ZDDPO člen 11, 12. Slovenski računovodski standardi standard 3.
davek od dobička pravnih oseb - znižanje finančnih naložb v odvisna podjetja - davčno priznan odhodek
Za odhodke se po SRS 3 kot odhodki financiranja nedvomno štejejo odpisi oziroma popravki vrednosti finančnih naložb in ker ZDDPO ne predpisuje drugačnega načina njihovega ugotavljanja, se hkrati vštevajo tudi med davčno priznane, vendar le v primeru, če je njihov odpis oziroma popravek vrednosti mogoče šteti za odhodek iz 12. člena ZDDPO, kar pa se ugotavlja v vsakem konkretnem primeru. Seveda ob predpostavki, da so bile obravnavane naložbe tožeče stranke, tako kot velja za dolgoročne finančne naložbe nasploh, namenjene pridobivanju prihodkov od financiranja in drugih koristi, pa njihovem zmanjšanju, četudi je to posledica izgube v drugem pravnem subjektu, po presoji sodišča ni mogoče iz tega razloga in torej že v načelu očitati, da ni bilo potrebno v smislu določbe 12. člena ZDDPO.
Pravilnik o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika člen 1, 1/2, 22. Slovenski računovodski standardi standard 1, 5.
davek od dohodka iz dejavnosti - amortizacija osnovnih sredstev - popravek vrednosti terjatve - slovenski računovodski standardi
Pogoj za obračunavanje amortizacije od neopredmetenih osnovnih sredstev je poleg uporabe za pridobivanje dohodka, predpisano tudi lastništvo (ali finančni najem) na teh sredstvih (22. člen Pravilnika in SRS 1.1.) Oblikovani popravki vrednosti terjatev so upravičeni ter se priznajo le, če so utemeljeni z ustreznimi verodostojnimi listinami o tem, da ne bodo oziroma ne bodo v celoti poravnane.
Pravilnik o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika člen 1, 1/2. Slovenski računovodski standardi standard 5.
davek od dohodka iz dejavnosti - popravek vrednosti terjatve
SRS 5.5, po katerem se prvotne terjatve kasneje zmanjšajo za znesek, za katerega obstaja utemeljitev, da ne bo poravnan, je treba razumeti tako, da so popravki vrednosti pravilno oblikovani ter se priznajo le, če so utemeljeni z ustreznimi verodostojnimi listinami o tem, da ne bodo oziroma ne bodo v celoti poravnane (enako sodna praksa: sodba VS RS št. Ru 34/96-8 z dne 9. 4. 1997) in da to enako velja tudi za metodo oblikovanja popravkov vrednosti terjatev v smislu SRS 5.9 (z odstotkom od prihodkov iz prodaje na kredit).
uveljavljanje davčne olajšave - kršitev pravil postopka - davek od dobička pravnih oseb
Ker zavezanci za davek od dobička po določbi 202. člena ZDavP (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96 odl. US, 87/97, 35/98 odl. US, 82/98, 91/98, 108/99) davčne olajšave lahko uveljavijo najkasneje do izdaje odmerne odločbe, tožena stranka tožnici tako utemeljeno ni priznala šele v pritožbi zoper to odločbo uveljavljane investicijske davčne olajšave v višjem znesku, kot ga je tožnica navedla v davčnem obračunu. Tožnica bi namreč z zahtevo po priznanju investicijske davčne olajšave v višjem znesku (kot ga je navedla v davčnem obračunu) lahko uspela le, če bi jo vložila pred izdajo odmerne odločbe.
Vsa druga izplačila (ne le plača ter drugi prejemki iz delovnega razmerja, pokojnina in prejemki na podlagi pogodb o delu), tako v denarju, bonih kot v naravi, predstavljajo osebne prejemke (4. alinea 1. odstavka 15. člena in 5. alinea 1. odstavka 16. člena ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 1/95 odl. US, 7/95, 14/96 odl. US, 44/96, 68/96 odl. US, 82/97 odl. US, 36/99 odl. US) in je od njih treba plačati predpisani davek. Če dejanska podlaga ni izkazovala, da so bili kupci, ki so bili delavci tožnice, drugače obravnavani, kot preostala kupca, ki pri njej nista bila v delovnem razmerju, potem na tako ugotovljeno dejansko podlago ni bilo mogoče uporabiti za navedeni kategoriji kupcev stanovanj različnih materialnih predpisov in šteti, da so bonitete, dane delavcem, osebni prejemki iz delovnega razmerja (1. alinea 1. odstavka 15. člena ZDoh), boniteti drugima dvema kupcema pa drugi osebni prejemki (4. alinea 1. odstavka 15. člena ZDoh).
Ni v nasprotju z zakonom, če je bil predlog za imenovanje direktorja javnega zavoda v skladu s splošnim aktom zavoda določen na javni seji pristojnega organa zavoda.
Pravni interes je bistvena predpostavka in predstavlja možnost, da stranka v postopku, ki ga sproža, izboljša svoj pravni položaj. Iz predloženih volilnih listov pa izhaja, da tožnik v pritožbi z dne 28. 11. 2002 ne izkazuje pravnega interesa, ne trdi namreč, da bi bila prizadeta njegova pasivna volilna pravica oziroma, da je Lista za razvoj mesta in naselij v KS Krško prizadeta pri razdelitvi mandatov na ravni občine.
Vprašanje, ali neka kmetija izpolnjuje pogoje zaščitene kmetije, se glede na določbe 2. člena ZDKG omeji le na vprašanje, v čigavi lasti je kmetijska oziroma kmetijsko - gozdarska enota, in ali ta obsega najmanj 5 ha in največ 100 ha primerljive kmetijske površine.
začasna odredba - zavrženje tožbe - varstvo volilne pravice
Sodišče je tožbo s sklepom zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ker ugotavlja, da tožeči stranki izpodbijata statut ter pravilnik tožene stranke in njen sklep o razpisu volitev v skupščino zastopnikov članov tožene stranke oziroma njihove posamezne člene oziroma točke, teh aktov pa ni mogoče šteti kot upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.
Izpodbijana odločba je nezakonita, ker nima ustrezne obrazložitve. Tožena stranka ni odgovorila na ugovor glede izvršitve odločbe, ni utemeljila obstoja pogojev iz določila 2. odstavka 236. člena ZUP niti ni ta odločitev obrazložena v prvostopenjski odločbi.
Ker se v upravnih sporih, kot je obravnavani, lahko izpodbijajo samo dokončni posamični akti (2. odstavek 1. člena ZUS), to pa so akti, zoper katere ni mogoče vložiti pritožbe v upravnem postopku, je sodišče v drugi točki izreka sodbe tožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo z dne 13. 1. 2000 zavrglo.
Pri izpodbijanem sklepu ne gre za popravo pomote, ampak gre za dodano besedilo dveh parcel, o katerih je celo prvostopni organ s svojo odločbo odločil s posebno točko (točka 3 prvostopne odločbe).
podlaga za denacionalizacijo - ustavno načelo enakega obravnavanja - razlastitev
Z omejitvijo v 4. členu ZDen, da je moral biti predpis, na podlagi katerega je bilo izvršeno podržavljenje, sprejet do 7. 4. 1963 (uveljavitev Ustave SFRJ iz leta 1963), da je prejšnji lastnik upravičen do denacionalizacije, je zakonodajalec opredelil obdobje, za katerega je šteti, da so bili odvzemi premoženja, ki jih je izvajala država, krivični, saj so bili posledica revolucionarne in sistemske preobrazbe družbenoekonomskih odnosov po drugi svetovni vojni. Sistemski načini podržavljenja so bili po tem obdobju končani, zato naj bi se po tem obdobju štelo, da so posamezni primeri podržavljenja praviloma zakoniti in legitimni ter v skladu s standardnimi pravnimi in civilizacijskimi načeli.
Tožena stranka je v tem primeru pravilno zaključila, da se finančni položaj imenovanega v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne ugotavlja, ker je imenovani na podlagi citiranih določb prvostopnega organa prejemnik denarne socialne pomoči po določbah Zakona o socialnem varstvu.
materialni prekluzivni rok - prepozno vložen zahtevek za denacionalizacijo
Tožeči stranki se motita, ker menita, da je razširitev zahtevka, ki sta jo podali v pisni vlogi z dne 24. 9. 2001 še za vrnitev parc. št. 71/1 k.o. B, možna v okviru denacionalizacijskega postopka, katerega predmet je vrnitev kmetijskih zemljišč. Čeprav navedeni postopek pri prvostopnem organu še ni zaključen, pa razširitev zahtevka po 1. odstavku 130. člena ZUP kljub temu ni več možna, ker je rok, ki je določen v 64. členu ZDen že potekel. Navedeni, z zakonom določeni rok pa je materialni prekluzivni rok, kar pomeni, da ga ni mogoče podaljšati in po njegovem poteku pravica vložiti zahtevo za denacionalizacijo (ali njeno razširitev) ugasne.
pravna podlaga za denacionalizacijo - denacionalizacijski upravičenec
V obravnavanem primeru se torej upravičenost do denacionalizacije tožnicama prizna brez dokazovanja pravnega nasledstva po prejšnji lastnici, vendar pod pogoji, da je bilo tej premoženje odvzeto kot kreditni zadrugi oziroma zadružni zavarovalnici oziroma zvezi; da ji je bilo odvzeto neodplačno; ter da je bilo odvzeto premoženje preneseno na državo ali druge uporabnike. Določba 67. člena ZZad predstavlja pravno podlago za vrnitev premoženja, odvzetega kreditnimi zadrugami, ki so bile likvidirane na podlagi Uredbe.
zamuda materialnega prekluzivnega roka - prenehanje veljavnosti patenta
V zadevi ni sporno, da se je rok za predložitev dokazila iz 1. odstavka 71. člena ZIL glede na datum patentne prijave iztekel 28. 12. 1998, zato je tožeči stranki veljavnost predmetnega patenta v skladu z 2. odstavkom 71. člena ZIL pravilno prenehala 29. 12. 1999.
pravni naslednik - upravičenec do denacionalizacije
Po razveljavljeni določbi 20. člena ZDen-B (odločba US, št. U-I-138/99-41 z dne 18. 1. 2001) je začel ponovno veljati prvi odstavek 78. člena ZDen v besedilu prvotno sprejetega ZDen, ki določa, da se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Po razlagi ustavnega sodišča ta določba, ob uporabi določb ZD, pomeni, da se dediči določijo po trenutku zapustnikove smrti. Zato 15. člena ZDen, ki za vlaganje zahtev upravičuje pravne naslednike upravičencev do denacionalizacije, kar dediči zapustnikovih dedičev sicer niso, ni mogoče razlagati mimo 78. člena ZDen. Ker ta določba zagotavlja, da dedujejo dediči zapustnikovega dediča, imajo ti dediči po 15. členu ZDen tudi procesno upravičenje za vložitev zahteve.
neprimernost za razlikovanje - prijava blagovne znamke
Znaka "ŠIROKOPASOVNO OMREŽJE ATM" ni mogoče priznati kot znamko, saj prijavljen v besedah z običajnimi črkami in kot tak razen vsebine ne vsebuje nobenega razlikovalnega elementa. Znak vsebuje opis znane tehnologije, kar daje znaku opisovalen značaj, uporabniki pa znaka ne bodo dojeli kot znamko, ampak kot določeno vrsto tehnologije, ki jim omogoča hitrejšo in učinkovitejšo komunikacijo.
Glede odločitev občinske volilne komisije, ki so lahko predmet pritožbe, pa po presoji sodišča ne gre le za odločitve, ki imajo značaj pravnega akta, temveč tudi za dejanja oz. ugotovitve volilne komisije, ki po svoji vsebini predstavljajo odločitev. Kot odločitev občinske volilne komisije je zato mogoče šteti njeno poročilo o izidu volitev. Ker ugotovitev rezultatov glasovanja vpliva na potrditev mandatov, lahko torej kandidat oziroma predstavnik liste kandidatov v zvezi s tem vloži pritožbo neposredno na občinski svet in sicer do začetka prve seje občinskega sveta. Prvi odstavek 101. člena ZLV sicer res govori o obvestilu in ne o odločbi oz. pravnem aktu s kakršnimkoli drugačnim imenom, a enako vsebino. Toda po presoji sodišča je takšno ravnanje tožene stranke, ki temelji na gramatikalni razlagi prvega odstavka 101. člena ZLV napačno. V dosedanji uporabi te določbe ZLV tako s strani občinskih svetov kot Ustavnega sodišča RS in Upravnega sodišča RS (pred tem pa, dokler so bili tovrstni spori v njegovi pristojnosti, tudi Vrhovnega sodišča RS) je šlo namreč vedno za njeno sistemsko razlago, kar je pomenilo, da je pristojni občinski svet o pritožbi, vloženi zoper odločitve občinske volilne komisije v smislu 100. člena ZLV, vselej odločal s pravnim aktom (sklepom oz. odločbo), ki je vseboval vse bistvene elemente upravne odločbe (uvod, izrek, obrazložitev in pravni pouk) ter jo s takšno vsebino dostavljal pritožniku. Drugačna razlaga oz. uporaba prvega odstavka 101. člena ZLV (torej takšna kot se je je poslužila tožena stranka) bi v bistvu pomenila, da je postopek pred občinskim svetom v smislu 100. člena ZLV samo procesna predpostavka za odločanje sodišča v smislu 2. dostavka 101. člena. Za takšno razlago pa se zgolj na podlagi dejstva, da prvi odstavek 101. člena govori o obvestilu, doslej ni odločil noben od navedenih organov in sodišče tudi meni, da je vsebinsko nesprejemljiva, saj bi na njeni podlagi lahko prihajalo zgolj do podaljševanja volilnih postopkov.