URS člen 23, 23/1. KZ-1 člen 20, 20/1, 41. ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6.
opis kaznivega dejanja - hudodelska združba - pravica do nepristranskega sodišča - izločitev sodnika - razlogi za izločitev sodnika - priznanje krivde - sojenje na glavni obravnavi
Izrekih predhodnih sodb vsebujejo natančen opis vloge obsojenega pri izvršitvi kaznivih dejanj, ki so se očitala preostalim soobtožencem, hkrati pa tudi obsojencu v naknadnem postopku. Primerjava opisov dejanj iz predhodnih sodb in naknadne sodbe pokaže, da je opis obsojenčevega delovanja v sodbah identičen. Njegova vloga pri izvršitvi očitanih kaznivih dejanj je bila določno in podrobno podana že v vseh predhodnih sodbah. Prav tako je točno razvidna razdelitev vlog v hudodelski združbi, katere vodja je ves čas njenega delovanja bil obsojenec, kot tudi neposredna povezava obsojenčevih dejanj s preostalimi soobtoženci, ki so vsi delali za obsojenca. Iz tako podrobno in celovito opisanega obsojenčevega ravnanja izhajajo vsi zakonski znaki očitanega mu kaznivega dejanja. Kar je v povednem glagolskem naklonu enako navedeno v prav vseh predhodnih sodbah in tudi v sodbi zoper obsojenca.
Takšen opis v predhodnih sodbah je pri obsojencu že na prvi pogled lahko vzbudil upravičen strah, da ima predsednik senata, ki je te sodbe sprejel, že ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja tudi v njegovi zadevi.
kaznivo dejanje mučenja živali - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - opis kaznivega dejanja - izvršitvena ravnanja - uporabljeno sredstvo - posledica - pokončanje psa - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - ugotovitvena sodba
Pri presoji, ali gre za mučenje živali ali za pogin živali brez povzročenega ji trpljenja, je treba upoštevati intenziteto storilčevega ravnanja, torej težo oziroma način usmrtitve (npr. vrsto in naravo uporabljenega sredstva ter vrsto in naravo prizadejanih posledic), kot tudi storilčev odnos do tovrstnega dejanja.
Vsebina opisanega obsojenčevega ravnanja tako ni bila samo v tem, da je kot dejanski poslovodja poskrbel, da je gospodarska družba C. d. o. o. poslovala le preko poslovnega računa v Avstriji, ampak zlasti, da v vloženem obrazcu DDV-O za določeno obdobje, v nasprotju z 2. točko prvega odstavka 3. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) ni prikazal obveznosti plačila DDV z naslova pridobitve rabljenih avtomobilov iz drugih držav članic EU, s čemer se je navedena gospodarska družba izognila plačilu DDV. Pomeni, da je obsojenec ravnal s storitvijo, ki ji je sledila (neprava) opustitev dolžnosti, kot eden od izvršitvenih načinov dajanja lažnih podatkov o prometu blaga iz prvega odstavka 249. člena KZ-1.
dovoljenje upravnega organa za opravljanje dejavnosti - odvzem dovoljenja - predlog za izdajo začasne odredbe - odložitvena in ureditvena začasna odredba - odložitvena začasna odredba - odložitev izvršitve že izvršene odločbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - ureditvena začasna odredba - začasna ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje - predlog stranke
Učinkovito sodno varstvo pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito. Vendar pa je Vrhovno sodišče že večkrat sprejelo stališče, da z začasno odredbo ni mogoče zahtevati odložitve izvršitve izpodbijanega upravnega akta, če je bila njegova izvršitev že opravljena. Prav takšen je tudi obravnavani primer, saj izvršitve izpodbijane odločbe, ki je bila že izvršena, po naravi stvari ni več mogoče zadržati, kar s predlagano začasno odredbo želi doseči tožnica.
Pravne učinke izpodbijane upravne odločbe bi bilo mogoče preprečiti z izdajo začasne odredbe o ureditvi stanja na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Namen po tej odločbi ni v začasnem zadržanju izvršitve v upravnem sporu izpodbijanega akta, ampak v začasni ureditvi stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih izkaže za potrebno. Skladno z ustaljeno sodno prakso sodišče ureditveno začasno odredbo izda le, če jo stranka izrecno predlaga in ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje ustrezno opredeli ter v zvezi s tem izkaže predpisane zakonske pogoje.
kaznivo dejanje tatvine - mala tatvina - privilegirana oblika - prilastitveni namen - majhna vrednost ukradene stvari
Privilegirana oblika kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 (t. i. mala tatvina) je podana, če sta izpolnjena dva pogoja: (i) da je vrednost ukradene stvari majhna (objektivni pogoj) in (ii) da si je storilec hotel prilastiti stvar takšne vrednosti (subjektivni pogoj). Oba pogoja izhajata jasno in določno že iz zakonske določbe, po kateri za storitev privilegirane oblike kaznivega dejanja torej ne zadošča že majhna vrednost odtujene stvari, temveč mora biti hkrati ugotovljeno, da je storilec zasledoval namen prilastitve stvari takšne vrednosti. Pri presoji, ali si je storilec hotel prilastiti stvar majhne vrednosti, pa so odločilne okoliščine vsakega posameznega primera, ki morajo takšno sklepanje utemeljevati.
mednarodna zaščita - resna škoda - revščina - subjekt preganjanja ali resne škode - škoda, ki jo povzroči tretja oseba
Pritožniku resna škoda ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi, saj je zatrjevano tveganje, da bo pritožnik tam izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (hudi revščini), posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Alžiriji ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. Institut mednarodne zaščite daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Četudi oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vložena zoper t. i. drugo odločbo, s katero je bil zavrnjen obsojenčev predlog za izdajo sklepa o ugotovitvi zastaranja izvršitve kazni desetih mesecev zapora, ne pa zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek in s katero je bila obsojencu izrečena kazen zapora, zaradi česar se predlog obsojenčevih zagovornikov za prekinitev izvršitve sodbe, podan v navedeni zahtevi za varstvo zakonitosti, zavrže.
upravni spor - zahteva za dostop do informacije javnega značaja - razkritje podatkov - tožeča stranka - Republika Slovenija - ugotovitev nezakonitosti odločbe - pravni interes za tožbo
Tožnica v tem upravnem sporu je Republika Slovenija, ki jo je v postopku pred Upravnim sodiščem zastopalo MOPE in ki je imela v upravnem postopku po ugotovitvah Upravnega sodišča status stranske udeleženke. V tožbi je razkritju podatkov iz Zapisnika nasprotovala z uveljavljanjem izjem od načela prostega dostopa do informacij javnega značaja iz 7. in 8. točke 6. člena ZDIJZ ter z navedbami, da želi svojega uradnika, pooblaščenega za vodenje enega izmed postopkov v medijsko izredno izpostavljeni zadevi "kanal C0", zaščititi pred medijskim linčem, zaslišanji pred parlamentarno preiskovalno komisijo in drugimi pritiski, ki bi lahko vplivali na njegovo samostojnost pri odločanju in vodenju postopkov (12. člen ZUP).
Pritožnica pravnega interesa ni mogla izgubiti zgolj zato, ker je prosilec Zapisnik že prejel. Tožbe, o kateri je z izpodbijanim sklepom odločilo Upravno sodišče, namreč ni vložil prosilec, ampak pritožnica - Republika Slovenija po MOPE. Cilj, ki ga je želela doseči s tožbo, ni bil razkritje podatka, ampak diametralno nasprotno - da bi Upravno sodišče ugotovilo nezakonitost in nepravilnost takšnega razkritja. Ta cilj pa s tem, ko se je prosilec z zahtevano informacijo seznanil, očitno ni bil in tudi ni mogel biti dosežen. Zgolj navedena okoliščina (vročitev Zapisnika prosilcu) zato po presoji Vrhovnega sodišča ne more biti razlog, da bi pritožnica, ki ni prosilka in ki v tem upravnem sporu zasleduje ugotovitev nezakonitosti razkritja informacije, za tak zahtevek izgubila pravni interes.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00088676
ZTuj-2 člen 66, 66/1, 66/2, 66/4, 66/5, 66/7.
nezakonito bivanje tujca v državi - odločba o vrnitvi tujca - varnostni razlogi - odhod tujca iz RS - nedovoljena prošnja - prošnja za podaljšanje roka - procesna odločitev - zavrženje
Iz nomotehnične strukture 66. člena ZTuj-2 namreč jasno izhaja, da lahko tujec poda prošnjo za podaljšanje roka za prostovoljni odhod v skladu s četrtim odstavkom 66. člena ZTuj-2 samo v primeru, če mu je izdana odločba o prostovoljnem odhodu na podlagi prvega ali drugega odstavka tega člena, ne pa tudi v primeru, če mu je zaradi določenih varnostnih razlogov izdana odločba na podlagi sedmega odstavka (brez določenega roka za prostovoljni odhod). S tem, ko je bila pritožnikova prošnja za podaljšanje roka za prostovoljni odhod tujca s sklepom z dne 3. 4. 2025 zavržena, je bilo odločeno le o tem, da pritožnik uveljavlja pravico, ki mu je zakon ne daje. Gre za procesno odločitev in ne za meritorno, enostransko, oblastno odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnika, s katero bi bilo poseženo v njegov pravni položaj. Tako odločitev vsebuje pravnomočna odločba o vrnitvi z dne 7. 2. 2025, s katero je bila pritožniku na podlagi sedmega odstavka 66. člena ZTuj-2 izrečena odstranitev iz države in prepoved vstopa v RS za čas dveh let. Ne gre torej za prostovoljni odhod tujca ampak za odločbo o vrnitvi. Kadar je izdana odločba na omenjeni zakonski podlagi, pa zakon tujcu ne omogoča podaje prošnje za podaljšanje roka za prostovoljni odhod in s tem tudi ne sodnega varstva v upravnem sporu na podlagi petega odstavka 66. člena ZTuj-2.
pritožba v upravnem sporu - zamuda roka za vložitev pritožbe - pravniški državni izpit (PDI) - postulacijska sposobnost - laični predlog - vloga, ki jo vloži stranka sama - zavrženje pritožbe
Ker je torej pritožba prepozna, saj je bila vložena po poteku pritožbenega roka, prav tako pa ni dovoljena, saj jo je vložila oseba, ki zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti te pravice nima, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - preganjanje v izvorni državi - informacije o izvorni državi - preverjanje prosilčeve izjave - neverodostojnost - subjektivni pogoj
Glede na stališče Upravnega sodišča, da pritožniku ne verjame, da bi bil v izvorni državi preganjan, kar pomeni, da ni podan subjektivni element, splošno vprašanje preganjanja Berberov v Alžiriji za odločitev ni pomembno. V takšnem primeru Upravnemu sodišču pritožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - revščina - resna škoda - varna izvorna država
Navedbe o terorističnih grožnjah v 90. letih prejšnjega stoletja ter revščini so z vidika priznanja mednarodne zaščite, torej statusa begunca ali subsidiarne zaščite v smislu 20. člena ZMZ-1, nepomembne, kar utemeljuje zavrnitev prošnje po prvi alineji 52. člena ZMZ-1. Zatrjevanih terorističnih groženj ni že vse od leta 2011, pritožnikovih ekonomskih težav pa ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov ali subjektov preganjanja. Resna škoda iz 28. člena ZMZ-1 pa ne more biti posledica pomanjkanja oziroma ekonomske situacije v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode.
S pritožbenimi navedbami o svojem težkem otroštvu in o tem, da mu v Alžiriji tudi kot odraslemu ni bilo zagotovljeno dostojno življenje, pritožniku prav tako ne uspe izpodbiti domneve o tem, da je Alžirija zanj varna izvorna država (razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz druge alineje 52. člena ZMZ-1).
ZMZ-1 člen 51, 51/2. ZPP člen 343, 343/4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - potek roka - odložilni učinek - prenehanje pravnih učinkov izpodbijanega akta - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Če se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo. ZMZ-1 v drugem odstavku 51. člena v povezavi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito.
Ker toženkin izpodbijani sklep za pritožnika o možnosti in zavezi k predaji Republiki Hrvaški ne učinkuje več, če se njegova predaja ni izvršila v okviru časovne omejitve, določene v njem, si pritožnik z odločitvijo v tem pritožbenem postopku ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Toženka ga namreč na podlagi njenega, pred Upravnim sodiščem izpodbijanega, sklepa v takem primeru ne sme več predati Republiki Hrvaški. Ugoditev pritožnikovemu predlogu, naj Vrhovno sodišče odpravi toženkin sklep, tako ne bi v ničemer izboljšala njegovega pravnega položaja, saj bi s tem Vrhovno sodišče le utrdilo že obstoječo situacijo: odpravilo bi učinke toženkinega sklepa, ki so zaradi časovne omejenosti prenehali veljati. Pritožnikov pravni interes v tem upravnem sporu torej ne obstoji več, saj so učinki, ki jih zasleduje, že obstoječi.
pritožba v upravnem sporu - postulacijska sposobnost - laični predlog - vloga, ki jo vloži stranka sama - pravniški državni izpit (PDI) - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Ta pogoj ne velja samo v primeru, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.
Po četrtem odstavku 343. člena ZPP, ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače, pritožba ni dovoljena, če jo vloži oseba, ki nima te pravice.
Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - zaključne ugotovitve KPK - opozorilo - tožba v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - subsidiarni upravni spor - drugo primarno sodno varstvo - neutemeljena pritožba
Izpodbijano opozorilo toženka izda kot prekrškovni organ po določbah ZP-1, zato z njim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnika s področja upravnega prava, ampak se akt nanaša na prekrškovno pravo, ki spada na področje kaznovalnega prava. Izpodbijano opozorilo zato ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Dejstvo, da po določbah navedenega zakona pravno sredstvo zoper opozorilo iz prvega odstavka 53. člena ZP-1 ni izrecno predvideno, ne pomeni, da je zgolj zaradi tega dovoljena tožba po 4. členu ZUS-1 v upravnem sporu. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 tako ni namenjen dopolnjevanju morebitnih pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih pravnih področjih, kjer zakonodajalec v področni zakonodaji ni zagotovil sodnega varstva vseh pravic in pravno varovanih interesov, ki jih stranka uveljavlja, in je morebitne sistemske neustreznosti, ki lahko prerastejo v neustavno pravno praznino, dolžan v skladu z ustavnimi pristojnostmi odpravljati zakonodajalec sam, kot je to lahko primer pri opozorilu, izrečenem na podlagi določb ZP-1, zoper katerega ni predvidenega pravnega sredstva po ZP-1.
Glede na ugotovljeno procesno dejansko stanje je po presoji Vrhovnega sodišča drugostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da nezmožnost privedbe obsojenca na pritožbeno sejo iz ZKPZ (zaradi kadrovskih težav s pravosodnimi policisti) v sicer priporni zadevi (glede soobsojenca) predstavlja objektivno okoliščino, ki onemogoča izvedbo te seje (zaradi obsojenčeve težje dosegljivosti) in posledično na podlagi 2. točke prvega odstavka 304.a člena ZKP upravičuje izvedbo tega procesnega dejanja preko videokonferenčne povezave ter s tem odstop od pravice do neposredne navzočnosti obsojenca pri tem procesnem dejanju.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00088925
KZ člen 29, 123.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - pasivno personalitetno načelo - sojenje v odsotnosti
Vložnikova razlaga dopolnilnega pogoja za uporabo Kazenskega zakonika po prvem odstavku 123. člena KZ ne ustreza njegovemu pravemu pomenu. Res je, da v zakonskem opisu navedeni glagol zalotiti napeljuje k odkritju, prijetju ipd. storilca pri kaznivem dejanju, vendar je takšna razlaga po pravilni presoji nižjih sodišč preozka. Že sodišče prve stopnje je po opravljeni analizi veljavne zakonske ureditve v času storjenega kaznivega dejanja, v 3. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe utemeljeno opozorilo na smisel navedenega pogoja, ki je v preprečitvi sojenja v storilčevi odsotnosti, pa je zato po umestni ugotovitvi sodišča druge stopnje v 7. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe dejansko vseeno, na kakšen način se je storilec fizično znašel na ozemlju Republike Slovenije.