Tožnica je na glavni obravnavi podala nasprotno tožbo, pri čemer je sodišče prve stopnje prvotno zadevo obravnavalo pod drugo opravilno številko. V nadaljevanju je sodišče nasprotno tožbo izločilo, pri tem pa ni izvedlo dokazov, ki so bili posredovani v zadevi, ki se je vodila pod drugo opravilno številko. S takšnim načinom vodenja postopka je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, zato je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 v 166. členu določa, da je izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta neveljavna, neveljaven je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je štelo, da je delodajalec dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen letni dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta ni koristil, vendar glede na ustaljeno sodno prakso, bi tožnica morala od delodajalca najprej pisno zahtevati izrabo letnega dopusta in šele v primeru, ko ji delodajalec tega ne bi omogočil, bi bila upravičena do odškodnine oziroma nadomestila za letni dopust.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211, 211/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - goljufija
Tožena stranka se je z dejanskimi okoliščinami, ki se nanašajo na posredovanje napačnih podatkov o kraju dejanskega bivanja tožnika seznanila dne 17. 12. 2014, ko je prejela poročilo detektiva, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2015 pa je tožniku vročila dne 15. 1. 2015. Tako so pritožbeni očitki o zamudi 15-dnevnega roka za podajo izredne odpovedi neutemeljeni in materialnopravno zmotni. Izredno odpoved je tožena stranka tožniku podala znotraj zakonsko predpisanega 30-dnevnega roka (skladno z določbo drugega odstavka 109. člena ZDR-1).
Kršitev obveznosti delovnega razmerja, povezana s potnimi stroški, ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 (kar je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi tudi očitala), ki ga stori kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto, ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Tožnik je toženko s prikrivanjem dejanskih okoliščin glede kraja, s katerega se vozi na delo in z dela, spravil v zmoto oziroma jo zapeljal, da mu je povrnila višje stroške prevoza na delo in z dela, kot bi jih bil upravičen glede na kraj, iz katerega se je dejansko vozil na delo in z dela, kot je pravilno zaključilo sodišču prve stopnje.
Sodišče v primeru, če tožena stranka zahtevek pripozna izda posebno sodbo: sodbo na podlagi pripoznave. Pripoznava zahtevka je naslovljena na sodišče. Zato ni potrebno, da bi se tožnica s pripoznavo zahtevka pred izdajo sodbe seznanila, in prav tako ni treba, da bi tožnica eventualno podala predlog za izdajo takšne sodbe. Tožnica izdaje sodbe na podlagi pripoznave, če tožena stranka zahtevek pripozna, tudi ne more preprečiti. Zato namreč ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje takšne sodbe.
Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške službenih poti.
ugovor - trditveno in dokazno breme - odlog izvršbe
Pritrditi je pritožbi, da dolžnik z navedbami, da se je njegova finančna situacija z nadaljevanjem izvršbe z novimi izvršilnimi sredstvi še poslabšala, da si ne more urediti drugega bivališča, da ne more najeti hipotekarnega kredita ter da mu je izvršitelj že zarubil osebno vozilo, ni podal ustreznih trditev o verjetnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode v posledici takojšnje izvršbe, saj realizacija izvršbe sama zase in kot končni cilj izvršilnega postopka ne predstavlja škode, ki je varovana z določbo 71. člena ZIZ.
Zoper sklep, s katerim sodišče ugodi spremembi tožbe, po sedmem odstavku 185. člena ZPP ni posebne pritožbe. Ker je sodišče prve stopnje v tej zadevi odločitev o dovolitvi spremembe tožbe združilo s sklepom o svoji stvarni nepristojnosti, bi izpodbijani sklep, če bi postal pravnomočen, pomenil konec postopka pred sodiščem prve stopnje, ki je ta sklep izdalo. Toženki zato ni mogoče odrekati pravice do pritožbe zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe.
Tožnik ni izkazal pravnega interesa za vložitev tožbe, saj je sodišče prve stopnje že odločalo o identičnem zahtevku v drugi zadevi, ki je bila potrjena z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1644/2014. Odločitev v tej zadevi je pravnomočna, saj je pritožbeno sodišče potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje. Pravnomočna sodba pa preprečuje vnovično odločanje o istem zahtevku med dvema strankama (ne bis in idem). Po določbi drugega odstavka 319. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je že stvar pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Zato je sodišče utemeljeno odločilo, da se tožba tožnika zavrže (274. člen ZPP).
Med strankama je bil sklenjen dogovor o prenosu 10 neizrabljenih dni letnega dopusta za leto 2012 od prejšnjega delodajalca. Tožnica je v letu 2013 izrabila 12 dni letnega dopusta, od tega 2 dneva dopusta za leto 2013. Preostalih 26 dni dopusta za leto 2013 in sorazmernega dela dopusta za leto 2014 (7 dni) ni izrabila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica za izrabo dopusta zaprosila ustno, kot je bilo običajno pri toženi stranki, vendar ji tožena stranka izrabe preostalih 33 dni dopusta za leto 2013 in 2014 ni omogočila. Zato je utemeljeno zaključilo, da tožnici zaradi neizrabe letnega dopusta pripada nadomestilo.
oprostitev plačila sodne takse – predlog za oprostitev plačila sodne takse – občutno zmanjšana sredstva za preživljanje – pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev – dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka – mesečni dohodek na družinskega člana – ustavna odločba
Ker mesečni dohodek na družinskega člana ne presega dvakratnika minimalnega dohodka, predlagatelj izpolnjuje zakonske pogoje za oprostitev plačila sodne takse v celoti.
Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno prisodilo denarno povračilo v višini osmih plač. Pri tem je upoštevalo trajanje njene zaposlitve pri toženi stranki, tj. skoraj 12 let, relativno slabe zaposlitvene možnosti in dejstvo, da po prenehanju delovnega razmerja ni bila upravičena do prejemkov iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče denarno povračilo prisodilo v previsokem znesku, neutemeljene.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog
Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz ekonomskega razloga (zaradi zmanjšanja naročil, upada prihodkov, izgube od 2014, zaradi česar je bil nad toženo stranko začet postopek prisilne poravnave), ki je vplival na reorganizacijo (združitev posameznih procesov poslovanja in delovnih procesov) in racionalizacijo (zmanjšanje števila zaposlenih) pri toženi stranki. Ker je tožena stranka dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - soprispevek oškodovanca - solidarna odškodninska odgovornost - imetnik nevarne stvari
Ob pravilni presoji, da je mostno dvigalo nevarna stvar in ob dejstvu, da je zavarovanec druge toženke imetnik tega dvigala, za ekskulpacijo njegove objektivne odgovornosti ne zadošča dejstvo, da ni imel vpliva na tožnikovo ravnanje. Za popolno razbremenitev objektivne odgovornosti bi druga toženka morala zatrjevati in dokazati tudi, da njen zavarovanec ni mogel pričakovati in ne preprečiti tožnikovega ravnanja.
Da bi se prva toženka odškodninske odgovornosti svojega zavarovanca, ne zadoščajo trditve o nepravilnem ravnanju tožnika. Morala bi zatrjevati in dokazati tudi, da tožnikovih ravnanj tudi ni mogla pričakovati, se jim izogniti ali jih odvrniti, česar ni storila. Da bi se delno rešila odgovornosti, pa bi morala dokazati svojo trditev, da je vzrok (sovzrok) nastanka škodnega dogodka delo, ki ga je tožnik opravljal s pomočjo dvigala samovoljno in preko naročila nadrejenega, česar ni dokazala. Tožikova neuporaba čelade pri delu ne more pomeniti njegovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka in škode ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je zavarovanec prve toženke dopuščal neuporabo čelade pri takem delu in ni izvajal nadzora glede uporabe tega zaščitnega sredstva.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta toženki nerazdelno dolžni tožniku povrniti škodo, saj je škodni dogodek nastal zaradi okoliščin, ki so posledica njunega skupnega delovanja.
S takšnim postopanjem, ko je sodišče prve stopnje opravilo narok v obsojenčevi nenavzočnosti, pa ni presodilo, ali je zaslišanje obsojenca vendarle potrebno, saj ni ugotavljalo vzrokov oziroma razlogov za neizpolnitev posebnega pogoja. Navedena okoliščina pa je nedvomno pomembna za pravilno ugotovitev, kaj je bil vzrok za neizpolnitev posebnega pogoja, in sicer ali so bile to objektivne okoliščine ali pa je vzrok pripisati obsojenčevi krivdi.
- Razen tega pa je sodišče prve stopnje opravilo narok za preklic pogojne obsodbe, ne da bi za to bili izpolnjeni zakonski pogoji, saj obsojeni ni bil pravilno vabljen na narok. S takšnim postopanjem pa je sodišče prve stopnje kršilo obsojenčevo pravico podati razloge o tem zakaj ni izpolnil dodatnega pogoja.
stroški postopka – pritožbeni stroški – uspeh v pravdi – vrednost spornega predmeta
Tožnica je s pritožbo uspela v obsegu 16 %, upoštevajoč vrednost spornega predmeta po njeni pritožbi, ne pa 42 %.
Uspeh tožene stranke, upoštevajoč vrednost spornega predmeta po njeni pritožbi, znaša 58 %. Glede odgovora na toženkino pritožbo je tožnica torej uspela v obsegu 42 %.
izrek sklepa o vzgojnem ukrepu – razpis seje oziroma glavne obravnave v postopku proti mladoletniku
V izreku sklepa o vzgojnem ukrepu se navede le vrsta vzgojnega ukrepa, ki je bil mladoletniku izrečen, z navedbo najkrajšega in najdaljšega časa trajanja po določbah KZ. V obrazložitvi tega sklepa pa se opiše kaznivo dejanje s konkretnim dejanskim stanjem.
Že to, da je mladoletnik v pripravljalnem postopku storitev očitanih kaznivih dejanjih zanikal, zagovornik pa zatrjeval, da je bilo zaslišanje mladoletne oškodovanke nezakonito in je predlagal ponovno zaslišanje oškodovanke, je narekovalo razpis glavne obravnave in ne seje senata za mladoletnike. V obravnavani zadevi je šlo za zapleteno dejansko stanje, ki ga bo treba razčiščevati z zaslišanjem mladoletnika, prič in izvedencev, torej z izvedbo dokazov. Na seji senata za mladoletnike pa se dokazi ne izvajajo neposredno.
Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo dokazni predlog z dopolnitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca G.G., stalnega sodnega izvedenca za področje ekonomije in podpodročje vrednotenja podjetij, z izračunom, ki bi upošteval predpostavke, ki jih je v svojem mnenju upoštevala družba F. d. o. o.. Prvotožena stranka je namreč opozorila na razhajanje v izvedenskem mnenju, ki ga je pripravil sodni izvedenec G.G. in cenitve F. d. o. o. iz leta 2008.
Na podlagi doslej znanih podatkov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj ostalih predpostavk civilnega delikta. Glede uporabo principa Business Judgement Rule, je potrebno izpostaviti, da v konkretnem primeru ni šlo za odločitev, ki bi temeljila na vseh podatkih, in ki bi izključevala protipravno ravnanje uprave, saj toženca nista bila člana uprave in nista opravila nakupa, temveč sta s svojim ravnanjem, predsednika uprave zavedla k temu, da je sprejel odločitev, ki je bila za tožeči stranki škodljiva, saj so bile kupljene delnice po previsoki ceni. Toženca sta vedela za cenitev, drugi analitiki pri prvotožeči stranki so ju opozarjali na bistveno nižjo vrednost delnic od tiste iz ponudbe za nakup. Zato prvotoženec neutemeljeno zagovarja uporabo t.i. Business Judgement Rule. Posledično je sodišče prve stopnje njuno odgovornost pravilno presojalo po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.
Dolžnost intervenienta je, da navede, v čem je njegova korist oziroma pravni interes, da ena stranka zmaga v pravdi, in dokaže obstoj predpostavk za dopustnost njegove intervencije v pravdi. Pritožnik svojega intervencijskega interesa ni zatrjeval. Navedel je le, da intervenira na strani tožene stranke. Ni navedel, v kakšnem razmerju je do stranke in v čem je njegov intervencijski interes. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni dopustilo pritožnikove stranske intervencije na strani tožene stranke.
Ker je dejanska pokojninska osnova nižja od najnižje pokojninske osnove, se je invalidska pokojnina tožnici pravilno odmerila od najnižje pokojninske osnove. Tožbeni zahtevek na višjo odmero invalidske pokojnine ni utemeljen.