plačilo institucionalnega varstva - revizija - postulacijska sposobnost
Tožnik je revizijo vložil sam, pri čemer ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zato jo je sodišče prve stopnje pravilno kot nedovoljeno zavrglo.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0072615
OZ člen 82, 82/1, 82/2, 83. ZFPPIPP člen 103.
zavarovalna pogodba – škoda – predmet zavarovalnega kritja – lastništvo vozil – komisijska pogodba – splošni pogoji poslovanja – uporaba določil in razlaga spornih določil – nejasna določila v posebnih primerih – nagrada upravitelja
V določbi 2. točke drugega odstavka 17. člena Splošnih pogojev ni nedvoumno določeno, da so zavarovana le vozila v lasti tožeče stranke. Pri razlagi pojma „pripadati“ je treba upoštevati okoliščino, da je Splošne pogoje sestavila tožena stranka, in razloge, zaradi katerih je bila sklenjena zavarovalna pogodba. Vsebino Splošnih pogojev je določila tožena stranka in ni bila predmet usklajevanja s tožečo stranko. V te Splošne pogoje bi tožena stranka lahko vnesla nedvoumno določilo, da so zavarovane le premičnine v lasti zavarovanca. Vendar tega ni storila in je sama povzročila, da besedilu ni mogoče pripisati tako jasnega pomena, za katerega se zavzema v tem gospodarskem sporu (tj. pripadnost pomeni obstoj lastninske pravice). Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se tožeča stranka ukvarja s prodajo rabljenih vozil. Ob upoštevanju določbe v zavarovalni polici, da so predmet zavarovanja vozila na prostem, je treba pojem pripadnosti iz Splošnih pogojev razumeti tako, da zavarovanje krije škodo na vozilih, ki se nahajajo na parkirišču tožeče stranke in so namenjeni nadaljnji prodaji. Zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka morala dokazati lastništvo spornih vozil, kar pa ji s predložitvijo komisijskih pogodb kot zavezovalnih pravnih poslov ni uspelo.
ZDR-1 člen 84, 89, 89/1, 89/1-1, 98, 102. ZKolP člen 34.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog
Tožena stranka se je odločila racionalizirati in modernizirati poslovanje družbe, pa tudi zmanjšati stroške poslovanja in povečati prihodke. Posledično je sledilo zmanjšanje števila delavcev v družbi in zmanjšanje del in nalog, ki jih je opravljal tožnik kot fotograf. Zaradi spremenjene reorganizacije je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je opravljal tožnik. Tožena stranka pa je njegova dela in naloge razporedila med ostale fotoreporterje in na zunanjega izvajalca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je obstajal utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je izpodbijana odpoved zakonita.
ZIZ člen 53, 53/1, 58, 58/2, 272, 272/1, 272/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 113, 215, 215/2.
zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – zavarovanje nedenarne terjatve – verjetno izkazana terjatev – narok – pravica do ugovora – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Po uveljavljeni sodni praksi je možno predlagati začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati. Če je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, potem ni mogoče zadržati učinkovanja tega prenehanja. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več svojih odločbah. Te so bile sicer sprejete v času prej veljavnega ZDR, pri čemer so se nanašale na druge oblike odpovedi pogodb o zaposlitvi (praviloma na izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), pri katerih je pogodba o zaposlitvi delavcu prenehala že pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe. Sprememba zakona pa v ničemer ne vpliva na dejstvo, da zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe ni več mogoče, razen če bi prišlo do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi na podlagi 113. člena ZDR-1 (ki velja le za predstavnike delavcev) oziroma pod pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko izda začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ki je že prenehala) le na podlagi določb ZIZ, ne glede na določbi 113. člena ZDR-1 oziroma drugega odstavka 215. člena ZDR-1. Ker sodišče prve stopnje predlagane začasne odredbe ni preizkušalo glede morebitnega zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 215. člena ZDR-1 (iz podatkov spisa ne izhaja, da bi za tožnico veljala določba 113. člena ZDR-1), je vsaj preuranjeno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izpodbijani sklep. Posledično je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje dejansko stanje glede navedenega ostalo nepopolno ugotovljeno.
DELOVNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0017031
ZIZ člen 53, 53/1, 58, 58/2, 272, 272/1, 272/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 113, 215, 215/2.
zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – zavarovanje nedenarne terjatve – verjetno izkazana terjatev – narok – pravica do ugovora – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Po uveljavljeni sodni praksi je možno predlagati začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati. Če je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, potem ni mogoče zadržati učinkovanja tega prenehanja. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več svojih odločbah. Te so bile sicer sprejete v času prej veljavnega ZDR, pri čemer so se nanašale na druge oblike odpovedi pogodb o zaposlitvi (praviloma na izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), pri katerih je pogodba o zaposlitvi delavcu prenehala že pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe. Sprememba zakona pa v ničemer ne vpliva na dejstvo, da zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe ni več mogoče, razen če bi prišlo do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi na podlagi 113. člena ZDR-1 (ki velja le za predstavnike delavcev) oziroma pod pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko izda začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ki je že prenehala) le na podlagi določb ZIZ, ne glede na določbi 113. člena ZDR-1 oziroma drugega odstavka 215. člena ZDR-1. Ker sodišče prve stopnje predlagane začasne odredbe ni preizkušalo glede morebitnega zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 215. člena ZDR-1 (iz podatkov spisa ne izhaja, da bi za tožnika veljala določba 113. člena ZDR-1), je vsaj preuranjeno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izpodbijani sklep. Posledično je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje dejansko stanje glede navedenega ostalo nepopolno ugotovljeno.
ZPP člen 70, 70/5, 72, 213, 213/2, 247, 339, 339/1. ZZVZZ člen 23, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 45, 45/1, 45/1-4.
zdraviliško zdravljenje - izločitev izvedenca
Tožnikove navedbe v vlogi, da je izvedenec nekoč že sodeloval, oziroma izdelal mnenje, ni mogoče šteti za zahtevo o izločitvi izvedenca. Dejansko je izločitev izvedenca zahteval šele v pripombah na že izdelano pisno izvedensko mnenje. Takšno postopanje je v nasprotju z 2. odstavkom 247. člena ZPP, po katerem mora stranka izločitev zahtevati takoj, ko izve za izločitveni razlog, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. Predlog za izločitev je bil zato utemeljeno zavrnjen.
Pri tožniku gre za kronične degenerativne okvare vratne in ledvene hrbtenice ter vrsto drugih zdravstvenih
težav, vendar brez nevroloških izpadov in brez nestabilnosti lokomotornega aparata. Ne gre za akutne težave, temveč kronične, ki so lahko le podlaga za obnovitveno fizioterapijo v področni zdravstveni ustanovi, ne pa za zdraviliško zdravljenje. Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do zdraviliškega zdravljenja je zato
ZDR člen 42, 126, 130, 136, 182, 182/1, 204, 204/3.
plačilo za delo – plača – obveznost plačila – dnevnice – obstoj delovnega razmerja – sodno varstvo
Če je delodajalec v primerih delovnega razmerja za določen čas s svojimi ravnanji pri delavcih povzročil dvom o dnevu, ko pogodba o zaposlitvi preneha, je treba za presojo začetka teka roka uporabiti tisti del tretjega odstavka 204. člena ZDR, ki določa, da rok za tožbo začne teči od dneva, ko je delavec "zvedel za kršitev". Tožniki so bili odjavljeni iz obveznega zavarovanja z dnem 31. 5. 2012, tožbe za ugotovitev trajanja delovnega razmerja do 8. 6. oziroma 9. 6. 2012 ali nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dnem 31. 5. 2012 pa niso vložili. Posledično so v celoti neutemeljeni tudi zahtevki za izplačilo plač in dnevnic po tem datumu.
tožba za ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register – vpis spremembe zakonitega zastopnika družbe – pravni interes – javni interes – splošni interes države – zakonitost vpisov v sodni register
Splošni javni interes države, da vpisi v sodni register odražajo zakonito stanje, ne predstavlja pravnega interesa po drugem odstavku 41. člena ZSReg.
Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 1. 8. 2014, odpoved pa je bila tožniku vročena 2. 8. 2014, pri čemer mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 7. 8. 2014, tožnik pa je v tem času koristil letni dopust. ZDR-1 v 1. odstavku 109. členu določa nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja in ne nemožnost dejanskega opravljanja dela, pri čemer tudi koriščenje rednega letnega dopusta pomeni delovno razmerje. Zato v primeru delovnega razmerja po vročeni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek, da se ji prizna pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, zavrnilo, izpodbijano dokončno odločbo pa je odpravilo in v prvostopni odločbi prvotno besedilo "in kjer lahko z dodatnimi odmori dosega polni delovni učinek" nadomestilo z besedilom "in kjer lahko z dvema odmoroma v trajanju 5 minut, ki ju tožnica nastopi v dveh urah po pričetku delovnika in po 6 urah od začetka delovnika in z njima dosega polni delovni učinek". S tem pa prvostopne odločbe ni spremenilo, zlasti ne v ugoditvenem smislu, saj je s takšnim posegom zgolj konkretiziralo že obstoječe omejitve, oziroma je določilo število odmorov in kdaj bo te odmore tožnica izvajala oziroma jih koristila. Ker ni mogoče šteti, da je tožnica s tožbenim zahtevkom uspela, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (154. člen ZPP).
KZ člen 95, 96, 96/2. OZ člen 356, 365. ZDavP člen 125,125/3, 126, 126/2, 126/6.
zastaranje izvršitve odvzema premoženjske koristi - judikatna terjatev
Pritožbeno stališče, da za isto terjatev ne moreta teči dva zastaralna roka in to tako, da se tek zastaralnega roka od dne 10. 11. 2009 dalje ne upošteva, je napačno. Gre za judikatno terjatev, ki po določbi 356. člena OZ zastara v 10-ih letih, pravica do davčne izterjave pa tudi ni zastarala upoštevajoč že citirane določbe tretjega odstavka 125. člena in šestega odstavka 126. člena ZDavP-2.
OZ člen 131, 138, 171, 174, 179, 185. KZ člen 133. ZPP člen 14, 216.
pretep – fizično nasilje – udarec – vezanost na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo – silobran – ugovor deljene odgovornosti – soprispevek – povrnitev nepremoženjske škode – razpočna rana nad očesom – ugriz – ugrizna rana – odkrhnjenje dela kosi na kostnem členku kazalca – udarnina – odrgnina – telesne bolečine – nevšečnosti med zdravljenjem – cepljenje proti tetanusu – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti – primarni strah – sekundarni strah – premoženjska škoda – prevozni stroški zaradi zdravljenja – kilometrina – strošek bencina – prosti preudarek – stroški po temelju – stroški po višini
Toženčev odziv, to je grob fizični obračun s tožnikom, ker ni takoj zapustil njegovega zemljišča, je bil povsem neprimeren in ga nikakor ni mogoče uvrstiti v okvir dovoljene samopomoči, na katero se sklicuje toženec.
Sodna praksa prisoja odškodnino za strah tudi, če je bil škodni dogodek izrazito kratkotrajne narave (npr. trčenje motornih vozil). Tak pa obravnavani primer niti ni bil, saj se je toženec zagnal v tožnika, ga zbil na tla, močno ugriznil v prst in potem, ko se je tožnik izvil iz njegovega prijema, še stekel za tožnikom, ki je pred njim pobegnil.
Pravično denarno odškodnino za strah, ki je enotna kategorija nepremoženjske škode, predstavlja znesek 700,00 EUR.
Kot trajno posledico je sodni izvedenec medicinske stroke ugotovil le manjše mravljinčenja na vrhu jagodice prsta, ki ga tožnik čuti ob daljšem igranju na kitaro. Gre za neznatno škodo, ki ne daje podlage za prisojo pravične denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.
vrnitev zaplenjenega premoženja – stavba v solastnini ob zaplembi – nedokončana etažna lastnina – podržavljenje – vzpostavitev etažne lastnine
V postopku za vrnitev zaplenjene stavbe v solastnini ni mogoče deliti solastnine v naravi in odločati o vzpostavitvi etažne lastnine, če v postopku niso udeleženi vsi solastniki stavbe.
odišče je o stroških izvedenskega mnenja odločilo s predhodnim pravnomočnim sklepom. Kljub temu je izdalo še izpodbijani sklep, s katerim je odločilo o stroških za izdelavo istega izvedenskega mnenja. Ker je odločalo o zadevi, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo.
plačilo sodne takse kot procesna predpostavka – pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe – premoženjsko stanje – občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje – delna oprostitev plačila sodne takse
Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi prvega sodišča, da niso podani pogoji za tožnikovo celotno oprostitev plačila sodne takse. Inštitut taksne oprostitve je treba razlagati restriktivno, saj je namenjen socialno najbolj ogroženim slojem prebivalstva, tožnika pa v ta krog ni mogoče uvrstiti, saj prejema dohodek, poleg tega pa je tudi lastnik nepremičnine v vrednosti 75.000,00 EUR, v kateri ne živi.
ZPIZ-2 člen 63, 64. ZPP člen 254, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
invalidnost - invalidnost I. kategorije - preostala delovna zmožnost
Tožnik je zmožen za dela na drugem delovnem mestu z omejitvami in s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno. Ker ni prišlo do popolne izgube zmožnosti za opravljanje organiziranega pridobitnega dela niti do nezmožnosti za opravljanje poklica z izgubo preostale delovne zmožnosti,
je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnjen.
DELOVNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0017027
ZIZ člen 53, 53/1, 58, 58/2, 272, 272/1, 272/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 113, 215, 215/2.
zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – zavarovanje nedenarne terjatve – verjetno izkazana terjatev – narok – pravica do ugovora – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Po uveljavljani sodni praksi je možno predlagati začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati. Če je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, potem ni mogoče zadržati učinkovanja tega prenehanja. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več svojih odločbah . Te so bile sicer sprejete v času prej veljavnega ZDR, pri čemer so se nanašale na druge oblike odpovedi pogodb o zaposlitvi (in sicer praviloma na izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), pri katerih je pogodba o zaposlitvi delavcu že prenehala pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe, zato zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe ni bilo več mogoče, razen če bi prišlo do zadržanja učinkovanja prenehanja odpovedi na podlagi 113. člena ZDR-1, ki velja le za predstavnike delavcev, oziroma pod pogoji iz 2. odstavka 215. člena ZDR-1.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko izda začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ki je že prenehala) le na podlagi določb ZIZ in ne glede na določbi 113. člena ZDR-1 oziroma 2. odstavka 215. člena ZDR-1. Ker sodišče prve stopnje predlagane začasne odredbe ni preizkušalo glede morebitnega zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 2. odstavku 215. člena ZDR-1 oziroma po določbi 113. člena ZDR-1, je vsaj preuranjeno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izpodbijani sklep. Posledično je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje dejansko stanje glede navedenega ostalo nepopolno ugotovljeno.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016917
ZDR člen 184, 214, 214/7. ZVZD-1 člena 3. OZ člen 150, 186.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – študentsko delo – delavec – solidarna odgovornost – nevarna dejavnost – objektivna odgovornost – nepremoženjska škoda
Tožnica v tem sporu uveljavlja solidarno odgovornost prve in drugotožene stranke za nastalo škodo na podlagi opravljanja študentskega dela (treniranja konj za nastope, prodajo in drugo uporabo). Tožnica je opravljala študentsko delo pri drugotoženi stranki na podlagi napotnice. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do napotnice, ki se glasi na prvotoženo stranko. Glede varnosti pri delu ZVZD-1 določa širšo opredelitev pojmov delavca in delodajalca. Po določbi 3. člena ZVZD-1 delavec namreč ni le oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pač pa se kot delavec v smislu tega zakona obravnava tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi podlagi opravlja delo za delodajalca. Za delodajalca pa se šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zagotavlja delo delavcu. Pri objektivni odškodninski odgovornosti je skladno s 150. členom OZ odločilno, ali je takšen delodajalec obratovalec nevarne dejavnosti, v okviru katere se izvaja ujahavanje mladih neujahanih konj. Zaradi zmotne materialno pravne presoje, da prvotožena stranka ni odškodninsko odgovorna za tožničino škodo, ker ni njen delodajalec, ni bilo ugotovljeno, ali v razmerju med njo in tožnico obstojijo elementi civilnega delikta, oziroma ali je prva toženka objektivno odgovorna kot obratovalka in je zato podana solidarna odškodninska odgovornost po pravilih iz 186. člena OZ.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je konkretno opravilo jahača (ujahavanje mladega konja, s katerega je tožnica padla in se poškodovala) potekalo v okoliščinah povečane nevarnosti (tveganja), pri čemer drugotožena stranka v pritožbi ne nasprotuje presoji sodišča prve stopnje o njeni objektivni odgovornosti za nesrečo pri delu.
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba v izpodbijanem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe je namreč nerazumljiv. Tožnica je podala spremembo tožbe, ki jo je sodišče prve stopnje dovolilo, kar pomeni, da bi moralo odločati v okviru tožbenega zahtevka, ki ga je tožnica postavila. Sodišče mora najprej odločati o primarnem tožbenem zahtevku in šele v primeru, ko primarni tožbeni zahtevek zavrne, sodišče odloča o podrednem tožbenem zahtevku, pri čemer mora biti tudi razvidno, kaj predstavlja primarni in kaj podredni tožbeni zahtevek. Tudi sicer bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva, kot je določeno v 285. členu ZPP, razčistiti, kakšen je sploh tožbeni zahtevek tožnice, saj iz primarnega in podrednega tožbenega zahtevka (npr. plačilo ur za delo na nedelje in praznike, plačilo odpravnine zaradi poteka delovnega razmerja, plačila nočnega dela) izhaja, da je tožnica postavila enak ali nekoliko znižan podredni tožbeni zahtevek, kar pa ni pravilno.