odgovornost lastnika javne poti - pojem nevarne stvari - mestoma poledenela in zasnežena stopnica - krivdna odgovornost - povrnitev škode
Stopnice, na katerih je sneg oziroma led, ne pomenijo nevarne stvari. Sneg in led, ki se je mestoma nahajal na stopnici, ni terjal od lastnika nobenega ukrepanja. Tako spremenjena pohodna površina stopnice, nahajajoče se v spodnjem delu stopnic, ki so omogočale dostop od ceste do stanovanjskih blokov, je v zimskem času in zimskih razmerah v mejah normalnega in sprejemljivega, saj popolnoma očiščene površine stopnice ni mogoče zahtevati.
Določbe ZPP, na podlagi katerih se odloča o pravdnih stroških (člen 151 - člen 168 ZPP), ne dajejo podlage za to, da bi se uspeh strank v sporu ugotavljal posebej glede na uspeh s temeljem zahtevka in posebej glede na uspeh z njegovo višino.
Stranski intervenient je glede povračila pravdnih stroškov upravičen po načelu uspeha enako kot stranka, ki se ji je v postopku pridružil. Do teh stroškov ne bi bil upravičen le v primeru, če njegovo sodelovanje ne bi koristilo pri zbiranju procesnega gradiva. Iz podatkov iz spisa izhaja, da je stranski intervenient v postopku aktivno sodeloval (večje število pripravljalnih vlog, dokazni predlogi, procesni ugovori,...), zato je upravičen do povračila potrebnih pravdnih stroškov glede na uspeh tožene stranke, ki se ji je pridružil v tem postopku.
Sodišče prve stopnje je ravnalo nepravilno, ko je izvedlo pobot stroškov stranskega intervenienta s stroški tožnika, saj ZPP ne daje podlage za ugotovitev, da bi bil stranski intervenient zavezan za povračilo pravdnih stroškov.
javni uslužbenec – premestitev – učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa
Razlog za tožnikovo premestitev ni bil navidezen, temveč je temeljil prav na oceni predstojnika, da je mogoče s trajno razporeditvijo tožnika zagotoviti učinkovitejše in smotrnejše delo organa na Policijski postaji A.. V pristojnosti delodajalca je, da delo organizira v cilju čim večje uspešnosti oziroma učinkovitosti, v doseganju tega cilja pa lahko javnim uslužbencem naloži opravljanje različnih nalog (ob upoštevanju opisa del in nalog njihovega delovnega mesta), kar pomeni, da se po (začasni ali trajni) premestitvi javnemu uslužbencu lahko dodeljuje tudi druge naloge, ne le tista dela in naloge, katerih opravljanje je bilo temeljni razlog za premestitev javnega uslužbenca (delovne potrebe v smislu prvega odstavka 147. člena oziroma 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU). Zato zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke o premestitvi tožnika ni utemeljen.
pritožba – podpis pritožbe – nepopolna vloga – dopolnitev nepopolnih vlog – podaljšanje roka – postopek s pritožbo – vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev
Podpis je obvezna sestavina pritožbe.
Tožnica ob vložitvi prvega sklepa o zavrženju pritožbe kot nepopolne ni pridobila možnosti za podaljševanje pritožbenega roka za vložitev popolne pritožbe.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov
Trditveno breme glede obstoja diskriminacije je na delavcu. Ta mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, pač pa tudi, da je bila razlog neenake obravnave ena od v zakonu naštetih okoliščin. Trditve morajo biti dovolj verjetne, da opravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Ko delavec postavi ustrezne trditve, pa je delodajalec tisti, ki mora na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo.
Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer ugotavlja neenako obravnavo, ne ugotavlja pa, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo. Tudi če bi bila ugotovljena neenaka obravnava, to še ne bi dokazovalo tudi diskriminacije. Prav tako iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožena stranka kršila prepoved povračilnih ukrepov. Sodišče prve stopnje namreč ne ugotavlja, da bi tožnica pomagala žrtvi diskriminacije in da bi bila izpostavljena neugodnim posledicam zaradi ukrepanja, katerega cilj je uveljavitev prepovedi diskriminacije, kot to določa sedmi odstavek 6. člena ZDR-1.
DELOVNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0017033
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZDR-1 člen 113, 215, 215/2.
zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – zavarovanje nedenarne terjatve – verjetno izkazana terjatev – narok – pravica do ugovora – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Po uveljavljeni sodni praksi je možno predlagati začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati. Če je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, potem ni mogoče zadržati učinkovanja tega prenehanja. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več svojih odločbah. Te odločbe so bile sicer sprejete v času prej veljavnega ZDR, pri čemer so se nanašale na druge oblike odpovedi pogodb o zaposlitvi (praviloma na izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), pri katerih je pogodba o zaposlitvi delavcu prenehala že pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe. Zato zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe ni več mogoče, razen če bi prišlo do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi na podlagi 113. člena ZDR-1 (ki velja le za predstavnike delavcev) oziroma pod pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1.
Stališče sodišča prve stopnje, da lahko izda začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ki je že prenehala) le na podlagi določb ZIZ in ne glede na določbi 113. člena ZDR-1 oziroma drugega odstavka 215. člena ZDR-1 je zmotno. Ker sodišče prve stopnje predlagane začasne odredbe ni preizkušalo glede morebitnega zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 215. člena ZDR-1, je preuranjeno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izpodbijani sklep. Posledično je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje dejansko stanje glede navedenega ostalo nepopolno ugotovljeno.
Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik v obravnavanem primeru nima sodnega varstva. Tožnik ne nasprotuje izvedenemu izbirnemu postopku kot neizbrani kandidat. V takšnem primeru ima res le odškodninski zahtevek zaradi kršitve prepovedi diskriminacije po petem odstavku 200. člena ZDR-1. Tožnik v tem sporu meni, da je bil v postopku izbire izbran in da mora tožena stranka realizirati svojo izbiro tako, da z njim sklene pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za zasedbo katerega je bil izbran. Sodišče prve stopnje je zato njegovo tožbo nepravilno zavrglo zaradi odsotnosti sodnega varstva na podlagi 274. člena ZPP. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.
ZObr člen 57, 57/7, 57/9, 57/10. ZSSloV člen 70, 70/1.
disciplinski postopek – zastaranje – obrambno področje - vojska
Podpolkovnik A.A., ki je vodil disciplinski postopek zoper tožnico na prvi stopnji, je bil s kršitvijo, ki naj bi jo tožnica storila 25. 7. 2014, seznanjen 12. 9. 2014, tega dne pa je bil seznanjen tudi s storilcem disciplinske kršitve, torej tožnico. Iz izvedenih dokazov nadalje izhaja, da je podpolkovnik A.A. podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico, naslovljen na načelnika Generalštaba Slovenske vojske, 4. 11. 2014 in da ga je 11. 11. 2014 načelnik Generalštaba Slovenske vojske pooblastil za vodenje in odločanje v disciplinskem postopku zoper tožnico (B 8). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka glede na sedmi odstavek 57. člena ZObr pričel teči, ko je načelnik generalštaba izvedel za kršitev vojaške discipline in za tožnico kot storilko. Ker je bil predlog za uvedbo disciplinskega postopka s strani podpolkovnika A.A. podan in naslovljen na načelnika generalštaba 4. 11. 2014, po prepričanju pritožbenega sodišča pred navedenim datumom subjektivni rok za vodenje postopka ni mogel pričeti teči. Ker je bilo o tožnikovem ugovoru zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 25. 3. 2015 odločeno z odločbo drugostopenjskega organa dne 14. 4. 2015, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka vodenje disciplinskega postopka zoper tožnico zaključila v predpisanem šestmesečnem roku iz desetega odstavka 57. člena ZObr.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vročitev, ki jo je opravil pooblaščeni vročevalec, bila opravljena v skladu z 141. členom ZPP in je veljavna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je bila vročitev opravljena 10. 1. 2013, tožnik pa ni uveljavljal notranjega pravnega varstva pri toženi stranki, saj v roku 8 dni od vročitve odpovedi ni vložil zahteve za varstvo pravic na svet tožene stranke. Če bi postopal tako, bi lahko v roku 30 dni od prejema pisne odločitve drugostopenjskega organa zahteval sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Ker ni postopal tako, temveč je tožbo vložil šele 13. 6. 2013, je sodišče prve stopnje takšno tožbo pravilno zavrglo v skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP.
KZ-1 člen 20, 20/2, 205,205/1, 205/1-1. ZKP člen 129a, 129a/2.
preklic pogojne obsodbe - pravočasnost predloga
V obravnavanem primeru je petnajstdnevni rok za vložitev predloga za izvršitev kazni z delom v splošno korist, ob upoštevanju ugotovitve, da je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna že 16. 1. 2013, potekel bistveno pred 21. 11. 2016, torej bistveno po preteku petnajstdnevnega roka, kot ga določa drugi odstavek 129.a člena ZKP, kar v točki 6 izpodbijanega sklepa pravilno ugotavlja sodnica, ki je zadevo obravnavala na prvi stopnji, in obsojenčev predlog kot prepozen zavrgla, ne da bi raziskovala druga dejstva, ki jih je v predlogu navajal obsojeni. Glede na zgornji predmet odločitve, tudi pritožbeno sodišče končnega predloga v smeri alternativne izvršitve kazni zapora ni moglo vsebinsko obravnavati, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).
dodelitev otrok v vzgojo, varstvo in oskrbo - delitev sorojencev
Pri odločanju o tem, kateremu izmed staršev naj se mladoletni otrok zaupa v vzgojo, varstvo in oskrbo je sodišče dolžno ugotavljati največje otrokove koristi. V tem pogledu je potrebno ugotavljati tudi posledice in vpliv morebitne ločitve sorojencev.
Skladno s prvim odstavkom 34.a člena ZST-1 je dopustna pritožba zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse v roku osem dni od vročitve. Toženki je bil plačilni nalog vročen 15. 9. 2016, kar pomeni, da se je rok za pritožbo iztekel 23. 9. 2016. Ker je toženka ugovor vložila šele 28. 9. 2016, torej po izteku prekluzivnega roka, ga je prvostopno sodišče skladno s tretjim odstavkom 34.a člena ZST-1 materialnopravno pravilno zavrglo kot prepoznega.
ZDR-1 člen 83, 83/3, 84, 85, 85/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2. ZVZD-1 člen 51.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih obveznosti - vinjenost na delovnem mestu
Tožnik je bil določenega dne na delovnem mestu močno vinjen, kar je potrdil tudi rezultat alkotesta. S tem je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja iz 35. in 37. člena ZDR-1 ter 51. člen ZVZD-1, ki določa, da delavec ne sme delati in biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola. Zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zaradi izgube zaupanja tožene stranke do tožnika pa nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka (109. člen ZDR-1).
podjemna pogodba – pravočasno obvestilo o napakah – jamčevanje za napake – uveljavljanje stvarnih napak z ugovorom – stvarna napaka – zavrnitev dokaznega predloga – izpoved priče – pobotni ugovor
Pravočasno obvestilo o napakah (notifikacija) je pravno dejanje, ki ga naročnik mora opraviti, da bi ohranil svoje pravice, ki jih ima na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake. Če naročnik notifikacije napak ne izvrši, izgubi pravice, ki bi jih lahko uveljavil zaradi napak, podjemnikova odgovornost za napake pa preneha. Pravočasno obvestilo o napaki je torej predpostavka podjemnikove odgovornosti.
Dejstvo, da se priča na vabilo ni odzvala, ni razlog za odklonitev njenega zaslišanja. Sodišče ima na razpolago sredstva, da pričo prisili k izpovedovanju (241. člen ZPP). Dokaznega predloga za zaslišanje priče zato sodišče ne bi smelo zavrniti. Tudi na podlagi vnaprejšnje dokazne ocene, da dokaz ne bi bil uspešen, ne. Bližnji odnos priče s tožencem je razlog, ki terja posebno previdnost pri ocenjevanju verodostojnosti izpovedbe, ni pa mogoče zaslišanja priče odkloniti zaradi njenega razmerja s tožencem.
Četudi iz trditvene podlage smiselno izhaja, da tožnik zahteva različne denarne zneske iz različnih pravnih podlag (najemnina, uporabnina) in da zahteva izročitev premičnih stvari (stanovanjsko opremo - kosi pohištva in bele tehnike), ki so v hiši, katere tožnik ni več solastnik, ter da je toženec motil tožnika v posesti stanovanjske hiše, ker je zamenjal ključavnice, tožnik ni oblikoval tožbenega zahtevka (oziroma zahtevkov). Opredelitev tožbenega zahtevka je bistven del tožbe, ker je sodišče vezano nanj, zato ni dovolj, če tožnik le opiše pravno razmerje, mora določno opredeliti tudi pravno posledico - tožbeni zahtevek.
V predmetni zadevi ne gre za spor o postopku izvršbe, zato uporaba 132. člena ZFPPIPP ne pride v poštev, prav tako pa zaradi začetega postopka poenostavljene prisilne poravnave ni druge zakonske podlage za prekinitev postopka individualnega delovnega spora. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno zavrnilo predlog za prekinitev postopka.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 26, 183, 183/1, 183/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje – policist – naklep – malomarnost – bistvena kršitev določb postopka – nasprotje v razlogih
Očitek tožniku (policistu) je, da je s tem, ko je v spornem obdobju dajal v promet sredstvo, ki sicer ni dovoljeno na trgu, naklepno kršil določene obveznosti po zakonu, pogodbi o zaposlitvi in Kodeksu policijske etike, ter da ima kršitev tudi znake kaznivega dejanja Proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje po 183. členu KZ-1. Ta v prvem odstavku določa sankcijo za tistega, ki proizvaja, prodaja ali kako drugače daje v promet zdravila ali druga sredstva za zdravljenje, ki so škodljiva za zdravje. Po tretjem odstavku pa je dejanje kaznivo tudi, če je storjeno iz malomarnosti. v tem sporu je posebnega pomena ugotovitev o tem, ali je tožnik očitano ravnanje storil naklepno ali iz malomarnosti (ter iz kakšne malomarnosti) ali pa je krivda celo izključena. Ker so razlogi v izpodbijani sodbi glede tožnikove malomarnosti nejasni oziroma so si med seboj v nasprotju, je sodišče prve stopnje storilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Po 26. členu KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil (zavestna malomarnost), ali če se ni zavedal, da lahko stori dejanje, pa bi se po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost). Takšna opredelitev malomarnosti je relevantna le za uporabo 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ne tudi za presojo malomarnosti ob uporabi 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Glede malomarnosti je namreč potrebno upoštevati, da vsebina hude malomarnosti ni enaka vsebini zavestne (niti nezavestne) malomarnosti. Pri hudi malomarnosti ne gre za vprašanje, ali se je delavec zavedal, da bo storil dejanje, ki bo imelo škodljive posledice, temveč za vprašanje, ali je ravnal s potrebno skrbnostjo. Za hudo malomarnost gre pri skrajno nepazljivem ravnanju, ki odstopa od ravnanj povprečno skrbnega človeka in presega navadno malomarnost. Pritožba neutemeljeno zmanjšuje pomen okoliščine, da je bil tožnik policist, saj je ravno to posebej pomembna okoliščina za presojo njegove malomarnosti.
Pravni interes je predpostavka za dovoljenost pritožbe. Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je pritožba utemeljena, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Ker je bilo tožnici z delno sodbo ugodeno le glede tožbenega zahtevka v razmerju do drugotoženca, se pravni položaj pritožnika z odločbo pritožbenega sodišča ne bi mogel izboljšati, saj na njegov pravni položaj ne vpliva. Takšen tožbeni zahtevek (na izpodbijanje očetovstva) bi namreč tožnica zoper drugotoženca lahko uveljavljala tudi ločeno (v drugem pravdnem postopku) od tožbenega zahtevka, ki ga ima do prvotoženca (na ugotovitev očetovstva).
zavrženje tožbe – obstoj delovnega razmerja – sodno varstvo – rok za vložitev tožbe – pogodba o poslovnem sodelovanju
Sodišče prve stopnje je napačno štelo obvestilo z dne 25. 2. 2016 kot odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju. Tožena stranka z navedenim obvestilom ni enostransko razdrla pogodbe o poslovnem sodelovanju, saj se je sodelovanje po tej pogodbi nehalo z iztekom časa, za katerega je bila pogodba sklenjena. Ker pa je to razmerje, za katerega je tožnik kasneje ugotovil, da ima znake delovnega razmerja, prenehalo z iztekom časa t.j. 31. 3. 2016, je tožnik tožbo vložil skladno z določbo 3. odstavka 200. člena ZDR-1, in sicer v 30 dneh, ko mu je razmerje, za katerega meni, da ima vse znake delovnega razmerja, prenehalo.