spor majhne vrednosti - glavna obravnava - zahteva za obravnavo - dokazni predlog - zaslišanje prič
Ker je sodišče prve stopnje imelo dovolj opore v listinskih dokazih, ni bilo dolžno izvesti naroka za glavno obravnavo, ker tega pravočasno ni predlagala nobena od pravdnih strank. Stranka mora v postopku v sporu majhne vrednosti izvedbo naroka izrecno zahtevati. Ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlog npr. zaslišanje priče pomeni zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo. Zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti mora biti izrecno podana. Če stranke v vlogah podajo zgolj dokazne predloge za izvedbo dokazov, ki se izvajajo ustno (zaslišanje strank in prič) se to ne šteje za zahtevo za opravo naroka.
vrnitev v prejšnje stanje - vročitev - plačilni nalog
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje na podlagi pravilnega stališča, da dejstvo, da tožena stranka ni plačala sodne takse zato, ker ni prejela plačilnega naloga, ker ji ga je pooblaščenka poslala z navadno pošto, ne predstavlja upravičenega razloga za zamudo oziroma neplačilo sodne takse v roku, določenem v plačilnem nalogu, ki je bil toženi stranki vročen pravilno in v skladu z določbami ZPP. Plačilni nalog je bil namreč vročen njeni pooblaščenki. Po določbi prvega odstavka 137. člena ZPP se v primeru, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno.
ZObr člen 57, 57/7, 57/9, 57/10. ZSSloV člen 70, 70/1.
disciplinski postopek – zastaranje – obrambno področje - vojska
Podpolkovnik A.A., ki je vodil disciplinski postopek zoper tožnico na prvi stopnji, je bil s kršitvijo, ki naj bi jo tožnica storila 25. 7. 2014, seznanjen 12. 9. 2014, tega dne pa je bil seznanjen tudi s storilcem disciplinske kršitve, torej tožnico. Iz izvedenih dokazov nadalje izhaja, da je podpolkovnik A.A. podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico, naslovljen na načelnika Generalštaba Slovenske vojske, 4. 11. 2014 in da ga je 11. 11. 2014 načelnik Generalštaba Slovenske vojske pooblastil za vodenje in odločanje v disciplinskem postopku zoper tožnico (B 8). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka glede na sedmi odstavek 57. člena ZObr pričel teči, ko je načelnik generalštaba izvedel za kršitev vojaške discipline in za tožnico kot storilko. Ker je bil predlog za uvedbo disciplinskega postopka s strani podpolkovnika A.A. podan in naslovljen na načelnika generalštaba 4. 11. 2014, po prepričanju pritožbenega sodišča pred navedenim datumom subjektivni rok za vodenje postopka ni mogel pričeti teči. Ker je bilo o tožnikovem ugovoru zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 25. 3. 2015 odločeno z odločbo drugostopenjskega organa dne 14. 4. 2015, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka vodenje disciplinskega postopka zoper tožnico zaključila v predpisanem šestmesečnem roku iz desetega odstavka 57. člena ZObr.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 26, 183, 183/1, 183/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje – policist – naklep – malomarnost – bistvena kršitev določb postopka – nasprotje v razlogih
Očitek tožniku (policistu) je, da je s tem, ko je v spornem obdobju dajal v promet sredstvo, ki sicer ni dovoljeno na trgu, naklepno kršil določene obveznosti po zakonu, pogodbi o zaposlitvi in Kodeksu policijske etike, ter da ima kršitev tudi znake kaznivega dejanja Proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje po 183. členu KZ-1. Ta v prvem odstavku določa sankcijo za tistega, ki proizvaja, prodaja ali kako drugače daje v promet zdravila ali druga sredstva za zdravljenje, ki so škodljiva za zdravje. Po tretjem odstavku pa je dejanje kaznivo tudi, če je storjeno iz malomarnosti. v tem sporu je posebnega pomena ugotovitev o tem, ali je tožnik očitano ravnanje storil naklepno ali iz malomarnosti (ter iz kakšne malomarnosti) ali pa je krivda celo izključena. Ker so razlogi v izpodbijani sodbi glede tožnikove malomarnosti nejasni oziroma so si med seboj v nasprotju, je sodišče prve stopnje storilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Po 26. členu KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil (zavestna malomarnost), ali če se ni zavedal, da lahko stori dejanje, pa bi se po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost). Takšna opredelitev malomarnosti je relevantna le za uporabo 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ne tudi za presojo malomarnosti ob uporabi 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Glede malomarnosti je namreč potrebno upoštevati, da vsebina hude malomarnosti ni enaka vsebini zavestne (niti nezavestne) malomarnosti. Pri hudi malomarnosti ne gre za vprašanje, ali se je delavec zavedal, da bo storil dejanje, ki bo imelo škodljive posledice, temveč za vprašanje, ali je ravnal s potrebno skrbnostjo. Za hudo malomarnost gre pri skrajno nepazljivem ravnanju, ki odstopa od ravnanj povprečno skrbnega človeka in presega navadno malomarnost. Pritožba neutemeljeno zmanjšuje pomen okoliščine, da je bil tožnik policist, saj je ravno to posebej pomembna okoliščina za presojo njegove malomarnosti.
Pravni interes je predpostavka za dovoljenost pritožbe. Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je pritožba utemeljena, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Ker je bilo tožnici z delno sodbo ugodeno le glede tožbenega zahtevka v razmerju do drugotoženca, se pravni položaj pritožnika z odločbo pritožbenega sodišča ne bi mogel izboljšati, saj na njegov pravni položaj ne vpliva. Takšen tožbeni zahtevek (na izpodbijanje očetovstva) bi namreč tožnica zoper drugotoženca lahko uveljavljala tudi ločeno (v drugem pravdnem postopku) od tožbenega zahtevka, ki ga ima do prvotoženca (na ugotovitev očetovstva).
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - LOKALNA SAMOUPRAVA
VSL0066253
ZUP člen 87, 91, 91/1, 91/3. ZJU člen 183, 183-6, 183-10, 183-12. ZP-1 člen 163, 163/9, 168. ZLS člen 28.
vročanje odločb o prekršku - osebno vročanje - vročanje organom samoupravnih lokalnih skupnosti - organi občine - župan - vročanje županu
Ker je bila storilcu izdana odločba o prekršku kot županu občine zaradi prekrškov storjenih v zvezi z opravljanjem funkcije župana občine, mu mora biti vročena v skladu z 91. členom ZUP, ki ureja vročanje organom samoupravnih lokalnih skupnosti.
odgovornost lastnika javne poti - pojem nevarne stvari - mestoma poledenela in zasnežena stopnica - krivdna odgovornost - povrnitev škode
Stopnice, na katerih je sneg oziroma led, ne pomenijo nevarne stvari. Sneg in led, ki se je mestoma nahajal na stopnici, ni terjal od lastnika nobenega ukrepanja. Tako spremenjena pohodna površina stopnice, nahajajoče se v spodnjem delu stopnic, ki so omogočale dostop od ceste do stanovanjskih blokov, je v zimskem času in zimskih razmerah v mejah normalnega in sprejemljivega, saj popolnoma očiščene površine stopnice ni mogoče zahtevati.
javni uslužbenec – premestitev – učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa
Razlog za tožnikovo premestitev ni bil navidezen, temveč je temeljil prav na oceni predstojnika, da je mogoče s trajno razporeditvijo tožnika zagotoviti učinkovitejše in smotrnejše delo organa na Policijski postaji A.. V pristojnosti delodajalca je, da delo organizira v cilju čim večje uspešnosti oziroma učinkovitosti, v doseganju tega cilja pa lahko javnim uslužbencem naloži opravljanje različnih nalog (ob upoštevanju opisa del in nalog njihovega delovnega mesta), kar pomeni, da se po (začasni ali trajni) premestitvi javnemu uslužbencu lahko dodeljuje tudi druge naloge, ne le tista dela in naloge, katerih opravljanje je bilo temeljni razlog za premestitev javnega uslužbenca (delovne potrebe v smislu prvega odstavka 147. člena oziroma 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU). Zato zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke o premestitvi tožnika ni utemeljen.
KZ-1 člen 20, 20/2, 205,205/1, 205/1-1. ZKP člen 129a, 129a/2.
preklic pogojne obsodbe - pravočasnost predloga
V obravnavanem primeru je petnajstdnevni rok za vložitev predloga za izvršitev kazni z delom v splošno korist, ob upoštevanju ugotovitve, da je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna že 16. 1. 2013, potekel bistveno pred 21. 11. 2016, torej bistveno po preteku petnajstdnevnega roka, kot ga določa drugi odstavek 129.a člena ZKP, kar v točki 6 izpodbijanega sklepa pravilno ugotavlja sodnica, ki je zadevo obravnavala na prvi stopnji, in obsojenčev predlog kot prepozen zavrgla, ne da bi raziskovala druga dejstva, ki jih je v predlogu navajal obsojeni. Glede na zgornji predmet odločitve, tudi pritožbeno sodišče končnega predloga v smeri alternativne izvršitve kazni zapora ni moglo vsebinsko obravnavati, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0016612
ZDR-1 člen 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 150, 965. ZPP člen 195, 343, 343/4, 352.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – premoženjska škoda – nepremoženjska škoda – objektivna odgovornost – krivdna odgovornost – soprispevek – zavarovalnica – zavarovanje pred odgovornostjo – navadno sosporništvo – nedovoljena pritožba
Drugotožena stranka (delodajalec) se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se zahtevek zoper prvotoženo stranko (zavarovalnico, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odgovornost) zavrne. V tem delu pritožba drugotožene stranke zaradi pomanjkanja pravnega interesa ni dovoljena. Toženi stranki sta namreč v tem sporu navadna sospornika, zato je zoper vsakega izmed njiju mogoče izdati drugačno sodbo in vsak izmed njiju vodi svojo pravdo samostojno. Njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP).
Tožnik je bil na dan škodnega dogodka razporejen na ključavničarsko pomoč pri montaži na smetarskem vozilu, pri čemer je pomagal že v preteklosti, čeprav to ni bilo njegovo običajno delo na delovnem mestu ključavničar. Ker je bil za nadaljnjo montažo v napoto dvižni mehanizem, je bilo tožniku dano navodilo, naj ga dvigne s pomočjo lastne hidravlike. Tožnik se je zato povzpel na vozilo in s pritiskom ročke povzročil premik iztresalnega mehanizma, ta pa je tožnika udaril po glavi. Dejavnost, pri kateri se je poškodoval tožnik, predstavlja nevarno dejavnost, zato je podana objektivna odškodninska odgovornost drugotožene stranke.
Tožnik za delo, ki mu je bilo odrejeno, ni bil usposobljen s stališča varstva pri delu. Zaradi navedenega in tudi zato, ker hidravlika ni delovala brezhibno, s čimer so bili nadrejeni pri drugotoženi stranki seznanjeni, je podana tudi krivdna odškodninska odgovornost drugotožene stranke.
Drugotožena stranka je imela sklenjeno zavarovanje splošne odgovornosti po splošnih pogojih 01-ODG-01/06, hkrati pa je bila zavarovana tudi delodajalčeva odgovornost po klavzuli 03-ODG-01/06. Po presoji sodišča prve stopnje je podan izključitveni razlog po 4. točki drugega odstavka klavzule 03-ODG-01/06, v skladu s katero zavarovanje ne krije odškodninskih zahtevkov zaradi škode, ki je nastala, ker je bil delavcu s strani zavarovanca dan nalog za opravljanje dela v nasprotju z notranjimi akti in veljavnimi delovnimi postopki. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bil tožniku dan nalog za opravljanje dela v nasprotju z notranjimi akti in veljavnimi delovnimi postopki. Zgolj dejstvo, da se samo delo ni izvajalo v skladu z varnostnimi predpisi, namreč še ne pomeni, da je podan navedeni izključitveni razlog zavarovalnega kritja. Za izključitev zavarovanja mora biti delavcu dano navodilo v nasprotju s varnostnimi predpisi, tj. protipravno navodilo.
ZPP člen 208. ZPUOOD člen 18. ZFPPIPP člen 427, 348, 350. ZGD-1 člen 100.
nadaljevanje postopka - prekinitev - zavrženje tožbe - stečajni postopek
Osebna odgovornost družbenikov po 100. členu ZDG-1 za družbo z neomejeno odgovornostjo, kar je bila tožena stranka, ne izvira iz pravnega nasledstva, saj je podana že v času, ko družba še obstaja. Po posebni ureditvi ZFPPIPP (pododdelek 5.8.3 - Posebna pravila za uveljavitev zahtevkov do osebno odgovornih družbenikov stečajnega dolžnika) je stranka glavnega stečajnega postopka tudi osebno odgovorni družbenik in se v stečajno maso pravne osebe vključi tudi osebno premoženje družbenikov te družbe. Nad toženo stranko je bil uveden stečajni postopek, ki je bil zaključen, ne da bi bila opravljena razdelitev upnikom. Iz končnega poročila stečajne upraviteljice izhaja, da tožena stranka ni imela premoženja, stečajna upraviteljica pa je na podlagi 348. in 350. člena ZFPPIPP opravila poizvedbe tudi o premoženju osebno odgovornih družbenikov in ugotovila, da tudi osebno odgovorna družbenika nimata premoženja, ki bi ga bilo mogoče vnovčiti za poplačilo upnikov ter da ni stečajne mase. Stečajni postopek je bil zaključen brez razdelitve upnikom, tožena stranka pa je bila iz registra izbrisana. Zato tožnik v obravnavani zadevi ne more priti do poplačila svoje terjatve niti od družbenikov izbrisane tožene stranke, saj z zaključkom stečajnega postopka v celoti ugasnejo vse terjatve zoper stečajnega dolžnika. Zato je sodišče prve stopnje po tem, ko je prekinjeni postopek nadaljevalo, tožbo pravilno zavrglo.
Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik v obravnavanem primeru nima sodnega varstva. Tožnik ne nasprotuje izvedenemu izbirnemu postopku kot neizbrani kandidat. V takšnem primeru ima res le odškodninski zahtevek zaradi kršitve prepovedi diskriminacije po petem odstavku 200. člena ZDR-1. Tožnik v tem sporu meni, da je bil v postopku izbire izbran in da mora tožena stranka realizirati svojo izbiro tako, da z njim sklene pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za zasedbo katerega je bil izbran. Sodišče prve stopnje je zato njegovo tožbo nepravilno zavrglo zaradi odsotnosti sodnega varstva na podlagi 274. člena ZPP. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožnik je storil očitane kršitve (ni pravočasno odgovoril na poziv direktorice glede stanja aktualnih vlog in je bil v zvezi s tem s strani direktorice pisno opozorjen po elektronski pošti; kot skrbnik za naročanje pisarniškega materiala je naročil 3 tonerje, čeprav je bil pred tem pisno obveščen o novih pravilih tožene stranke, da se tonerji po sobah ne naročajo več), zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vročitev, ki jo je opravil pooblaščeni vročevalec, bila opravljena v skladu z 141. členom ZPP in je veljavna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je bila vročitev opravljena 10. 1. 2013, tožnik pa ni uveljavljal notranjega pravnega varstva pri toženi stranki, saj v roku 8 dni od vročitve odpovedi ni vložil zahteve za varstvo pravic na svet tožene stranke. Če bi postopal tako, bi lahko v roku 30 dni od prejema pisne odločitve drugostopenjskega organa zahteval sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Ker ni postopal tako, temveč je tožbo vložil šele 13. 6. 2013, je sodišče prve stopnje takšno tožbo pravilno zavrglo v skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP.
DELOVNO PRAVO – JAVNI USLUŽBENCI – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0017073
ZJU člen 3, 3a, 3a/3, 14. Pravilnik o napredovanju delavcev v zdravstvu člen 6. OZ člen 86, 87.
plače javnih uslužbencev - vrnitev preveč izplačane plače - nezakonitost določbe pogodbe o zaposlitvi
Tretji odstavek 3.a člena ZSPJS delavcu neposredno ne nalaga vrnitve preveč izplačane plače, ampak določa, da se za vračilo preveč izplačanih zneskov plač uporabljajo splošna pravila civilnega prava. ZSPJS delodajalcu nalaga zgolj, da se poskuša z javnim uslužbencem dogovoriti o vračilu preveč izplačane plače, če pa v tem ne uspe, mu zakon nalaga vložitev tožbe za vračilo preveč izplačane plače. Ali bo tožbeni zahtevek utemeljen pa določba 3.a člena ZSPJS prepušča presoji sodišča, upoštevajoč splošna pravila civilnega prava in siceršnjo zakonsko ureditev.
Pri kršitvi tretjega odstavka 3. člena ZSPJS zaradi določitve previsoke plače ne gre za ničnost pogodbene določbe v smislu 86. in 87. člena OZ, ampak za nezakonitost, ki ima za posledico, da se javnemu uslužbencu za naprej v pogodbi o zaposlitvi določi ustrezno nižja plača oziroma, da se mu za naprej dejansko izplačuje plača neposredno na podlagi aktov, ki določajo pravno podlago za določitev plače. Ne nastopijo torej posledice odprave nezakonitega pogodbenega določila za nazaj, kar bi pomenilo tudi obveznost vrnitve preveč izplačane plače, ampak le za naprej. Že zato toženke ne morejo zadeti posledice ničnosti, kot so opredeljene v 87. členu OZ, da bi torej morala na tej podlagi tožeči stranki povrniti presežek plače, ki ga je prejela na podlagi zanjo ugodnejših določb pogodb o zaposlitvi.
Toženec v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez nadaljnjih pravdnih dejanj) po tem, ko ta med pravdo izpolni svojo obveznost. Tudi kadar do umika pride pozneje, pa takšna „zamuda“ nima stroškovnih učinkov, kot ji jih pripisuje izpodbijana sodba (ne povzroči situacije, kot da do umika sploh ne bi prišlo, ampak bi bil tožbeni zahtevek v tem delu zavrnjen). Takšna „zamuda“ v primeru delnega umika tožbe pomeni le, da mora tožeča stranka toženi povrniti t. i. krivdno povzročene stroške, torej stroške, ki so toženi stranki nastali zaradi prepoznega umika.
URS člen 23. OZ člen 6, 6/2, 131, 131/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
sodno varstvo – pravica do sodnega varstva – zloraba pravice do sodnega varstva – protipravnost ravnanja – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ustava RS sicer v 23. členu vsakomur zagotavlja pravico do sodnega varstva, vendar to ne pomeni, da je pravica do sodnega varstva neomejena. Kot vsako pravico je tudi to treba izvrševati pošteno in skladno z njenim namenom. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da neutemeljeno ali objestno vlaganje tožb in drugih pravnih sredstev ter zloraba postopkov z namenom škodovati drugi stranki, predstavlja nedopustno ravnanje, ki je eden od elementov odškodninske odgovornosti.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-3. ZPIZ-1 člen 60.
invalid III. kategorije invalidnosti - omejitve pri delu
Pri tožnici je prišlo do izgube delovne zmožnosti za manj kot 50 % in za njen poklic "izvajalec montažnih del" ni več sposobna. Je pa v polnem delovnem času in brez nevarnosti za poslabšanje njenega zdravja od 7. 8. 2013 sposobna opravljati drugo lažje fizično delo z omejitvami. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo upravni odločbi tožene stranke in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami.
prodaja stanovanja, v katerem stanuje dolžnik – izpraznitev – oprava izvršilnih dejanj – upravitelj kot izvršitelj
Vloga upravitelja pri opravljanju izvršilnih dejanj je enaka kot vloga izvršitelja. ZFPPIPP ob povedanem predpostavlja, da je upravitelj usposobljen za opravljanje izvršilnih dejanj. Upravitelj (tako kot izvršitelj) lahko glede na okoliščine primera zaprosi tudi za prisotnost in pomoč policije pri opravi posameznih izvršilnih dejanj, če naleti na upiranje ali ogrožanje ali če to utemeljeno pričakuje. Pomoč policije, odvetnika in detektiva pa lahko zahteva le, v kolikor je le-to v okoliščinah konkretnega primera nujno potrebno.