Pri odločanju po 251. členu ZUP je drugostopenjski organ omejen z obsegom pritožbenega preizkusa, kot ga določa 247. člen ZUP, kar pomeni, da pritožbeni organ v pritožbenem postopku ne more samovoljno (po uradni dolžnosti) širiti dejanskega stanja ali mimo konkretnih pritožbenih navedb na novo ugotavljati in aplicirati zakonskih pogojev.
Pravni položaj tožnice, ki si želi ukinitve statusa javnega dobra na nepremičnini v lasti Občine, se namreč ne z odpravo izpodbijane odločbe ne z ohranitvijo statusa javnega dobra na tej nepremičnini, še v ničemer ne spremeni. Tožničina želja oziroma njeno dejansko pričakovanje, da ji bo Občina po prenehanju statusa javnega dobra to parcelo prodala (oziroma si bosta tožnica in občina zamenjali določeni zemljišči), s čimer bo (kot to tožnica trdi) pravno formalno uredila status predmetnih nepremičnin, predstavljajo zgolj njen dejanski (in ne pravni) interes za odpravo izpodbijane odločbe.
Varstvo lastninske pravice pred vznemirjanjem, kar po vsebini uveljavljata tožnika, ni predmet presoje v upravnem sporu, pač pa je temu namenjena negatorna tožba na podlagi prvega odstavka 99. člena SPZ, medtem ko je tako imenovana popularna tožba po prvem in drugem odstavku 133. člena OZ namenjena uveljavljanju zahtevka, da se odstrani škodna nevarnost. Tudi vprašanja uporabe tuje nepremičnine zaradi vzdrževalnih del se ne obravnavajo v postopku upravnega spora, pač pa gre za zahtevke na podlagi 76. člena SPZ. Vseh opisanih zahtevkov torej tožnika ne moreta uveljavljati v postopku upravnega spora, pač pa v za to namenjenih civilnopravnih postopkih.
Tožena stranka je z upravno odločbo, s katero je ugotovila, da je Republika Slovenija lastnica v izreku navedenih nepremičnin, posegla v pravnomočno odločitev stvarno pristojnega sodišča, ki je ugotovilo, da je lastnik te nepremičnine tožnik. Takšna odločitev je sprejeta v zadevi iz sodne pristojnosti, zato je del izreka izpodbijane upravne odločbe sodišče izreklo za nično.
Pri presoji odločitve drugega dela izreka izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka odločila, da se nepremičninam dodeli status javno dobro - železniška infrastruktura, sodišče pritrjuje tožeči stranki, da postopek za pridobitev statusa grajenega javnega dobra ureja predpis, veljaven v času izdaje izpodbijane odločbe, ZUreP-2, ki ga tožena stranka (v zvezi s podelitvijo statusa javnega dobra - javne železniške infrastrukture) ni upoštevala, niti se nanj ni sklicevala.