Pritožba utemeljeno opozarja, da je dedni dogovor sodna poravnava, ki jo je treba presojati po ZPP. Člen 307 ZPP določa, da je sporazum strank o poravnavi sklenjen, ko stranki, ko prebereta zapisnik o poravnavi, podpišeta ta zapisnik. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda pravda o predmetu, o katerem je bila že prej sklenjena sodna poravnava in če ugotovi, da je že sklenjena sodna poravnava, tožbo zavrže (308. člen ZPP). Sodna poravnava se izpodbija s tožbo in jo lahko izpodbijajo stranke (člen 392 ZPP, ki je veljal v času sklenitve dednega dogovora). Nikakor pa ne more sodišče in to celo brez sodbe, kot utemeljeno opozarja pritožba, dednega dogovora, ki ga je samo dovolilo in se je sodnica podpisala na zapisnik, v obrazložitvah nekih kasnejših sklepov razveljaviti oziroma izreči za ničnega.
Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 poudarilo tudi, da narava in namen pravice do pokojnine ter način njenega uživanja terjajo, da se z veljavnostjo za naprej priznajo pravni učinki odločbe Ustavnega sodišča RS, s katero je bila ugotovljena protiustavnost 4. alineje 46. člena ZPIZ/92, pri vseh zavarovancih, na položaj katerih je vplivala. Odločitev je bila nujna za polno uresničitev odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-392/98 in za zagotovitev enakega obravnavanja s protiustavno ureditvijo prizadetih zavarovancev, ko gre za uresničevanje njihove pravice iz 1. odstavka 50. člena Ustave RS, torej pravice do socialne varnosti. Za izvedbo 3. točke izreka ustavne odločbe št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 je torej po stališču pritožbenega sodišča potrebno upoštevati lastninsko preoblikovanje z notranjim odkupom delnic, ne glede na način vplačila delnic, če so bile vplačane z delom plač. Torej tudi z obveznicami, prejetimi kot del plač, zamenjanimi za delnice. Pritrditi je namreč potrebno pritožnici, da bi drugačno stališče glede izvedbe 3. točke izreka ustavne odločbe, torej da se upošteva le lastninsko preoblikovanje z notranjim odkupom delnic na podlagi vplačila delnic s potrdili za neizplačan del neto izhodiščnih plač iz 25.a člena ZLPP, pomenilo kršitev 14. člena Ustave RS in negacijo pravnih učinkov ustavne odločbe o ugotovitvi protiustavnosti 4. alineje 46. člena ZPIZ.
Tožničina zahteva za novo odmero pokojnine zaradi zmotnega stališča, da se za izvedbo 3. točke izreka ustavne odločbe obveznice, ki so se tožnici izplačale kot osebni dohodek in so bile v postopku lastninskega preoblikovanja A. z vplačilom delnic za notranji odkup zamenjane za delnice, ne upoštevajo,je z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma nezakonito zavrnjena. Zato je bilo potrebno na temelju 351. člena ZPP ob pravilni uporabi materialnega prava prvostopenjsko sodbo spremeniti in razsoditi, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe. Torej izpodbijana posamična upravna akta odpraviti in zadevo vrniti v ponovno upravno odločanje.
dopolnilna sodba - reintegracijski zahtevek - sodna razveza - odločitev o pravdnih stroških - neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela
Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko, sicer transformacija pogodb ne bi bila mogoča. Tožena stranka se je s takšno presojo strinjala, saj zoper sodbo sodišča prve stopnje ni vložila pritožbe. Ker pa neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu strokovni sodelavec ni bilo ovira, da transformacija pogodb ne bi bila možna, to prav tako ne more predstavljati ovire za priznanje delovnega razmerja za naprej v smislu tožničine reintegracije pri toženi stranki. Neizpolnjevanje pogojev za delo, ki ga je tožnica dejansko opravljala več kot dve leti, na podlagi nezakonitih pogodb o zaposlitvi za določen čas, tožena stranka pa je takšno delo tožnice dopuščala, četudi ta ni govorila tekoče angleško in nemško, ni okoliščina, ki bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 118. člena ZDR-1 in zato ne more biti utemeljen razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.
V vtoževanem obdobju med strankama ni bilo sklenjene pogodbe o uporabi avtorskih del ali gospodarske pogodbe, niti ni bilo dogovora o mesečni zapadlosti obveznosti tožene stranke. Ker obveznost nima občasne narave, ni podlage za uporabo triletnega zastaralnega roka.
Ob odsotnosti kakršnihkoli podatkov o dejanskem dolgotrajnem pogodbenem razmerju je sodišče v konkretnih okoliščinah primera primorano zapolniti tarifno praznino z določitvijo višine avtorskega nadomestila ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka 156. člena ZASP-B.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00018989
KZ-1 člen 49, 49/2, 228, 228/1. ZKP člen 16, 16/3, 329, 329/4, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372/1-1, 383, 386, 391.
bistvene kršitve določb postopka - kršitev pravice do obrambe - kršitev pravice do izjave - zavrnitev dokaznih predlogov - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - poslovna goljufija - zakonski znak kaznivega dejanja - preslepitev - eventualni naklep
Opis kaznivega dejanja, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe namreč v abstraktnem delu vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 228. člena KZ-1, zatem pa njihovo konkretizacijo, tudi uresničitev zakonskega znaka preslepitve, iz katerega je mogoč sklep, da gre pri obdolžencu za vedenje oziroma zavest, da se je kljub danim zavezam in obljubam, da bodo naročene storitve po izdanih računih plačane, zavedal, da obveznosti ne bodo mogle biti oziroma ne bodo izpolnjene.
Obdolženec je kljub tako slabemu finančnemu stanju, katerega se je dobro zavedal, tudi po 3.3.2016 vse do 16.6.2016 pri oškodovani družbi še naprej naročal storitve in z oškodovano družbo posloval na enak način kot do tedaj, kar pomeni, da se je zavezal, da bo oškodovani družbi naročene storitve tudi plačal, čeprav je vedel, da storitev zaradi slabe finančne situacije, ne bo mogel poravnati. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženec oškodovano družbo preslepil, da je storitve zanj opravila, medtem ko ji obveznosti, kljub prikazovanju, da bodo izpolnjene, ni izpolnil. Pritrditi je prvostopnemu sodišču tudi glede ugotovljene oblike krivde obdolženca, in sicer da je dejanje storil z obliko eventualnega naklepa, saj je kljub zavedanju, da lahko zaradi njegovega preslepitvenega ravnanja za oškodovano družbo nastane škoda, v dejanje privolil.
URS člen 2, 22, 23, 33. ZIZ člen 3, 47, 64, 167, 170, 189, 189/6, 192, 193. ZZZDR člen 51, 51/2.
prodaja nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku - pričakovalna pravica kupca - položaj tretjega - prisilna hipoteka - pogodbena hipoteka - dobra vera pridobitelja hipoteke - nepremičnina kot skupna lastnina zakoncev - pravica do izvršbe - splošno načelo sorazmernosti - pravica do zasebne lastnine - pravica do enakega sodnega varstva
Namen izvršilnega postopka je, skladno z ustavno zahtevo po učinkovitosti pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, zagotoviti poplačilo upnika iz premoženja dolžnika. Cilj izvršilnega postopka pa ne more biti v tem, da upnik pride do poplačila svoje terjatve za vsako ceno (ne iz premoženja dolžnika, ampak nekoga tretjega).
Kupec se mora v izvršilnem postopku zavedati, da ne gre za običajno prodajo v dogovoru pogodbenih strank, ampak prisilno prodajo, ki je nerazdružljivo povezana z namenom prisilnega poplačila upnikove terjatve in ustavnim varstvom dolžnika pred izgubo premoženja, ki ne bi bila v skladu z načelom sorazmernosti (2. člen Ustave). Iz tega izhajajo posebnosti in tveganja pri tovrstni prodaji, s katerimi mora kupec računati, v zameno pa lahko pridobi nepremičnino bistveno pod ocenjeno tržno vrednostjo.
Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje le tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico (hipoteko) na nepremičnini, to pa ne more veljati v primeru, ko je upnik pridobil zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku.
Prodaja celotne nepremičnine, ki spada v skupno premoženje zakoncev, zaradi poplačila dolga enega zakonca pomeni poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave drugega zakonca, čeprav nepremičnina, ki je predmet izvršbe, v zemljiški knjigi ni vpisana kot njuno skupno premoženje.
Dokazna ocena mora biti vestna, skrbna in analitično-sintetična, kar pomeni, da je treba ugotoviti relevantne okoliščine in nato oceniti posamične dokaze, jih med seboj preplesti in podati končno oceno o vseh razlogih, ki utemeljujejo sprejeti pravni zaključek. Zgolj takšno dokazno oceno je tudi mogoče učinkovito preizkusiti z vidika uporabe pravnih sredstev.
Zavarovalni posrednik je dolžan pojme zavarovalcu ne le izročiti, temveč tudi razumljivo pojasniti z uporabo jasnega izrazoslovja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00020144
ZDen člen 72, 72/2. ZPP člen 154, 154/2.
nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe podržavljenega premoženja - vrnitev denacionaliziranega premoženja - višina nadomestila - merila za določitev višine nadomestila - izgubljena korist - zakupnina - normalen tek stvari - ugotavljanje hipotetične najemnine - metoda izračuna izgubljene koristi - prikrajšanje - nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine - tržna vrednost - stroškovna odločitev - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Tožnika, ki sta dediča po denacionalizacijskem upravičencu, ki mu je bilo v postopku denacionalizacije vrnjeno nepremično premoženje (v naravi kmetijska zemljišča), sta po odločitvi sodišča prve stopnje upravičena do nadomestila (odškodnine) iz naslova nezmožnosti uporabe premoženja po drugem odstavku 72. člena ZDen.
ZDen ne določa meril za določanje nadomestila. O primerni metodi mora odločiti sodišče. V sodni praksi je utrjeno stališče, da je izbira konkretne metode odvisna od narave nepremičnine in okoliščin posameznega primera. Pri presoji koristi je pomemben le položaj upravičenca (ne zavezanca); relevantna je korist, ki bi jo v času od uveljavitve ZDen do vrnitve nepremičnin v last in posest dosegel upravičenec.
Utemeljenost pritožbenih argumentov tožnice, da bi morali biti pravdni stroški v celoti odmerjeni po kriteriju uspeha v pravdi in da uspeha, ki ga je izračunalo sodišče prve stopnje, računsko ni mogoče preizkusiti, je treba najti v dejstvih, da tarifni del Zakona o odvetniški tarifi ne predvideva nagrad za posamezne storitve, in da sta tožnika s tožbenim zahtevkom med postopkom večkrat razpolagala.
krajevna pristojnost - ustalitev krajevne pristojnosti - sporazum o krajevni pristojnosti - ugovor krajevne pristojnosti - dogovor o krajevni pristojnosti sodišča - uveljavljanje dogovora o krajevni pristojnosti
Krajevna pristojnost je določena z zakonom; težak gmotni položaj pravdne stranke ni razlog, s katerim bi bilo mogoče doseči prenos krajevne pristojnosti na bližnje sodišče.
odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za ravnanje sodnika - prava neuka stranka - pomoč prava neuki stranki - materialno procesno vodstvo - pravilna uporaba materialnega prava - izkoriščenost pravnih sredstev - pravno priznana oblika nepremoženjske škode
Za presojo protipravnosti sodnikovega ravnanja je odločilno, ali se je sodnik v dani situaciji pregrešil zoper profesionalne standarde sodniške službe na način, da gre za kvalificirano stopnjo napačnosti postopkovnega ravnanja ali sodniške odločitve.
Odškodninski spor in v njem vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, je mogoč samo, kadar oškodovanec nima ali tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je bil za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode in ko je šlo za najhuje oblike protipravnosti.
napotitev dedičev na pravdo - prekinitev zapuščinskega postopka - spor o dejstvih - prikrajšanje nujnega deleža
Med dediči je očitno spor o dejstvih, od katerih je odvisna ugotovitev razpoložljivega dela zapuščine. Šele po ugotovitvi te vrednosti bo mogoče presoditi, ali in v kakšnem obsegu je bil prikrajšan nujni delež. Za odločanje v sporu glede odplačnosti oziroma neodplačnosti spornih zapustnikovih razpolaganj pa je pristojno pravdno in ne zapuščinsko sodišče.
Kadar dedič, ki uveljavlja nujni delež, zahteva zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril v zapuščino, sodišče praviloma napoti na pravdo njega, kar pomeni, da pripade položaj tožnika v pravdi nujnemu dediču, ki zatrjuje, da je bil njegov nujni delež prikrajšan.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00021124
ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/3. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3, 207, 207/2, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14. ZGD-1 člen 414, 415, 418, 418/1.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - ugovor zoper sklep o zavarovanju - pogoji za začasno odredbo - trditveno breme - dokazovanje nevarnosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - družba v postopku likvidacije - varstvo upnikov - nedopustna pritožbena novota - izbris družbe iz sodnega registra - prekinitev postopka pred drugostopenjskim sodiščem
Ker je bistvo oziroma namen začasne odredbe kot sredstva zavarovanja terjatve preprečiti obrezuspešenje bodoče izvršbe, mora upnik, ki takšno odredbo predlaga, navesti dejstva, ki kažejo na verjeten obstoj nevarnosti, ki grozi bodoči realizaciji njegove terjatve.
Okoliščina, da je toženka v postopku likvidacije, ne izkazuje nevarnosti onemogočitve oziroma otežitve uveljavitve terjatve.
Upoštevajoč merilo posebej skrbnega voznika, kolesar ob ugotovljenih okoliščinah za voznika kombija ne bi smel biti nepričakovan, zaradi česar je povsem na mestu zaključek, da niso izpolnjeni pogoji za popolno oprostitev odgovornosti voznika kombija.
vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo - vzročna zveza - solidarna odgovornost - višina nastale škode
Glede na jasen opis poteka pretepa, kot ga vsebuje izrek pravnomočne kazenske sodbe, ne more biti nobenega dvoma, da sta tožnika poškodovala oba toženca in da sta mu pri tem povzročila tudi premoženjsko škodo. Toženca vzročne zveze med njunim ravnanjem in nastalo premoženjsko škodo nista uspela izpodbiti.
ZD nima določb o (ne)veljavnosti nepristne oporoke. Nepristnost (neavtentičnost, ponarejenost) oporoke pomeni ne nastanek oporoke. Če pravni posel ne nastane, ni predmeta izpodbijanja. Mogoče je vložiti tožbo za ugotovitev nepristnosti take oporoke, ustrezna oblika varstva je tudi ničnostni zahtevek.
oporočno dedovanje - zakonito dedovanje - nujni dedič - pravica do nujnega dednega deleža - dediči drugega dednega reda
Ker je zapustnik napravil oporoko, je nastopilo oporočno dedovanje, čemur nobeden od zakonitih dedičev ne nasprotuje oz. veljavnosti oporoke ne izpodbija. Oporočno razpolaganje (svoboda testiranja) je omejeno le z institutom nujnega dednega deleža. Pritožnik, ki je zapustnikov nečak, ni oseba iz kroga zakonitih dedičev, ki ima pravico zahtevati del zapuščine, zato pravice do nujnega dednega deleža nima.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00019006
KZ-1 člen 22. KZ-1 člen 29, 29/3. KZ-1 člen 49, 49/1, 49/2. KZ-1 člen 50, 51.
dejansko stanje - silobran - bistveno zmanjšana prištevnost - kazenska sankcija - olajševalne in obteževalne okoliščine - omilitev kazni
Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ovrednotilo težo storjenega kaznivega dejanja in stopnjo obdolženčeve krivde ter v zadostni meri upoštevalo, da je kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, njegovo obžalovanje, osebno prizadetost zaradi povzročenih posledic, okoliščine, v katerih je živel ter da doslej še ni bil obsojen, zaradi česar mu je tudi izreklo kazen v spodnji meji za to kaznivo dejanje predpisane kazni. Pri tem je pravilno pojasnilo, da niso podane takšne posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale izrek omiljene kazni. Izrečena kazen je po oceni pritožbenega sodišča primerna in je ne gre spreminjati v obdolženčevo korist.
V prevladujoči sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Namen navedene zakonske določbe je izključno v tem, da so v postopku varovani interesi nepravilno zastopanih in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida postopka lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve. Če je domnevno nepravilno zastopana stranka v postopku uspela, ni potrebe po njenem varstvu v postopku s pravnimi sredstvi - ni torej razloga za razveljavitev s takšno kršitvijo obremenjenega sklepa, tudi če bi ta bila podana (sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 112/2012, II Ips 70/2013, II Ips 33/2014).
Ker je v obravnavani zadevi državni tožilec že vložil zahtevo za preiskavo, s tem pa izkazal, da namerava nadaljevati kazenski pregon, je torej zapovedana razlaga izpodbijanih zakonskih določb z vsebino, kot jim jo je dala avtentična razlaga, ki jo je sprejel Državni zbor 22. 11. 2017, iz nje pa izhaja, da je potrebno rok dveh let po koncu izvajanja ukrepov razumeti kot instrukcijski, ne pa prekluzivni rok, ki bi narekoval izločitev dokazov in njihovo uničenje. Kot izhaja iz sklepa Ustavnega sodišča, se v primeru, ko je glede na aktivnosti državnega tožilca v tem obdobju jasno, da namerava nadaljevati kazenski pregon, pridobljeno gradivo iz četrtega odstavka 153. člena oziroma drugega odstavka 154. člena v postopku uporabi kot dokaz tudi, če je zahteva za preiskavo ali obtožnica oziroma obtožni predlog vložen po poteku roka dveh let od konca izvajanja ukrepov iz 149.a člena, prvega odstavka 149.b člena ter 150., 151., 155., 155.a in 156. člena ZKP.
Iz drugega odstavka 83. člena ZKP izhaja, da o zahtevi za izločitev dokazov na predlog stranke ali po uradni dolžnosti odloča preiskovalni sodnik. Po tem zakonskem določilu postopa preiskovalni sodnik, ki preiskavo opravlja.
Po drugem odstavku 153. člena ZKP preiskovalni sodnik, kadar so prepisi posnetkov opravljeni po policiji, opravi preizkus, ali so se ukrepi izvajali na način, kot so bili odobreni, po tretjem odstavku 153. člena ZKP pa lahko odredi, da se posnetki telefonskih pogovorov in drugih oblik komuniciranja v celoti ali deloma prepišejo, kar sicer ni bilo storjeno, to pa ne pomeni, da so prepisi telefonskih pogovorov nezakoniti.
V odredbi za hišno preiskavo je preiskovalni sodnik navedel številne okoliščine, na podlagi katerih je zaključil, da je podana utemeljenost suma, da je B.B. storil kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje, nato pa je (na strani 7 - list. št. 374) ocenil, da doslej zbrana obvestila utemeljujejo zaključek in da je zelo verjetno, da bodo ob preiskavi bivališča osumljenega, osebnega avtomobila, ki ga uporablja in pisarne - kabineta, ki jo pri svojem delu uporablja, najdeni oziroma odkriti in zaseženi predmeti, pomembni za bodoči kazenski postopek, predvsem vsa pisna korespondenca med družbami, ki jih v nadaljevanju našteva, oziroma med člani strokovne komisije ter ostalimi osebami v zvezi s tem javnim naročilom, v nadaljevanju pa opisuje dokumentacijo, predmete in listine, za katere obstaja verjetnost, da bodo pri hišni preiskavi izsledeni in so pomembni za kazenski postopek. S tem je utemeljil, zakaj navedenih dokazov drugače kot s preiskavo prostorov ni mogoče izslediti, torej zakaj je hišna preiskava nujna.
Nobene podlage tudi ni za ugoditev predlogu pritožbe, da se postopek odločanja o pritožbi prekine in zahteva presoja skladnosti z Ustavo, ker naj bi bile določbe členov 220 do 224 ZKP podnormirane, saj obdolžencu ne omogočajo, da se zoper zaseg pritoži. Postopka zakonodajalec po oceni pritožbenega sodišča povsem upravičeno ni uredil tako, da bi se bilo mogoče zoper vsako procesno dejanje pritožiti, saj bi bil s tem kazenski postopek neučinkovit. Nasprotno, pravica do ugovorov in pritožb je v kazenskem postopku udejanjena smiselno. Za razlago, da je zoper zaseg, ko je jasno, da se preiskuje sum storitve kaznivega dejanja in je ta s tem povezan, osumljencu potrebno omogočiti pritožbo, ni podlage.
ZKP ne določa, da lahko hišno preiskavo predlaga le državni tožilec in nobene podlage ni za razlago, da policija takšnega predloga ne bi smela podati.
Preiskovalni sodnik je glede prisotnosti osumljenca in prič pri preiskavi elektronske naprave pravilno pojasnil, da je zakonodajalec očitno ocenil, da prisotnost preiskovanca in prič pri preiskavi elektronskih naprav ni potrebna in da je mogoče izsledke preiskave elektronskih naprav vselej naknadno preveriti z vpogledom v originalno elektronsko napravo oziroma v zavarovane podatke z elektronske naprave, pri tem pa utemeljeno opozoril, da gre za identično situacijo kot v primeru, če bi policija pregledovala zasežene listine. Te namreč le zaseže, naredi zaključke, ki jih je vselej mogoče preveriti ali ovreči s ponovnim pregledom ali z drugačno interpretacijo zaseženih listin in možnost uveljavljanja, da je bila komunikacija v resnici drugačna, kot izhaja iz preiskave, je zato obdolžencu dana.
ZFPPIPP člen 24, 24/2, 24/2-2, 101, 101/1, 267. OZ člen 101, 101/1, 117, 117/3. ZPP člen 313.
dvostranska pogodba - pravilo sočasne izpolnitve - vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba - rok za izpolnitev obveznosti - delna neizpolnitev pogodbe - neizpolnitev pogodbe - ugovor neizpolnjene pogodbe - nemožnost izpolnitve, za katero stranka odgovarja - odstop od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe - razlogi za odstop od pogodbe - prijava terjatve v postopku zaradi insolventnosti - uveljavljanje izločitvene pravice
Določba prvega odstavka 101. člena OZ določa, da v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. Drugi odstavek istega člena določa, da če pa na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka.
Iz sodne prakse izhaja, da gre za enega od materialnopravnih ugovorov, ki vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem, ko sodišče ugovoru toženca ugodi (na način, da v izreku sodbe izreče pogoj, da je toženec dolžan izpolniti le, če obenem tudi tožnik izpolni svojo obveznost), deloma zavrne tožbeni zahtevek tožnika. Prisodi tožniku torej nekaj manj, ne pa nekaj drugega (extra petitum), kot je zahteval.
Teorija v primeru delne neizpolnitve poudarja, da je treba izhajati iz okoliščin primera. Če je popolna izpolnitev bistven element med strankama, je treba delno delno neizpolnitev obravnavati enako kot neizpolnitev, sploh če obveznost nasprotne stranke ni deljiva. Ta ima v tem primeru pravico uveljavljati ugovor v celoti in zadržati svojo izpolnitev toliko časa, dokler stranka, ki zamuja, ni pripravljena izpolniti manjkajočega dela pomanjkljive izpolnitve.
Tožničina izpolnitev je deljiva (plačilo kupnine po delih), toženkina pa ne (izstavitev zk. listine), zato je toženkin ugovor neizpolnjene pogodbe utemeljen.