zavrženje obtožnega predloga - razlogi za zavrženje obtožnega predloga - okoliščine dejanske narave, ki onemogočajo izvedbo glavne obravnave - skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem
Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami okrožnega državnega tožilca, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe drugega odstavka 277. člena ZKP, saj meni da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za zavrženje obtožnega predloga. Sodišče prve stopnje zavrženje obtožnega predloga obrazlaga s tem, da obdolženemu ni moglo vročiti obtožnega predloga, kakor tudi ne vabila za glavno obravnavo, ker se obdolženi ne nahaja na prijavljenem naslovu v tujini, in sicer R.S., kar je po mnenju pritožnika napačno. Dejstvo, da se obdolženi naj ne bi zadrževal na prijavljenem naslovu, namreč še ne pomeni, da je na begu. Ker iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obdolženi sicer državljan R.S., bi lahko sodišče na podlagi člena 547 ZKP preko ustreznih organov, in sicer policije, opravilo poizvedbe o njegovem dejanskem prebivališču, na kar se sklicuje tudi pritožba. Sicer pa pritožbeno sodišče opozarja na Komentar ZKP (mag. Štefan Horvat, točka 13, str. 741), iz katerega izhaja, da med okoliščine dejanske narave, ki onemogočajo izvedbo glavne obravnave, med drugim niti neznano bivališče ne more biti podlaga za zavrženje obtožnega predloga.
Toženka je bila prejemnica Republiške štipendije, in sicer za pridobitev poklicne oziroma strokovne izobrazbe računovodja. Toženka šolanja ni končala. V zvezi z vrnitvijo izplačanih zneskov je toženka s tožečo stranko sklenila poravnavo o vrnitvi prejetih zneskov. Ker je toženka vrnila le del dolgovanega zneska, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnici naložilo še vračilo preostalega dolga.
invalidska pokojnina - začetek izplačevanja pokojnine - invalid I. kategorije - nastanek invalidnosti
Izplačevanje pokojnin je urejeno v petem delu ZPIZ-1 pod poglavjem "Pridobitev, uživanje in izguba pravic". Poleg ostalih pogojev za pridobitev pravice je pravica do uživanja (izplačevanja) izrecno vezana tudi na prenehanje zavarovanja, kot je to določeno v prvem odstavku 157. člena ZPIZ-1. Pri tem je prvostopenjsko sodišče pravilno opozorilo na ločevanje pravice do invalidske pokojnine od pravice do izplačevanja te denarne dajatve. Tožnik je glede na navedeno izpolnil prvi pogoj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine že z dnem nastanka invalidnosti, kakor je to ugotovilo v pravnomočni sodbi prvostopenjsko sodišče, ko je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti od 29. 11. 2012 dalje in se mu je od tega dne priznala pravica do invalidske pokojnine. Vendar pa je lahko to pravico, v smislu izplačila invalidske pokojnine, realiziral šele z dnem odjave oziroma prenehanja obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Dolžnost intervenienta je, da navede, v čem je njegova korist oziroma pravni interes, da ena stranka zmaga v pravdi, in dokaže obstoj predpostavk za dopustnost njegove intervencije v pravdi. Pritožnik svojega intervencijskega interesa ni zatrjeval. Navedel je le, da intervenira na strani tožene stranke. Ni navedel, v kakšnem razmerju je do stranke in v čem je njegov intervencijski interes. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni dopustilo pritožnikove stranske intervencije na strani tožene stranke.
Tožnik ni izkazal pravnega interesa za vložitev tožbe, saj je sodišče prve stopnje že odločalo o identičnem zahtevku v drugi zadevi, ki je bila potrjena z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1644/2014. Odločitev v tej zadevi je pravnomočna, saj je pritožbeno sodišče potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje. Pravnomočna sodba pa preprečuje vnovično odločanje o istem zahtevku med dvema strankama (ne bis in idem). Po določbi drugega odstavka 319. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je že stvar pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Zato je sodišče utemeljeno odločilo, da se tožba tožnika zavrže (274. člen ZPP).
Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške službenih poti.
invalidnost I. kategorije - spremembe v zdravstvenem stanju
Pri tožniku je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti. Zaradi posledic bolezni ni več zmožen za delo kvalificiranega delavca. Še vedno pa je zmožen za drugo, fizično lažje delo z omejitvami v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, saj ni izkazanega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja. Pri tožniku tako ni prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da iz tega razloga več ne bi bil zmožen za nobeno organizirano pridobitno delo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
ZPIZ92 člen 17, 39. ZPIZ-2 člen 53, 126, 394. ZPIZ-1 člen 394, 394/8.
starostna pokojnina - višina - odmera pokojnine
ZPIZ-1 je v 394. členu zagotavljal varstvo pravic po prejšnjih predpisih za brezposelne zavarovance. Določal je, da zavarovanec, ki je na dan 31. 12. 1999 užival pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti ali je bil na ta dan nezaposlen brez svoje krivde, ter mu je do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, manjkalo 5 let starosti in pokojninske dobe ali manj, lahko uveljavi pravico do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona. Po določbi 39. člena ZPIZ/92 so bili določeni minimalni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine, in sicer starost 63 let in 20 let pokojninske dobe. Tožnik na dan 31. 12. 1999 ni izpolnjeval starostnega pogoja, saj mu je do potrebne starosti 63 let manjkalo več kakor 5 let starosti. Zato tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi se morala starostna pokojnina odmeriti po ZPIZ/92.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC0004753
SZ člen 118. ZPP člen 181, 274, 274/1. SPZ člen 41.
lastninska pravica na stanovanju - v zemljiški knjigi nevpisano stanovanje - originarna pridobitev lastninske pravice - odkup stanovanja po SZ - ugotovitveni tožbeni zahtevek - dajatveni tožbeni zahtevek - pravni interes
V tem konkretnem primeru, ko nepremičnina-stanovanje še ni vpisana v zemljiško knjigo kot posamezni del stavbe, ko še ni vzpostavljena etažna lastnina na stavbi, v kateri se predmetno stanovanje nahaja, tožbeni zahtevek za izstavitev za zemljiškoknjižni vpis sposobne listine, na podlagi katere se dovoljuje, da se pri tej nepremičnini-stanovanju vknjiži lastninska pravica na ime tožeče stranke, ni utemeljen. Tožeča stranka je zatrjevala, da je A. P. (kot bivši imetnik stanovanjske pravice), to stanovanje kupil na podlagi določb SZ. V skladu s 118. členom SZ pa so ti kupci že s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe prevzeli pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki stanovanj, če ni bilo v tem zakonu drugače določeno, zato se je v sodni praksi in literaturi uveljavilo stališče, da gre v takem primeru za originarno pridobitev lastninske pravice, za pridobitev lastninske pravice po samem zakonu, saj za te nakupe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave. Tožeči stranki tako zaradi zemljiškoknjižne neizvedljivosti (zaradi nevzpostavitve etažne lastnine) uveljavljenega dajatvenega zahtevka ni mogoče odreči pravnega varstva njenega ugotovitvenega zahtevka, zanj ima prav gotovo pravni interes, saj bo, če se bo njen ugotovitveni zahtevek izkazal za utemeljenega, ravno ugodilna sodba tožeči stranki predstavljala prvi korak za nadaljnje urejanje etažne lastnine.
predlog za obnovo postopka - načelo materialne resnice
Tožnik je v vlogi v predsodnem upravnem postopku navedel, da tožena stranka ni razpolagala z dokumenti, ki jih je našel v stari personalni mapi in ki dokazujejo, da je bil plačan prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato je predlagal, da se to upošteva. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bilo za tožnika sporno dejansko stanje. Tožnik res ni navedel, da uveljavlja spremembo oziroma razveljavitev dokončne odločbe toženca po 183. členu ZPIZ-2, vendar mu pravne podlage tudi ni bilo potrebno navesti oziroma, če bi jo navedel, toženec nanjo ne bi bil vezan. Katero pravno podlago oziroma materialno pravo se uporabi oziroma upošteva pri odločitvi, je stvar upravnega organa. Skladno z načelom materialne resnice (7. člen ZUP) mora tožena stranka dejansko stanje, ki ga je navedel tožnik, preizkusiti s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev. Če se pri tem izkaže, da je dejansko stanje navedeno pomanjkljivo ali ni jasno, kaj stranka uveljavlja, je potrebno to vprašanje s stranko razčistiti in ji omogočiti, da svoje pravice na čim lažji način uveljavi. Ker v obravnavani zadevi tožena stranka ni postopala na tak način in ni tožnikovega predloga presodila še po 183. členu ZPIZ-2, o njegovem smiselnem uveljavljanju nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v prejšnjem pravnomočno zaključenem postopku, pač pa le pogoje za uveljavljanje pravic na podlagi prvega odstavka 260. člena ZUP, je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo upravni odločbi in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
ZPIZ-2 člen 41, 41-1, 63, 137, 138, 138/1, 183, 183/3, 183/4, 403, 403/3. ZPIZ-1 člen 144, 144/1, 144/1-1. ZUP člen 260, 260-9.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalidnina - Seznam telesnih okvar - sprememba predpisa - prišteta doba - začetek izplačevanja - pridobitev pravice
ZPIZ-2 več ne določa, da bi lahko zavarovanci pridobili pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Le v primeru, če bi šlo za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen, bi lahko pridobili omenjeno pravico, vendar pa mora v tem primeru znašati telesna okvara najmanj 30 % (1. alineja prvega odstavka 144. člena ZPIZ-1). Ker pri tožniku ni podana telesna okvara v višini najmanj 30 % po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar, tožnik ni upravičen do invalidnine.
Pri invalidnosti je bistvena ugotovitev sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom in zaradi katerih se zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Ti pogoji so bili pri tožniku izpolnjeni že od 9. 1. 2013 dalje. V takem primeru ni mogoče tožnika v ustrezno kategorijo invalidnosti razvrstiti šele s prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi. Posledično enako velja tudi za samo pravico do invalidske pokojnine. Tudi v tem primeru se pravica prizna z dnem, ko so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Tako je v 1. alineji 41. člena ZPIZ-2 določeno, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije. Ker ostali pogoji niso sporni, je tožnik pravico do invalidske pokojnine pridobil z 9. 1. 2013, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstoji verjetnost terjatve (zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo), zato ugotavljanje nadaljnje predpostavke za izdajo začasne odredbe ni bilo potrebno. Zato je utemeljeno zavrnilo predlog za izdaje začasne odredbe, s katero je tožeča stranka uveljavljala, da ji je tožena stranka dolžna ohraniti oziroma vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi.
Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. V dokaznem postopku sodišče tudi ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno; sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Stališče sodišča prve stopnje temelji na tem argumentu, pri čemer gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje in razjasnjevanje dejstev (zanesljivost in verodostojnost preiskave prisotnosti laktoze v vzorcih zdravil Saxagliptina), za katera je potrebno strokovno znanje. Razlogi za zavrnitev dokaza z izvedencem zato niso utemeljeni. Z neupravičeno zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca je sodišče prve stopnje toženi stranki odvzelo možnost dokazovanja relevantnih dejstev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Okoliščina, na katero se sklicuje pritožnik, in sicer, da sta z ženo v postopku ločitve, ni odločilna za oprostitev plačila sodne takse. Zato je po podatkih v času odločanja sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se vrednost hiše ter stanovanja upošteva pri ugotavljanju premoženjskega stanja. Ker so mesečni povprečni dohodki na člana družine presegali mejo, do katere je mogoče prosilcu še dodeliti brezplačno pravno pomoč, je pravilno zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodne takse.
nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - povratnik - ponovitvena nevarnost
Po obrazloženem tudi po oceni pritožbenega sodišča okoliščine, ki jih navaja pritožnica niso takšne, ki bi utemeljevale spremembo izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist. Pri obsojencu namreč z nadomestitvijo zaporne kazni z delom v splošno korist ne bi bil dosežen namen kaznovanja in bo tako le v celoti prestana zaporna kazen na obsojenca vplivala toliko vzgojno, da v bodoče tovrstnih in podobnih kaznivih dejanj ne bo več ponavljal.
URS člen 29, 29/2.. ZKP člen 301, 302/2, 340, 340/2, 349, 349/4, 355, 355/1, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3.
(ne)izvedba dokaza z zaslišanjem
Utemeljena je pritožbena graja ravnanja sodišča prve stopnje, ki obdolženi po pridobljenem soglasju k branju zapisnika o zaslišanju priče M. B., ni omogočilo neposredno zaslišanje te priče, s takšnim ravnanjem pa kršilo določbo prvega odstavka 355. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 48, 50, 50/1, 51, 51/1.
nagrada izvedenca - sklep o postavitvi izvedenca - prekoračitev dane izvedenske naloge - izdelava več izvedenskih mnenj - zelo zahtevno izvedensko mnenje
Delo izvedenca s sklepom opredeli sodišče. Če izvedencu, ki je določen za opravo izvedenstva, ni jasno, kaj obsega njegova naloga oziroma mu je sklep kakor koli drugače nerazumljiv, je njegova dolžnost, da vzpostavi stik s sodiščem ter terja pojasnilo/razlago. Izvedenec ne more in ne sme sklepa sam razlagati ter na ta način krčiti/širiti svoje naloge, ki mu jo je zadalo sodišče.
pravna oseba – (ne)pravočasno uveljavljanje novih dejstev – prekluzija – vlaganje identičnega predloga za taksno oprostitev – trditveno in dokazno breme
Odločba FURS ne predstavlja novih, spremenjenih okoliščin, ki bi nastali po pravnomočnosti sklepa sodišča prve stopnje z dne 27. 1. 2016, ki bi lahko predstavljala dejansko podlago novemu predlogu.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080249
OZ člen 346, 351, 355. SZ-1 člen 24. ZPP člen 286.
najemno razmerje – najemnina – obratovalni stroški – zahtevek lastnika – zastaranje – zastaralni rok – pripoznava dolga – pretrganje zastaranja – odpust dolga
V primeru, ko lastnik dobaviteljem plača stroške, ki se nanašajo na stanovanje, oddano v najem (in ne gre za etažno lastnino), se najemnik ne more sklicevati na enoletni zastaralni rok do dobavitelja. Dolg izvorno namreč ni najemnikov, temveč lastnikov. Lastnikova zahteva do najemnika, da mu povrne znesek stroškov, ki jih je plačal dobaviteljem za najeto stanovanje, lahko temelji bodisi na najemni pogodbi bodisi na neupravičeni obogatitvi, v vsakem primeru pa je zastaralni rok pet let.
ODŠKODNINSKO PRAVO – DELOVNO PRAVO – BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ
VSL0060479
OZ člen 131, 179. ZVZD člen 23. ZBPP člen 46, 46/3.
odškodnina – odškodnina za nepremoženjsko škodo – poškodba roke pri delu na tekočem traku – navodila za delo – soprispevek oškodovanca – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – invalidnina – brezplačna pravna pomoč – plačilo stroškov v korist proračuna
Sodišče prve stopnje tožniku ne očita, da je šel trak popravljat samovoljno, ampak, da se tega (z vidika svoje varnosti) ni lotil, tako kot bi se moral. Ker je bil tožnik seznanjen z osnovnimi pravili varstva pri delu (v tem okviru pa tudi, da se v trak, ki teče, ne posega), so razlogi, ki jih pritožba naniza v zvezi s trditvijo, da naj bi bila podana izključna krivda toženkinega zavarovanca, neutemeljeni.
Po ustaljeni sodni praksi je invalidnina ena od okoliščin, ki jih je pri določanju odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti potrebno upoštevati. Tehtnih razlogov, ki bi narekovali odstop od nje, pritožba ne predstavi.