PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - LOKALNA SAMOUPRAVA
VSL0066253
ZUP člen 87, 91, 91/1, 91/3. ZJU člen 183, 183-6, 183-10, 183-12. ZP-1 člen 163, 163/9, 168. ZLS člen 28.
vročanje odločb o prekršku - osebno vročanje - vročanje organom samoupravnih lokalnih skupnosti - organi občine - župan - vročanje županu
Ker je bila storilcu izdana odločba o prekršku kot županu občine zaradi prekrškov storjenih v zvezi z opravljanjem funkcije župana občine, mu mora biti vročena v skladu z 91. členom ZUP, ki ureja vročanje organom samoupravnih lokalnih skupnosti.
javni uslužbenec – premestitev – učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa
Razlog za tožnikovo premestitev ni bil navidezen, temveč je temeljil prav na oceni predstojnika, da je mogoče s trajno razporeditvijo tožnika zagotoviti učinkovitejše in smotrnejše delo organa na Policijski postaji A.. V pristojnosti delodajalca je, da delo organizira v cilju čim večje uspešnosti oziroma učinkovitosti, v doseganju tega cilja pa lahko javnim uslužbencem naloži opravljanje različnih nalog (ob upoštevanju opisa del in nalog njihovega delovnega mesta), kar pomeni, da se po (začasni ali trajni) premestitvi javnemu uslužbencu lahko dodeljuje tudi druge naloge, ne le tista dela in naloge, katerih opravljanje je bilo temeljni razlog za premestitev javnega uslužbenca (delovne potrebe v smislu prvega odstavka 147. člena oziroma 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU). Zato zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke o premestitvi tožnika ni utemeljen.
ZObr člen 57, 57/7, 57/9, 57/10. ZSSloV člen 70, 70/1.
disciplinski postopek – zastaranje – obrambno področje - vojska
Podpolkovnik A.A., ki je vodil disciplinski postopek zoper tožnico na prvi stopnji, je bil s kršitvijo, ki naj bi jo tožnica storila 25. 7. 2014, seznanjen 12. 9. 2014, tega dne pa je bil seznanjen tudi s storilcem disciplinske kršitve, torej tožnico. Iz izvedenih dokazov nadalje izhaja, da je podpolkovnik A.A. podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico, naslovljen na načelnika Generalštaba Slovenske vojske, 4. 11. 2014 in da ga je 11. 11. 2014 načelnik Generalštaba Slovenske vojske pooblastil za vodenje in odločanje v disciplinskem postopku zoper tožnico (B 8). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka glede na sedmi odstavek 57. člena ZObr pričel teči, ko je načelnik generalštaba izvedel za kršitev vojaške discipline in za tožnico kot storilko. Ker je bil predlog za uvedbo disciplinskega postopka s strani podpolkovnika A.A. podan in naslovljen na načelnika generalštaba 4. 11. 2014, po prepričanju pritožbenega sodišča pred navedenim datumom subjektivni rok za vodenje postopka ni mogel pričeti teči. Ker je bilo o tožnikovem ugovoru zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 25. 3. 2015 odločeno z odločbo drugostopenjskega organa dne 14. 4. 2015, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka vodenje disciplinskega postopka zoper tožnico zaključila v predpisanem šestmesečnem roku iz desetega odstavka 57. člena ZObr.
KZ-1 člen 20, 20/2, 205,205/1, 205/1-1. ZKP člen 129a, 129a/2.
preklic pogojne obsodbe - pravočasnost predloga
V obravnavanem primeru je petnajstdnevni rok za vložitev predloga za izvršitev kazni z delom v splošno korist, ob upoštevanju ugotovitve, da je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna že 16. 1. 2013, potekel bistveno pred 21. 11. 2016, torej bistveno po preteku petnajstdnevnega roka, kot ga določa drugi odstavek 129.a člena ZKP, kar v točki 6 izpodbijanega sklepa pravilno ugotavlja sodnica, ki je zadevo obravnavala na prvi stopnji, in obsojenčev predlog kot prepozen zavrgla, ne da bi raziskovala druga dejstva, ki jih je v predlogu navajal obsojeni. Glede na zgornji predmet odločitve, tudi pritožbeno sodišče končnega predloga v smeri alternativne izvršitve kazni zapora ni moglo vsebinsko obravnavati, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - JAVNI RED IN MIR - OROŽJE
VSL0066256
ZJRM-1 člen 6, 6/4. ZOro-1 člen 8, 8/2, 23, 23/1, 23/5. ZP-1 člen 8, 9, 25, 25/2, 136, 136/1, 136/1-1, 155, 155/1, 155/1-6, 155/1-8. KZ-1 člen 29, 29/1. ZKP člen 236.
kršitev materialnih določb zakona - obstoj prekrška - nošenje in prenos orožja - pravila nošenja orožja - neprištevnost - bistvena kršitev določb postopka o prekršku - absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - razlogi o odločilnih dejstvih - obrazložitev sodbe - dokazna ocena - nedovoljen dokaz - privilegirana priča
Ker je namen določb o nošenju orožja, da z nošenjem orožja na javnem kraju niso ogroženi ljudje ali premoženje, prekrška po 5. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1 ne stori, kdor nosi orožje ali ga ima pri sebi v svojih stanovanjskih prostorih.
Upniki kasneje dovoljenih izvršb v že potekajočo izvršbo, ki se opravlja z izvršilnim dejanji, ki si kontinuirano sledijo v točno določenem sosledju, pristopajo in se vanjo vključujejo v stanju izvršbe, kot je ta v času njihovega pristopa. Do pristopa že opravljena izvršilna dejanja zanje učinkujejo, od pristopa dalje pa pristopljenim upnikom gredo glede oprave izvršilnih dejanj vse pravice in upravičenja, kot jih ZIZ daje upnikom.
Skladno s prvim odstavkom 34.a člena ZST-1 je dopustna pritožba zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse v roku osem dni od vročitve. Toženki je bil plačilni nalog vročen 15. 9. 2016, kar pomeni, da se je rok za pritožbo iztekel 23. 9. 2016. Ker je toženka ugovor vložila šele 28. 9. 2016, torej po izteku prekluzivnega roka, ga je prvostopno sodišče skladno s tretjim odstavkom 34.a člena ZST-1 materialnopravno pravilno zavrglo kot prepoznega.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov
Trditveno breme glede obstoja diskriminacije je na delavcu. Ta mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, pač pa tudi, da je bila razlog neenake obravnave ena od v zakonu naštetih okoliščin. Trditve morajo biti dovolj verjetne, da opravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Ko delavec postavi ustrezne trditve, pa je delodajalec tisti, ki mora na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo.
Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer ugotavlja neenako obravnavo, ne ugotavlja pa, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo. Tudi če bi bila ugotovljena neenaka obravnava, to še ne bi dokazovalo tudi diskriminacije. Prav tako iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožena stranka kršila prepoved povračilnih ukrepov. Sodišče prve stopnje namreč ne ugotavlja, da bi tožnica pomagala žrtvi diskriminacije in da bi bila izpostavljena neugodnim posledicam zaradi ukrepanja, katerega cilj je uveljavitev prepovedi diskriminacije, kot to določa sedmi odstavek 6. člena ZDR-1.
vrnitev v prejšnje stanje - vročitev - plačilni nalog
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje na podlagi pravilnega stališča, da dejstvo, da tožena stranka ni plačala sodne takse zato, ker ni prejela plačilnega naloga, ker ji ga je pooblaščenka poslala z navadno pošto, ne predstavlja upravičenega razloga za zamudo oziroma neplačilo sodne takse v roku, določenem v plačilnem nalogu, ki je bil toženi stranki vročen pravilno in v skladu z določbami ZPP. Plačilni nalog je bil namreč vročen njeni pooblaščenki. Po določbi prvega odstavka 137. člena ZPP se v primeru, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno.
pritožba – podpis pritožbe – nepopolna vloga – dopolnitev nepopolnih vlog – podaljšanje roka – postopek s pritožbo – vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev
Podpis je obvezna sestavina pritožbe.
Tožnica ob vložitvi prvega sklepa o zavrženju pritožbe kot nepopolne ni pridobila možnosti za podaljševanje pritožbenega roka za vložitev popolne pritožbe.
DELOVNO PRAVO – JAVNI USLUŽBENCI – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0017073
ZJU člen 3, 3a, 3a/3, 14. Pravilnik o napredovanju delavcev v zdravstvu člen 6. OZ člen 86, 87.
plače javnih uslužbencev - vrnitev preveč izplačane plače - nezakonitost določbe pogodbe o zaposlitvi
Tretji odstavek 3.a člena ZSPJS delavcu neposredno ne nalaga vrnitve preveč izplačane plače, ampak določa, da se za vračilo preveč izplačanih zneskov plač uporabljajo splošna pravila civilnega prava. ZSPJS delodajalcu nalaga zgolj, da se poskuša z javnim uslužbencem dogovoriti o vračilu preveč izplačane plače, če pa v tem ne uspe, mu zakon nalaga vložitev tožbe za vračilo preveč izplačane plače. Ali bo tožbeni zahtevek utemeljen pa določba 3.a člena ZSPJS prepušča presoji sodišča, upoštevajoč splošna pravila civilnega prava in siceršnjo zakonsko ureditev.
Pri kršitvi tretjega odstavka 3. člena ZSPJS zaradi določitve previsoke plače ne gre za ničnost pogodbene določbe v smislu 86. in 87. člena OZ, ampak za nezakonitost, ki ima za posledico, da se javnemu uslužbencu za naprej v pogodbi o zaposlitvi določi ustrezno nižja plača oziroma, da se mu za naprej dejansko izplačuje plača neposredno na podlagi aktov, ki določajo pravno podlago za določitev plače. Ne nastopijo torej posledice odprave nezakonitega pogodbenega določila za nazaj, kar bi pomenilo tudi obveznost vrnitve preveč izplačane plače, ampak le za naprej. Že zato toženke ne morejo zadeti posledice ničnosti, kot so opredeljene v 87. členu OZ, da bi torej morala na tej podlagi tožeči stranki povrniti presežek plače, ki ga je prejela na podlagi zanjo ugodnejših določb pogodb o zaposlitvi.
Tožnica v predmetni zadevi od tožene stranke zahteva zagotovitev varnega delovnega okolja brez elementov trpinčenja na delovnem mestu, plačilo zneska 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri toženi stranki je bila zaposlena od leta 1991, od 1. 12. 2011 pa je prešla k družbi A. d. o. o., B.. Zatrjuje, da je bila na delovnem mestu od leta 2009 dalje trpinčena s strani zaposlene pri toženi stranki C.C.. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da delovno sodišče ni pristojno za obravnavanje dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na dejanja, ki so bila storjena po 1. 12. 2011, ko je tožnica prešla k drugemu delodajalcu. Dejstvo, da od tega datuma dalje tožena stranka ni več delodajalec tožnice, ne pomeni, da delovno sodišče ni pristojno za obravnavanje tožničinega tožbenega zahtevka, kot ga je postavila v tožbi.
DELOVNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0017033
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZDR-1 člen 113, 215, 215/2.
zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – zavarovanje nedenarne terjatve – verjetno izkazana terjatev – narok – pravica do ugovora – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Po uveljavljeni sodni praksi je možno predlagati začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati. Če je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, potem ni mogoče zadržati učinkovanja tega prenehanja. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več svojih odločbah. Te odločbe so bile sicer sprejete v času prej veljavnega ZDR, pri čemer so se nanašale na druge oblike odpovedi pogodb o zaposlitvi (praviloma na izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), pri katerih je pogodba o zaposlitvi delavcu prenehala že pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe. Zato zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe ni več mogoče, razen če bi prišlo do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi na podlagi 113. člena ZDR-1 (ki velja le za predstavnike delavcev) oziroma pod pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1.
Stališče sodišča prve stopnje, da lahko izda začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ki je že prenehala) le na podlagi določb ZIZ in ne glede na določbi 113. člena ZDR-1 oziroma drugega odstavka 215. člena ZDR-1 je zmotno. Ker sodišče prve stopnje predlagane začasne odredbe ni preizkušalo glede morebitnega zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 215. člena ZDR-1, je preuranjeno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izpodbijani sklep. Posledično je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje dejansko stanje glede navedenega ostalo nepopolno ugotovljeno.
Četudi iz trditvene podlage smiselno izhaja, da tožnik zahteva različne denarne zneske iz različnih pravnih podlag (najemnina, uporabnina) in da zahteva izročitev premičnih stvari (stanovanjsko opremo - kosi pohištva in bele tehnike), ki so v hiši, katere tožnik ni več solastnik, ter da je toženec motil tožnika v posesti stanovanjske hiše, ker je zamenjal ključavnice, tožnik ni oblikoval tožbenega zahtevka (oziroma zahtevkov). Opredelitev tožbenega zahtevka je bistven del tožbe, ker je sodišče vezano nanj, zato ni dovolj, če tožnik le opiše pravno razmerje, mora določno opredeliti tudi pravno posledico - tožbeni zahtevek.
načelo vestnosti in poštenja - neodvisna bančna garancija - pogoji v neodvisni bančni garanciji
V neodvisni bančni garanciji so kot pogoj za njeno vnovčitev lahko določeni pogoji dokumentarne narave, ki ne spremenijo narave garancije v odvisno (npr. izjava upravičenca, v kateri mora navesti, kako je naročnik garancije kršil obveznost iz temeljnega posla, izjava tretje osebe, npr. nadzornega inženirja, da dela niso bila dokončana v roku, predložitev dokumenta, listine, itd.). Pri teh garancijah banke ne preverjajo resničnosti vsebine izjav, dokumentov in listin, temveč za izplačilo garantirane vsote zadostuje že, da se banki predložene izjave, dokumenti in listine skladajo z garancijskimi pogoji. Takšna bančna garancija kljub pogojem ohrani svojo neodvisno naravo (tako tudi VR RS v odločbi III Ips 4/2015 z dne 21. 6. 2016). Da banka prevzema obveznost poravnave določenega zneska v korist prejemnika garancije (upravičenca), če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji, izhaja tudi iz dikcije 1083. člena ZOR (pojem bančne garancije). V povezavi z določbo 1087. člena ZOR, ki ureja garancijo „brez ugovora“ (neodvisno garancijo), pa pogoji pri tej garanciji ne smejo biti takšni, da bi se spremenila pravna narava bančne garancije.
Ker ni spora o okoliščini, da je bila lastnina na stanovanju po pomoti vpisana kot skupna lastnina, sledi logičen zaključek, da je stanovanje v solastnini obeh toženih strank, zato je sodišče kot podlago za določitev velikosti deležev pravilno uporabilo določila Stvarnopravnega zakonika. Ker je sodišče svojo odločitev oprlo na domnevo iz 65. člena SPZ, da so deleži solastnikov enaki, pritožnik niti nima interesa za pritožbo, ker ne navaja, da je njegov delež večji od 1/2. Posledično je zato nepopomembno, kolikšen del kupnine za stanovanje je plačala katera od toženih strank.
najemna pogodba - bistvene sestavine najemne pogodbe - predmet najema - pravni temelj za uporabo stvari - uporaba tuje stvari v svojo korist - uporabnina - obličnost pogodbe - poslovni prostor - odplačnost najema - domneva o popolnosti listine - privolitev v prikrajšanje
Najem je torej nujno odplačen, saj je njegov gospodarski namen (kavza) odplačno zagotavljanje možnosti rabe stvari.
Bistveni sestavini najemne pogodbe sta določitev predmeta najema in določitev plačila za njegovo uporabo.
Iz najemne pogodbe povsem jasno izhaja, katere prostore ta obsega. Prvi odstavek 56. člena OZ pa določa domnevo o popolnosti listine - če je pogodba sklenjena v posebni obliki, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Ker tožena stranka ne zatrjuje, da bi bila med njo in katerimkoli od najemodajalcev sklenjena kakšna druga (dodatna) pogodba za uporabo vrta, je torej zaključek, da je slednjega uporabljala brez pravnega temelja, pravilen. Dejstvo, da prejšnji najemodajalci takšni uporabi niso nasprotovali, tako lahko pomeni le, da so privolili v lastno prikrajšanje. Takšna privolitev pa seveda ne pomeni pravnega temelja za uporabo, ki bi se (avtomatično) prenesel na novega najemodajalca (tožečo stranko).
Sama postavitev vrta in njegova povezanost z lokalom ne pomenita, da najemnik lokala, ki ima najemno pogodbo izrecno sklenjeno le za slednjega, lahko uporablja tudi vrt, ki leži ob njem.
Nastanek škode ni pogoj za nastanek pravice do plačila uporabnine, da je tožena stranka od brezplačne uporabe vrta imela korist, pa ne more biti sporno.
ZPP člen 242. ZUJF člen 168, 168/2, 169, 171, 173. Aneks h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti člen 10.
priča - povrnitev stroškov - stroški prevoza
Javnemu uslužbencu se povrnejo stroški v obliki kilometrine za prevoz na delo in z dela v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženi kilometer, za občasno uporabo lastnega avtomobila za službene namene v obliki kilometrine v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženi kilometer, v primeru, da gre za kilometrino za uporabo lastnega avtomobila za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi, pa znaša 30 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženi kilometer. Ker je za občasno uporabo lastnega avtomobila v službene namene mogoče šteti primere, ki ne izhajajo izrecno iz pogodbe o zaposlitvi in ne pomenijo vsakodnevne delovne obveznosti oz. aktivnosti, za takšen primer pa je šlo tudi v primeru priče, znaša kilometrina za prevoženi km 18 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremenilo tako, da je znesek ustrezno znižalo.