Tožena stranka je pravilno odločila, da se tožnici vdovska pokojnina začne izplačevati od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, torej od 1. 11. 2014 dalje, saj je vlogo za uveljavitev pravice do vdovske pokojnine vložila 15. 10. 2014. Posledično je bilo ustavljeno izplačevanje njene starostne pokojnine z 31. 10. 2014. ZPIZ-2 namreč v prvem odstavku 109. člena določa, da zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri, razen če ta zakon določa drugače. Pravica do izbrane pokojnine pripada zavarovancu od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve (tretji odstavek 109. člena). Tožnica je bila tako do 31. 10. 2014 upravičena do izplačevanja njene starostne pokojnine, od 1. 11. 2014 dalje pa se ji izplačuje vdovska pokojnina.
Tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe je smiselno enak nepravnomočnemu izreku sodne odločbe oz. sodbe, izdane v tem sporu, s katero je prvostopenjsko sodišče razveljavilo pogodbo o zaposlitvi brez datuma, ki sta jo sklenili tožeča in tožena stranka in razsodilo, da ostane v veljavi pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodje službe inženiringa za skrajšani delovni čas 25 ur tedensko v skladu z dokončno odločbo ZPIZ. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v primeru, če je predlog začasne odredbe enak tožbenemu zahtevku (tako kot v obravnavanem primeru), namen zavarovanja terjatve z začasno odredbo presežen. Ne gre več le za zavarovanje terjatve, ampak za vnaprejšnjo sodbo o zahtevku, zaradi česar je takšna začasna odredba dopustna le izjemoma, kadar je možno le na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Poleg tega tožnik, čeprav je njegova terjatev res verjetno izkazana, ni verjetno izkazal posebnih pogojev za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člena ZIZ (zlasti pogoja, da naj bi bila začasna odredba potrebna zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode). Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ponovni tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, saj za njeno izdajo niso izpolnjeni pogoji.
zakonske zamudne obresti, zapadle po začetku stečajnega postopka - opustitev prijave terjatve - poplačilo upnikov - informativni dokaz z zaslišanjem stečajnega upravitelja
Da začetek stečaja ne vpliva na tek zakonskih zamudnih obresti (v smislu, da bi te prenehale teči), izhaja že iz določbe 256. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Ker terjatev iz naslova naknadno (po začetku stečaja nad glavnim dolžnikom) nateklih zamudnih obresti, v trenutku prijave terjatev še ni obstajala, zaradi neprijave tudi ni mogla prenehati (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP).
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku (invalidu III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami) zagotovila pravico do dela na delovnem mestu s priznanimi omejitvami skladno s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pri tem je upoštevala določila ZDR oz. ZDR-1 glede varstva invalidov ter posledično tožnika tudi ni obravnavala diskriminatorno. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine.
Ker se je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitalo, da je s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja prikrivanja po 217. členu KZ-1, ker naj bi z opustitvijo izvedbe kontrole sumljivih transakcij in zavajanjem pristojnih služb delodajalca, prikril sledi storitve sledi kaznivega dejanja ponarejanja listin, ki naj bi jih izvršila E.E. kot upravnica določene pošte, je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik te kršitve ni storil, ker ni vedel za neupravičene dvige E.E. s hranilne knjižice. Tožnik ni opravil preverke, vpogleda v hranilno knjižico komitenta, niti kontrole na pošti, prav ta neizvedba kontrole na terenu pa je lahko indic, da je šlo za prikrivanje. Sodišče bi moralo upoštevati vse indice in sicer, da tožnik ni opravil kontrole na terenu, ki bi jo moral opraviti, da je bila E.E. pravnomočno obsojena zaradi dejanj, glede katerih bi moral tožnik opraviti nadzor na pošti, da gre za tožnikovo bivšo ženo, s katero je po ugotovitvah sodišča prve stopnje še v skupnosti, ter da je tožnikov sin na pošti opravil vezavo depozita. Šele z upoštevanjem vsega navedenega bi lahko sodišče prve stopnje sprejelo prepričljivo dokazno oceno, ki bi jo ustrezno obrazložilo. Odločitev o očitani kršitvi po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ne temelji na vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. čelna ZPP s tem, ker je po eni strani ugotovilo, da tožnik ni sodno izpodbijal podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, hkrati pa ga je klub temu, da mu je na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo delovno razmerje, reintegriralo na delo k toženi stranki. V izreku sodbe je torej nasprotje med ugotovitvami sodbe. Prav tako je nasprotje v samem izreku sodbe, saj sodišče prve stopnje v točki II izreka ugotovi, da delovno razmerje tožnika traja tudi še po 10. 4. 2014, v točki III izreka pa tožniku dosodi reparacijo le do 4. 5. 2014, kljub odločitvi v točki II izreka, da je tožnik še v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tudi navedeno predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Izrek sodbe, po katerem se pri izreku enotne kazni v postopku t. i. neprave obnove oziroma združevanja kazni po vsega dveh sodbah ne upošteva sodba v zadevi A (že upoštevana pri izreku enotne kazni po drugi, prej pravnomočni sodbi), ni razumljiv niti izvršljiv, saj kazni po sodbi v zadevi A, ki je izgubila svojo samostojnost, ni mogoče združevati s kaznijo po sodbi v zadevi B, že pojmovno pa prav tako ni mogoče (več) izreči nobene enotne kazni.
ZPIZ-2 člen 53, 53/1, 53/1-1, 53/5, 54, 54/1, 54/1-3. ZZZDR člen 12.
vdovska pokojnina - del vdovske pokojnine - zunajzakonska skupnost
Zunajzakonska skupnost mora navzven kazati lastnosti in okoliščine, ki dokazujejo skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in soodvisnost, vse s predpostavko notranjega čustvenega razmerja. Temeljiti mora na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Od zakonske zveze jo loči le pomanjkanje obličnosti za njen nastanek in za prenehanje ter odsotnost formalnih potrdil o takšnih pravnih dejstvih. Ker med tožnico in pokojnim zavarovancem ni bilo ne ekonomske skupnosti ne čustvene navezanosti, temveč je za njega skrbela na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, med njima ni bilo zunajzakonske skupnosti. Tožbeni zahtevek na priznanje dela vdovske pokojnine po pokojnem zavarovancu je zato neutemeljen.
izvenzakonska skupnost - trajanje izvenzakonske skupnosti - prenehanje izvenzakonske skupnosti
Sodna odločba tožniku o prepovedi približevanja toženki pomeni, da so bili preseženi okviri nesoglasja in prepirov, kot sestavnega dela življenjske skupnosti med dvema osebama in da upoštevaje še dejstvo, da je toženka v tem času zamenjala ključavnico na vhodnih vratih stanovanja na P., je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ni imela več namena nadaljevati njune partnerske zveze, da toženka torej ni imela več volje nadaljevati partnerske zveze s tožnikom. Pogoj za obstoj izvenzakonske skupnosti pa je tudi svobodna volja obeh partnerjev za skupno življenje. Pravilen in prepričljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik z vložitvijo tožbe 21. 11. 2006 zoper toženko jasno izrazil stališče o koncu partnerske zveze. Torej je tudi tožnik izkazal svojo voljo, da skupnega življenja s toženko ne nadaljuje. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je njuno skupno življenje izpolnjevalo pogoje za obstoj izvenzakonske skupnosti od decembra 2006 do 16. 4. 2009, ker je le v tem obdobju njunega skupnega življenja izpolnjen bistven pogoj izvenzakonske skupnosti, to je dalj časa trajajoče skupno življenje partnerjev.
obveznost plačila - regres za letni dopust - odpravnina
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo Kolektivno pogodbo za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije, Kolektivno pogodbo za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije ter Kolektivno pogodbo za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije in tožniku priznalo regres za letni dopust za leta 2011, 2012 in 2013 v višini po tej kolektivni pogodbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0023254
ZKP člen 506, 506/1.
preklic pogojne obsodbe - neizpolnitev posebnega pogoja - pogoji za preklic - sprememba na upnikovi strani - odklonilen odnos do posebnega pogoja
Smisel posebnega pogoja v pogojni obsodbi je v obsojenčevi dodatni aktivnosti, s katero naj bo, s kaznivim dejanjem povzročeno protipravno stanje, odpravljeno. Pomembno je torej, kaj in koliko je obsojenec za izpolnitev obveznosti storil in ne, ali vsaj manj, kdo dejansko je upravičen do izpolnitve oziroma, komu konkretno je bila obveznost izpolnjena.
stroški upravljanja in obratovanja – etažna lastnina – razmerja med etažnimi lastniki – določitev solastniškega deleža – ključ delitve – pogodba o medsebojnih razmerjih – bremena skupne stvari
Če pogodbe o medsebojnih razmerjih ni, je rešitev enostavna. Za medsebojna razmerja med etažnimi lastniki se uporabljajo zakonske določbe. Sodišče prve stopnje je torej moralo ugotoviti, kakšen je ključ delitve, ki ga določa SPZ. In ker je ugotovilo, da ta odstopa od uporabljenega oziroma zatrjevanega (saj bruto površine niso parametri, ki jih za določitev solastniškega deleža v (dejanski) etažni lastnini določa 106. člen SPZ), je nadalje pravilno zaključilo tudi, da zahtevku (po višini) ni mogoče ugoditi.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker jo je tožena stranka vročila tožniku (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa učinkuje z vročitvijo) šele potem, ko je že pričela učinkovati izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik podal toženi stranki na podlagi 111. člena ZDR-1. Ker je tožnikova pogodba o zaposlitvi prenehala veljati na podlagi tožnikove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka tožnikove pogodbe o zaposlitvi ni mogla več pravnoveljavno odpovedati z izpodbijano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.
Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o sodelovanju za izvajanje storitev reševanja iz vode. Tožnik je delo v vtoževanem obdobju opravil, zato mu pripada plačilo za opravljeno delo.
ZPIZ-2 člen 183. ZUP člen 7, 267, 267/2. ZDSS-1 člen 63.
neprava obnova postopka - nova odmera pokojnine
Tožniku je bila že pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine. Vlogo za vštevanje nadur v pokojninsko osnovo je toženec obravnaval kot predlog za obnovo postopka in jo zavrgel. Ker vloge ni štel za predlog za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2, po katerem lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala, je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Odločiti bo potrebno, ali so izpolnjeni pogoji za spremembo in razveljavitev pravnomočne odločbe po 183. členu ZPIZ-2 oziroma za izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine z vštevanjem plače iz naslova dela preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo.
plačilo vrtca - materialni položaj - zunajzakonski parter
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v tožničinem primeru do prenehanja zunajzakonske skupnosti prišlo najkasneje v sredini leta 2010 in zato bivšega tožničinega zunajzakonskega partnerja ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja. Zato je sodišče prve stopnje odločbo v tem delu utemeljeno utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje, torej da v novem postopku določi višino plačila za program vrtca.
ZPIZ-2 člen 129, 129/5. ZPIZ-1 člen 187, 187/1, 187/1-3. ZPIZ člen 202. ZTPPIZ člen 48, 49, 50.
zavarovalna doba - pokojninska doba - delo na kmetiji - obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Tožnica v vtoževanem obdobju (od 1975 do 1981 in od 1982 do 1992) iz naslova opravljanja dela na kmetiji ni bila vključena v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, zato ji tega obdobja kot zavarovalne dobe ni mogoče šteti v pokojninsko dobo.
SODNE TAKSE - CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL0078112
ZST-1 člen 12. ZPP člen 108, 108/5.
pravna oseba - predlog za oprostitev plačila sodne takse - nepopolna vloga - izjava o premoženjskem stanju - zavrženje predloga - začetek postopka osebnega stečaja
V postopku odločanja o pritožbi zoper sklep o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse je pomembno le, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so podani pogoji za zavrženje omenjenega predloga.
ZPP člen 142, 142/4, 149, 149/7, 224, 224/1. ZST-1 člen 34a, 34a/3.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse – vročilnica – obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi – prepozen ugovor – zavrženje ugovora
Relevantno v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep o zavrženju ugovora zoper plačilni nalog kot prepoznega je le, ali so ugotovitve sodišča o prepozno vloženem ugovoru pravilne.
V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da je v pravnomočno urejena pravna razmerja mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Institut pravnomočnosti je ustavna kategorija in zagotavlja nespremenljivost pravnomočno urejenih pravnih razmerij. Z izpodbijanima upravnima odločbama o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine za nazaj je poseženo v pravnomočno urejeno razmerje, za kar ni zakonite podlage. Ustavitev izplačevanja pokojninske dajatve je mogoča izključno za naprej, in ne za nazaj. Sodišče prve stopnje je zato izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo.
V obravnavanem primeru je tožnik s tožbo uveljavljal priznanje pravice do invalidske pokojnine, o tej pravici pa ni bilo odločeno z dokončno odločbo, niti ni bil speljan celoten upravni postopek, zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo (75. člen v zvezi s 63. členom ZDSS-1).
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine in da mu je toženec priznal pravico do starostne pokojnine v pravilni višini.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo za pravilni in zakoniti odločbi, s katerima je toženec ustavil izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Z dnem, ko je tožnik pridobil pravico do starostne pokojnine, niso več izpolnjeni pogoji za izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo na podlagi šestega odstavka 126. člena ZPIZ-2.