CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00020144
ZDen člen 72, 72/2. ZPP člen 154, 154/2.
nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe podržavljenega premoženja - vrnitev denacionaliziranega premoženja - višina nadomestila - merila za določitev višine nadomestila - izgubljena korist - zakupnina - normalen tek stvari - ugotavljanje hipotetične najemnine - metoda izračuna izgubljene koristi - prikrajšanje - nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine - tržna vrednost - stroškovna odločitev - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Tožnika, ki sta dediča po denacionalizacijskem upravičencu, ki mu je bilo v postopku denacionalizacije vrnjeno nepremično premoženje (v naravi kmetijska zemljišča), sta po odločitvi sodišča prve stopnje upravičena do nadomestila (odškodnine) iz naslova nezmožnosti uporabe premoženja po drugem odstavku 72. člena ZDen.
ZDen ne določa meril za določanje nadomestila. O primerni metodi mora odločiti sodišče. V sodni praksi je utrjeno stališče, da je izbira konkretne metode odvisna od narave nepremičnine in okoliščin posameznega primera. Pri presoji koristi je pomemben le položaj upravičenca (ne zavezanca); relevantna je korist, ki bi jo v času od uveljavitve ZDen do vrnitve nepremičnin v last in posest dosegel upravičenec.
Utemeljenost pritožbenih argumentov tožnice, da bi morali biti pravdni stroški v celoti odmerjeni po kriteriju uspeha v pravdi in da uspeha, ki ga je izračunalo sodišče prve stopnje, računsko ni mogoče preizkusiti, je treba najti v dejstvih, da tarifni del Zakona o odvetniški tarifi ne predvideva nagrad za posamezne storitve, in da sta tožnika s tožbenim zahtevkom med postopkom večkrat razpolagala.
Upoštevajoč merilo posebej skrbnega voznika, kolesar ob ugotovljenih okoliščinah za voznika kombija ne bi smel biti nepričakovan, zaradi česar je povsem na mestu zaključek, da niso izpolnjeni pogoji za popolno oprostitev odgovornosti voznika kombija.
Ker je v obravnavani zadevi državni tožilec že vložil zahtevo za preiskavo, s tem pa izkazal, da namerava nadaljevati kazenski pregon, je torej zapovedana razlaga izpodbijanih zakonskih določb z vsebino, kot jim jo je dala avtentična razlaga, ki jo je sprejel Državni zbor 22. 11. 2017, iz nje pa izhaja, da je potrebno rok dveh let po koncu izvajanja ukrepov razumeti kot instrukcijski, ne pa prekluzivni rok, ki bi narekoval izločitev dokazov in njihovo uničenje. Kot izhaja iz sklepa Ustavnega sodišča, se v primeru, ko je glede na aktivnosti državnega tožilca v tem obdobju jasno, da namerava nadaljevati kazenski pregon, pridobljeno gradivo iz četrtega odstavka 153. člena oziroma drugega odstavka 154. člena v postopku uporabi kot dokaz tudi, če je zahteva za preiskavo ali obtožnica oziroma obtožni predlog vložen po poteku roka dveh let od konca izvajanja ukrepov iz 149.a člena, prvega odstavka 149.b člena ter 150., 151., 155., 155.a in 156. člena ZKP.
Iz drugega odstavka 83. člena ZKP izhaja, da o zahtevi za izločitev dokazov na predlog stranke ali po uradni dolžnosti odloča preiskovalni sodnik. Po tem zakonskem določilu postopa preiskovalni sodnik, ki preiskavo opravlja.
Po drugem odstavku 153. člena ZKP preiskovalni sodnik, kadar so prepisi posnetkov opravljeni po policiji, opravi preizkus, ali so se ukrepi izvajali na način, kot so bili odobreni, po tretjem odstavku 153. člena ZKP pa lahko odredi, da se posnetki telefonskih pogovorov in drugih oblik komuniciranja v celoti ali deloma prepišejo, kar sicer ni bilo storjeno, to pa ne pomeni, da so prepisi telefonskih pogovorov nezakoniti.
V odredbi za hišno preiskavo je preiskovalni sodnik navedel številne okoliščine, na podlagi katerih je zaključil, da je podana utemeljenost suma, da je B.B. storil kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje, nato pa je (na strani 7 - list. št. 374) ocenil, da doslej zbrana obvestila utemeljujejo zaključek in da je zelo verjetno, da bodo ob preiskavi bivališča osumljenega, osebnega avtomobila, ki ga uporablja in pisarne - kabineta, ki jo pri svojem delu uporablja, najdeni oziroma odkriti in zaseženi predmeti, pomembni za bodoči kazenski postopek, predvsem vsa pisna korespondenca med družbami, ki jih v nadaljevanju našteva, oziroma med člani strokovne komisije ter ostalimi osebami v zvezi s tem javnim naročilom, v nadaljevanju pa opisuje dokumentacijo, predmete in listine, za katere obstaja verjetnost, da bodo pri hišni preiskavi izsledeni in so pomembni za kazenski postopek. S tem je utemeljil, zakaj navedenih dokazov drugače kot s preiskavo prostorov ni mogoče izslediti, torej zakaj je hišna preiskava nujna.
Nobene podlage tudi ni za ugoditev predlogu pritožbe, da se postopek odločanja o pritožbi prekine in zahteva presoja skladnosti z Ustavo, ker naj bi bile določbe členov 220 do 224 ZKP podnormirane, saj obdolžencu ne omogočajo, da se zoper zaseg pritoži. Postopka zakonodajalec po oceni pritožbenega sodišča povsem upravičeno ni uredil tako, da bi se bilo mogoče zoper vsako procesno dejanje pritožiti, saj bi bil s tem kazenski postopek neučinkovit. Nasprotno, pravica do ugovorov in pritožb je v kazenskem postopku udejanjena smiselno. Za razlago, da je zoper zaseg, ko je jasno, da se preiskuje sum storitve kaznivega dejanja in je ta s tem povezan, osumljencu potrebno omogočiti pritožbo, ni podlage.
ZKP ne določa, da lahko hišno preiskavo predlaga le državni tožilec in nobene podlage ni za razlago, da policija takšnega predloga ne bi smela podati.
Preiskovalni sodnik je glede prisotnosti osumljenca in prič pri preiskavi elektronske naprave pravilno pojasnil, da je zakonodajalec očitno ocenil, da prisotnost preiskovanca in prič pri preiskavi elektronskih naprav ni potrebna in da je mogoče izsledke preiskave elektronskih naprav vselej naknadno preveriti z vpogledom v originalno elektronsko napravo oziroma v zavarovane podatke z elektronske naprave, pri tem pa utemeljeno opozoril, da gre za identično situacijo kot v primeru, če bi policija pregledovala zasežene listine. Te namreč le zaseže, naredi zaključke, ki jih je vselej mogoče preveriti ali ovreči s ponovnim pregledom ali z drugačno interpretacijo zaseženih listin in možnost uveljavljanja, da je bila komunikacija v resnici drugačna, kot izhaja iz preiskave, je zato obdolžencu dana.
sodna pristojnost - upravna pristojnost - civilnopravno razmerje - pravdni postopek - upravna odločba - izvršitev upravnega akta - priključitev na javno kanalizacijo - zavrženje tožbe
Tožnica v tem pravdnem postopku dejansko zahteva izvršitev tuje upravne odločbe. To sicer iz tožbenega zahtevka ne izhaja izrecno, vendar pa glede na predložen sklep z dne 18. 3. 2011 o tem ni dvoma. Civilni pravdni postopek pa ni postopek, v katerem bi stranka lahko zahtevala izvršitev take odločbe.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - nepopoln predlog za oprostitev plačila sodne takse - dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - nov predlog za oprostitev plačila sodne takse - res iudicata
Res je sicer, da je bil toženec neskrben, ko v roku, ki mu ga je določilo sodišče prve stopnje, ni dopolnil že prvotno vloženega predloga, vendar pa je, ob upoštevanju 108. člena ZPP, sankcija za takšno opustitev lahko le zavrženje prvega (nepopolnega) predloga, ne pa tudi zavrženje novega (tokrat popolnega) predloga, ki je bil vložen v roku, ki je bil za plačilo takse določen v plačilnem nalogu.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00020057
OZ člen 478, 488, 490, 494. SPZ člen 8, 105, 107, 108, 266. ZZK-1 člen 3, 12.
pravna napaka - omejitve javnopravne narave - črna gradnja - gradnja brez gradbenega dovoljenja - nelegalna gradnja - jamčevanje za pravne napake - predpostavke za uveljavljanje jamčevalnega zahtevka - ustrezna skrbnost - etažna lastnina - nastanek etažne lastnine - enostranski pravni posel - dejanska etažna lastnina - sporazum - predmet prodajne pogodbe - povezanost objekta in zemljišča - zahtevek za znižanje kupnine - znižanje kupnine
Nelegalna gradnja (to je gradnja brez gradbenega dovoljenja) predstavlja omejitev javnopravne narave, ki je opredeljena v 494. členu OZ.
Predmet kupne pogodbe, čeprav toženec ni bil etažni lastnik, je konkretno določeno stanovanje s teraso. To jasno izhaja tako iz vsebine pogodbe kot drugih izvedenih dokazov, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje in kažejo, kakšna je bila volja pogodbenih strank. Dejstvo je sicer, da tožnik na podlagi sklenjene in v zemljiški knjigi izvedene kupne pogodbe ni mogel pridobiti (izključne) lastninske pravice na posameznem delu, ki mu ga je toženec prodal, ampak (le) solastninsko pravico na celotni nepremičnini, vendar pa zoper prodajalca pravne napake na tej podlagi ni uveljavljal.
Kupnina se zaradi ugotovljene napake zniža na podlagi 490. člena OZ v zvezi s 478. členom OZ tako, da se: 1. ugotovi vrednost, ki bi jo imel predmet kupne pogodbe ob nakupu na trgu, če bi bil brez napake, 2. ugotovi vrednost, ki bi jo imel z ugotovljeno napako, 3. razliko med njima izrazi v razmerju (odstotku) in 4. v tem razmerju zniža kupnino iz pogodbe. Takšna metoda je v sodni praksi uveljavljena, uporabilo pa jo je tudi sodišče prve stopnje v tej zadevi.
začasna odredba - skupno premoženje - prepoved odtujitve in obremenitve poslovnega deleža
Sodišče upniku, skupnemu lastniku, sicer brez predloga ne more nuditi več varstva, kot ga sam želi, ne sme pa mu zavrniti manj varstva, kot bi ga bil upravičen zahtevati. Tudi na polovici stvari obstaja namreč skupnost lastnikov. Še drugače povedano: vsak (idealni) delček premoženja, ki je skupno, je skupen. Skupni lastnik pa ima zato še vedno dispozicijo, da predlaga zavarovanje le dela sicer skupne celote.
ZD nima določb o (ne)veljavnosti nepristne oporoke. Nepristnost (neavtentičnost, ponarejenost) oporoke pomeni ne nastanek oporoke. Če pravni posel ne nastane, ni predmeta izpodbijanja. Mogoče je vložiti tožbo za ugotovitev nepristnosti take oporoke, ustrezna oblika varstva je tudi ničnostni zahtevek.
izvršilni naslov - preživnina - prenehanje obveznosti plačevanja preživnine - dogovor o preživnini, sklenjen pri Centru za socialno delo (CSD)
Izvršilni naslov prestavlja izvršljiva sodna odločba in sodna poravnava, izvršljiv notarski zapis ter druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon ali ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, določa, da je izvršilni naslov. Takrat veljavni ZZZDR je določal, da kadar starša ne živita ali ne bosta več živela skupaj, se sporazumeta o preživljanju skupnih otrok. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo. V primeru, kadar se starša sporazumeta o varstvu in vzgoji otrok pa lahko naknadno predlagata, da sodišče v nepravdnem postopku izda o tem sklep. Sodišče namreč lahko v primeru, če ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otrok, takšen predlog zavrne. To pomeni, da sporazum, ki je bil sklenjen s takratnima zakonitima zastopnikoma mladoletnih otrok z dne 7. 9. 2011 ne predstavlja izvršilnega naslova, saj le tega lahko predstavlja odločba sodišča ter sporazum, za katerega drug zakon določa, da je izvršilni naslov. V konkretnem primeru gre za nekakšen dogovor, katerega vsebino mora preveriti sodišče po predlogu ene od strank.
neposlovna odškodninska obveznost - vmesna sodba - dokazni standard pretežne verjetnosti - obstoj škode - vprašanje obstoja škode - višina škode - nova škoda - bodoča škoda - gotova bodoča škoda - zastaranje odškodninske terjatve - dokaz z izvedencem - dokaz z novim izvedencem
Odločitev sodišča, da je tožniku po sojenju v prvi pravdi nastala nova škoda, je pravilna. Gre za škodo, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in ki presega škodo, znano v času sojenja ali sklepanja izvensodne poravnave o odškodnini. Zanjo je značilno, da je ob prvem sojenju ali sklepanju poravnave ni bilo mogoče pričakovati kot gotovo bodočo škodo. Slednja se na podlagi 182. člena OZ v zvezi s 179. členom istega zakona upošteva in zanjo prisodi oškodovancu odškodnina ob prvem sojenju, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo trajala tudi v bodočnosti. Če pa tedaj še ni gotovo oziroma predvidljivo, ali bo nadaljnja škoda sploh nastala oziroma če bo, kakšen bo njen obseg, je mogoče v novem postopku zahtevati dodatno odškodnino.
Zakon o dedovanju člen 7, 26, 28, 29, 30, 31, 34, 34/1, 34/2, 44, 46.
oporočno dedovanje - zakonito dedovanje - razdedinjenje dediča - dedovanje na podlagi vstopne pravice - nujno dedovanje - prikrajšanje nujnega dednega deleža - izračun nujnega deleža - obračunska vrednost zapuščine - čista vrednost zapuščine - upoštevanje daril - vrednost darila - vračunanje darila
Tudi v primeru oporočnega dedovanja, kot v obravnavani zapuščinski zadevi, so darila, dana določenim oporočnim dedičem za časa življenja zapustnika, pomembna za ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine, ki po določbi 28. člena ZD predstavlja podlago za obračun nujnega deleža posameznega nujnega dediča, skupnega nujnega deleža ter razpoložljivega dela zapuščine.
pogodba o preužitku - spremenjene razmere - razveza pogodbe o preužitku - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - smrt preživljalca (prevzemnika) - neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti - ugovor pravnomočno razsojene stvari
Tožnica ob sklepanju pogodbe brez dvoma ni mogla računati s smrtjo toženčevega pravnega prednika. Ta sama za sebe resda ne predstavlja spremenjene okoliščine, bila pa je prva v nizu okoliščin, ki so nazadnje privedle do tega, da tožnica svojega pogodbenega namena, vsaj v delu, ki se nanaša na dogovorjeno oskrbo, ni mogla uresničiti. Res je tudi, da toženec po pogodbi ni bil zavezan k osebni izpolnitvi, vendar toženec tudi ni ničesar ukrenil, da bi tožnici omogočil potrebno nego in oskrbo po drugih osebah.
V dokaznem postopku se je izkazalo, da je bila tožnica tista, ki je odklanjala toženca, ker ji je bila ljubša oskrba in pomoč, ki so ji ju nudili drugi sorodniki. To pa ne pomeni, da tožnica zaradi tega ni upravičena do razveze pogodbe. Pravilo, da pogodbenik, ki drugemu onemogoča ali neutemeljeno odklanja izpolnjevanje obveznosti, ne more zahtevati razveze pogodbe, namreč velja za primere, ko se zahteva razveza zaradi neizpolnjevanja obveznosti. Tožnica v tej pravdi pa prvenstveno zahteva razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Za razliko od splošnega pravila iz 112. člena OZ, po katerem lahko razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin doseže le prizadeta stranka, torej tista, ki ji je izpolnitev pogodbene obveznosti otežena, je po posebnem pravilu iz 562. člena OZ do zahtevka za razvezo pogodbe upravičena vsaka pogodbena stranka. Ni pomembno, kdo je kriv, da v obravnavanem primeru ni bil dosežen namen pogodbe.
regulacijska začasna odredba - vrnitev stvari - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - kumulativnost pogojev
Regulacijska (ureditvena) začasna odredba, katere besedilo se povsem ujema s tožbenim zahtevkom v pravdi, v kateri je predlagana, ni namenjena zavarovanju terjatve oziroma možnosti njene učinkovite izterjave, temveč začasni ureditvi spornega pravnega razmerja.
Ker so regulacijske začasne odredbe omejene le na izjemne in nujne primere, že po naravi stvari za izdajo takšne začasne odredbe ne pridejo v poštev pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 270. člena ZIZ.
odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za ravnanje sodnika - prava neuka stranka - pomoč prava neuki stranki - materialno procesno vodstvo - pravilna uporaba materialnega prava - izkoriščenost pravnih sredstev - pravno priznana oblika nepremoženjske škode
Za presojo protipravnosti sodnikovega ravnanja je odločilno, ali se je sodnik v dani situaciji pregrešil zoper profesionalne standarde sodniške službe na način, da gre za kvalificirano stopnjo napačnosti postopkovnega ravnanja ali sodniške odločitve.
Odškodninski spor in v njem vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, je mogoč samo, kadar oškodovanec nima ali tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je bil za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode in ko je šlo za najhuje oblike protipravnosti.
ZPSPP v 12. členu določa, da se najemna pogodba za poslovno stavbo oziroma za poslovni prostor sklene v pisni obliki. Če pogodba ni sklenjena v pisni obliki, ni veljavna. Predpisana oblika velja tudi za kasnejše spremembe ali dopolnitve pogodbe. Zatrjevani ustni dogovor se nanaša na bistveno sestavino najemne pogodbe (trenutek začetka obveznosti plačevanja najemnine), zato ga ni mogoče uvrstiti pod tretji odstavek 51. člena oziroma pod drugi odstavek 56. člena OZ (ustni dogovor o stranskih točkah). Hkrati pa zanj ni mogoče uporabiti četrtega odstavka 51. člena oziroma tretjega odstavka 56. člena OZ. Z njim se sicer zmanjšujejo obveznosti tožene stranke kot najemnika, vendar se hkrati povečujejo obveznosti tožeče stranke kot najemodajalca, ki za oddajo prostora v najem dobi odmeno za krajše obdobje.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - odmera odškodnine - posledice prometne nezgode - posebno huda telesna poškodba - pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti in zmanjšanja življenjske aktivnosti - dodatek za tujo nego in pomoč - objektivna in subjektivna pogojenost odškodnine - pravična denarna odškodnina - mnenje izvedenca - sodna praksa - hospitalizacija - urna postavka - zapadlost odškodninske terjatve - tek zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine
Denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti je pravilno določena v znesku 7.500 EUR, kajti po nezgodi tožnik šepa in ima številne večje brazgotine po obeh spodnjih udih in v področju medenice.
Glede obsega tuje pomoči je bil zahtevek utemeljeno zavrnjen za obdobja, ko je bil tožnik hospitaliziran, saj mu je bila v tem obdobju zagotovljena tuja pomoč in nega v okviru institucij, zaradi česar pomoč družinskih članov ni bila objektivno potrebna.
Odškodninska terjatev iz naslova nepremoženjske škode zapade takrat, ko oškodovancu nastane škoda - kar je praviloma s koncem zdravljenja.
podjemna pogodba - stvarne napake - škoda - prenehanje pravice - enoletni prekluzivni rok
Zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, ker tožeča stranka svojega zahtevka iz naslova plačila škode zaradi napak izvršenega posla ni uveljavljala v roku iz prvega odstavka 635. člena OZ, s čemer je to svojo pravico izgubila, kakor je to utemeljeno zatrjevala tudi tožena stranka.
Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo, da je vtoževani zahtevek tožeče stranke zastaral, kar pa po stališču pritožbenega sodišča in v izpodbijani sodbi navedene in upoštevane teorije in sodne prakse ne drži, saj gre v določbi prvega odstavka 635. člena OZ za enoletni materialni prekluzivni rok z iztekom katerega preneha materialnopravno upravičenje, torej pravica sama, in ne zgolj pravica do sodnega varstva kot pri zastaranju. Vendar to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00021259
ZPP člen 13, 285. ZVEtL-1 člen 52, 52/1. SPZ člen 99. ZTLR člen 29, 55. ZZD člen 265.
sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - prenehanje vznemirjanja lastninske pravice - nepremičnina v družbeni lasti - družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi - upravljanje z nepremičninami - priposestvovanje pravice stvarne služnosti - prepoved razpolaganja s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve - pravica do posesti - pripadajoče zemljišče - plačilo uporabnine - uporabnina za nepremičnino - uporaba dela nepremičnine - prekinitev pravdnega postopka - predhodno vprašanje - uveljavljanje ničnosti odločbe o denacionalizaciji - materialno procesno vodstvo
Obravnavana nepremičnina je bila olastninjena in na podlagi določb ZDen vrnjena bivši lastnici. Vrnjena je bila v last in posest z denacionalizacijsko odločbo v letu 2006, vendar je bila že s 88. členom ZDen, od uveljavitve v letu 1991, izvzeta iz pravnega prometa, kar pomeni, da na njej stvarne pravice (ne lastninske pravice ne stvarne služnosti) ni bilo mogoče pridobiti niti s priposestvovanjem.
Ko je ugotovilo, da je kabel tega dne oviral pot kupcev tako, da se je nahajal približno pol metra izpod pulta na pohodni poti, se je sodišče prve stopnje pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali tako puščen predmet na tleh lahko predstavlja nedopustno ravnanje, in z vprašanjem, ali bi bilo mogoče škodni dogodek ob potrebni skrbnosti preprečiti.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zaključek degustacije ni bil nepričakovan dogodek ter da bi moral toženkin zavarovanec neposredno po zaključku degustacije kabel pospraviti, da ne bi oviral pohodnih površin.
Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo dejstvo, da je kabel ležal zvit na tleh na pohodni površini ter da je tožnica prišla izza vogala. Če bi šlo za večjo, višjo oviro, bi jo tožnica najbrž lažje opazila. Po drugi strani je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo dejstvo, da je, kljub temu, da mora vsak najprej poskrbeti za svojo lastno varnost, trgovina takšen prostor, kjer so na policah naloženi artikli in je pogled kupca praviloma usmerjen v artikle. Po oceni pritožbenega sodišča je odgovornost toženkinega zavarovanca, ker ni pravočasno, to je nemudoma po zaključku degustacije, pospravil kabla pod strop in s tem ni pravočasno odvrnil predvidljivih vzrokov za tožničino poškodbo, večja kot tožničina odgovornost zaradi nepazljivosti in neskrbnosti.
ZKP člen 527, 527/1. ZKP člen 522. BRSI člen 8, 8/1, 8/1-5.
izročitev zahtevane osebe - pogoji za izročitev - milejši predpis - absolutno zastaranje kazenskega pregona
Senat sodišča prve stopnje je ravnal pravilno, ko je za presojo pogojev za izročitev zahtevane osebe državi prosilki uporabil za zahtevano osebo milejši predpis, to je v času, ko bi naj storil preostalih devet kaznivih dejanj po dveh obtožnicah pristojnih državnih tožilstev države prosilke iz II. točke izreka izpodbijanega sklepa. Glede na čas storitve kaznivih dejanj in zagrožene kazni zanje je pravilno ugotovilo, da je kazenski pregon absolutno zastaral po pravu Republike Slovenije kot zaprošene države, s čimer je nastopil obligatorni razlog za zavrnitev predaje zahtevane osebe iz 5. točke prvega odstavka 8. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o izročitvi (BRSI).