ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - policist
Tožnik (policist) je določenega dne v hrano, ki je bila namenjena pripornikom in zapornikom, vbrizgal solzivec. S svojim ravnanjem, ki predstavlja kršitev 12. člena (ki se nanaša na vestno, strokovno, pravočasno opravljanje svojega dela in spoštovanje delodajalčevih navodil) in 13. člena pogodbe o zaposlitvi (ki določa prepoved škodljivega ravnanja) ter kršitev predpisov o uporabi prisilnih sredstev, je naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo utemeljitev tožene stranke, da se je tožnik kot pooblaščena uradna oseba zavedal oziroma bi se moral zavedati, da priporniki in ostale zaprte osebe, z izjemo pravice do svobode, uživajo enake pravice kot ostali ljudje, zato bi se moral do njih obnašati brez posmehovanja. Prepričljiva je ocena sodišča prve stopnje, da se je tožnik kot policist specialist nedvomno zavedal, da krši tako predpise o uporabi prisilnih sredstev kot navodila delodajalca, hkrati pa se je tudi zavedal posledic, ki je uporaba takšnega sredstva lahko povzroči pri posamezniku, saj je bil o njih poučen na izobraževanjih. Tožnik je ravnal naklepno. Njegovo ravnanje predstavlja grobo zlorabo funkcije policista. To pa predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Dejstvo je, da bil tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen 5. 12. 2017, dokončno pa mu je bil zahtevek izpolnjen šele pri plači za mesec februar 2018, zato je tožnik, ki je tožbo umaknil 3. 4. 2018, to umaknil takoj po celotni izpolnitvi zahtevka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 1. odstavka 158. člena ZPP in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne nastale stroške postopka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - denarno povračilo
Sodišče je pravilno preverjalo, ali sicer s formalno izkazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta, ker je prvotožena stranka vedela za svoje slabo poslovanje in izgubo v letu 2016 že tega leta, tako da reorganizacija in posledično ukinitev delovnega mesta niso bile objektivne poslovne potrebe, razlog pa ni bil resničen. Ob tem je sodišče tudi ugotovilo, da je prvotožena stranka navajala, da je sprejela sklep o ukinitvi delovnega mesta 27. 2. 2017, ob tem pa je v postopku tudi zatrjevala, da sistemizacije ni imela, ker je ni bila dolžna sprejeti. Zato tožena stranka ni dokazala utemeljenosti poslovnega razloga, ki ga je navedla v odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
premoženjska škoda - pravno priznana škoda - davčna izvršba
Kot izhaja iz prvega odstavka 164. člena OZ je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, kot je bilo, preden je škoda nastala. Kot izhaja iz sodne prakse je pravno priznana tista škoda, ki pomeni zmanjšanje premoženja ali prepreči njegovo povečanje. Tožnik je bil sporni znesek dolžan vrniti toženi stranki ali prostovoljno ali preko davčne izvršbe, kajti v zvezi z navedenim zneskom tudi ni prišlo do odpusta obveznosti v posledici uvedenega stečajnega postopka. V tem primeru pa ni mogoče šteti, da mu je tožena stranka povzročila pravno priznano škodo. Tožnikovo premoženje se z vračilom razlike oziroma rubeža in sredstev na njegovem bančnem računu ni zmanjšalo (saj do spornega zneska ni bil upravičen), kar pomeni, da mu tudi ni mogla nastati pravno priznana škoda.
ustavitev postopka - odločitev o pravdnih stroških - izbris iz evidence brezposelnih
Prav vprašanje, kdo v socialnih sporih o pravici do in iz socialnih zavarovanj trpi stroške postopka, je v ZDSS-1 določeno drugače kot v ZPP. Tako je v 68. členu izrecno določeno, da v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva krije zavod svoje stroške ne glede na izid postopka (prvi odstavek). Stranka mora nasprotni stranki povrniti stroške le, če jih je povzročila z zavlačevanjem postopka, zavajanjem sodišča ali kako drugače po svoji krivdi, ali če so nastali po naključju, ki se je njej primerilo (tretji odstavek). Gre za odstop od splošnega pravila o priznavanju stroškov postopka, ki ga določa ZPP, zaradi česar je pri odločanju o stroških postopka, glede na to, da gre v konkretnem primeru za spor o pravici do in iz obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti, tudi za primer umika tožbe, potrebno uporabiti določbo 68. člena ZDSS-1 in ne določbe prvega odstavka 158. člena ZPP. Torej tudi v primeru, ko gre za umik tožbe tožeča stranka ni dolžna toženi stranki povrniti stroškov postopka, ampak svoje stroške krije zavod oziroma tožena stranka.
Za kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena KZ je predpisana kazen zapora do osmih let in denarna kazen. Navedeni kazni sta torej predpisani kumulativno. Res se sicer denarna kazen lahko izreče kot glavna in kot stranska kazen, vendar se denarna kazen, ko je izrečena poleg zaporne, lahko izreče le kot stranska kazen (kot glavna kazen pa se v takem primeru izreče zaporna kazen); in to tudi takrat, kadar sta zaporna in denarna kazen v kazenskem zakoniku predpisani kumulativno.
ZIZ člen 34, 34/3, 194, 194/1, 194/2. URS člen 23, 23/1, 125. ZIZ-J člen 52, 52/1, 52/2.
predlog za nadaljevanje izvršbe na isto nepremičnino - naknadna objektivna kumulacija - nedovoljen predlog - ustavitev izvršbe na nepremičnino - neuspešna izvršba - neuspešna prodaja - spremenjene okoliščine - ustaljena sodna praksa - novela ZIZ-J - časovne omejitve - stečajni postopek - nov predlog za izvršbo - pravica do učinkovitega sodnega varstva
Pravilo iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ jasno določa, da se možnost naknadne objektivne kumulacije ne nanaša na sredstva in predmete izvršbe, glede katere je bila izvršba že dovoljena in ustavljena, celo neuspešno končana.
izločitev dokazov - obtožnica - dokazno sredstvo - dokazne prepovedi
Predmet izločitve so torej dokazi in posamezna obvestila, ne pa obtožnica, kot to pravilno izpostavlja pritožba. Obtožnica namreč ni listina, na katero bi sodišče lahko oprlo sodno odločbo in zato ni dokaz, ki bi se lahko izločil iz spisa na podlagi drugega odstavka 83. člena ZKP (tako tudi sklep Višjega sodišča v Mariboru V Kp 16669/2016 z dne 7. 12. 2017). Kljub temu da pritožba tega ne izpostavlja, pa pritožbeno sodišče opozarja, da enako velja tako za druge akte državnega tožilstva (kot je zahteva za preiskavo) kot tudi za sodne odločbe (sklep Višjega sodišča v Mariboru V Kp 12533/2012 z dne 23. 3. 2017), ki jih je sodišče prve stopnje izločilo iz spisa kot nedovoljen dokaz, pa tudi kazenska ovadba po stališču sodne prakse ni dokazno sredstvo (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 1674/2012 z dne 7. 4. 2017). Navedeni akti, vključno z obtožnico tako niso uvrščeni med dokazne prepovedi in se iz spisa po 83. členu ZKP ne izločajo. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje z izločitvijo obtožnice (in drugih omenjenih aktov) nepravilno uporabilo določbo 83. člena ZKP, saj z morebitno izločitvijo obtožnice ne bi bilo več predmeta obtožbe in obtoženca, zaradi česar se postopek ne bi mogel končati z zakonito sodbo, kot to pravilno navaja pritožnik.
začasna odredba - skupno premoženje - prepoved odtujitve in obremenitve poslovnega deleža
Sodišče upniku, skupnemu lastniku, sicer brez predloga ne more nuditi več varstva, kot ga sam želi, ne sme pa mu zavrniti manj varstva, kot bi ga bil upravičen zahtevati. Tudi na polovici stvari obstaja namreč skupnost lastnikov. Še drugače povedano: vsak (idealni) delček premoženja, ki je skupno, je skupen. Skupni lastnik pa ima zato še vedno dispozicijo, da predlaga zavarovanje le dela sicer skupne celote.
podjemna pogodba - stvarne napake - škoda - prenehanje pravice - enoletni prekluzivni rok
Zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, ker tožeča stranka svojega zahtevka iz naslova plačila škode zaradi napak izvršenega posla ni uveljavljala v roku iz prvega odstavka 635. člena OZ, s čemer je to svojo pravico izgubila, kakor je to utemeljeno zatrjevala tudi tožena stranka.
Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo, da je vtoževani zahtevek tožeče stranke zastaral, kar pa po stališču pritožbenega sodišča in v izpodbijani sodbi navedene in upoštevane teorije in sodne prakse ne drži, saj gre v določbi prvega odstavka 635. člena OZ za enoletni materialni prekluzivni rok z iztekom katerega preneha materialnopravno upravičenje, torej pravica sama, in ne zgolj pravica do sodnega varstva kot pri zastaranju. Vendar to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva.
fikcija vročitve - nastop fikcije vročitve v soboto - menični spor - rok za ugovor - pritožba zoper sklep pritožbenega sodišča
Fikcija vročitve nastopi tudi na soboto, nedeljo, praznik, ki je dela prost dan, ali na drug dela prost dan v Republiki Sloveniji. Dan, ko je naslovniku pisanje puščeno v nabiralniku, na začetek teka roka za opravo procesnega dejanja ne vpliva. Obveznost vročevalca, da sklep o izvršbi pusti v naslovnikovem predalčniku, je namenjena le temu, da se zagotovi čim večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub vročitvi s fikcijo res seznanil s pisanjem.
Če bi posebne okoliščine konkretnega primera povzročile, da bi dolžnik iz upravičenega vzroka zamudil rok za vložitev ugovora zoper (po 142. členu ZPP vročeni) sklep o izvršbi, mu je na voljo vrnitev v prejšnje stanje.
Od obvestila o prispeli pošiljki je imel dolžnik na voljo 15 dni za dvig pošiljke. Kdaj se bo ta rok iztekel, in torej, da bo to na soboto, je bil dolžnik seznanjen že s prejemom tega obvestila, kar bi lahko ustrezno upošteval. Po preteku tega roka je imel še tri dni za vložitev ugovora, tako kot ostali dolžniki v meničnih sporih.
Zaradi različnosti procesnih položajev 357.a člen ZPP pritožbo zoper razveljavitveni sklep omejuje le na primere, ko višje sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje.
KZ-1 člen 74, 74/2, 75, 75/1, 75/2, 76, 76/1. ZFPPIPP člen 61, 303, 303/1, 310, 310/1, 312, 312/2.
stečajni postopek - preizkus terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic - izločitvena pravica - prerekanje izločitvene pravice - izpodbijanje izločitvene pravice - protipravno pridobljena premoženjska korist - odvzem premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - napotitev na pravdo - uveljavitev prerekane izločitvene pravice v pravdi
Storilcu ali drugi prejemnici oziroma prejemniku koristi se v skladu s prvim odstavkom 75. člena KZ-1 odvzamejo denar, dragocenosti in vsaka druga premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim denarjem ali zaradi njega, če pa mu jih ni mogoče odvzeti, se mu odvzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi. Če to ni mogoče, pa se mu naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej premoženjski koristi. Premoženjska korist se torej primarno odvzame v naravi. In le kadar je le-ta odvzeta v naravi ima upnik, po presoji pritožbenega sodišča, izločitveno pravico, to je pravico, da od stečajnega dolžnika (v skladu z 22. členom ZFPPIPP) zahteva izročitev točno določene stvari (premičnin, nepremičnin, državnih blagovnih rezerv) oziroma odvzete koristi v naravi.
napotitev dedičev na pravdo - prekinitev zapuščinskega postopka - spor o dejstvih - prikrajšanje nujnega deleža
Med dediči je očitno spor o dejstvih, od katerih je odvisna ugotovitev razpoložljivega dela zapuščine. Šele po ugotovitvi te vrednosti bo mogoče presoditi, ali in v kakšnem obsegu je bil prikrajšan nujni delež. Za odločanje v sporu glede odplačnosti oziroma neodplačnosti spornih zapustnikovih razpolaganj pa je pristojno pravdno in ne zapuščinsko sodišče.
Kadar dedič, ki uveljavlja nujni delež, zahteva zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril v zapuščino, sodišče praviloma napoti na pravdo njega, kar pomeni, da pripade položaj tožnika v pravdi nujnemu dediču, ki zatrjuje, da je bil njegov nujni delež prikrajšan.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSC00019967
ZFPPIPP člen 132, 132/1, 221b, 221b/2.
prekinitev postopka - posodobljen seznam terjatev - poenostavljena prisilna poravnava
Ratio legis za smiselno uporabo prvega odstavka 132. člena ZFPPIPP tudi v postopku poenostavljene prisilne poravnave je v tem, da ima dolžnik primeren čas, da sestavi posodobljen seznam terjatev. To pa narekuje prekinitev vseh postopkov izvršbe.
Ker je v obravnavani zadevi državni tožilec že vložil zahtevo za preiskavo, s tem pa izkazal, da namerava nadaljevati kazenski pregon, je torej zapovedana razlaga izpodbijanih zakonskih določb z vsebino, kot jim jo je dala avtentična razlaga, ki jo je sprejel Državni zbor 22. 11. 2017, iz nje pa izhaja, da je potrebno rok dveh let po koncu izvajanja ukrepov razumeti kot instrukcijski, ne pa prekluzivni rok, ki bi narekoval izločitev dokazov in njihovo uničenje. Kot izhaja iz sklepa Ustavnega sodišča, se v primeru, ko je glede na aktivnosti državnega tožilca v tem obdobju jasno, da namerava nadaljevati kazenski pregon, pridobljeno gradivo iz četrtega odstavka 153. člena oziroma drugega odstavka 154. člena v postopku uporabi kot dokaz tudi, če je zahteva za preiskavo ali obtožnica oziroma obtožni predlog vložen po poteku roka dveh let od konca izvajanja ukrepov iz 149.a člena, prvega odstavka 149.b člena ter 150., 151., 155., 155.a in 156. člena ZKP.
Iz drugega odstavka 83. člena ZKP izhaja, da o zahtevi za izločitev dokazov na predlog stranke ali po uradni dolžnosti odloča preiskovalni sodnik. Po tem zakonskem določilu postopa preiskovalni sodnik, ki preiskavo opravlja.
Po drugem odstavku 153. člena ZKP preiskovalni sodnik, kadar so prepisi posnetkov opravljeni po policiji, opravi preizkus, ali so se ukrepi izvajali na način, kot so bili odobreni, po tretjem odstavku 153. člena ZKP pa lahko odredi, da se posnetki telefonskih pogovorov in drugih oblik komuniciranja v celoti ali deloma prepišejo, kar sicer ni bilo storjeno, to pa ne pomeni, da so prepisi telefonskih pogovorov nezakoniti.
V odredbi za hišno preiskavo je preiskovalni sodnik navedel številne okoliščine, na podlagi katerih je zaključil, da je podana utemeljenost suma, da je B.B. storil kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje, nato pa je (na strani 7 - list. št. 374) ocenil, da doslej zbrana obvestila utemeljujejo zaključek in da je zelo verjetno, da bodo ob preiskavi bivališča osumljenega, osebnega avtomobila, ki ga uporablja in pisarne - kabineta, ki jo pri svojem delu uporablja, najdeni oziroma odkriti in zaseženi predmeti, pomembni za bodoči kazenski postopek, predvsem vsa pisna korespondenca med družbami, ki jih v nadaljevanju našteva, oziroma med člani strokovne komisije ter ostalimi osebami v zvezi s tem javnim naročilom, v nadaljevanju pa opisuje dokumentacijo, predmete in listine, za katere obstaja verjetnost, da bodo pri hišni preiskavi izsledeni in so pomembni za kazenski postopek. S tem je utemeljil, zakaj navedenih dokazov drugače kot s preiskavo prostorov ni mogoče izslediti, torej zakaj je hišna preiskava nujna.
Nobene podlage tudi ni za ugoditev predlogu pritožbe, da se postopek odločanja o pritožbi prekine in zahteva presoja skladnosti z Ustavo, ker naj bi bile določbe členov 220 do 224 ZKP podnormirane, saj obdolžencu ne omogočajo, da se zoper zaseg pritoži. Postopka zakonodajalec po oceni pritožbenega sodišča povsem upravičeno ni uredil tako, da bi se bilo mogoče zoper vsako procesno dejanje pritožiti, saj bi bil s tem kazenski postopek neučinkovit. Nasprotno, pravica do ugovorov in pritožb je v kazenskem postopku udejanjena smiselno. Za razlago, da je zoper zaseg, ko je jasno, da se preiskuje sum storitve kaznivega dejanja in je ta s tem povezan, osumljencu potrebno omogočiti pritožbo, ni podlage.
ZKP ne določa, da lahko hišno preiskavo predlaga le državni tožilec in nobene podlage ni za razlago, da policija takšnega predloga ne bi smela podati.
Preiskovalni sodnik je glede prisotnosti osumljenca in prič pri preiskavi elektronske naprave pravilno pojasnil, da je zakonodajalec očitno ocenil, da prisotnost preiskovanca in prič pri preiskavi elektronskih naprav ni potrebna in da je mogoče izsledke preiskave elektronskih naprav vselej naknadno preveriti z vpogledom v originalno elektronsko napravo oziroma v zavarovane podatke z elektronske naprave, pri tem pa utemeljeno opozoril, da gre za identično situacijo kot v primeru, če bi policija pregledovala zasežene listine. Te namreč le zaseže, naredi zaključke, ki jih je vselej mogoče preveriti ali ovreči s ponovnim pregledom ali z drugačno interpretacijo zaseženih listin in možnost uveljavljanja, da je bila komunikacija v resnici drugačna, kot izhaja iz preiskave, je zato obdolžencu dana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00020144
ZDen člen 72, 72/2. ZPP člen 154, 154/2.
nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe podržavljenega premoženja - vrnitev denacionaliziranega premoženja - višina nadomestila - merila za določitev višine nadomestila - izgubljena korist - zakupnina - normalen tek stvari - ugotavljanje hipotetične najemnine - metoda izračuna izgubljene koristi - prikrajšanje - nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine - tržna vrednost - stroškovna odločitev - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Tožnika, ki sta dediča po denacionalizacijskem upravičencu, ki mu je bilo v postopku denacionalizacije vrnjeno nepremično premoženje (v naravi kmetijska zemljišča), sta po odločitvi sodišča prve stopnje upravičena do nadomestila (odškodnine) iz naslova nezmožnosti uporabe premoženja po drugem odstavku 72. člena ZDen.
ZDen ne določa meril za določanje nadomestila. O primerni metodi mora odločiti sodišče. V sodni praksi je utrjeno stališče, da je izbira konkretne metode odvisna od narave nepremičnine in okoliščin posameznega primera. Pri presoji koristi je pomemben le položaj upravičenca (ne zavezanca); relevantna je korist, ki bi jo v času od uveljavitve ZDen do vrnitve nepremičnin v last in posest dosegel upravičenec.
Utemeljenost pritožbenih argumentov tožnice, da bi morali biti pravdni stroški v celoti odmerjeni po kriteriju uspeha v pravdi in da uspeha, ki ga je izračunalo sodišče prve stopnje, računsko ni mogoče preizkusiti, je treba najti v dejstvih, da tarifni del Zakona o odvetniški tarifi ne predvideva nagrad za posamezne storitve, in da sta tožnika s tožbenim zahtevkom med postopkom večkrat razpolagala.
ZPP člen 324, 324/3, 319, 319/3.. ZIZ člen 3, 55, 55/1.
pobot v izvršilnem postopku - procesni pobot
V izvršilnem postopku se opravi samo izvršba za poplačilo denarne terjatve v skladu s 3. členom ZIZ in ta preprečuje procesni pobot v izvršilnem postopku. Mogoč je materialnopravni pobot. V pobot uveljavljana terjatev v izvršbi mora biti nesporna ali ugotovljena v pravnomočni sodbi ali sodni poravnavi1.
ZPP člen 13, 206, 206/1, 206/1-1. OZ člen 336, 336/1, 352, 353, 353/1.
prekinitev postopka - predhodno vprašanje - zastaranje odškodninskega zahtevka - razlogi za prekinitev postopka - škoda, povzročena s kaznivim dejanjem
Vprašanje je predhodno le, kadar utegne vplivati na glavno stvar, o kateri teče postopek. Tako je v odškodninskih sporih vprašanje obstoja kaznivega dejanja predhodno vprašanje, ko je od odločitve v kazenskem postopku odvisno, ali bo moralo pravdno sodišče uporabiti daljši zastaralni rok iz 353. člena OZ, ki ureja odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem. Če pa je odškodninska tožba vložena v rokih iz 352. člena OZ oziroma v rokih za odškodninske terjatve iz drugega materialnopravnega predpisa, ki to vprašanje ureja, se vprašanje morebitne daljše dolžine zastaralnega roka pravdnemu sodišču sploh ne zastavi.
Dokazna ocena mora biti vestna, skrbna in analitično-sintetična, kar pomeni, da je treba ugotoviti relevantne okoliščine in nato oceniti posamične dokaze, jih med seboj preplesti in podati končno oceno o vseh razlogih, ki utemeljujejo sprejeti pravni zaključek. Zgolj takšno dokazno oceno je tudi mogoče učinkovito preizkusiti z vidika uporabe pravnih sredstev.
Zavarovalni posrednik je dolžan pojme zavarovalcu ne le izročiti, temveč tudi razumljivo pojasniti z uporabo jasnega izrazoslovja.
Ob zmotnih zaključkih, da za toženo stranko ni bil sporen obstoj terjatve in posledično seveda obstoj hipoteke, je sodišče prve stopnje toženo stranko prikrajšalo v pravici do polne izjasnitve v postopku in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko ni izvedlo po toženi stranki predlaganih dokazov za ugotavljanje teh odločilnih dejstev in je takšna kršitev bila storjena tudi s tem, ko se do določenih dokaznih predlogov sploh ni opredelilo. Prav ima pritožba, da je zaradi neizvedbe dokazov, za katere tožena stranka zatrjuje, da bodo potrdili, da je kreditna obveznost prenehala, posledično pa hipoteka na toženčevi nepremičnini, sodišče prve stopnje (zaenkrat) zmotno in nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje.