poslovni razlog - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi zoper isto toženo stranko že zavzelo stališče, da je v primeru, če je tožena stranka dejansko le spremenila naziv delovnega mesta, vsebina nalog pa je - čeprav v drugi organizacijski enoti - ostala domala enaka, odpovedni razlog kljub spremenjeni sistematizaciji ne more biti utemeljen.
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vsebina nalog novo ustanovljenega delovnega mesta v pretežnem delu ostala enaka kot na ukinjenem delovnem mestu, ki ga je zasedala tožnica, je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala prenehanja potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi in s tem obstoja utemeljenega odpovednega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Glede na to, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ustavitev postopka - odločitev o pravdnih stroških - izbris iz evidence brezposelnih
Prav vprašanje, kdo v socialnih sporih o pravici do in iz socialnih zavarovanj trpi stroške postopka, je v ZDSS-1 določeno drugače kot v ZPP. Tako je v 68. členu izrecno določeno, da v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva krije zavod svoje stroške ne glede na izid postopka (prvi odstavek). Stranka mora nasprotni stranki povrniti stroške le, če jih je povzročila z zavlačevanjem postopka, zavajanjem sodišča ali kako drugače po svoji krivdi, ali če so nastali po naključju, ki se je njej primerilo (tretji odstavek). Gre za odstop od splošnega pravila o priznavanju stroškov postopka, ki ga določa ZPP, zaradi česar je pri odločanju o stroških postopka, glede na to, da gre v konkretnem primeru za spor o pravici do in iz obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti, tudi za primer umika tožbe, potrebno uporabiti določbo 68. člena ZDSS-1 in ne določbe prvega odstavka 158. člena ZPP. Torej tudi v primeru, ko gre za umik tožbe tožeča stranka ni dolžna toženi stranki povrniti stroškov postopka, ampak svoje stroške krije zavod oziroma tožena stranka.
ZPP člen 152, 154, 154/1. ZFPPIPP člen 227, 227/1.
tožba na izpraznitev in izročitev nepremičnine - legitimacija strank - redna likvidacija družbe - osebni stečaj pravdne stranke - začetek stečajnega postopka nad toženo stranko - konec postopka osebnega stečaja - stroški pravdnega postopka - odločitev o stroških postopka - posledice začetka stečajnega postopka zoper dolžnika - nastanek terjatve za plačilo stroškov - nastanek terjatve po začetku stečajnega postopka
Čeprav se je nad tožečo stranko začel redni likvidacijski postopek, je še vedno aktivno (in pasivno) legitimirana za pravdne postopke.
Nad toženko je bil začet in tudi že končan postopek osebnega stečaja, kar na obravnavani postopek prav tako nima vpliva. Stečajni postopek namreč vpliva le na tiste terjatve, ki neposredno vplivajo na obseg stečajne mase, to pa so le tiste terjatve, ki jih je z začetkom stečajnega postopka mogoče pretvoriti v denarne terjatve. Terjatev na izpraznitev in izročitev nepremičnine ni takšna terjatev. Izterjava navedene nedenarne terjatve na poplačilo ostalih dolžničinih upnikov tako nima nobenega vpliva.
Pravdni stroški v obravnavani zadevi ne predstavljajo terjatve, nastale do začetka stečajnega postopka.
solidarno (nerazdelno) plačilo - ena sodna taksa - več taksnih zavezancev - sodna taksa za ugovor - ugovor zoper plačilni nalog
Kot je sicer pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje so pritožniki navadni sosporniki, vendar je v predmetni zadevi treba upoštevati, da so vsi trije dolžniki ugovor vložili v isti vlogi (iz vsebine ugovora je razvidno tudi, da so ugovorni razlogi za vse tri dolžnike enaki) in da je zato dejansko uveden samo en postopek, kar pomeni, da se plača samo ena sodna taksa. Po določbi desetega odstavka 3. člena ZST-1 pa so dolžniki za plačilo zavezani nerazdelno.
V vtoževanem obdobju med strankama ni bilo sklenjene pogodbe o uporabi avtorskih del ali gospodarske pogodbe, niti ni bilo dogovora o mesečni zapadlosti obveznosti tožene stranke. Ker obveznost nima občasne narave, ni podlage za uporabo triletnega zastaralnega roka.
Ob odsotnosti kakršnihkoli podatkov o dejanskem dolgotrajnem pogodbenem razmerju je sodišče v konkretnih okoliščinah primera primorano zapolniti tarifno praznino z določitvijo višine avtorskega nadomestila ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka 156. člena ZASP-B.
ZD nima določb o (ne)veljavnosti nepristne oporoke. Nepristnost (neavtentičnost, ponarejenost) oporoke pomeni ne nastanek oporoke. Če pravni posel ne nastane, ni predmeta izpodbijanja. Mogoče je vložiti tožbo za ugotovitev nepristnosti take oporoke, ustrezna oblika varstva je tudi ničnostni zahtevek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00018890
KZ-1 člen 99, 99/1, 99/1-1, 158, 160, 160/1, 160/4, 168, 168/2. URS člen 1, 39, 39/1. ZKP člen 19.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - žaljiva obdolžitev - posebne določbe o pregonu - obtožno načelo - zasebni tožilec - upravičeni tožilec - uradna oseba - funkcionar - svoboda izražanja - razžalitev - namen zaničevanja
V 19. členu ZKP je urejeno obtožbeno načelo ali načelo akuzatornosti. Funkcijo pregona lahko opravlja le upravičeni tožilec. Od uveljavitve Novele KZ-1C je v obravnavanem primeru upravičeni tožilec le zasebni tožilec, ne pa več državni tožilec. Iz razlage sprememb, ki jih je prinesla Novela KZ-1C in so objavljene v Poročevalcu Državnega zbora dne 21. 5. 2015, izhaja, da je bila sprememba drugega odstavka 168. člena KZ-1 predlagana zato, da bodo politični funkcionarji izvršilne veje oblasti in funkcionarji samoupravnih lokalnih skupnosti za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, pregon lahko izvrševali le še preko zasebne kazenske tožbe in ne več na podlagi njihovega predloga. Sprememba se nanaša na uradne osebe - funkcionarje iz 1. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1 (poslance Državnega zbora, člane Državnega sveta in občinske svetnike), na funkcionarje Vlade Republike Slovenije (predsednika vlade, ministre, državne sekretarje) in na funkcionarje samoupravnih lokalnih skupnosti, to je na župane in podžupane. Na ta način pa se sorazmerno okrepi varstvo svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave), tako da bodo kazensko pravni (represivni) posegi države (način pregona) nekoliko bolj omejeni znotraj sistema ustavne demokracije Slovenije (1. člen Ustave), kar je tudi v skladu z načelom "ultima ratio".
V času izdaje izpodbijane sodbe državni tožilec ni bil upravičeni tožilec, zato je sodišče druge stopnje v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo (393. člen ZKP), obtožnico državnega tožilca pa iz razloga po 1. točki prvega odstavka 352. člena ZKP zavrglo.
Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da toženi stranki ni mogoče pripisati krivde za pravdne stroške, ki so tožeči stranki nastali z njeno neutemeljeno vložitvijo tožbe pred sodiščem v Sloveniji, čeprav iz Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah izhaja, da za tak spor ne more biti pristojno sodišče v Republiki Sloveniji. Čeprav je tožena stranka neutemeljeno ugovarjala pristojnosti sodišča v Avstriji, s tem ni mogla zakriviti stroškov, ki so tožeči nastali zaradi njene neutemeljene vložitve tožbe v Sloveniji. Neutemeljeno upiranje tožbenemu zahtevku samo po sebi še ni zakrivljeno ravnanje, zaradi katerega bi morala tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške po krivdnem načelu, posebno še, ker gre za dva ločena postopka v različnih državah. Toženi stranki ni mogoče vzeti možnosti, da se zoper zahtevke tožeče stranke brani z vsemi razpoložljivimi ugovori. Da bi šlo za zlorabo pravic pa pritožnica ne zatrjuje. V pravdnem postopku je načelo krivde dopolnilni, ne pa temelji kriterij za povračilo stroškov. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o pravdnih stroških zato pravilno uporabilo kriterij uspeha strank v pravdi kot temeljno merilo, saj ni sprejemljivo, da bi o stroških celotnega postopka odločilo po načelu krivde.
ZFPPIPP člen 58, 58-2, 399, 399/4, 399/4-3. OZ člen 569, 569/1, 570, 570/1, 1012.
stečajni postopek nad dolžnikom - postopek odpusta obveznosti - sklep o ustavitvi postopka odpusta obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - aktivna legitimacija upnika - procesna legitimacija upnika - opravljanje procesnih dejanj - neplačana terjatev - prenehanje procesne legitimacije upnika - ovira za odpust obveznosti - prevzem nesorazmernih obveznosti - brezposelnost - blokada transakcijskega računa - posojilna pogodba - poroštvena pogodba
Kot izhaja iz 2. točke 58. člena ZFPPIPP, preneha upnikova pravočasno prijavljena terjatev v stečajnem postopku, pod pogojem, da je bila v celoti plačana. Ob ugotovitvi, da upnikova terjatev do dolžnika še obstaja, je upnik procesno legitimiran za opravljanje procesnih dejanj v stečajnem postopku. Glede na navedeno je pravilen tudi sklep sodišča prve stopnje, da je upnik procesno legitimiran za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti.
Sklep, da je dolžnica s sklenitvijo dveh pogodb s telefonskima operaterjema prevzela obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njenim premoženjskim položajem, utemeljujejo predvsem ugotovitve, da je bila v času sklepanja pogodb nezaposlena in ni prejemala rednih dohodkov ter tudi ni razpolagala s premoženjem večje vrednosti, da je imela bančni račun blokiran ter da je imela v tistem obdobju tudi neporavnane obveznosti do drugih upnikov. Nenazadnje pa tak sklep utemeljuje tudi dejstvo, da gre za telefona višjega cenovnega razreda po pogodbah, sklenjenih v razmaku nekaj dni, dolžnica pa ni po teh pogodbah poravnala niti ene mesečne obveznosti.
ODZ paragraf 326, 328, 1477. ZTLR člen 28, 28/4, 72.
pogoji za priposestvovanje - veljavni pravni naslov - poštenost posestnika zapuščine - dobroverna posest - zemljiškoknjižno stanje - upravljalec
V času, ko je bila pogodba za obravnavane nepremičnine sklenjena, je bil pomen zemljiške knjige manjši, zaradi česar nevpogled v zemljiško knjigo avtomatično ne izključuje obstoja dobre verne posestnika.
začasno zavarovanje - začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka - trajanje začasnega zavarovanja - absolutni rok - zakonski rok
Zakonskih določb o najdaljšem možnem trajanju ukrepa začasnega zavarovanja ni mogoče zaobiti na način, da bi se po izteku absolutnega roka začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi v predkazenskem oziroma določeni fazi kazenskega postopka, v isti fazi postopka zoper isto osebo odredilo še začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka.
Tožeča stranka je tožbo vložila zoper družbo, ki je postala lastnica spornih nepremičnin že po vknjižbi maksimalne hipoteke.
Sodišče prve stopnje bo moralo najprej presoditi, ali je tožeča stranka po nasprotni tožbi izkazala, da je bila zaradi vknjižbe maksimalne hipoteke kršena njena lastninska pravica in v primeru, če ugotovi, da je tožena stranka, tožeča po nasprotni tožbi, aktivno legitimirana, ponovno presojati trditve o ničnosti pravnega posla tudi v luči določb OZ o ničnosti pogodbe.
ZIZ člen 34, 34/3, 194, 194/1, 194/2. URS člen 23, 23/1, 125. ZIZ-J člen 52, 52/1, 52/2.
predlog za nadaljevanje izvršbe na isto nepremičnino - naknadna objektivna kumulacija - nedovoljen predlog - ustavitev izvršbe na nepremičnino - neuspešna izvršba - neuspešna prodaja - spremenjene okoliščine - ustaljena sodna praksa - novela ZIZ-J - časovne omejitve - stečajni postopek - nov predlog za izvršbo - pravica do učinkovitega sodnega varstva
Pravilo iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ jasno določa, da se možnost naknadne objektivne kumulacije ne nanaša na sredstva in predmete izvršbe, glede katere je bila izvršba že dovoljena in ustavljena, celo neuspešno končana.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - primarni in sekundarni strah - zelo lahka telesna poškodba - zelo lahek primer po Fischerjevi lestvici - poškodba noge
Odškodnina za strah je enotna oblike nepremoženjske škode, čeprav se strah ob samem dogodku dejansko lahko loči od kasnejšega strahu, ki je povezan z izidom zdravljenja. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni bilo razlogov za ta tim. sekundarni strah in da ga tožnik tudi ni trpel. Šlo je le za udarec, zlom je bil s RTG slikanjem izključen, zdravljenje udarnine pa je potekalo običajno brez kakršnihkoli zapletov.
Izpodbijana odločitev toženki ne onemogoča uporabe njenega garažnega boksa. Od toženke se ne zahteva opustitev (so)posesti garažnega boksa ali spreminjanja načina njegove uporabe. Sklep ji ne preprečuje, da svoj garažni prostor uporablja tudi v bodoče za parkiranje. Tožeča stranka do vrat svojega poslovnega prostora dostopa mimo avtomobila. Dostop ji ovirajo oz. preprečujejo kovinska vrata, ki jih je toženka namestila na vhod garažnega boksa.
Z izpodbijano odločitvijo je toženi stranki omogočeno, da obveznost izpolni – zagotovi prost prehod čez garažni boks – na kakršen koli način.
Stroški pregleda stroškovnika v sodnem spisu pritožniku niso priznani, ker nagrada za sestavo pritožbe vključuje tudi te stroške.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00021124
ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/3. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3, 207, 207/2, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14. ZGD-1 člen 414, 415, 418, 418/1.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - ugovor zoper sklep o zavarovanju - pogoji za začasno odredbo - trditveno breme - dokazovanje nevarnosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - družba v postopku likvidacije - varstvo upnikov - nedopustna pritožbena novota - izbris družbe iz sodnega registra - prekinitev postopka pred drugostopenjskim sodiščem
Ker je bistvo oziroma namen začasne odredbe kot sredstva zavarovanja terjatve preprečiti obrezuspešenje bodoče izvršbe, mora upnik, ki takšno odredbo predlaga, navesti dejstva, ki kažejo na verjeten obstoj nevarnosti, ki grozi bodoči realizaciji njegove terjatve.
Okoliščina, da je toženka v postopku likvidacije, ne izkazuje nevarnosti onemogočitve oziroma otežitve uveljavitve terjatve.
ZFPPIPP člen 24, 24/2, 24/2-2, 101, 101/1, 267. OZ člen 101, 101/1, 117, 117/3. ZPP člen 313.
dvostranska pogodba - pravilo sočasne izpolnitve - vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba - rok za izpolnitev obveznosti - delna neizpolnitev pogodbe - neizpolnitev pogodbe - ugovor neizpolnjene pogodbe - nemožnost izpolnitve, za katero stranka odgovarja - odstop od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe - razlogi za odstop od pogodbe - prijava terjatve v postopku zaradi insolventnosti - uveljavljanje izločitvene pravice
Določba prvega odstavka 101. člena OZ določa, da v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. Drugi odstavek istega člena določa, da če pa na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka.
Iz sodne prakse izhaja, da gre za enega od materialnopravnih ugovorov, ki vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem, ko sodišče ugovoru toženca ugodi (na način, da v izreku sodbe izreče pogoj, da je toženec dolžan izpolniti le, če obenem tudi tožnik izpolni svojo obveznost), deloma zavrne tožbeni zahtevek tožnika. Prisodi tožniku torej nekaj manj, ne pa nekaj drugega (extra petitum), kot je zahteval.
Teorija v primeru delne neizpolnitve poudarja, da je treba izhajati iz okoliščin primera. Če je popolna izpolnitev bistven element med strankama, je treba delno delno neizpolnitev obravnavati enako kot neizpolnitev, sploh če obveznost nasprotne stranke ni deljiva. Ta ima v tem primeru pravico uveljavljati ugovor v celoti in zadržati svojo izpolnitev toliko časa, dokler stranka, ki zamuja, ni pripravljena izpolniti manjkajočega dela pomanjkljive izpolnitve.
Tožničina izpolnitev je deljiva (plačilo kupnine po delih), toženkina pa ne (izstavitev zk. listine), zato je toženkin ugovor neizpolnjene pogodbe utemeljen.
OZ člen 72, 72/1, 271, 271/2, 271/3, 271/4. ZIZ člen 38, 38/5, 75, 75/1, 75/2.
ugovor po izteku roka - ugovor dolžnika po izteku roka - izpolnitev dolžnika ali tretjega - pooblaščenec - prekoračitev pooblastila - nadaljevanje izvršbe - nadaljevanje odložene izvršbe pred pretekom časa - izvršilni stroški
Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo dolžnikovemu ugovoru po izteku roka zaradi celotnega poplačila upnikove terjatve. Upnika sta neutemeljeno nasprotovala dolžnikovemu ugovoru, v katerem je ta trdil, da je dne 28. 6. 2018 plačal upnikovo terjatev s plačilom zneska 220.270,27 EUR. Iz potrdila o plačilu, ki je bil priložen ugovoru dolžnika z dne 2. 7. 2018, je namreč razvidna opravilna številka te zadeve, že samo dejstvo, da je dolžnik vložil ugovor, v katerem je to plačilo uveljavljal, pa je treba šteti kot strinjanje dolžnika s plačilom izterjevanega dolga s strani tretje osebe (tretji odstavek 271. člena OZ). Zakon za takšno soglasje dolžnika namreč ne zahteva nobene posebne oblike. Glede na navedeno ni pravno pomembno, ali je pooblaščenka dolžnika imela pooblastilo dolžnika za poplačilo dolga, nenazadnje pa lahko zastopani odobri dejanje, ki predstavlja prekoračitev pooblastila, kar je dolžnik prav tako storil najkasneje z vložitvijo ugovora (prvi odstavek 72. člena OZ). Da denar na fiduciarnem računu pooblaščenke ni bil dolžnikov, temveč naj bi pripadal A. A., upnik v pritožbi uveljavlja prvič, pri čemer ne navaja, da tega dejstva ni mogel navesti prej, nasprotno, navaja celo, da je imel ta podatek, zato navedeno dejstvo predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto ter je višje sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
Upnik se je s prejemom ugovora dolžnika v izjavo seznanil s tem, da dolžnik plačilo s strani njegove pooblaščenke oziroma tretje osebe šteje kot plačilo izterjevane terjatve, s katerim se je dolžnik strinjal.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - USTAVNO PRAVO
VSL00021798
ZST-1 člen 16, 21, 21/1. ZUstS člen 43, 44. URS člen 155, 161, 161/1. ZPP člen 206, 206/4.
razveljavitev dela zakona - učinki ustavne razveljavitve zakonske določbe - prepoved povratne veljave zakona (prepoved retroaktivne uporabe zakona) - vrnitev sodne takse - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - svetovalno mnenje Vrhovnega sodišča
Ker razveljavitev zakona ne učinkuje za nazaj, odločba ustavnega sodišča ne more učinkovati na pravnomočno odločbo o plačilu sodne takse v pravnomočno končanem pravdnem postopku. Pri tem sklep o odmeri sodne takse ni procesni sklep, ampak je meritorni sklep, s katerim je bil postopek odmere sodne takse pravnomočno končan, saj tožniki plačilnemu nalogu niso ugovarjali in so takso plačali, prav tako pa tudi niso dali pobude za začetek postopka pred ustavnim sodiščem.
Četrti odstavek 206. člena ZPP omogoča sodišču prekinitev postopka, če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru sodišče lahko predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja, ki se izda v obliki sklepa. Gre za ukrep sodišča zaradi pospešitve postopka in krepitve pravne varnosti v določenih situacijah, ne pa za pravno sredstvo stranke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00018717
ZPP člen 154, 154/1, 360, 360/1. ZIZ člen 67.
neupravičena izvršba - nasprotna izvršba - pogoji za nasprotno izvršbo - razlogi za nasprotno izvršbo - odškodnina - škoda - stroški nasprotne stranke v izvršilnem postopku - preplačilo dolga
Predlog za nasprotno izvršbo je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da lahko v postopku nasprotne izvršbe od upnika zahteva le vračilo tistega, z izvršbo prejetega, zneska, do katerega upnik ni upravičen, plačilo odškodnine za povzročeno škodo, ki naj bi jo storil upnik, pa ni in ne more biti predmet predloga za nasprotno izvršbo.
Če dolžnik meni, da mu je upnik z neupravičeno izvršbo povzročil kakršnokoli škodo, lahko navedeno uveljavlja le v pravdnem postopku, ne pa v postopku nasprotne izvršbe, ki je namenjen le vrnitvi zneska, ki predstavlja preplačilo dolga. Vse navedbe, ki jih dolžnik podaja v zvezi s tem, kako je prišlo do dolga po sklepu o izvršbi, bi dolžnik lahko uveljavljal zgolj v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi.