Sodišče v primeru, če tožena stranka zahtevek pripozna izda posebno sodbo: sodbo na podlagi pripoznave. Pripoznava zahtevka je naslovljena na sodišče. Zato ni potrebno, da bi se tožnica s pripoznavo zahtevka pred izdajo sodbe seznanila, in prav tako ni treba, da bi tožnica eventualno podala predlog za izdajo takšne sodbe. Tožnica izdaje sodbe na podlagi pripoznave, če tožena stranka zahtevek pripozna, tudi ne more preprečiti. Zato namreč ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje takšne sodbe.
Med strankama je bil sklenjen dogovor o prenosu 10 neizrabljenih dni letnega dopusta za leto 2012 od prejšnjega delodajalca. Tožnica je v letu 2013 izrabila 12 dni letnega dopusta, od tega 2 dneva dopusta za leto 2013. Preostalih 26 dni dopusta za leto 2013 in sorazmernega dela dopusta za leto 2014 (7 dni) ni izrabila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica za izrabo dopusta zaprosila ustno, kot je bilo običajno pri toženi stranki, vendar ji tožena stranka izrabe preostalih 33 dni dopusta za leto 2013 in 2014 ni omogočila. Zato je utemeljeno zaključilo, da tožnici zaradi neizrabe letnega dopusta pripada nadomestilo.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSM0023332
ZFPPIPP člen 131, 132, 390, 390/2. ZJSRS člen 28, 28/3.
vstop novega upnika - zakonska subrogacija - preživninski sklad - prednostna preživninska terjatev - ni prekinitve postopka zaradi začetka stečajnega postopka
Ker se narava terjatve zaradi zakonske subrogracije ni spremenila in še vedno ostaja preživninska terjatev, se v skladu z določbo drugega odstavka 390. člena ZFPPIPP določila 131. in 132. člena ZFPPIPP v postopku izterjave terjatve do stečajnega dolžnika na podlagi zakonite preživnine kot prednostne terjatve ne uporabljajo.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – pravna oseba – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – trajnejša nelikvidnost – dokazno breme – blokada transakcijskega računa – ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse – nemožnost unovčenja premoženja
Stranka mora zatrditi in izkazati razloge za nezmožnost unovčenja premoženja zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse. Zgolj gola pritožnikova navedba, da nima premoženja, ki bi ga lahko prodal za plačilo dolžnih sodnih taks, ne da bi pri tem ogrozil svojo dejavnost, ne zadošča.
Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. V dokaznem postopku sodišče tudi ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno; sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Stališče sodišča prve stopnje temelji na tem argumentu, pri čemer gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje in razjasnjevanje dejstev (zanesljivost in verodostojnost preiskave prisotnosti laktoze v vzorcih zdravil Saxagliptina), za katera je potrebno strokovno znanje. Razlogi za zavrnitev dokaza z izvedencem zato niso utemeljeni. Z neupravičeno zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca je sodišče prve stopnje toženi stranki odvzelo možnost dokazovanja relevantnih dejstev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izrek sklepa o vzgojnem ukrepu – razpis seje oziroma glavne obravnave v postopku proti mladoletniku
V izreku sklepa o vzgojnem ukrepu se navede le vrsta vzgojnega ukrepa, ki je bil mladoletniku izrečen, z navedbo najkrajšega in najdaljšega časa trajanja po določbah KZ. V obrazložitvi tega sklepa pa se opiše kaznivo dejanje s konkretnim dejanskim stanjem.
Že to, da je mladoletnik v pripravljalnem postopku storitev očitanih kaznivih dejanjih zanikal, zagovornik pa zatrjeval, da je bilo zaslišanje mladoletne oškodovanke nezakonito in je predlagal ponovno zaslišanje oškodovanke, je narekovalo razpis glavne obravnave in ne seje senata za mladoletnike. V obravnavani zadevi je šlo za zapleteno dejansko stanje, ki ga bo treba razčiščevati z zaslišanjem mladoletnika, prič in izvedencev, torej z izvedbo dokazov. Na seji senata za mladoletnike pa se dokazi ne izvajajo neposredno.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik za sporno leto upravičen do izplačila nadurnega dela v sporni višini. Pri tem se je oprlo predvsem na izvedensko mnenje, v katerem je izvedenec finančne stroke ob upoštevanju podatkov iz potnih nalogov ugotovil, da je tožnik upravičen do plačila za nadurno delo v prisojeni višini. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju stališča iz sodbe in sklepa pritožbenega sodišča navedlo, da v konkretnem primeru ne pride v poštev 3. člen ZDCOPMD, saj je tožnik vozil osebno in tovorno vozilo, lažje od 3500 kg. Izračuna iz dopolnitve izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec upošteval navedeni zakon, tako sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, ampak je upoštevalo prvotni izračun izvedenca, v katerem je kot podlago za izračun uporabil potne naloge.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0017248
ZUP člen 7, 9, 9/1, 138, 138/1, 144, 144/1, 144/1-2. ZPIZ-2 člen 183.
zavrženje pritožbe - rok za pritožbo - zamuda roka - vsebina vloge
Tožniku je bila s pravnomočno odločbo z dne 16. 9. 2009 priznana pravica do starostne pokojnine. Tožnik je na podlagi potrdila delodajalca o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju pri toženki podal vlogo, ki jo je naslovil pritožba na odločbo z dne 11. 9. 2009. Toženka je tožnikovo vlogo obravnavala kot pritožbo na odločbo z dne 11. 9. 2009 in jo kot prepozno vloženo zavrgla. Pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, da bi morala tožena stranka pri obravnavi tožnikove vloge
izhajati iz njene vsebine ter pri tem ravnati v skladu z določili ZUP. Tožnik je v svoji vlogi jasno navedel svoj zahtevek, ki se nanaša na to, da bi morala toženka pri pokojninski osnovi upoštevati tudi nadure, kakor izhajajo iz potrdila, ki jih je tožnik opravil v spornem obdobju. Tožena stranka ni ravnala v skladu s tem in je v posledici tega prvostopenjsko sodišče izpodbijana upravna akta utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovno upravno odločanje.
ZDR-1 člen 13, 13/1, 15, 15/3, 200, 200/3. ZPP člen 181, 181/2. OZ člen 39, 39/4. ZBPP člen 11.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - obstoj pogodbenega razmerja
Tožena stranka je podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav pogodbeno (delovno) razmerje med njo in tožnikom ni bilo sklenjeno. Listina z dne 1. 11. 2015, ki navzven izkazuje pogodbo o zaposlitvi, ne more imeti pravnih učinkov, ker ni podlage - obstoja pogodbenega (delovnega) razmerja. Ker ni pogodbenega razmerja med tožnikom in toženo stranko, pa posledično tudi listini z dne 17. 11. 2015 in 23. 11. 2015 o izredni odpovedi tega razmerja ne moreta imeti pravnih učinkov, ker predmeta odpovedi ni.
ZDR-1 člen 87, 87/1, 87/2, 87/3, 89, 89/1, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožena stranka se je odločila za drugačno organizacijo oziroma način dela glede na ekonomsko situacijo (zmanjšanje plačil za isti obseg dela) tako, da je obstoječi obseg dela razporedila v krajši delovni čas. Iz načina razporeditve dela ne izhaja, da bi za tožničino odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajali osebni razlogi ali da bi bila izbira tožnice diskriminatorna. Pravilno se sodišče prve stopnje ni spuščalo v način poslovanja, organizacijo dela in pravilnost ter primernost odločitev delodajalca. Ugotavljalo je le, ali je obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici in ugotovilo, da je tožena stranka tožnici skladno z določbami 1., 2. in 3. odstavka 87. člena ZDR-1 odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da se šteje nova pogodba o zaposlitvi za razvezano ter reintegracijski in reparacijski zahtevek, je pravilna.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3. ZPIZ-1 člen 143, 143/1, 143/3, 144.
telesna okvara - invalidnina
Ker bolečine in zmanjšana gibljivost v desni rami tožnika ne predstavljata takšne funkcionalne motnje, ki bi bila v Seznamu telesnih okvar opredeljena kot telesna okvara, mu za stanje rame ni mogoče priznati invalidnine.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe med drugim ugotovilo, da je pooblaščenec tožene stranke v dopisu pojasnil, da je tožnici pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje iz krivdnih razlogov, ker je izostala z dela dvakrat brez predhodne obrazložitve, ni koristila dopusta in tudi ni bila v bolniškem staležu. Ta ugotovitev prvostopenjskega sodišča ni točna, saj iz dopisa izhaja le, da je tožena stranka tožnico obvestila, da obstajajo tehtni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da bo tožnici prenehalo (in ne da ji je prenehalo) delovno razmerje iz krivdnih razlogov. Glede na to obstaja nasprotje v tem odločilnem dejstvu med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dopisa in samim tem dopisom. Zato je podana bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Ker sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni ugotovilo, če je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročena oziroma kdaj ji je bila vročena, je preuranjeno zaključilo, da je tožničina pogodba o zaposlitvi prenehala veljati zaradi te izredne odpovedi (in ne zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga). Posledično je preuranjeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek. Nevročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma prepozno vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za delavca ne more imeti pravnih učinkov. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Za javno listino načeloma velja, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano ali potrjeno. Vendar je v skladu s 4. odst. 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Za izpodbojnost javne listine velja dvoje dokaznih pravil. Dokazno pravilo o neresničnosti njene vsebine, torej tistega kar se v njej potrjuje, ter dokazno pravilo o nepristnosti, ki pomeni, da javne listine ni izdal tisti, ki je na njej označen kot izdajatelj. Prav iz slednjega razloga tožnica izpodbija notarski zapis, ko zatrjuje, da na javni listini podpisi niso pristni, ker te listine A.A. ni podpisal. V ta namen je predlagala pridobitev fotokopije overovitve notarske knjige, evidenčno listo obiskov v Centru starejših ter dokaz z izvedencem grafološke stroke. Tovrstne dokaze pa je sodišče prve stopnje zavrnilo le z utemeljitvijo, da ni razhajanj pri podpisih, da bi bilo mogoče podvomiti v njihovo pristnost, čeprav za takšno sklepanje samo nima strokovnega znanja. Zaradi predhodno ugotovljene procesne pomanjkljivosti in kršitve je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
ZPIZ-2 člen 41, 41-1, 63, 137, 138, 138/1, 183, 183/3, 183/4, 403, 403/3. ZPIZ-1 člen 144, 144/1, 144/1-1. ZUP člen 260, 260-9.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalidnina - Seznam telesnih okvar - sprememba predpisa - prišteta doba - začetek izplačevanja - pridobitev pravice
ZPIZ-2 več ne določa, da bi lahko zavarovanci pridobili pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Le v primeru, če bi šlo za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen, bi lahko pridobili omenjeno pravico, vendar pa mora v tem primeru znašati telesna okvara najmanj 30 % (1. alineja prvega odstavka 144. člena ZPIZ-1). Ker pri tožniku ni podana telesna okvara v višini najmanj 30 % po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar, tožnik ni upravičen do invalidnine.
Pri invalidnosti je bistvena ugotovitev sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom in zaradi katerih se zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Ti pogoji so bili pri tožniku izpolnjeni že od 9. 1. 2013 dalje. V takem primeru ni mogoče tožnika v ustrezno kategorijo invalidnosti razvrstiti šele s prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi. Posledično enako velja tudi za samo pravico do invalidske pokojnine. Tudi v tem primeru se pravica prizna z dnem, ko so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Tako je v 1. alineji 41. člena ZPIZ-2 določeno, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije. Ker ostali pogoji niso sporni, je tožnik pravico do invalidske pokojnine pridobil z 9. 1. 2013, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
vdovska pokojnina - zunajzakonska skupnost - del vdovske pokojnine
Zunajzakonska skupnost mora navzven kazati lastnosti in okoliščine, ki dokazujejo skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in soodvisnost, vse s predpostavko notranjega čustvenega razmerja. Zunajzakonska skupnost mora temeljiti na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Od zakonske zveze jo loči le pomanjkanje obličnosti za njen nastanek. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila med tožnico in pokojnim najmanj zadnje leto pred njegovo smrtjo ponovno vzpostavljena zunajzakonska skupnost z vsemi potrebnimi elementi, ki to skupnost izkazujejo, zato je utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter tožnici priznalo pravico do vdovske pokojnine oziroma do dela vdovske pokojnine.
Tožnica je na glavni obravnavi podala nasprotno tožbo, pri čemer je sodišče prve stopnje prvotno zadevo obravnavalo pod drugo opravilno številko. V nadaljevanju je sodišče nasprotno tožbo izločilo, pri tem pa ni izvedlo dokazov, ki so bili posredovani v zadevi, ki se je vodila pod drugo opravilno številko. S takšnim načinom vodenja postopka je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, zato je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pogodba ne nastane niti takrat, ko je navzven sledeč izjavi pogodbenih strank soglasje sicer doseženo, a je to soglasje v nasprotju z resnično voljo o naravi, podlagi in predmetu pogodbe.
ZDR-1 v 166. členu določa, da je izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta neveljavna, neveljaven je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je štelo, da je delodajalec dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen letni dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta ni koristil, vendar glede na ustaljeno sodno prakso, bi tožnica morala od delodajalca najprej pisno zahtevati izrabo letnega dopusta in šele v primeru, ko ji delodajalec tega ne bi omogočil, bi bila upravičena do odškodnine oziroma nadomestila za letni dopust.
Tožnik ni izkazal pravnega interesa za vložitev tožbe, saj je sodišče prve stopnje že odločalo o identičnem zahtevku v drugi zadevi, ki je bila potrjena z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1644/2014. Odločitev v tej zadevi je pravnomočna, saj je pritožbeno sodišče potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje. Pravnomočna sodba pa preprečuje vnovično odločanje o istem zahtevku med dvema strankama (ne bis in idem). Po določbi drugega odstavka 319. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je že stvar pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Zato je sodišče utemeljeno odločilo, da se tožba tožnika zavrže (274. člen ZPP).