predlog za obnovo postopka - pravočasnost - seznanitev z odločbo
V konkretnem primeru tožeči stranki odločba Centra za socialno delo ni bila vročena. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo pričetek teka subjektivnega roka od dneva, ko se je tožeča stranka seznanila z vsebino odločbe, to je po zatrjevanju tožeče stranke z dnem 16. 10. 2014. To pa pomeni, da je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka skladno s četrtim odstavkom 261. člena ZUP v roku enega meseca in torej pravočasno. S tem je izpolnjen pogoj pravočasnosti. Ker določba 267. člena ZUP v okviru formalnega preizkusa predloga za obnovo postopka izrecno določa tudi preizkus njene dovoljenosti in popolnosti in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana, bo tožena stranka predlog za obnovo postopka vložila tožeča stranka, preizkusila še v tem obsegu (prvi odstavek 267. člena ZUP). Zato je sodišče prve stopnje izpodbijana upravna akta pravilno odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211, 211/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - goljufija
Tožena stranka se je z dejanskimi okoliščinami, ki se nanašajo na posredovanje napačnih podatkov o kraju dejanskega bivanja tožnika seznanila dne 17. 12. 2014, ko je prejela poročilo detektiva, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2015 pa je tožniku vročila dne 15. 1. 2015. Tako so pritožbeni očitki o zamudi 15-dnevnega roka za podajo izredne odpovedi neutemeljeni in materialnopravno zmotni. Izredno odpoved je tožena stranka tožniku podala znotraj zakonsko predpisanega 30-dnevnega roka (skladno z določbo drugega odstavka 109. člena ZDR-1).
Kršitev obveznosti delovnega razmerja, povezana s potnimi stroški, ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 (kar je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi tudi očitala), ki ga stori kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto, ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Tožnik je toženko s prikrivanjem dejanskih okoliščin glede kraja, s katerega se vozi na delo in z dela, spravil v zmoto oziroma jo zapeljal, da mu je povrnila višje stroške prevoza na delo in z dela, kot bi jih bil upravičen glede na kraj, iz katerega se je dejansko vozil na delo in z dela, kot je pravilno zaključilo sodišču prve stopnje.
predlog za obnovo postopka - načelo materialne resnice
Tožnik je v vlogi v predsodnem upravnem postopku navedel, da tožena stranka ni razpolagala z dokumenti, ki jih je našel v stari personalni mapi in ki dokazujejo, da je bil plačan prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato je predlagal, da se to upošteva. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bilo za tožnika sporno dejansko stanje. Tožnik res ni navedel, da uveljavlja spremembo oziroma razveljavitev dokončne odločbe toženca po 183. členu ZPIZ-2, vendar mu pravne podlage tudi ni bilo potrebno navesti oziroma, če bi jo navedel, toženec nanjo ne bi bil vezan. Katero pravno podlago oziroma materialno pravo se uporabi oziroma upošteva pri odločitvi, je stvar upravnega organa. Skladno z načelom materialne resnice (7. člen ZUP) mora tožena stranka dejansko stanje, ki ga je navedel tožnik, preizkusiti s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev. Če se pri tem izkaže, da je dejansko stanje navedeno pomanjkljivo ali ni jasno, kaj stranka uveljavlja, je potrebno to vprašanje s stranko razčistiti in ji omogočiti, da svoje pravice na čim lažji način uveljavi. Ker v obravnavani zadevi tožena stranka ni postopala na tak način in ni tožnikovega predloga presodila še po 183. členu ZPIZ-2, o njegovem smiselnem uveljavljanju nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v prejšnjem pravnomočno zaključenem postopku, pač pa le pogoje za uveljavljanje pravic na podlagi prvega odstavka 260. člena ZUP, je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo upravni odločbi in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog
Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz ekonomskega razloga (zaradi zmanjšanja naročil, upada prihodkov, izgube od 2014, zaradi česar je bil nad toženo stranko začet postopek prisilne poravnave), ki je vplival na reorganizacijo (združitev posameznih procesov poslovanja in delovnih procesov) in racionalizacijo (zmanjšanje števila zaposlenih) pri toženi stranki. Ker je tožena stranka dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Med strankama je bil sklenjen dogovor o prenosu 10 neizrabljenih dni letnega dopusta za leto 2012 od prejšnjega delodajalca. Tožnica je v letu 2013 izrabila 12 dni letnega dopusta, od tega 2 dneva dopusta za leto 2013. Preostalih 26 dni dopusta za leto 2013 in sorazmernega dela dopusta za leto 2014 (7 dni) ni izrabila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica za izrabo dopusta zaprosila ustno, kot je bilo običajno pri toženi stranki, vendar ji tožena stranka izrabe preostalih 33 dni dopusta za leto 2013 in 2014 ni omogočila. Zato je utemeljeno zaključilo, da tožnici zaradi neizrabe letnega dopusta pripada nadomestilo.
oprostitev plačila sodne takse – predlog za oprostitev plačila sodne takse – občutno zmanjšana sredstva za preživljanje – pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev – dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka – mesečni dohodek na družinskega člana – ustavna odločba
Ker mesečni dohodek na družinskega člana ne presega dvakratnika minimalnega dohodka, predlagatelj izpolnjuje zakonske pogoje za oprostitev plačila sodne takse v celoti.
Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. V dokaznem postopku sodišče tudi ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno; sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Stališče sodišča prve stopnje temelji na tem argumentu, pri čemer gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje in razjasnjevanje dejstev (zanesljivost in verodostojnost preiskave prisotnosti laktoze v vzorcih zdravil Saxagliptina), za katera je potrebno strokovno znanje. Razlogi za zavrnitev dokaza z izvedencem zato niso utemeljeni. Z neupravičeno zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca je sodišče prve stopnje toženi stranki odvzelo možnost dokazovanja relevantnih dejstev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ-2 člen 41, 41-1, 63, 137, 138, 138/1, 183, 183/3, 183/4, 403, 403/3. ZPIZ-1 člen 144, 144/1, 144/1-1. ZUP člen 260, 260-9.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalidnina - Seznam telesnih okvar - sprememba predpisa - prišteta doba - začetek izplačevanja - pridobitev pravice
ZPIZ-2 več ne določa, da bi lahko zavarovanci pridobili pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Le v primeru, če bi šlo za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen, bi lahko pridobili omenjeno pravico, vendar pa mora v tem primeru znašati telesna okvara najmanj 30 % (1. alineja prvega odstavka 144. člena ZPIZ-1). Ker pri tožniku ni podana telesna okvara v višini najmanj 30 % po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar, tožnik ni upravičen do invalidnine.
Pri invalidnosti je bistvena ugotovitev sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom in zaradi katerih se zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Ti pogoji so bili pri tožniku izpolnjeni že od 9. 1. 2013 dalje. V takem primeru ni mogoče tožnika v ustrezno kategorijo invalidnosti razvrstiti šele s prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi. Posledično enako velja tudi za samo pravico do invalidske pokojnine. Tudi v tem primeru se pravica prizna z dnem, ko so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Tako je v 1. alineji 41. člena ZPIZ-2 določeno, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije. Ker ostali pogoji niso sporni, je tožnik pravico do invalidske pokojnine pridobil z 9. 1. 2013, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
izrek sklepa o vzgojnem ukrepu – razpis seje oziroma glavne obravnave v postopku proti mladoletniku
V izreku sklepa o vzgojnem ukrepu se navede le vrsta vzgojnega ukrepa, ki je bil mladoletniku izrečen, z navedbo najkrajšega in najdaljšega časa trajanja po določbah KZ. V obrazložitvi tega sklepa pa se opiše kaznivo dejanje s konkretnim dejanskim stanjem.
Že to, da je mladoletnik v pripravljalnem postopku storitev očitanih kaznivih dejanjih zanikal, zagovornik pa zatrjeval, da je bilo zaslišanje mladoletne oškodovanke nezakonito in je predlagal ponovno zaslišanje oškodovanke, je narekovalo razpis glavne obravnave in ne seje senata za mladoletnike. V obravnavani zadevi je šlo za zapleteno dejansko stanje, ki ga bo treba razčiščevati z zaslišanjem mladoletnika, prič in izvedencev, torej z izvedbo dokazov. Na seji senata za mladoletnike pa se dokazi ne izvajajo neposredno.
Za javno listino načeloma velja, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano ali potrjeno. Vendar je v skladu s 4. odst. 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Za izpodbojnost javne listine velja dvoje dokaznih pravil. Dokazno pravilo o neresničnosti njene vsebine, torej tistega kar se v njej potrjuje, ter dokazno pravilo o nepristnosti, ki pomeni, da javne listine ni izdal tisti, ki je na njej označen kot izdajatelj. Prav iz slednjega razloga tožnica izpodbija notarski zapis, ko zatrjuje, da na javni listini podpisi niso pristni, ker te listine A.A. ni podpisal. V ta namen je predlagala pridobitev fotokopije overovitve notarske knjige, evidenčno listo obiskov v Centru starejših ter dokaz z izvedencem grafološke stroke. Tovrstne dokaze pa je sodišče prve stopnje zavrnilo le z utemeljitvijo, da ni razhajanj pri podpisih, da bi bilo mogoče podvomiti v njihovo pristnost, čeprav za takšno sklepanje samo nima strokovnega znanja. Zaradi predhodno ugotovljene procesne pomanjkljivosti in kršitve je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – preverjanje možnosti zaposlitve
Tožena stranka je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je tožnik opravljal dela za naročnika C. d.d., ki je pogodbo o medsebojnem sodelovanju s toženo stranko delno odpovedal. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz utemeljenega razloga, saj dela po pogodbi o zaposlitvi za tožnika dejansko ni bilo več, zanj pa tudi ni mogla najti drugega ustreznega dela, ne pri sebi in tudi pri drugih delodajalcih ne. Zato je obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - napredovanje - bistvena kršitev določb postopka - pravica do izjave
Tožnica v pritožbi vztraja pri stališču, da je pri toženi stranki opravljala delo novinarja urednika in ne delo novinarja specialista. V zvezi s tem sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih navedb, da sporna oddaja ne vključuje poročanja z dogodkov, saj je oddaja izobraževalne in ne informativne narave, ter da nihče od zaposlenih novinarjev izobraževalnega programa, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto novinar urednik, ne poroča z dogodkov. Ker je sodišče prve stopnje kot odločilen razlog za ugotovitev, da tožnica pri toženi stranki ni opravljala dela novinarja urednika, navedlo, da novinar urednik poroča z dogodkov, česar tožnica ni opravljala, zgoraj povzete navedbe tožnice za odločitev v zadevi niso pravno nepomembne ali očitno neutemeljene, zato bi se sodišče prve stopnje do njih moralo opredeliti. Ker se ni, tožnica utemeljeno uveljavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP
Pritožbeno sodišče je v podobnih zadevah že zavzelo stališče, da uvrstitev javnega uslužbenca v višji plačni razred po drugem odstavku 19. člena ZSPJS ni pravica iz delovnega razmerja, ki bi javnemu uslužbencu pripadala po zakonu, temveč je odvisna od odločitve predstojnika organa državne uprave.
ZDR-1 člen 13, 13/1, 15, 15/3, 200, 200/3. ZPP člen 181, 181/2. OZ člen 39, 39/4. ZBPP člen 11.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - obstoj pogodbenega razmerja
Tožena stranka je podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav pogodbeno (delovno) razmerje med njo in tožnikom ni bilo sklenjeno. Listina z dne 1. 11. 2015, ki navzven izkazuje pogodbo o zaposlitvi, ne more imeti pravnih učinkov, ker ni podlage - obstoja pogodbenega (delovnega) razmerja. Ker ni pogodbenega razmerja med tožnikom in toženo stranko, pa posledično tudi listini z dne 17. 11. 2015 in 23. 11. 2015 o izredni odpovedi tega razmerja ne moreta imeti pravnih učinkov, ker predmeta odpovedi ni.
Pogodba ne nastane niti takrat, ko je navzven sledeč izjavi pogodbenih strank soglasje sicer doseženo, a je to soglasje v nasprotju z resnično voljo o naravi, podlagi in predmetu pogodbe.
zavrženje obtožnega predloga - razlogi za zavrženje obtožnega predloga - okoliščine dejanske narave, ki onemogočajo izvedbo glavne obravnave - skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem
Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami okrožnega državnega tožilca, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe drugega odstavka 277. člena ZKP, saj meni da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za zavrženje obtožnega predloga. Sodišče prve stopnje zavrženje obtožnega predloga obrazlaga s tem, da obdolženemu ni moglo vročiti obtožnega predloga, kakor tudi ne vabila za glavno obravnavo, ker se obdolženi ne nahaja na prijavljenem naslovu v tujini, in sicer R.S., kar je po mnenju pritožnika napačno. Dejstvo, da se obdolženi naj ne bi zadrževal na prijavljenem naslovu, namreč še ne pomeni, da je na begu. Ker iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obdolženi sicer državljan R.S., bi lahko sodišče na podlagi člena 547 ZKP preko ustreznih organov, in sicer policije, opravilo poizvedbe o njegovem dejanskem prebivališču, na kar se sklicuje tudi pritožba. Sicer pa pritožbeno sodišče opozarja na Komentar ZKP (mag. Štefan Horvat, točka 13, str. 741), iz katerega izhaja, da med okoliščine dejanske narave, ki onemogočajo izvedbo glavne obravnave, med drugim niti neznano bivališče ne more biti podlaga za zavrženje obtožnega predloga.
Toženka je bila prejemnica Republiške štipendije, in sicer za pridobitev poklicne oziroma strokovne izobrazbe računovodja. Toženka šolanja ni končala. V zvezi z vrnitvijo izplačanih zneskov je toženka s tožečo stranko sklenila poravnavo o vrnitvi prejetih zneskov. Ker je toženka vrnila le del dolgovanega zneska, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnici naložilo še vračilo preostalega dolga.
stranska denarna kazen - sprememba v zaporno kazen
Pritožbeno sodišče namreč soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je obsojenemu stransko denarno kazen, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru X K 9797/2013 dne 26. 8. 2013, in sicer 12.000,00 EUR, ki jo je obsojeni bil dolžan plačati v 24 zaporednih mesečnih obrokih spremenilo v zaporno kazen v trajanju 120 dni zapora. Obsojeni namreč ni plačal izrečene stranske denarne kazni niti do roka plačila, to je do dne 30. 9. 2015, niti do izdaje napadenega sklepa, to je do 14. 12. 2016 in tako še vedno dolguje celoten znesek izrečene denarne kazni v višini 12.000,00 EUR. Ker sodišču navedenega zneska ni bilo mogoče niti prisilno izterjati, kljub izdanemu sklepu o izvršbi pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu I 32/2016 z dne 22. 1. 2016, ter je tako še vedno kot sredstvo izvršbe odprt rubež plače dolžnika pri podjetju S. d.o.o., ki pa se na pozive sodišča ne odziva, dolžnik, to je obsojeni, pa drugih sredstev, ki bi omogočala uspešno izvršbo nima.
Tožnik ni izkazal pravnega interesa za vložitev tožbe, saj je sodišče prve stopnje že odločalo o identičnem zahtevku v drugi zadevi, ki je bila potrjena z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1644/2014. Odločitev v tej zadevi je pravnomočna, saj je pritožbeno sodišče potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje. Pravnomočna sodba pa preprečuje vnovično odločanje o istem zahtevku med dvema strankama (ne bis in idem). Po določbi drugega odstavka 319. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je že stvar pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Zato je sodišče utemeljeno odločilo, da se tožba tožnika zavrže (274. člen ZPP).
URS člen 29, 29/2.. ZKP člen 301, 302/2, 340, 340/2, 349, 349/4, 355, 355/1, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3.
(ne)izvedba dokaza z zaslišanjem
Utemeljena je pritožbena graja ravnanja sodišča prve stopnje, ki obdolženi po pridobljenem soglasju k branju zapisnika o zaslišanju priče M. B., ni omogočilo neposredno zaslišanje te priče, s takšnim ravnanjem pa kršilo določbo prvega odstavka 355. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.