ZPIZ-2 člen 116, 116/7.. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 6.
predčasna pokojnina - zaposlitev v tujini - sporazum z bosno in hercegovino
ZPIZ-2, ki se nanaša na ponovno vstop v zavarovanje v prvem odstavku 116. člena določa, da uživalec starostne, predčasne, vdovske in družinske pokojnine, ki na območju Republike Slovenije začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost, znova pridobi lastnost zavarovanca iz 14., 15., 16. in 17. člena tega zakona in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. Pokojnina se preneha izplačevati z dnem ponovne pridobitve lastnosti zavarovanca. V sedmem odstavku 116. člena je določeno, da se uživalcu pokojnine iz prvega odstavka tega člena, ki v tujini začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost in je na tej podlagi v tujini vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje, pokojnina preneha izplačevati z dnem začetka opravljanja dela oziroma dejavnosti.
Napačno je sklepanje tožnice, da se 114. člen veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Federacije BiH, ki ga navaja tožnica v zvezi s šestim členom Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, analogno uporablja tudi v Sloveniji. Tega na podlagi 6. člena Sporazuma ni mogoče tako razlagati. 6. člen govori o izenačenosti pravnih dejstev in določa, da če ima opravljanje pridobitne dejavnosti ali neko obvezno zavarovanje po zakonodaji ene pogodbenice pravni učinek na določene dajatve iz socialnega zavarovanja, ima taka dejavnost enako obveznost zavarovanja enak učinek v drugi pogodbenici. Tožnica ni uživalka pokojnine pokojninskega zakona BiH, temveč je upokojenka ZPIZ Slovenije in se zato zanjo in njena pravna razmerja uporablja zakonodaja Republike Slovenije, kar posledično pomeni, da velja za tožnico 116. člen ZPIZ-2 in ne 114. člen tujega pokojninskega zakona.
OZ člen 150, 153, 153/2, 171. ZPrCP člen 42, 42/1.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - objektivna odškodninska odgovornost - imetnik motornega vozila - ravnanje oškodovanca - deljena odgovornost (deljena krivda)
Odgovornost lastnika premikajočega se vozila je opredeljeno v določbi člena 150 OZ, ker za škodo odgovarja imetnik vozila.
Ker znesek tožnikove invalidske pokojnine presega v 2. alineji 1. odstavka 56. člena ZPIZ-2 določeni cenzus, ni izpolnjen zakonski dejanski stan za priznanje pravice do družinske pokojnine, saj ni mogoče šteti, da bi ga oče do svoje smrti preživljal, ne glede na to, da sta imela skupno stalno prebivališče. Ob takšnem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih aktov utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževano pravico do družinske pokojnine od spornega dne dalje.
ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-5, 28, 29, 78a.. OZ člen 347, 347/1, 360.
začasna nezmožnost za delo - nadomestilo plače - rok za zastaranje
ZZVZZ v 78.a členu določa, da se med drugim tudi za zavarovance iz 5. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, ki na območju RS opravljajo samostojno poklicno dejavnost kot edini ali glavni poklic, pa nimajo poravnanih obveznosti plačevanja prispevkov, zadržijo njihove pravice do zdravstvenih storitev in denarnih dajatev iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. Do poravnave obveznosti lahko ti zavarovanci na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja uveljavljajo le nujno zdravljenje.
Tožena stranka je izplačilo nadomestila za obdobje od 4. 4. 2010 do 14. 6. 2010 in od 1. 10. 2010 do 26. 10. 2010 zavrnilo ob razlogovanju, da je prišlo do zastaranja terjatve. Po mnenju toženke naj bi namreč triletni zastaralni rok začel teči že prvi naslednji dan po koledarskem mesecu odobrene začasne zadržanosti od dela, torej tedaj, ko bi lahko tožnica prvič terjala nadomestilo plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, če bi imela poravnane prispevke. Pritožbeno sodišče se je v zvezi z vprašanje, ali gre za triletni ali petletni zastaralni rok že izreklo, da te terjatve zastarajo v triletnem zastaralnem roku.
ZPP člen 8, 285. SPZ člen 24, 24/1, 24/2, 31, 32, 33, 33/2, 34.
sodno varstvo posesti - odvzem posesti - posestno stanje - dejanska oblast nad stvarjo - vrnitev posesti - neposredna in posredna posest - menjava ključavnice - dovoljena samopomoč - dokazna ocena - materialno procesno vodstvo
Za obstoj posesti je relevantno stanje neposredno pred motilnim ravnanjem.
Dejansko oblast nad stanovanjem so tožniki manifestirali s tem, da je druga tožnica vanj odložila določene stvari, plačevala določene stroške stanovanja in po potrebi v stanovanje vstopila, hkrati pa sta tožnici nemudoma reagirali na poseg toženk v stanovanje. Vse navedene okoliščine zadostujejo za zaključek, da na dan 10. 11. 2017 stanovanje ni predstavljalo zapuščene stvari, temveč so tožniki dne 5. 9. 2017 postali njegovi izključni posestniki, svoje posesti pa vse do 10. 11. 2017 niso opustili. Nepomembno je, da je druga tožnica v stanovanje vstopala redko, saj je posest dejanska fizična oblast nad stvarjo in zanjo ni nujno, da med posestnikom in stvarjo obstaja trajen fizičen kontakt.
Pritožbeno sodišče je že v zadevi Psp 339/2016 z dne 10. 11. 2016 v podobnem primeru kot je ta, štelo, da zahteva zakon za izgubo pravice do nadomestila več kakor to, da zavarovanec poklicne rehabilitacije ne konča v roku, ki je določen v pogodbi. Določa, da pride do takšne posledice v primeru, če zavarovanec iz neupravičenih razlogov ne konča poklicne rehabilitacije v roku, ki je določen v pogodbi o poklicni rehabilitaciji.
Poklicna rehabilitacija kot celostni proces, v katerem se zavarovanca strokovno, fizično in psihosocialno usposobi za drug poklic ali delo, je ena izmed pravic iz invalidskega zavarovanja (70. člen ZPIZ-2. Natančnejši pogoji glede oblike in načina poklicne rehabilitacije, rokov za nastop in trajanje poklicne rehabilitacije se določijo v pogodbi, ki jo sklenjeno zavod, delodajalec ter zavarovanec. V njej se določijo medsebojne pravice in obveznosti, pri tem zavarovancu, ki se usposablja oziroma izobražuje za drugo delo, pripada tudi nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije in sicer od nastopa pa do končanja poklicne rehabilitacije. Zavarovanec izgubi pravico do nadomestila, če v 15 dneh po vročitvi ne podpiše pogodbe iz 77. člena ZPIZ-2 ali če ne izpolnjuje v njej določenih obveznosti, ali če v določenem roku iz neupravičenih razlogov, ki so določeni v pogodbi ne nastopi ali ne konča poklicne rehabilitacije.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - vojaški zavarovanec
Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da tožena stranka pri odmeri pokojnine ne bi smela upoštevati določb ZPIZVZ. Navedene določbe so ključne tako pri upoštevanju zavarovalne dobe prebite v JLA, kot tudi pri odmeri starostne pokojnine, ki jo je tožnik sicer uveljavljal po splošnih predpisih. Do tega vprašanja se je opredelilo tudi že Vrhovno sodišče RS v podobni zadevi. Obrazložilo je, da navedba, da tožnik "ne sodi pod jurisdikcijo ZPIZVZ" je neutemeljena že zato, ker tožena stranka ni odločila o tožnikovi pravici do starostne pokojnine po ZPIZVZ. Tožniku je bila priznana pravica do pokojnine in tudi odmerjena po določbah ZPIZ-1. Trditev, da "določbe ZPIZVZ na tožnika ne morejo imeti učinka" pa so v nasprotju z nadaljnjo trditvijo tožnika, da ZPIZVZ - tudi zanj - ureja priznanje zavarovalne dobe, dopolnjene po vojaških predpisih (peti odstavek 2. člena ZPIZVZ). Tega namreč ZPIZ-1 ne ureja. Pri tem pa tožnik spregleda, da ZPIZVZ na tako priznano zavarovalno dobo veže tudi določitev osnove za to obdobje (prvi odstavek 8. člena ZPIZVZ): ne upoštevajo se dejansko prejete plače, temveč osnove, ki so glede na čin določene v 7. členu ZPIZVZ.
trpinčenje na delovnem mestu - diskriminacija - mobing - postopek izbire kandidata - nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Tožnici je bilo zaradi zaostankov pri delu v okviru istega delovnega mesta določeno drugo delo, ki ni bilo vezano na roke. Kot posledica spremembe dela, so ji bila dejansko odvzeta tista pooblastila, ki jih ni več potrebovala, dodelila pa so se ji druga, ki jih je pri opravljanju dela potrebovala. Sodišče prve stopnje je tožnici verjelo, da je bila na prejšnji pisarni zamenjana ključavnica, vendar v kontekstu predolge selitve tožnice iz pisarne tega dejanja ni mogoče razumeti kot šikaniranja oziroma trpinčenja na delovnem mestu. Tožnica ni bila prerazporejena, saj ji je bilo naloženo delo iz delokroga njenega delovnega mesta, prav tako pa se ni spremenilo plačilo za delo.
spor zaradi motenja posesti - rok za vložitev tožbe - načelo hitrosti postopka
Roka iz 32. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) sta kratka zaradi načela hitrosti postopka v sporih zaradi motenja posesti. To pa zato, ker gre za provizorično pravno varstvo posesti, ki naj se doseže čim hitreje. Tožba je instrumentarij za uveljavljanje sodnega varstva posestvi, pri njej pa je bistveno, ali je bila vložena znotraj rokov, določenih v 32. členu SPZ. Ker je sodišče prve stopnje prepričljivo argumentiralo, da je bila tožba vložena po izteku 30-dnevnega roka, od kar je tožnik vedel za motenje in storilca, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00023297
KZ-1 člen 201,201/2, 201/3, 201/5. ZOPOKD člen 5, 5/4. ZKP člen 18, 355, 355/2, 371, 371/1, 371/1-11.
ogrožanje varnosti pri delu - kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu - vzročna zveza - prispevek oškodovanca - prosta presoja dokazov - očitek protispisnosti - delovna nesreča
Pritožniki zatrjujejo, da obtožencu očitano protipredpisno ravnanje ni bilo v vzročni zvezi s padcem oškodovanca, temveč je vzročno zvezo pretrgalo ravnanje oškodovanca, ki se je v nasprotju z izrecnimi navodili in opozorili obtoženca oddaljil od kraja, kjer so se kritičnega dne izvajala dela in kjer je bilo za varnost ustrezno poskrbljeno, pri čemer se je oškodovanec oddaljil zato, ker se je pogovarjal po mobilnem telefonu, nevarnost takega ravnanja pa bi morala biti jasna vsakemu povprečnemu človeku. V nasprotju s trditvijo pritožnikov je sodišče prve stopnje presodilo navedeno ravnanje oškodovanca in ugotovilo, da predstavlja prispevek oškodovanca k delovni nesreči, kar je upoštevalo pri izreku kazenske sankcije, nikakor pa ne izključuje obtoženčeve odgovornosti za očitano kaznivo dejanje. Če bi obtoženec kot odgovorni vodja del skladno s predpisi pred pričetkom del poskrbel za označbo in pokritje vseh svetlobnih jaškov s pohodnimi ploščami in za zavarovanje pred padcem z višine oziroma v globino, do padca delavca skozi streho ne bi prišlo. S pritožnikom se prav tako ni mogoče strinjati, da smrt oškodovanca ni v vzročni zvezi s poškodbami, ki jih je utrpel pri padcu. Po navedbah pritožnikov naj bi bila vzročna zveza pretrgana zaradi malomarnostnega zdravljenja. V tej zvezi pritožniki sodišču prve stopnje očitajo še, da ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe za postavitev drugega izvedenca sodno-medicinske stroke. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje postavljenega izvedenca sodno-medinske stroke utemeljeno ocenilo kot popolno in prepričljivo ter mu dalo pravi pomen in na tej podlagi obrazloženo presodilo, da je vzročna zveza med nastankom poškodb v obravnavanem dogodku, njihovih posledic v toku zdravljenja in nastopom smrti oškodovanca podana, predlog za postavitev novega izvedenca pa utemeljeno zavrnilo, kar je v sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato v tej zvezi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen in ni podana uveljavljana kršitev 29. člena Ustave RS.
zdravljenje v tujini - povrnitev stroškov zdravljenja
V tem primeru sodišče prve stopnje ni imelo nobene pravne podlage, da bi presojalo zahtevek, o katerem predhodno tožena stranka še ni odločala.
ZDSS-1 v prvem odstavku 63. člena določa, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. To pomeni, da je sodišče dolžno presojati odločitev tožene stranke, kot je razvidna iz izpodbijane prvostopenjske in drugostopenjske odločbe. Sodišče pa nima nobene pravne podlage, da bi samo odločilo o zahtevku, o katerem v predsodnem postopku še ni bilo odločeno. Stranka mora torej najprej izčrpati redne poti v okviru upravnega postopka in šele nato, če se ne strinja z odločitvijo tožene stranke, lahko uveljavlja sodno varstvo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL00018919
KZ-1 člen 284, 284/2. ZPP člen 9, 233, 238.
kaznivo dejanje krive izpovedbe - znaki kaznivega dejanja - dolžnost pričanja - zamolčanje dejstev - pomanjkljiv pravni pouk - pravdni postopek - navedbe stranke v postopku - izpovedba stranke
Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 lahko v pravdnem postopku ob zaslišanju strank stori tudi stranka, ki se odloči, da bo izpovedovala, a zamolči bistvene podatke, sodišče pa na takšno njeno izpovedbo opre svojo odločitev.
V pravdnem postopku se ločijo strankine navedbe (kot glavnega procesnega subjekta) in strankine izpovedbe (kot dokaznega sredstva) na zaslišanju. Splošna dolžnost pričanja, ki je izraz pravice do sodnega varstva, vsebuje troje dolžnosti: 1) dolžnost odzvati se vabilu na zaslišanje, 2) dolžnost izpovedati in 3) dolžnost govoriti resnico. Pri zaslišanju strank veljajo nekatere izjeme, ki so posledica privilegija zoper samoobtožbo. Za razliko od priče za zaslišanje strank ne veljata prvi dve zgoraj omenjeni dolžnosti. Stranka, ki je zaslišana v dokazne namene, lahko odreče odgovor na posamezna vprašanja, če bi sebe ali zakonsko določene kategorije njej bližnjih oseb s svojim odgovorom spravila v hudo sramoto, precejšnjo premoženjsko škodo ali v kazenski pregon. A če se stranka odloči izpovedati, mora govoriti resnico v vsej svoji razsežnosti. To ne pomeni le, da tistemu, kar ve, ne sme ničesar dodati, temveč tudi, da ne sme ničesar zamolčati ali zatajiti ter od tega ničesar spremeniti. Pravica stranke, da odkloni izpovedbo, ne pomeni, da ima pravico zatajiti posamezna dejstva. Stranki, zaslišani v dokazne namene, je mogoče očitati storitev kaznivega dejanja krive izpovedbe z alternativno izvršitveno obliko zamolčanja, kadar je stranka bila voljna izpovedovati. Če predsednik senata v pravdnem postopku opusti svojo dolžnost opozoriti zaslišano stranko, da je dolžna govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati, krši določbe ZPP, a ne bistveno, kajti ta pravni pouk ni konstitutivne, temveč le opozorilne narave.
odškodninska odgovornost - nepremoženjska škoda - vzročna zveza - škodni dogodek kot sprožilni dejavnik
Torej je poškodba sama - zvin desnega kolenskega sklepa z manjšo raztrganino zunanjega meniskusa - nastala neodvisno od prehodne okvare hrustanca, oziroma nastala bi tudi, če predhodne okvare hrustanca ne bi bilo. Izvedensko mnenje potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obravnavana poškodba sprožila vse opisane zdravstvene težave z desnim kolenom, da so bile vse akutne zdravstvene težave s poškodovanim kolenom in posledično zdravljenje v celoti povezani s poškodbo v obravnavanem škodnem dogodku (listna št. 174).
Izvedensko mnenje potrjuje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da okvare sklepnega hrustanca pogosto dalj časa ne povzročajo nobenih zdravstvenih težav in se izrazijo šele ob nekem sprožilnem elementu, kot se je zgodilo pri tožniku v obravnavanem škodnem dogodku, da je torej škodni dogodek bil sprožilni element za manifestacijo vseh nastalih težav.
nepravdni postopek - delitev skupnega premoženja - napotitev na pravdo zaradi spora o predmetu delitve
V postopku za delitev stvari ali skupnega premoženja sodišče odloči o delitvi le, če med udeleženci ni spora o predmetu delitve in velikosti njihovih deležev. Če obstoji med udeleženci spor o predmetu delitve oziroma o velikosti njihovih deležev, jih sodišče napoti na pravdo po 9. in 10. členu ZNP. Sodišče napoti na pravdo praviloma tistega udeleženca, katerega pravico šteje za manj verjetno.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - odmera sodne takse - sodba na podlagi pripoznave - obseg plačila takse za pravna sredstva - sodna taksa za pritožbo - taksa glede na vrednost spornega predmeta - ugotovitev vrednosti predmeta postopka
Vrednost vtoževanega denarnega zahtevka, ki mu je sodišče v celoti ugodilo, predstavlja relevantno osnovo za določitev vrednosti spornega predmeta, od katerega se v tem postopku določa taksna obveznost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00019622
KZ-1 člen 173, 173/1. ZKP člen 358, 358-3.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - oprostitev obtožbe - graja dejanskega stanja - izpovedba oškodovanca - presoja izvedenskega mnenja - dokazna ocena
Da je imela deklica vrsto različnih težav že pred obravnavanim dejanjem in torej le teh ni mogoče pripisati (zgolj) obravnavanemu dogodku, je v svojem mnenju pojasnil tudi izvedenec.
stvarna pristojnost - zavarovalno razmerje - nepogodbena odškodninska odgovornost
Za odločanje v tem odškodninskem sporu je stvarno in krajevno pristojno sodišče Okrožno sodišče v Ljubljani. Pritožba pravilno opozarja na določbi prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 51.b člena ZPP o pristojnosti v sporih iz zavarovalnih razmerij. Tožnik je tožbo dejansko vložil na sodišče v Ljubljani, zato bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da si je izbral krajevno pristojnost sodišča v Ljubljani. Poleg tega pa iz prvega odstavka 52. člena ZPP, ki določa krajevno pristojnost sodišč v odškodninskih sporih, izhaja, da je za sojenje v sporih o nepogodbeni odgovornosti za škodo poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega je bilo strojeno škodno dejanje, ali sodišče, na območju katerega je nastala škodljiva posledica.
I. kategorija invalidnosti - izguba delovne zmožnosti
Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici do spornega dne ni prišlo do takšne spremembe v stanju invalidnosti, da bi bila podana popolna izguba delovne zmožnosti, temveč je še zmožna za delo s časovno in določenimi fizičnimi razbremenitvami.
spori iz družinskega razmerja - plačevanje preživnine - določitev preživnine - plačevanje preživnine za več otrok - prisoja preživnine od dneva vložitve tožbe - izpodbojno obdobje - relevantno obdobje - verzijski zahtevek - izvrševanje roditeljske pravice - skupno starševstvo - finančna izravnava - preživninske zmožnosti staršev - potrebe otroka - nadstandardne potrebe - ocena - kritje otrokovih potreb - porazdelitev preživninskega bremena
V obravnavanem primeru je sporna le še preživnina za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe. To, kar sta pravdni stranki v razmerju do skupnih otrok v tem času izvrševali, ni bilo nič drugega kot izvrševanje skupne vzgoje in varstva. Ali in kako sta se pravdni stranki v tem obdobju razumeli in kako sta komunicirali, ni bistveno. Obstoj skupnega izvrševanja vzgoje in varstva tudi namreč ni pogojen z zahtevo, da otroci povsem enako časovno obdobje preživijo pri enem ali pri drugem. Starša se o drugačni razporeditvi časa, ki ga otrok preživlja pri vsakem od njiju, lahko dogovorijo oziroma do takega izvajanja pride po naravi stvari. Dejanske okoliščine primera jasno kažejo, da sta (čeprav časovno ne povsem izenačeno) oba starša polno izvrševala svojo roditeljsko pravico. To je pomembno izhodišče za pravilen materialno pravni pristop k plačevanju preživnine.
Kadar so zmožnosti staršev primerljive ter kadar starša zmoreta in hočeta samostojno pokriti otrokove potrebe, ni prav, da eden od drugega terja preživnino oziroma mu določa/vsiljuje način, kako naj svojo preživninsko obveznost izpolnjuje, npr. s plačilom celotne preživnine njemu, nakar je on tisti, ki z njo razpolaga. Tisti od staršev v času, ko on izvršuje vzgojo in varstvo, samostojno skrbi za preživljanje svojih otrok, in obratno. V takem primeru preživnine praviloma sploh ne bi bilo treba odmerjati, a je dogovor oziroma sodna odločitev o denarni izravnavi kljub temu potrebna, kadar je preživninska zmožnost enega od staršev boljša od drugega. To razliko mora v denarju zagotoviti tisti od staršev, ki ima boljše preživninske zmožnosti.
ZPIZ-2 člen 16, 22, 37, 37/3.. ZMEPIZ-1 člen 81, 81/4.
lastnost zavarovanca - družbenik
Tožnik je izpolnjeval vse z zakonom določene pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje. V sodni in poslovni register je bil kot družbenik vpisan od 1. 3. 2006 in od 6. 5. 2013 tudi kot poslovodna oseba in od 4. 4. 2009 ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker so bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, je toženec pravilno odločil, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 in sicer od 1. 4. 2016 dalje, skladno z določbo tretjega in četrtega odstavka 37. člena ZPIZ-2B, saj je bilo vzpostavljeno pravno razmerje iz naslova družbeništva in poslovodenja družbe, na podlagi 16. člena ZPIZ-2, za polni zavarovalni čas 40 ur na teden. Pri tožniku je namreč z dnem 6. 5. 2013, ko je v register vpisan kot eden izmed dveh družbenikov družbe in hkrati kot edina oseba te družbe pooblaščen za zastopanje, izpolnjen pogoj za obvezno zavarovanje po prvem odstavku 16. člena ZPIZ-2.