regulacijska začasna odredba - vrnitev stvari - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - kumulativnost pogojev
Regulacijska (ureditvena) začasna odredba, katere besedilo se povsem ujema s tožbenim zahtevkom v pravdi, v kateri je predlagana, ni namenjena zavarovanju terjatve oziroma možnosti njene učinkovite izterjave, temveč začasni ureditvi spornega pravnega razmerja.
Ker so regulacijske začasne odredbe omejene le na izjemne in nujne primere, že po naravi stvari za izdajo takšne začasne odredbe ne pridejo v poštev pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 270. člena ZIZ.
ODZ paragraf 326, 328, 1477. ZTLR člen 28, 28/4, 72.
pogoji za priposestvovanje - veljavni pravni naslov - poštenost posestnika zapuščine - dobroverna posest - zemljiškoknjižno stanje - upravljalec
V času, ko je bila pogodba za obravnavane nepremičnine sklenjena, je bil pomen zemljiške knjige manjši, zaradi česar nevpogled v zemljiško knjigo avtomatično ne izključuje obstoja dobre verne posestnika.
Ker je v obravnavani zadevi državni tožilec že vložil zahtevo za preiskavo, s tem pa izkazal, da namerava nadaljevati kazenski pregon, je torej zapovedana razlaga izpodbijanih zakonskih določb z vsebino, kot jim jo je dala avtentična razlaga, ki jo je sprejel Državni zbor 22. 11. 2017, iz nje pa izhaja, da je potrebno rok dveh let po koncu izvajanja ukrepov razumeti kot instrukcijski, ne pa prekluzivni rok, ki bi narekoval izločitev dokazov in njihovo uničenje. Kot izhaja iz sklepa Ustavnega sodišča, se v primeru, ko je glede na aktivnosti državnega tožilca v tem obdobju jasno, da namerava nadaljevati kazenski pregon, pridobljeno gradivo iz četrtega odstavka 153. člena oziroma drugega odstavka 154. člena v postopku uporabi kot dokaz tudi, če je zahteva za preiskavo ali obtožnica oziroma obtožni predlog vložen po poteku roka dveh let od konca izvajanja ukrepov iz 149.a člena, prvega odstavka 149.b člena ter 150., 151., 155., 155.a in 156. člena ZKP.
Iz drugega odstavka 83. člena ZKP izhaja, da o zahtevi za izločitev dokazov na predlog stranke ali po uradni dolžnosti odloča preiskovalni sodnik. Po tem zakonskem določilu postopa preiskovalni sodnik, ki preiskavo opravlja.
Po drugem odstavku 153. člena ZKP preiskovalni sodnik, kadar so prepisi posnetkov opravljeni po policiji, opravi preizkus, ali so se ukrepi izvajali na način, kot so bili odobreni, po tretjem odstavku 153. člena ZKP pa lahko odredi, da se posnetki telefonskih pogovorov in drugih oblik komuniciranja v celoti ali deloma prepišejo, kar sicer ni bilo storjeno, to pa ne pomeni, da so prepisi telefonskih pogovorov nezakoniti.
V odredbi za hišno preiskavo je preiskovalni sodnik navedel številne okoliščine, na podlagi katerih je zaključil, da je podana utemeljenost suma, da je B.B. storil kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje, nato pa je (na strani 7 - list. št. 374) ocenil, da doslej zbrana obvestila utemeljujejo zaključek in da je zelo verjetno, da bodo ob preiskavi bivališča osumljenega, osebnega avtomobila, ki ga uporablja in pisarne - kabineta, ki jo pri svojem delu uporablja, najdeni oziroma odkriti in zaseženi predmeti, pomembni za bodoči kazenski postopek, predvsem vsa pisna korespondenca med družbami, ki jih v nadaljevanju našteva, oziroma med člani strokovne komisije ter ostalimi osebami v zvezi s tem javnim naročilom, v nadaljevanju pa opisuje dokumentacijo, predmete in listine, za katere obstaja verjetnost, da bodo pri hišni preiskavi izsledeni in so pomembni za kazenski postopek. S tem je utemeljil, zakaj navedenih dokazov drugače kot s preiskavo prostorov ni mogoče izslediti, torej zakaj je hišna preiskava nujna.
Nobene podlage tudi ni za ugoditev predlogu pritožbe, da se postopek odločanja o pritožbi prekine in zahteva presoja skladnosti z Ustavo, ker naj bi bile določbe členov 220 do 224 ZKP podnormirane, saj obdolžencu ne omogočajo, da se zoper zaseg pritoži. Postopka zakonodajalec po oceni pritožbenega sodišča povsem upravičeno ni uredil tako, da bi se bilo mogoče zoper vsako procesno dejanje pritožiti, saj bi bil s tem kazenski postopek neučinkovit. Nasprotno, pravica do ugovorov in pritožb je v kazenskem postopku udejanjena smiselno. Za razlago, da je zoper zaseg, ko je jasno, da se preiskuje sum storitve kaznivega dejanja in je ta s tem povezan, osumljencu potrebno omogočiti pritožbo, ni podlage.
ZKP ne določa, da lahko hišno preiskavo predlaga le državni tožilec in nobene podlage ni za razlago, da policija takšnega predloga ne bi smela podati.
Preiskovalni sodnik je glede prisotnosti osumljenca in prič pri preiskavi elektronske naprave pravilno pojasnil, da je zakonodajalec očitno ocenil, da prisotnost preiskovanca in prič pri preiskavi elektronskih naprav ni potrebna in da je mogoče izsledke preiskave elektronskih naprav vselej naknadno preveriti z vpogledom v originalno elektronsko napravo oziroma v zavarovane podatke z elektronske naprave, pri tem pa utemeljeno opozoril, da gre za identično situacijo kot v primeru, če bi policija pregledovala zasežene listine. Te namreč le zaseže, naredi zaključke, ki jih je vselej mogoče preveriti ali ovreči s ponovnim pregledom ali z drugačno interpretacijo zaseženih listin in možnost uveljavljanja, da je bila komunikacija v resnici drugačna, kot izhaja iz preiskave, je zato obdolžencu dana.
Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da toženi stranki ni mogoče pripisati krivde za pravdne stroške, ki so tožeči stranki nastali z njeno neutemeljeno vložitvijo tožbe pred sodiščem v Sloveniji, čeprav iz Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah izhaja, da za tak spor ne more biti pristojno sodišče v Republiki Sloveniji. Čeprav je tožena stranka neutemeljeno ugovarjala pristojnosti sodišča v Avstriji, s tem ni mogla zakriviti stroškov, ki so tožeči nastali zaradi njene neutemeljene vložitve tožbe v Sloveniji. Neutemeljeno upiranje tožbenemu zahtevku samo po sebi še ni zakrivljeno ravnanje, zaradi katerega bi morala tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške po krivdnem načelu, posebno še, ker gre za dva ločena postopka v različnih državah. Toženi stranki ni mogoče vzeti možnosti, da se zoper zahtevke tožeče stranke brani z vsemi razpoložljivimi ugovori. Da bi šlo za zlorabo pravic pa pritožnica ne zatrjuje. V pravdnem postopku je načelo krivde dopolnilni, ne pa temelji kriterij za povračilo stroškov. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o pravdnih stroških zato pravilno uporabilo kriterij uspeha strank v pravdi kot temeljno merilo, saj ni sprejemljivo, da bi o stroških celotnega postopka odločilo po načelu krivde.
zavrnitev dokaznega predloga - vnaprejšna dokazna ocena - pobotni ugovor - obstoj terjatve - procesno pobotanje - obstoj dogovora - terjatev iz delovnega razmerja - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - razlogi za razveljavitev sodbe
Zaključek sodišča prve stopnje, da zavrne toženčev dokazni predlog, predstavlja po vsebini v razmerju do predlaganih prič vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna. Ni prav, da sodišče po eni strani zavrne toženca, češ da svoje terjatve (trditve) ni dokazal, čeprav mu je pred tem samo najprej preprečilo izvedbo ključnih dokazov, s katerimi bi to sploh lahko storil.
Četudi gre po vsebini za nagrado, ki je (lahko) povezana z delovnim razmerjem, to ne pomeni, da je toženec ne (z)more pobotati v okviru te pravde, o čemer sta se zaradi narave procesnega pobotanja že izrekla tako teorija kot tudi sodna praksa.
neposlovna odškodninska obveznost - vmesna sodba - dokazni standard pretežne verjetnosti - obstoj škode - vprašanje obstoja škode - višina škode - nova škoda - bodoča škoda - gotova bodoča škoda - zastaranje odškodninske terjatve - dokaz z izvedencem - dokaz z novim izvedencem
Odločitev sodišča, da je tožniku po sojenju v prvi pravdi nastala nova škoda, je pravilna. Gre za škodo, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in ki presega škodo, znano v času sojenja ali sklepanja izvensodne poravnave o odškodnini. Zanjo je značilno, da je ob prvem sojenju ali sklepanju poravnave ni bilo mogoče pričakovati kot gotovo bodočo škodo. Slednja se na podlagi 182. člena OZ v zvezi s 179. členom istega zakona upošteva in zanjo prisodi oškodovancu odškodnina ob prvem sojenju, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo trajala tudi v bodočnosti. Če pa tedaj še ni gotovo oziroma predvidljivo, ali bo nadaljnja škoda sploh nastala oziroma če bo, kakšen bo njen obseg, je mogoče v novem postopku zahtevati dodatno odškodnino.
Zakon o dedovanju člen 7, 26, 28, 29, 30, 31, 34, 34/1, 34/2, 44, 46.
oporočno dedovanje - zakonito dedovanje - razdedinjenje dediča - dedovanje na podlagi vstopne pravice - nujno dedovanje - prikrajšanje nujnega dednega deleža - izračun nujnega deleža - obračunska vrednost zapuščine - čista vrednost zapuščine - upoštevanje daril - vrednost darila - vračunanje darila
Tudi v primeru oporočnega dedovanja, kot v obravnavani zapuščinski zadevi, so darila, dana določenim oporočnim dedičem za časa življenja zapustnika, pomembna za ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine, ki po določbi 28. člena ZD predstavlja podlago za obračun nujnega deleža posameznega nujnega dediča, skupnega nujnega deleža ter razpoložljivega dela zapuščine.
pogodba o preužitku - spremenjene razmere - razveza pogodbe o preužitku - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - smrt preživljalca (prevzemnika) - neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti - ugovor pravnomočno razsojene stvari
Tožnica ob sklepanju pogodbe brez dvoma ni mogla računati s smrtjo toženčevega pravnega prednika. Ta sama za sebe resda ne predstavlja spremenjene okoliščine, bila pa je prva v nizu okoliščin, ki so nazadnje privedle do tega, da tožnica svojega pogodbenega namena, vsaj v delu, ki se nanaša na dogovorjeno oskrbo, ni mogla uresničiti. Res je tudi, da toženec po pogodbi ni bil zavezan k osebni izpolnitvi, vendar toženec tudi ni ničesar ukrenil, da bi tožnici omogočil potrebno nego in oskrbo po drugih osebah.
V dokaznem postopku se je izkazalo, da je bila tožnica tista, ki je odklanjala toženca, ker ji je bila ljubša oskrba in pomoč, ki so ji ju nudili drugi sorodniki. To pa ne pomeni, da tožnica zaradi tega ni upravičena do razveze pogodbe. Pravilo, da pogodbenik, ki drugemu onemogoča ali neutemeljeno odklanja izpolnjevanje obveznosti, ne more zahtevati razveze pogodbe, namreč velja za primere, ko se zahteva razveza zaradi neizpolnjevanja obveznosti. Tožnica v tej pravdi pa prvenstveno zahteva razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Za razliko od splošnega pravila iz 112. člena OZ, po katerem lahko razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin doseže le prizadeta stranka, torej tista, ki ji je izpolnitev pogodbene obveznosti otežena, je po posebnem pravilu iz 562. člena OZ do zahtevka za razvezo pogodbe upravičena vsaka pogodbena stranka. Ni pomembno, kdo je kriv, da v obravnavanem primeru ni bil dosežen namen pogodbe.
oporočno dedovanje - zakonito dedovanje - nujni dedič - pravica do nujnega dednega deleža - dediči drugega dednega reda
Ker je zapustnik napravil oporoko, je nastopilo oporočno dedovanje, čemur nobeden od zakonitih dedičev ne nasprotuje oz. veljavnosti oporoke ne izpodbija. Oporočno razpolaganje (svoboda testiranja) je omejeno le z institutom nujnega dednega deleža. Pritožnik, ki je zapustnikov nečak, ni oseba iz kroga zakonitih dedičev, ki ima pravico zahtevati del zapuščine, zato pravice do nujnega dednega deleža nima.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00019307
ZPP člen 338, 338/1, 338/1-3, 454, 454/2, 458, 458/1, 495. ZPreZP-1 člen 14, 14/3.
gospodarski spor majhne vrednosti - prodajna pogodba - vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljena dejstva - nedopustni pritožbeni razlogi - odločitev brez izvedbe naroka - stroški izterjave - stroški postopka - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe sodišča prve stopnje
Tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zahtevala izvedbe naroka za glavno obravnavo. Tako kot sodišče prve stopnje pa tudi pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da v tej zadevi ne bi bilo mogoče odločiti zgolj na podlagi pisnih dokazov. Zato je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti narok za glavno obravnavo neutemeljen.
Sodišče prve stopnje je materialnopravno napačno kot stroške izvršilnega postopka priznalo nadomestilo stroškov izterjatve po 14. členu ZPreZP-1. Takšna odločitev ni v skladu z določilom tretjega odstavka 14. člena ZPreZP-1, po katerem se stroški izterjave iz prvega odstavka tega člena ne štejejo med izvršilne stroške, kot jih določa zakon, ki ureja postopek izvršbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00020057
OZ člen 478, 488, 490, 494. SPZ člen 8, 105, 107, 108, 266. ZZK-1 člen 3, 12.
pravna napaka - omejitve javnopravne narave - črna gradnja - gradnja brez gradbenega dovoljenja - nelegalna gradnja - jamčevanje za pravne napake - predpostavke za uveljavljanje jamčevalnega zahtevka - ustrezna skrbnost - etažna lastnina - nastanek etažne lastnine - enostranski pravni posel - dejanska etažna lastnina - sporazum - predmet prodajne pogodbe - povezanost objekta in zemljišča - zahtevek za znižanje kupnine - znižanje kupnine
Nelegalna gradnja (to je gradnja brez gradbenega dovoljenja) predstavlja omejitev javnopravne narave, ki je opredeljena v 494. členu OZ.
Predmet kupne pogodbe, čeprav toženec ni bil etažni lastnik, je konkretno določeno stanovanje s teraso. To jasno izhaja tako iz vsebine pogodbe kot drugih izvedenih dokazov, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje in kažejo, kakšna je bila volja pogodbenih strank. Dejstvo je sicer, da tožnik na podlagi sklenjene in v zemljiški knjigi izvedene kupne pogodbe ni mogel pridobiti (izključne) lastninske pravice na posameznem delu, ki mu ga je toženec prodal, ampak (le) solastninsko pravico na celotni nepremičnini, vendar pa zoper prodajalca pravne napake na tej podlagi ni uveljavljal.
Kupnina se zaradi ugotovljene napake zniža na podlagi 490. člena OZ v zvezi s 478. členom OZ tako, da se: 1. ugotovi vrednost, ki bi jo imel predmet kupne pogodbe ob nakupu na trgu, če bi bil brez napake, 2. ugotovi vrednost, ki bi jo imel z ugotovljeno napako, 3. razliko med njima izrazi v razmerju (odstotku) in 4. v tem razmerju zniža kupnino iz pogodbe. Takšna metoda je v sodni praksi uveljavljena, uporabilo pa jo je tudi sodišče prve stopnje v tej zadevi.
odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za ravnanje sodnika - prava neuka stranka - pomoč prava neuki stranki - materialno procesno vodstvo - pravilna uporaba materialnega prava - izkoriščenost pravnih sredstev - pravno priznana oblika nepremoženjske škode
Za presojo protipravnosti sodnikovega ravnanja je odločilno, ali se je sodnik v dani situaciji pregrešil zoper profesionalne standarde sodniške službe na način, da gre za kvalificirano stopnjo napačnosti postopkovnega ravnanja ali sodniške odločitve.
Odškodninski spor in v njem vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, je mogoč samo, kadar oškodovanec nima ali tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je bil za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode in ko je šlo za najhuje oblike protipravnosti.
ZGD-1 člen 481, 481/4, 481/5. ZFPPIPP člen 326, 341, 341/7, 347, 347/2, 347/2-1, 347/2-4.
prodaja premoženja stečajnega dolžnika - prenehanje predkupne pravice - soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe - prodaja na javni dražbi - prodaja poslovnega deleža - uveljavljanje predkupne pravice na dražbi - obveznost skleniti pogodbo z najugodnejšim ponudnikom - skupna prodaja več poslovnih deležev - najvišja cena - predkupna pravica družbenika pri prodaji poslovnega deleža
Po oceni pritožbenega sodišča je zmotno pritožbeno stališče pritožnika, da mu je sodišče z odločitvijo o skupni (paketni) prodaji obeh poslovnih deležev na javni dražbi onemogočilo uveljaviti predkupno pravico le na enem poslovnem deležu. Z odločitvijo o prodaji dveh poslovnih deležev kot celote, predkupnemu upravičencu ni prenehala predkupna pravica na nobenem od poslovnih deležev, saj se s sklepom o prodaji ne odloča o nobeni pravici predkupnega upravičenca.
Pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da mu ni zagotovilo pravice do sodnega varstva, ker mu najprej ni priznalo pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o prodaji z argumentacijo o preuranjeni zahtevi za sodno varstvo, sedaj pa mu očita, da je s pritožbo zoper sklep o soglasju prepozen. Po zavrženju pritožbe predkupnega upravičenca zoper sklep o prodaji, je predkupni upravičenec neutemeljeno pričakoval, da bo lahko v primeru uspešne prodaje, v naslednji fazi postopka prodaje, s pritožbo zoper sklep o soglasju k prodajni pogodbi dosegel spremembo odločitve o prodaji. Moral bi predvideti, da bo moral v primeru, če se odloči za nakup obeh poslovnih deležev, kot tudi v primeru, če bo vztrajal pri nakupu le enega od dveh poslovnih deležev, to svojo pravico uveljaviti na pravilen način v postopku izvedbe prodaje na javni dražbi, ne pa s pritožbo zoper sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe s kupcem.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - primarni in sekundarni strah - zelo lahka telesna poškodba - zelo lahek primer po Fischerjevi lestvici - poškodba noge
Odškodnina za strah je enotna oblike nepremoženjske škode, čeprav se strah ob samem dogodku dejansko lahko loči od kasnejšega strahu, ki je povezan z izidom zdravljenja. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni bilo razlogov za ta tim. sekundarni strah in da ga tožnik tudi ni trpel. Šlo je le za udarec, zlom je bil s RTG slikanjem izključen, zdravljenje udarnine pa je potekalo običajno brez kakršnihkoli zapletov.
ZFPPIPP člen 24, 24/2, 24/2-2, 101, 101/1, 267. OZ člen 101, 101/1, 117, 117/3. ZPP člen 313.
dvostranska pogodba - pravilo sočasne izpolnitve - vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba - rok za izpolnitev obveznosti - delna neizpolnitev pogodbe - neizpolnitev pogodbe - ugovor neizpolnjene pogodbe - nemožnost izpolnitve, za katero stranka odgovarja - odstop od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe - razlogi za odstop od pogodbe - prijava terjatve v postopku zaradi insolventnosti - uveljavljanje izločitvene pravice
Določba prvega odstavka 101. člena OZ določa, da v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. Drugi odstavek istega člena določa, da če pa na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka.
Iz sodne prakse izhaja, da gre za enega od materialnopravnih ugovorov, ki vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem, ko sodišče ugovoru toženca ugodi (na način, da v izreku sodbe izreče pogoj, da je toženec dolžan izpolniti le, če obenem tudi tožnik izpolni svojo obveznost), deloma zavrne tožbeni zahtevek tožnika. Prisodi tožniku torej nekaj manj, ne pa nekaj drugega (extra petitum), kot je zahteval.
Teorija v primeru delne neizpolnitve poudarja, da je treba izhajati iz okoliščin primera. Če je popolna izpolnitev bistven element med strankama, je treba delno delno neizpolnitev obravnavati enako kot neizpolnitev, sploh če obveznost nasprotne stranke ni deljiva. Ta ima v tem primeru pravico uveljavljati ugovor v celoti in zadržati svojo izpolnitev toliko časa, dokler stranka, ki zamuja, ni pripravljena izpolniti manjkajočega dela pomanjkljive izpolnitve.
Tožničina izpolnitev je deljiva (plačilo kupnine po delih), toženkina pa ne (izstavitev zk. listine), zato je toženkin ugovor neizpolnjene pogodbe utemeljen.
Tožeča stranka je tožbo vložila zoper družbo, ki je postala lastnica spornih nepremičnin že po vknjižbi maksimalne hipoteke.
Sodišče prve stopnje bo moralo najprej presoditi, ali je tožeča stranka po nasprotni tožbi izkazala, da je bila zaradi vknjižbe maksimalne hipoteke kršena njena lastninska pravica in v primeru, če ugotovi, da je tožena stranka, tožeča po nasprotni tožbi, aktivno legitimirana, ponovno presojati trditve o ničnosti pravnega posla tudi v luči določb OZ o ničnosti pogodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00020144
ZDen člen 72, 72/2. ZPP člen 154, 154/2.
nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe podržavljenega premoženja - vrnitev denacionaliziranega premoženja - višina nadomestila - merila za določitev višine nadomestila - izgubljena korist - zakupnina - normalen tek stvari - ugotavljanje hipotetične najemnine - metoda izračuna izgubljene koristi - prikrajšanje - nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine - tržna vrednost - stroškovna odločitev - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Tožnika, ki sta dediča po denacionalizacijskem upravičencu, ki mu je bilo v postopku denacionalizacije vrnjeno nepremično premoženje (v naravi kmetijska zemljišča), sta po odločitvi sodišča prve stopnje upravičena do nadomestila (odškodnine) iz naslova nezmožnosti uporabe premoženja po drugem odstavku 72. člena ZDen.
ZDen ne določa meril za določanje nadomestila. O primerni metodi mora odločiti sodišče. V sodni praksi je utrjeno stališče, da je izbira konkretne metode odvisna od narave nepremičnine in okoliščin posameznega primera. Pri presoji koristi je pomemben le položaj upravičenca (ne zavezanca); relevantna je korist, ki bi jo v času od uveljavitve ZDen do vrnitve nepremičnin v last in posest dosegel upravičenec.
Utemeljenost pritožbenih argumentov tožnice, da bi morali biti pravdni stroški v celoti odmerjeni po kriteriju uspeha v pravdi in da uspeha, ki ga je izračunalo sodišče prve stopnje, računsko ni mogoče preizkusiti, je treba najti v dejstvih, da tarifni del Zakona o odvetniški tarifi ne predvideva nagrad za posamezne storitve, in da sta tožnika s tožbenim zahtevkom med postopkom večkrat razpolagala.
ZKP člen 527, 527/1. ZKP člen 522. BRSI člen 8, 8/1, 8/1-5.
izročitev zahtevane osebe - pogoji za izročitev - milejši predpis - absolutno zastaranje kazenskega pregona
Senat sodišča prve stopnje je ravnal pravilno, ko je za presojo pogojev za izročitev zahtevane osebe državi prosilki uporabil za zahtevano osebo milejši predpis, to je v času, ko bi naj storil preostalih devet kaznivih dejanj po dveh obtožnicah pristojnih državnih tožilstev države prosilke iz II. točke izreka izpodbijanega sklepa. Glede na čas storitve kaznivih dejanj in zagrožene kazni zanje je pravilno ugotovilo, da je kazenski pregon absolutno zastaral po pravu Republike Slovenije kot zaprošene države, s čimer je nastopil obligatorni razlog za zavrnitev predaje zahtevane osebe iz 5. točke prvega odstavka 8. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o izročitvi (BRSI).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00021259
ZPP člen 13, 285. ZVEtL-1 člen 52, 52/1. SPZ člen 99. ZTLR člen 29, 55. ZZD člen 265.
sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - prenehanje vznemirjanja lastninske pravice - nepremičnina v družbeni lasti - družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi - upravljanje z nepremičninami - priposestvovanje pravice stvarne služnosti - prepoved razpolaganja s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve - pravica do posesti - pripadajoče zemljišče - plačilo uporabnine - uporabnina za nepremičnino - uporaba dela nepremičnine - prekinitev pravdnega postopka - predhodno vprašanje - uveljavljanje ničnosti odločbe o denacionalizaciji - materialno procesno vodstvo
Obravnavana nepremičnina je bila olastninjena in na podlagi določb ZDen vrnjena bivši lastnici. Vrnjena je bila v last in posest z denacionalizacijsko odločbo v letu 2006, vendar je bila že s 88. členom ZDen, od uveljavitve v letu 1991, izvzeta iz pravnega prometa, kar pomeni, da na njej stvarne pravice (ne lastninske pravice ne stvarne služnosti) ni bilo mogoče pridobiti niti s priposestvovanjem.
Ko je ugotovilo, da je kabel tega dne oviral pot kupcev tako, da se je nahajal približno pol metra izpod pulta na pohodni poti, se je sodišče prve stopnje pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali tako puščen predmet na tleh lahko predstavlja nedopustno ravnanje, in z vprašanjem, ali bi bilo mogoče škodni dogodek ob potrebni skrbnosti preprečiti.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zaključek degustacije ni bil nepričakovan dogodek ter da bi moral toženkin zavarovanec neposredno po zaključku degustacije kabel pospraviti, da ne bi oviral pohodnih površin.
Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo dejstvo, da je kabel ležal zvit na tleh na pohodni površini ter da je tožnica prišla izza vogala. Če bi šlo za večjo, višjo oviro, bi jo tožnica najbrž lažje opazila. Po drugi strani je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo dejstvo, da je, kljub temu, da mora vsak najprej poskrbeti za svojo lastno varnost, trgovina takšen prostor, kjer so na policah naloženi artikli in je pogled kupca praviloma usmerjen v artikle. Po oceni pritožbenega sodišča je odgovornost toženkinega zavarovanca, ker ni pravočasno, to je nemudoma po zaključku degustacije, pospravil kabla pod strop in s tem ni pravočasno odvrnil predvidljivih vzrokov za tožničino poškodbo, večja kot tožničina odgovornost zaradi nepazljivosti in neskrbnosti.