Skladno s prvim odstavkom 34.a člena ZST-1 je dopustna pritožba zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse v roku osem dni od vročitve. Toženki je bil plačilni nalog vročen 15. 9. 2016, kar pomeni, da se je rok za pritožbo iztekel 23. 9. 2016. Ker je toženka ugovor vložila šele 28. 9. 2016, torej po izteku prekluzivnega roka, ga je prvostopno sodišče skladno s tretjim odstavkom 34.a člena ZST-1 materialnopravno pravilno zavrglo kot prepoznega.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
V prvem pisnem opozorilu je bilo tožnici očitano, da je v spornem obdobju evidentirala večje število kilometrov od dejansko opravljenih. Njeno ravnanje je tožena stranka opredelila kot škodljivo, ker je tožnica materialno škodovala poslovnim interesom tožene stranke in ji povzročila škodo. Tožnica je storila očitane kršitve, zato je bilo pisno opozorilo utemeljeno.
spor majhne vrednosti - glavna obravnava - zahteva za obravnavo - dokazni predlog - zaslišanje prič
Ker je sodišče prve stopnje imelo dovolj opore v listinskih dokazih, ni bilo dolžno izvesti naroka za glavno obravnavo, ker tega pravočasno ni predlagala nobena od pravdnih strank. Stranka mora v postopku v sporu majhne vrednosti izvedbo naroka izrecno zahtevati. Ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlog npr. zaslišanje priče pomeni zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo. Zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti mora biti izrecno podana. Če stranke v vlogah podajo zgolj dokazne predloge za izvedbo dokazov, ki se izvajajo ustno (zaslišanje strank in prič) se to ne šteje za zahtevo za opravo naroka.
javni uslužbenec – premestitev – učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa
Razlog za tožnikovo premestitev ni bil navidezen, temveč je temeljil prav na oceni predstojnika, da je mogoče s trajno razporeditvijo tožnika zagotoviti učinkovitejše in smotrnejše delo organa na Policijski postaji A.. V pristojnosti delodajalca je, da delo organizira v cilju čim večje uspešnosti oziroma učinkovitosti, v doseganju tega cilja pa lahko javnim uslužbencem naloži opravljanje različnih nalog (ob upoštevanju opisa del in nalog njihovega delovnega mesta), kar pomeni, da se po (začasni ali trajni) premestitvi javnemu uslužbencu lahko dodeljuje tudi druge naloge, ne le tista dela in naloge, katerih opravljanje je bilo temeljni razlog za premestitev javnega uslužbenca (delovne potrebe v smislu prvega odstavka 147. člena oziroma 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU). Zato zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke o premestitvi tožnika ni utemeljen.
Pravni interes je predpostavka za dovoljenost pritožbe. Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je pritožba utemeljena, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Ker je bilo tožnici z delno sodbo ugodeno le glede tožbenega zahtevka v razmerju do drugotoženca, se pravni položaj pritožnika z odločbo pritožbenega sodišča ne bi mogel izboljšati, saj na njegov pravni položaj ne vpliva. Takšen tožbeni zahtevek (na izpodbijanje očetovstva) bi namreč tožnica zoper drugotoženca lahko uveljavljala tudi ločeno (v drugem pravdnem postopku) od tožbenega zahtevka, ki ga ima do prvotoženca (na ugotovitev očetovstva).
način izvršitve kazni zapora - odločba o kazenski sankciji - alternativno prestajanje zaporne kazni - oprava dela v splošno korist - primeren način izvršitve kazni - ponavljanje kaznivih dejanj - predkaznovanost - presoja okoliščin - smotrnost izreka nadomestne izvršitve kazni
Obdolženka je, kot pravilno navaja pritožba in kot je razvidno iz podatkov kazenske evidence, že večkrat ponovila kaznivo dejanje zoper premoženje, obravnavana tatvina oblek pa ni bila storjena iz razlogov in v takšnih okoliščinah, da bi utemeljevali izrek alternativnega izvrševanja zaporne kazni
nadurno delo – evidentiranje delovnega časa – dokazno breme
Pritožba utemeljeno navaja, da bi tožena stranka morala voditi ustrezne evidence o prisotnosti oziroma delu svojih zaposlenih. Če je tožničine navedbe o opravljenih nadurah tožena stranka štela za neresnične, bi jih morala argumentirano prerekati. Tožena stranka je bila kot delodajalec skladno z 18. členom ZEPDSV dolžna voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnice, torej tudi evidenco o opravljenih urah in opravljenih nadurah. Tožena stranka take evidence nedvomno ni vodila, v spis pa tudi ni vložila drugih ustreznih dokazov, ki bi ovrgli tožničine navedbe o opravljenih nadurah. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice iz tega naslova, saj je očitno (zmotno) menilo, da je dokazno breme na tožnici.
ZPP člen 208. ZPUOOD člen 18. ZFPPIPP člen 427, 348, 350. ZGD-1 člen 100.
nadaljevanje postopka - prekinitev - zavrženje tožbe - stečajni postopek
Osebna odgovornost družbenikov po 100. členu ZDG-1 za družbo z neomejeno odgovornostjo, kar je bila tožena stranka, ne izvira iz pravnega nasledstva, saj je podana že v času, ko družba še obstaja. Po posebni ureditvi ZFPPIPP (pododdelek 5.8.3 - Posebna pravila za uveljavitev zahtevkov do osebno odgovornih družbenikov stečajnega dolžnika) je stranka glavnega stečajnega postopka tudi osebno odgovorni družbenik in se v stečajno maso pravne osebe vključi tudi osebno premoženje družbenikov te družbe. Nad toženo stranko je bil uveden stečajni postopek, ki je bil zaključen, ne da bi bila opravljena razdelitev upnikom. Iz končnega poročila stečajne upraviteljice izhaja, da tožena stranka ni imela premoženja, stečajna upraviteljica pa je na podlagi 348. in 350. člena ZFPPIPP opravila poizvedbe tudi o premoženju osebno odgovornih družbenikov in ugotovila, da tudi osebno odgovorna družbenika nimata premoženja, ki bi ga bilo mogoče vnovčiti za poplačilo upnikov ter da ni stečajne mase. Stečajni postopek je bil zaključen brez razdelitve upnikom, tožena stranka pa je bila iz registra izbrisana. Zato tožnik v obravnavani zadevi ne more priti do poplačila svoje terjatve niti od družbenikov izbrisane tožene stranke, saj z zaključkom stečajnega postopka v celoti ugasnejo vse terjatve zoper stečajnega dolžnika. Zato je sodišče prve stopnje po tem, ko je prekinjeni postopek nadaljevalo, tožbo pravilno zavrglo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0017216
ZDR člen 184. OZ člen 131, 150, 153, 179, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - objektivna odgovornost - padec pri sestopu - soprispevek - višina odškodnine
V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu, ki se je zgodila
pri pokrivanju asfalta, naloženega na tovorno vozilo tožene stranke. Tožnik se je povzpel na kamion, pokril asfalt, pri spustu z kamiona pa mu je spodrsnilo in je padel na tla, pri tem pa se je poškodoval. Tožnikovo delo v zvezi s pokrivanjem asfalta na kesonu tovornega vozila je treba presojati kot celoto, torej vzpenjanje na keson, pokrivanje asfalta na njem s ponjavo in spuščanje z višine več kot 3 metre po lestvi, pričvrščeni na stranico kesona, pri čemer na celotno delovno operacijo vpliva tudi dejstvo, da je imel asfalt na kesonu temperaturo nad 180
º
C. Pri opravljanju tega dela se je tožnik poškodoval, res sicer šele pri sestopanju s kesona, a je zdrsnil že s prvega (najvišjega) klina lestve, kar pomeni, da je padel skoraj z višine treh metrov. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti. Tožena stranka je podala trditve, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi vihravosti in nepazljivosti tožnika, kar je utemeljevala z načinom pokrivanja asfalta (dejstvom, da tožnik ni pokrival asfalta z rampe oziroma podesta, pač pa je zlezel na keson in ga pokrival na njem). Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla, da bi se „vihravost in nepazljivost“ tožnika izražali v njegovi neprevidni uporabi lestve. Ugotovitve o domnevnem napačnem oprijemu tožnika na lestvi se prvič pojavijo v izvedenskem mnenju izvedenca za varstvo pri delu. Ker pa izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti trditvene podlage strank, sodišče prve stopnje tem trditvam ne bi smelo slediti. Glede na to je zmotno uporabilo materialno pravo in je zaključek, da je tožnik prispeval k nastali škodi v deležu 5 % zato, ker je bil premalo skrben pri sestopanju z lestve, nepravilen. Za škodo, ki je nastala tožniku, je v celoti odgovorna tožena stranka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00009778
ZKP-UPB4 člen 371, 371/1-11.. KZ-1-UPB2 člen 48.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokaz z izvedencem - kazenska sankcija - prepoved vožnje motornega vozila - ni razlogov o odločilnih dejstvih
Pritožnik je spregledal, da je sodišče dne 21.4.2016 glavno obravnavo začelo znova in na njej dokaza z zaslišanjem izvedenca M. B., ni izvedlo. Zato sodišče tudi ni imelo podlage, da bi se o izvedenskem mnenju dokazno opredelilo in posledično tudi ni moglo zagrešiti bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Čeprav je obramba obdolženca prvotno oporekala postavitvi drugega izvedenca, pa na glavni obravnavi 21.4.2016, ki se je, kot rečeno, začela znova, ni predlagala, da bi se v dokazne namene prebralo izvedensko mnenje M. B. oz. le tega neposredno zaslišalo. Ta dokaz bi sodišče prve stopnje v smislu 17. člena ZKP sicer lahko izvedlo tudi po uradni dolžnosti, vendar dopolnitev dokaznega postopka v navedeni smeri tudi po oceni pritožbenega sodišča, ni potrebna.
Določbe ZPP, na podlagi katerih se odloča o pravdnih stroških (člen 151 - člen 168 ZPP), ne dajejo podlage za to, da bi se uspeh strank v sporu ugotavljal posebej glede na uspeh s temeljem zahtevka in posebej glede na uspeh z njegovo višino.
Stranski intervenient je glede povračila pravdnih stroškov upravičen po načelu uspeha enako kot stranka, ki se ji je v postopku pridružil. Do teh stroškov ne bi bil upravičen le v primeru, če njegovo sodelovanje ne bi koristilo pri zbiranju procesnega gradiva. Iz podatkov iz spisa izhaja, da je stranski intervenient v postopku aktivno sodeloval (večje število pripravljalnih vlog, dokazni predlogi, procesni ugovori,...), zato je upravičen do povračila potrebnih pravdnih stroškov glede na uspeh tožene stranke, ki se ji je pridružil v tem postopku.
Sodišče prve stopnje je ravnalo nepravilno, ko je izvedlo pobot stroškov stranskega intervenienta s stroški tožnika, saj ZPP ne daje podlage za ugotovitev, da bi bil stranski intervenient zavezan za povračilo pravdnih stroškov.
vrnitev v prejšnje stanje - vročitev - plačilni nalog
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje na podlagi pravilnega stališča, da dejstvo, da tožena stranka ni plačala sodne takse zato, ker ni prejela plačilnega naloga, ker ji ga je pooblaščenka poslala z navadno pošto, ne predstavlja upravičenega razloga za zamudo oziroma neplačilo sodne takse v roku, določenem v plačilnem nalogu, ki je bil toženi stranki vročen pravilno in v skladu z določbami ZPP. Plačilni nalog je bil namreč vročen njeni pooblaščenki. Po določbi prvega odstavka 137. člena ZPP se v primeru, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno.
dokazna ocena - poravnava - pritožba zoper odločitev o stroških - napaka pri odmeri - uporaba določil in razlaga spornih določil
Prav zaradi jasno zapisane volje pravdnih strank, da Sporazum v celoti uredi vsa njuna medsebojna razmerja, ki izhajajo ali bi lahko izhajala iz razmerja, ki sta ga imeli v zvezi z Koncesijsko pogodbo, ne more pritožba uspeti niti z zatrjevanjem, da naj bi šlo za subjektivno dojemanje stečajnega upravitelja, kaj sta s sporazumom pravdni stranki hoteli urediti, saj jasni dogovori razlage ne potrebujejo (prvi odstavek 82. člena OZ).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0023183
KZ-1 člen 70a. ZKP člen 496.
varnostni ukrep - obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zavodu - podaljšanje varnostnega ukrepa
Naloga Enote za forenzično psihiatrijo ni zgolj obvezno psihiatrično zdravljenje osebe, ki je storila dejanje, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja, temveč je njena naloga tudi varstvo te osebe, kot je razvidno iz izreka in obrazložitve sklepa, s katerim je bil izrečen varnostni ukrep, Enota za forenzično psihiatrijo pa je bila na Oddelku za psihiatrijo UKC Maribor ustanovljena zaradi izvajanja navedenih nalog.
Z neobrazložitvijo zavrnitve izvedbe dokazov, ki jih je predlagala tožnica, je bila tožnici kršena pravica do izjave v postopku oziroma je podana kršitev načela kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Na ta način je namreč stranki, katere dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade.
Sodišče prve stopnje se je po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali je odvetnik B.B. po svoji krivdi povzročil stroške postopka, ko je vložil tožbo v tem individualnem delovnem sporu. ZPP v členu 156/2 namreč določa, da sodišče lahko naloži plačilo stroškov zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu stranke, ki jih je povzročil po svoji krivdi. V tem sporu pa odvetnik B.B. v trenutku odločanja o stroških postopka sploh ni bil več pooblaščenec tožnika, saj je to vlogo prevzel Center za socialno delo kot skrbnik za poseben primer. Zato je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka pravilno uporabilo prvi odstavek 154. člena ZPP in plačilo stroškov naložilo v plačilo tožniku.