, če gre za odločanje o stroških postopka, če vrednost izpodbijanega dela sklepa presega 800 EUR.
pokojninska doba - zavarovalna doba - zavrženje dela tožbe - protipravno ravnanje državnega organa - odškodninska odgovornost države
Odločilno je torej dejstvo, da je bilo o isti dobi s kasneje izdano pravnomočno odločbo že odločeno. Sodišče torej o enakem zahtevku ne more več odločati. Zato je v tem delu skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP tožba utemeljeno zavržena.
V ustaljeni sodni praksi so izoblikovani standardi za presojo protipravnih ravnanj državnih organov pri izvajanju oblastne funkcije ob izdaji posamičnih upravnih aktov. Vsaka zmotna uporaba materialnopravnega predpisa ali kršitev procesnega prava še ne pomeni protipravnosti ravnanja organa. Potrebna je kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve. Da bi bilo mogoče ravnanje tožene stranke šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Brez razumnega razloga bi moralo odstopati od običajne metode dela ali potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi tako morale jasno kazati, da je tožena stranka pri izvajanju svoje funkcije odstopila od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo njeno ravnanje potrebno šteti za protipravno v smislu standarda za odškodninsko odgovornost.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - opozorilo pred odpovedjo
Kršitve, zaradi katerih lahko delodajalec delavcu redno iz krivdnega razloga odpove pogodbo o zaposlitvi, morajo biti storjene po tem, ko delavec prejme opozorilo pred odpovedjo in le v takem primeru lahko delodajalec uporabi ta institut.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred januarjem 2003 - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - grajeno javno dobro - ugovor javnega dobra - izpodbojna zakonska domneva - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Po prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 velja domneva, da je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po predtranzicijskem in tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče. Ta domneva je izpodbojna: kdor meni, da lastnik stavbe ni postal lastnik njenega pripadajočega zemljišča, lahko dokazuje, da je sam pridobil lastninsko pravico na njem na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa (tretji odstavek 44. člena ZVEtL-1). Občina, na območju katere je stavba, lahko zaradi varovanja javnega interesa v postopku uveljavlja enake zahtevke, kot ostali udeleženci postopka (četrti odstavek 47. člena ZVEtL-1).
dejanska razlastitev - gola lastninska pravica - kategorizacija zemljišča kot javne ceste - zakonske zamudne obresti - višina denarne odškodnine - zamudna sodba
Po ustaljeni sodni praksi, tako ravnanje toženka, ki onemogoča izpolnitev procesnih predpostavk, da bi tožnik prišel do odškodnine zaradi razlastitve v nepravdnem postopku, predstavlja protipravno ravnanje toženke, ki utemeljuje odgovornost toženke po določbah o splošni odškodninski odgovornosti po ZOR oziroma kasneje po OZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00018989
KZ-1 člen 49, 49/2, 228, 228/1. ZKP člen 16, 16/3, 329, 329/4, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372/1-1, 383, 386, 391.
bistvene kršitve določb postopka - kršitev pravice do obrambe - kršitev pravice do izjave - zavrnitev dokaznih predlogov - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - poslovna goljufija - zakonski znak kaznivega dejanja - preslepitev - eventualni naklep
Opis kaznivega dejanja, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe namreč v abstraktnem delu vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 228. člena KZ-1, zatem pa njihovo konkretizacijo, tudi uresničitev zakonskega znaka preslepitve, iz katerega je mogoč sklep, da gre pri obdolžencu za vedenje oziroma zavest, da se je kljub danim zavezam in obljubam, da bodo naročene storitve po izdanih računih plačane, zavedal, da obveznosti ne bodo mogle biti oziroma ne bodo izpolnjene.
Obdolženec je kljub tako slabemu finančnemu stanju, katerega se je dobro zavedal, tudi po 3.3.2016 vse do 16.6.2016 pri oškodovani družbi še naprej naročal storitve in z oškodovano družbo posloval na enak način kot do tedaj, kar pomeni, da se je zavezal, da bo oškodovani družbi naročene storitve tudi plačal, čeprav je vedel, da storitev zaradi slabe finančne situacije, ne bo mogel poravnati. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženec oškodovano družbo preslepil, da je storitve zanj opravila, medtem ko ji obveznosti, kljub prikazovanju, da bodo izpolnjene, ni izpolnil. Pritrditi je prvostopnemu sodišču tudi glede ugotovljene oblike krivde obdolženca, in sicer da je dejanje storil z obliko eventualnega naklepa, saj je kljub zavedanju, da lahko zaradi njegovega preslepitvenega ravnanja za oškodovano družbo nastane škoda, v dejanje privolil.
ZPP člen 278, 278/1, 278/2, 318. SZ-1 člen 103, 103/1, 103/1-4.
pogoji za izdajo zamudne sodbe - obrazloženost odgovora na tožbo - odpoved najemne pogodbe - izpraznitev in izročitev stanovanja - osebni stečaj - vpliv na obseg stečajne mase - pritožbena novota
Toženka sodišču prve stopnje očita formalistično postopanje, ker njenih dveh vlog, ki si nista bili povsem identični, vendar po vsebini enaki, ni upoštevalo kot odgovor na tožbo. Pri odgovoru na tožbo ni bistveno zgolj število izvodov in njihova identičnost, temveč mora biti odgovor tudi vsebinsko obrazložen. Toženka se s svojima vlogama do same tožbe ni opredelila, sodišče je zgolj obvestila, da je v osebnem stečaju.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - obrazložitev odpovedi - ekonomski razlog
Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavljala izključno ekonomski razlog, in sicer da dela, ki ga je opravljala pritožnica zaradi upada poslovanja, ne potrebuje več. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi tožena stranka morala izvesti reorganizacijo delovnega procesa in ukiniti delovno mesto tožeče stranke. Delodajalec mora v sodnem postopku dokazati le, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi resničen, nima pa sodišče v skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse pristojnosti presojati smotrnosti poslovnih odločitev delodajalca, kar neutemeljeno zatrjuje pritožba.
Tožena stranka je pri odločitvi, kateremu delavcu delovno razmerje preneha, uporabila zakonit kriterij in sicer, katerega delo bo najlažje pogrešila oziroma ga predodelila drugim delavcem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00018809
ZZZDR člen 105, 105/1, 106, 106/1. ZPP člen 408, 408, 411.
začasna odredba v družinskih sporih - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - začasna določitev preživnine - nujnost za preživljanje - ureditev stikov otroka s staršem - otrokova korist - vzdrževanje stikov v korist otroka
V družinskih postopkih z regulacijskimi začasnimi odredbami se začasno uredi izjemen položaj, v katerem je otrok tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe. Vsebinski kriterij pri določanju preživnine v začasnih odredbah ni ustrezen življenjski standard, temveč nujno preživljanje. Ker sodišče ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni moglo s stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi bilo nujno preživljanje mladoletne hčere pravdnih strank ogroženo, je tožničin predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na določitev začasne preživnine za mladoletno hčer pravdnih strank, zavrnilo.
Stiki mladoletne hčere pravdnih strank z očetom (tudi v G.) so v njeno korist. Mladoletni deklici so v korist, da vzdržuje kontinuirane stike tudi s tistim od staršev, s katerim ne živi, saj ugoden psihofizični razvoj otroka terja stalno prisotnost obeh staršev v življenju otroka. Pri določanju stikov otroka s staršem, s katerim ne živi in njihovega obsega, je glavno merilo največja otrokova korist, kar je sodišče pri določanju stikov upoštevalo, saj je upoštevalo, da z določenimi stiki deklica ne bo iztrgana iz vsakdanjega okolja in se bo po koncu stikov vrnila k materi. Vikend stiki bodo potekali na naslovu v G. enkrat na dva meseca, tako da deklica ne bo preveč obremenjena z vožnjo.
dopolnilna sodba - reintegracijski zahtevek - sodna razveza - odločitev o pravdnih stroških - neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela
Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko, sicer transformacija pogodb ne bi bila mogoča. Tožena stranka se je s takšno presojo strinjala, saj zoper sodbo sodišča prve stopnje ni vložila pritožbe. Ker pa neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu strokovni sodelavec ni bilo ovira, da transformacija pogodb ne bi bila možna, to prav tako ne more predstavljati ovire za priznanje delovnega razmerja za naprej v smislu tožničine reintegracije pri toženi stranki. Neizpolnjevanje pogojev za delo, ki ga je tožnica dejansko opravljala več kot dve leti, na podlagi nezakonitih pogodb o zaposlitvi za določen čas, tožena stranka pa je takšno delo tožnice dopuščala, četudi ta ni govorila tekoče angleško in nemško, ni okoliščina, ki bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 118. člena ZDR-1 in zato ne more biti utemeljen razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.
ustavitev postopka - odločitev o pravdnih stroških - izbris iz evidence brezposelnih
Prav vprašanje, kdo v socialnih sporih o pravici do in iz socialnih zavarovanj trpi stroške postopka, je v ZDSS-1 določeno drugače kot v ZPP. Tako je v 68. členu izrecno določeno, da v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva krije zavod svoje stroške ne glede na izid postopka (prvi odstavek). Stranka mora nasprotni stranki povrniti stroške le, če jih je povzročila z zavlačevanjem postopka, zavajanjem sodišča ali kako drugače po svoji krivdi, ali če so nastali po naključju, ki se je njej primerilo (tretji odstavek). Gre za odstop od splošnega pravila o priznavanju stroškov postopka, ki ga določa ZPP, zaradi česar je pri odločanju o stroških postopka, glede na to, da gre v konkretnem primeru za spor o pravici do in iz obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti, tudi za primer umika tožbe, potrebno uporabiti določbo 68. člena ZDSS-1 in ne določbe prvega odstavka 158. člena ZPP. Torej tudi v primeru, ko gre za umik tožbe tožeča stranka ni dolžna toženi stranki povrniti stroškov postopka, ampak svoje stroške krije zavod oziroma tožena stranka.
ZPP člen 116, 116/1, 120, 120/1.. ZDSS-1 člen 73, 73/1.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - prevod tujih listin
Tožba ni bila zavržena zaradi ravnanja tožnice v zvezi s prevodom vloge. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je zato nedopusten, saj tožnica ni zamudila roka za opravo procesnega dejanja predložitve overjenega prepisa prevoda listin v tujem jeziku. Sodišče prve stopnje je zato skladno s prvim odstavkom 120. člena ZPP nedovoljen predlog za vrnitev v prejšnje stanje v delu, ki se nanaša na prevod listin, utemeljeno zavrglo.
ZPP v prvem odstavku 116. člena določa, da če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi kasneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega razloga. Tožnica je kot upravičeni razlog navedla le, da dokončne odločbe takrat ni našla, ter da je pričakovala, da bo dokončno odločbo predložila tožena stranka. V tem primeru pa ne gre za opravičljiv razlog. Skladno s prvim odstavkom 73. člena ZDSS-1 je namreč tožeča stranka tista, ki je dolžna predložiti izpodbijani upravni akt v izvirniku ali overjenem prepisu. Na omenjeno je bila tožnica posebej opozorjena kot tudi na posledice, če ne bo predložila zahtevanega upravnega akta.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00019388
ZKP-UPB8 člen 15, 39, 355, 355/2, 371, 371/2.. KZ-1-UPB2 člen 207, 207/1.
pravice obrambe - dokazni predlog - zavrnitev dokaznih predlogov - nepotreben dokaz z izvedencem - alibi obdolženca - izločitev sodnika - sodelovanje v zunajobravnavnem senatu - roparska tatvina - predmet kaznivega dejanja - grožnja z napadom - konkretizacija zakonskih znakov - dokazna ocena izpovedbe prič
Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je identiteta obtoženega De. S., ki naj bi se razjasnjevala z izvedenčevo strokovno obdelavo videoposnetkov kamere, v celoti ugotovljena in pojasnjena z zaslišanjem obeh varnostnikov, njuni izpovedbi pa sta bili po oceni sodišča prve stopnje konsistentni in skladni z dogajanjem na pregledanih videoposnetkih, na katerih samih obrazov ni bilo mogoče razlikovati do stopnje prepoznavnosti, so pa omogočili ugotovitve o dinamiki dogajanja v ključnih trenutkih. Zato je sodišče prve stopnje dokazni predlog po postavitvi izvedenca za videoposnetke kamere pravilno zavrnilo kot nepotreben. Po oceni pritožnika naj bi podatki o baznih postajah potrdili, da obtoženec v kritičnem času ni bil na kraju kaznivega dejanja, ampak doma. Pritožnik spregleda, da obtoženčevo prebivališče in kraj kaznivega dejanja pokriva ista bazna postaja. S predlaganim dokazom torej ne bi bilo mogoče vnesti dvoma v ugotovljena obremenilna dejstva. Predmet kaznivega dejanja roparske tatvine je premična stvar, ki je tuja oziroma ki ni storilčeva last. Zgolj v tem okviru in obsegu opredelitev predmeta roparske tatvine sodi med odločilna dejstva oziroma zakonske znake tega kaznivega dejanja. Zakonsko besedilo podrobnejše označbe oziroma konkretizacije tega zakonskega znaka ne zahteva (razen pri kvalificirani obliki kaznivega dejanja roparske tatvine, ki tudi po naravi stvari terja natančnejšo opredelitev predmeta zaradi ugotovitve njegove večje vrednosti). Sodelovanje v senatu, ki je odločal o pritožbi zoper sklep o uvedbi preiskave, ni ovira za opravljanje sodniške dolžnosti pri sojenju o glavni stvari. Pritožnik ima prav, da so podane določene razlike med tem, kar sta varnostnika povedala v predkazenskem postopku in njunimi izpovedbami pred sodiščem, pri čemer se varnostnika v svojih izjavah razlikujeta tudi med seboj, vendar se razlike nanašajo na okoliščine, ki za presojo obravnavane zadeve niso bistvene. Opis, iz katerega izhaja, da sta obtoženca skupaj z vrečami ukradenih stvari zalotila varnostnika in ga poskušala z ukradenim zadržati do prihoda policije, pa je zato, da ukradeno obdrži in z ukradenim odide stran, obtoženec med prerivanjem z enim od varnostnikov od neznano kje v roke vzel nož, vendar je temu varnostniku uspelo obtoženca obvladati in spraviti na tla, ustrezno konkretizira grožnjo obtoženca varnostnikoma z namenom obdržati ukradeno stvar.
Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o bistvenosti besede "Vrtovčan" v znamki tožeče stranke, v obravnavanem primeru obstaja verjetnost zmede v javnosti zaradi enakosti ali podobnosti blaga in podobnosti med znamko/znakom tožeče stranke in znakom, ki ga uporablja tožena stranka, ne glede na dejstvo, da ima izraz "Vrtovčan" šibak razlikovalni učinek. Primerjana znaka sta namreč v bistvenem delu povsem enaka, razlike med njima pa so po ugotovitvah sodišča prve stopnje nebistvene. Slovenski potrošnik bi ob uporabi istega imena "Vrtovčan" za enako vrsto vina gotovo mislil, da oba proizvoda izvirata od istega proizvajalca. Nepravilno bi bilo zanemariti dejavnik podobnosti znamk v korist dejavnika, ki temelji na šibkem razlikovalnem učinku prejšnje znamke, saj to ne bi bilo v skladu z naravo celovite presoje, ki jo je treba napraviti pri presoji verjetnosti zmede v javnosti.
preklic pogojne obsodbe - rok za preklic pogojne obsodbe - neizpolnitev posebnega pogoja - nepodaljšljivost roka
Glede na to, da se v skladu z drugim odstavkom 62. člena KZ-1 sme pogojno obsodbo v primeru neizpolnitve obveznosti preklicati najpozneje v enem letu po preteku preizkusne dobe, preizkusna doba pa je potekla 4. 3. 2018 in ko obsojencu roka za izpolnitev obveznosti v skladu z določbami 61. člena KZ-1 tudi ni več mogoče podaljšati, se izkaže kot brezpredmeten obsojenčev pritožbeni predlog, da mu sodišče ponovno izreče pogojno kazen in podaljša rok za izpolnitev obveznosti.