Pritožba upravičeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je za tri kazniva dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 obdolženemu določilo posamezne kazni petnajst dni zapora za vsako dejanje, pri tem pa ni upoštevalo najnižje splošne mere kazni zapora, določene v 46. členu KZ-1, to je en mesec.
Povedano drugače: tudi če bi toženca v ugovoru zoper izdano začasno odredbo zatrjevala, da je terjatev zaradi prvih treh plačil delno prenehala, to na ugotovitev, da je (zapadla) terjatev tožnice (z verjetnostjo) izkazana, ne bi vplivalo. Pravica zahtevati relativno neveljavnost pravnega dejanja z delnim plačilom terjatve namreč ne preneha, ampak se po obsegu zgolj zmanjša.
zavrženje tožbe – odpoved pogodbe o zaposlitvi – vročanje – odklonitev prevzema odpovedi – sodno varstvo – rok za vložitev tožbe
Tožnik je bil dne 16. 10. 2015 izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dolžan sprejeti, dejstvo, da je odklonil prevzem, pa ne pomeni, da mu je bila odpoved vročena. Tožena stranka bi morala ravnati skladno z določbo 144. člena ZPP, tožniku izredno odpoved pustiti v prostorih delodajalca oziroma na njegovem delovnem mestu ter izpolniti vročilnico. Tega pa ni storila, saj je pisanje poslala tožniku in njegovemu pooblaščencu po pošti. Ker je tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel 2. 11. 2015, je dne 24. 11. 2015 vložena tožba za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložena skladno z določbo 3. odstavka 200. člena ZDR-1 in tako pravočasna.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - odločanje o predlogu - utemeljenost predloga - presoja vseh okoliščin - premoženjsko stanje stranke - vrednost predmeta postopka - število preživljanih oseb - unovčljivo premoženje - trditve v zvezi s taksno olajšavo - občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje
Pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja.
Trditve drugo tožene stranke v predlogu za taksno oprostitev so bile omejene le na predlog za taksno olajšavo. Sodišče prve stopnje pa je po vpogledu izjave o premoženjskem stanju drugo tožene stranke ugotovilo, da ima drugo tožena stranka premoženje, ki bi ga lahko unovčila in tako plačala dolgovano sodno takso. Ker drugo tožena stranka v predlogu za taksno oprostitev ni pojasnila, zakaj kljub temu takse ne more plačati v danem roku oziroma ni zatrjevala, da bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva za njeno preživljanje in preživljanje njene družine, je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da trditve tožene stranke v predlogu za taksno oprostitev ne omogočajo ugoditve predlogom tožene stranke za taksno olajšavo.
tožba za ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register – vpis spremembe zakonitega zastopnika družbe – pravni interes – javni interes – splošni interes države – zakonitost vpisov v sodni register
Splošni javni interes države, da vpisi v sodni register odražajo zakonito stanje, ne predstavlja pravnega interesa po drugem odstavku 41. člena ZSReg.
ZDR-1 člen 77, 137, 137/7, 137/8. ZZVZZ člen 32, 32/1.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi brez navedbe razlogov
Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki zaradi opravljanja dela v tujini (Nemčiji) od 18. 5. 2014 dalje, nazadnje po pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 4. 9. 2014 do vključno 8. 12. 2014. Odjava tožnika iz obveznega socialnega zavarovanja (z dnem 31. 10. 2014) je bila glede na določbo 77. člena ZDR-1, ki ureja načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi, nezakonita, kar pomeni, da je utemeljen zahtevek za prijavo v zavarovanje in plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust na podlagi delovnega razmerja pri toženi stranki od 18. 5. 2014 do 8. 12. 2014 ter izplačilo razlike nadomestila plač v času od 1. 11. 2014 do vključno 8. 12. 2014.
institucionalno varstvo - oprostitev plačila institucionalnega varstva - podatki iz uradnih evidenc
Zavezanec, ki je plačilno sposoben, je dolžan prispevati k znesku, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve, vendar ne več kot znaša plačilna sposobnost oziroma njegova preživninska obveznost. Kakšna je plačilna sposobnost tožnika, tožena stranka ni ugotavljala, ker v vlogi za oprostitev plačila ni izpolnil podatkov o dohodkih. Ker mora center za socialno delo po uradni dolžnosti pridobiti podatke o materialnem položaju oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju upravičenosti do pravic iz javnih sredstev, iz uradnih evidenc, je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovljeno upravno odločanje.
URS člen 14, 22, 33, 50, 67, 156. ZPIZ-2 člen 36, 37.
starostna pokojnina - najvišja pokojninska osnova
Ob zakonsko limitirani odmeri pokojninske dajatve od najvišje pokojninske osnove, tožniku starostne pokojnine ni mogoče dosoditi v višjem znesku od priznanega v predsodnem upravnem postopku. Takšna ureditev po stališču pritožbenega sodišča ni v nasprotju z ustavo. Vštetje prejete odškodnine v pokojninsko osnovo, kar uveljavlja v tem sporu, nima nobenega vpliva na zakonitost odmerjene pokojnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodba na podlagi pripoznave - stroški postopka
V skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdvT je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Morebitni dogovori po drugem odstavku 17. člena ZOdvT (do višjega plačila za delo odvetniku) pa so v primeru zastopanja po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pomoči nični. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da znašajo stroški tožnice v tem postopku polovico zneska, kot bi odvetniku pripadal po odvetniški tarifi. Le stroški v tej višini so tožnici dejansko nastali in zato le ti stroški predstavljajo potrebne pravdne stroške tožnice. Zato je neutemeljeno zavzemanje tožnice v pritožbi, da bi ji morala tožena stranka povrniti priznane stroške v celoti.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0072615
OZ člen 82, 82/1, 82/2, 83. ZFPPIPP člen 103.
zavarovalna pogodba – škoda – predmet zavarovalnega kritja – lastništvo vozil – komisijska pogodba – splošni pogoji poslovanja – uporaba določil in razlaga spornih določil – nejasna določila v posebnih primerih – nagrada upravitelja
V določbi 2. točke drugega odstavka 17. člena Splošnih pogojev ni nedvoumno določeno, da so zavarovana le vozila v lasti tožeče stranke. Pri razlagi pojma „pripadati“ je treba upoštevati okoliščino, da je Splošne pogoje sestavila tožena stranka, in razloge, zaradi katerih je bila sklenjena zavarovalna pogodba. Vsebino Splošnih pogojev je določila tožena stranka in ni bila predmet usklajevanja s tožečo stranko. V te Splošne pogoje bi tožena stranka lahko vnesla nedvoumno določilo, da so zavarovane le premičnine v lasti zavarovanca. Vendar tega ni storila in je sama povzročila, da besedilu ni mogoče pripisati tako jasnega pomena, za katerega se zavzema v tem gospodarskem sporu (tj. pripadnost pomeni obstoj lastninske pravice). Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se tožeča stranka ukvarja s prodajo rabljenih vozil. Ob upoštevanju določbe v zavarovalni polici, da so predmet zavarovanja vozila na prostem, je treba pojem pripadnosti iz Splošnih pogojev razumeti tako, da zavarovanje krije škodo na vozilih, ki se nahajajo na parkirišču tožeče stranke in so namenjeni nadaljnji prodaji. Zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka morala dokazati lastništvo spornih vozil, kar pa ji s predložitvijo komisijskih pogodb kot zavezovalnih pravnih poslov ni uspelo.
Zaupanje je tožeča stranka prikazovala kot vrsto odvisnosti. Pritožbeno sodišče je mnenja, da je že prvostopenjsko sodišče presodilo pravilno, da je tudi to premalo za to, da bi obstajala odvisnost tožeče stranke. Zgolj čustvena naklonjenost ne predstavlja zadostnih elementov za sklep, da je bila tožeča stranka v tako šibkem in podrejenem položaju, da bi se tega moral zavedati tudi toženec in bi bilo pogodbo mogoče opredeliti kot oderuško in s tem nično.
Pravni posel je zaradi nesorazmerja v ceni sicer lahko neveljaven, toda le, če za pravo vrednost stranka ni vedela in ni morala vedeti. Stranka se mora torej pozanimati, kakšna je pravilna cena. Le če je to storila, se bo lahko sklicevala na nesorazmernost dajatev. Uveljavljala jo bo torej lahko le v primeru upravičene zmote. Zgolj življenje v inozemstvu in pa nepoznavanje pravne ureditve Republike Slovenije pa tudi ni razlog za morebitno neizkušenost. Jasno je, da mora oderuh „izkoristiti“ šibak položaj nasprotne stranke, torej na primer neizkušenost. Izkoristi ga lahko le, če ga pozna in ravna namerno. V posebnih okoliščinah zadošča že oderuhova nedejavnost; vendar mora oderuh zavestno pristati na že ustvarjeno stanje in mora ravnati z namenom pridobitve premoženjske koristi.
Sodišče seveda ni dolžno zaradi zdravstvene nezmožnosti stranke, ki je bila ves čas zastopana po pooblaščencu, preložiti glavne obravnave. Dolžno pa je stranki omogočiti, da se izjavi sama. Te svoje dolžnosti ni kršilo. Če tožeča stranka te pravice ni izkoristila, je to njena stvar in ni še nobena kršitev določb pravdnega postopka.
Očitno je že zakonodajalec presodil, da je sodišče sposobno odločiti, izvedenca katere stroke bo sodišče postavilo, da bo izvedensko delo sploh primeren dokaz za ugotavljanje dejanskega stanja. Naravnost v nasprotju s tem je očitek, da sodišče nima potrebnih strokovnih znanj, da bi lahko samo odločilo, da izvedenec finančne stroke ne more oceniti poslovnega deleža.
Stranka ima v 3 dneh od prejema prepisa pravico do vpogleda v prepis zapisnika in lahko ugovarja zoper morebitno nepravilnost prepisa. Nima pa pravice zahtevati, da se ji prepis pošlje; stranka mora priti poslušati zapis torej na sodišče.
Ker je KZ-1 prisilni predpis, pripelje obsodba zaradi goljufije do ugotovitve, da je bilo goljufovo ravnanje, ko je treba preizkusiti njegove civilnopravne posledice, ravnanje v nasprotju s prisilnim predpisom.
Nemogoče je zahtevati odškodnino zaradi prevare, če je hkrati pravni posel še veljaven, ker niti ni bil izpodbit.
predlog za izločitev sodnika – odklonitveni razlog – nestrinjanje z odločitvami sodnika v postopku
Nestrinjanje z odločitvami sodnice samo po sebi ne vzbuja dvoma o nepristranskosti sodnice. Na dolžniku je trditveno in dokazno breme, da izkaže obstoj okoliščin osebne narave pri sodnici oziroma okoliščine, ki izkazujejo, da je okrnjen videz nepristranskosti sodnice, ki utemeljujejo njeno izločitev.
Ker o obsojenčevem predlogu za izrek enotne kazni po pravnomočnih sodbah Okrajnega sodišča v Mariboru II K 21847/2013 z dne 6. 5. 2013 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru II Kr 21847/2013 z dne 18. 11. 2015 in Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 43840/2015 z dne 29. 1. 2016 prvostopno sodišče še ni odločalo, to ne more biti predmet tega pritožbenega postopka.
skupno premoženje – delitev skupnega premoženja – zahtevek za določitev deležev na skupnem premoženju – zahtevek na plačilo sredstev upniku – izvršba na delež skupnega premoženja – dokazno breme – materialno dokazno breme – procesno dokazno breme – ugotovitvena tožba
Tožeča stranka ima na podlagi predmetne sodbe možnost, da z izvršbo poseže na toženčev delež gotovine oziroma na toženčevo terjatev, ki jo ima slednji do toženke. Razlogovanje tožeče stranke, da ji je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo njenega dajatvenega zahtevka odvzelo možnost uspeha v postopku izvršbe, zato ni pravilno. Zahtevek v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da je dolžna toženka ½ skupnega premoženja izročiti, nakazati oziroma plačati tožencu, je tako (z vidika izvršbe) ne le nepotreben, temveč v zakonu zanj tudi ni najti ustrezne pravne podlage.
odškodninska terjatev - zastaranje odškodninske terjatve - subjektivni zastaralni rok - začetek teka subjektivnega zastaralnega roka
Gre namreč za dejanski zaključek o tem, kdaj je bilo stanje tožnika stabilizirano in o tem, da bi tožnik glede na vse okoliščine primera ob običajni meri skrbnosti lahko uveljavljal odškodninski zahtevek. Nenazadnje tožnik tudi sam navaja, da se po opravljeni fizioterapiji na kontrolni pregled k specialistu ni naročil zato, ker je bilo po fizikalni terapiji njegovo stanje boljše. Narava poškodbe je tožencu zapustila določene posledice oziroma invalidnost, vendar nadaljnje zdravljenje v zvezi s tem ne predstavlja več zdravljenja od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, ampak zgolj zdravljenje invalidnosti.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - izpolnjevanje pogojev - samostojni podjetnik posameznik - odjava iz zavarovanj
Kljub temu, da je tožnik določenega dne poravnal neplačane prispevke tako, da je izpolnil pogoje iz prvega in drugega odstavka 59. člena ZUTD, pa je sodišče ob ugotovitvi, da je tožnik prenehal opravljati samostojno dejavnost, preuranjeno zaključilo, da tožnik od 20. 1. 2015 izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti. Glede na četrti odstavek 63. člena ZUTD, mora tožnik, ki je bil zavarovan kot s. p., izkazati tudi objektivni razlog za odjavo iz socialnih zavarovanj. Z vprašanjem, ali so obstajali objektivni razlogi za odjavo iz socialnih zavarovanj, se toženec, ki je priznanje pravice do nadomestila za primer brezposelnosti zavrnil že iz razloga, ker tožnik ni imel plačanih vseh prispevkov, sploh ni ukvarjal, čeprav je tožnik že v vlogi za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti navedel, da pred nastankom brezposelnosti ni pridobival in ne pridobiva nobenih dohodkov iz dela. Zato podlage za ugotavljanje tega relevantnega dejstva določenega v četrtem odstavku 63. člena ZUTD, sodišče že iz tega razloga ni imelo, razen tega pa zato tudi ni imelo oziroma ni moglo imeti ustrezne trditvene podlage. V predsodnem postopku je bilo za tožnika glede na odločitev s prvostopno odločbo sporno le plačilo prispevkov, ne pa tudi nadaljnji pogoj o izkazanih objektivnih razlogih za odjavo iz socialnih zavarovanj. Zato je pritožbeno sodišče in II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
Upniku ni treba prijaviti ločitvene pravice, kadar je ta že vpisana v zemljiški knjigi z učinkom pred začetkom stečaja. Taka ločitvena pravica se šteje za prijavljeno.
V tej zadevi tožnik uveljavlja plačilo odškodnine zaradi diskriminacije pri izbiri kandidata za prosto delovno mesto učitelja informatike in računalništva. Neizbrani kandidat lahko uveljavlja samo zahtevek za odškodnino, ne pa tudi tožbenega zahtevka, kot ga je postavil tožnik. Tožnik je namreč uveljavljal ugotovitev dejstev oziroma navaja dejstva, ki ne pomenijo uveljavljanja odškodnine iz naslova diskriminacije. V skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP sodišče prve stopnje izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP). Ker sodišče prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka ni smelo meritorno odločiti, saj ne spada v sodno pristojnost, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in v tem delu tožbo zavrglo.
Ker tožena stranka ni izbrala nikogar, tožnik pa ni izkazal za verjetno, da bi bil diskriminiran, kar je mogoče razumeti kot da ni navedel okoliščin, ki bi opravičevale domnevo o diskriminaciji, tožena stranka ni ravnala protipravno oziroma nedopustno. Ker ni podan eden izmed elementov civilnega odškodninskega delikta, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine.
predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - predkaznovanost - alternativno prestajanje zaporne kazni - oprava dela v splošno korist - primeren način izvršitve kazni - ponavljanje kaznivih dejanj - presoja okoliščin - smotrnost izreka nadomestne izvršitve kazni
Okoliščina, ki jo navaja pritožba, da se je obsojenec sedaj zaposlil in da je ob tem pripravljen opravljati še delo v splošno korist, ob istočasni navedbi, da se nahaja v tujini, kjer opravlja delo, ne more privesti do spremembe na prvi stopnji sprejete odločitve. Iz pritožbe namreč izhaja, da je posledično navedenemu sodelovanje obsojenca s CSD oteženo, pa zato tudi iz tega razloga način izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, po presoji pritožbenega sodišča, ki soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ni sprejemljiv.
ZZZDR člen 102, 103, 104, 105. ZPP člen 245, 245/1, 254, 254/3.
dodelitev otroka – mnenje otroka – korist otroka – načelo kontinuitete varstva in vzgoje – načelo pospeševanja otrokovega razvoja – neskladja v mnenju izvedenca – postavitev drugega izvedenca – izdaja začasne odredbe
Poleg načela kontinuitete varstva in vzgoje, je treba pri odločanju o dodelitvi otroka upoštevati še načelo pospešenega otrokovega razvoja in na teh (dveh) predpostavkah oceniti izraženo mnenje otroka, ker je le na ta način mogoče prepoznati in zagotoviti varstvo otrokovih koristi pri dodelitvi otroka enemu izmed roditeljev. Zato otrokovo mnenje ni edini kriterij, ker je lahko v nasprotju z objektivnimi dejavniki, ki zasledujejo otrokove koristi, zato ga v takšnem primeru ni moč upoštevati.