redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog
Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz ekonomskega razloga (zaradi zmanjšanja naročil, upada prihodkov, izgube od 2014, zaradi česar je bil nad toženo stranko začet postopek prisilne poravnave), ki je vplival na reorganizacijo (združitev posameznih procesov poslovanja in delovnih procesov) in racionalizacijo (zmanjšanje števila zaposlenih) pri toženi stranki. Ker je tožena stranka dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
DELOVNO PRAVO – JAVNI USLUŽBENCI – ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0016604
ZJU člen 149, 149/1, 149/1-3. ZDR-1 člen 7.
premestitev zaradi delovnih potreb – javni uslužbenec – odškodninska odgovornost delodajalca – trpinčenje na delovnem mestu – mobing – nepremoženjska škoda
V sporih v zvezi z zakonitostjo premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU je sodišče pristojno ugotavljati le, ali je razlog za premestitev resničen in ne navidezen, glede na obstoječo ustaljeno sodno prakso pa ne more ocenjevati, kako je premestitev vplivala na učinkovitost organa oziroma, ali je bila ta smotrna.
Pri D. so obstajale potrebe po dodatnih delavcih. Del tožničinega dela pri toženi stranki so prevzeli drugi delavci. Tožena stranka ni zaposlila nobenega novega delavca za opravljanje tožničinega dela. Navedeno zadostuje za ugotovitev, da je tožena stranka nameravala optimizirati svoje poslovanje tako, da je zmanjšala število delavcev v podporni dejavnosti, v katero je sodil sektor, v katerem je delala tožnica, obenem pa je D. pridobila enega od potrebnih dodatnih delavcev. Tako je zmoten sklep sodišča prve stopnje, da pri toženi stranki ni bila izvedena optimizacija ter da je bila tožnica očitno zaradi drugih razlogov premeščena k D.. Zato zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o premestitvi in njegovi razveljavitvi ni utemeljen.
Tožnica se je morala po nalogu nadrejenega preseliti v drugo pisarno, sprva v pisarno, ki ni bila namenjena javnim uslužbencem oziroma zanje primerna. Nadrejeni je tožnici odvzemal delovne naloge ter ji nalagal neprimerna dela. Njegov odnos do tožnice je bil neprimeren (klicanje s povišanim tonom oziroma kričanje/nalaganje del skozi oblazinjena vrata, odredba o menjavi pisarne, odvzem del, klicanje po telefonu v času odsotnosti z dela, odrejanje zalivanja rož ipd.). Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je bila tožnica v spornem obdobju deležna dalj časa trajajočega sistematičnega neprimernega odnosa, ravnanja pa so bila graje vredna, očitno negativna in žaljiva. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode zaradi trpinčenja na delovnem mestu utemeljen.
invalidnost I. kategorije - spremembe v zdravstvenem stanju
Pri tožniku je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti. Zaradi posledic bolezni ni več zmožen za delo kvalificiranega delavca. Še vedno pa je zmožen za drugo, fizično lažje delo z omejitvami v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, saj ni izkazanega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja. Pri tožniku tako ni prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da iz tega razloga več ne bi bil zmožen za nobeno organizirano pridobitno delo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
ZPIZ92 člen 17, 39. ZPIZ-2 člen 53, 126, 394. ZPIZ-1 člen 394, 394/8.
starostna pokojnina - višina - odmera pokojnine
ZPIZ-1 je v 394. členu zagotavljal varstvo pravic po prejšnjih predpisih za brezposelne zavarovance. Določal je, da zavarovanec, ki je na dan 31. 12. 1999 užival pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti ali je bil na ta dan nezaposlen brez svoje krivde, ter mu je do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, manjkalo 5 let starosti in pokojninske dobe ali manj, lahko uveljavi pravico do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona. Po določbi 39. člena ZPIZ/92 so bili določeni minimalni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine, in sicer starost 63 let in 20 let pokojninske dobe. Tožnik na dan 31. 12. 1999 ni izpolnjeval starostnega pogoja, saj mu je do potrebne starosti 63 let manjkalo več kakor 5 let starosti. Zato tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi se morala starostna pokojnina odmeriti po ZPIZ/92.
ZDR-1 v 166. členu določa, da je izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta neveljavna, neveljaven je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je štelo, da je delodajalec dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen letni dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta ni koristil, vendar glede na ustaljeno sodno prakso, bi tožnica morala od delodajalca najprej pisno zahtevati izrabo letnega dopusta in šele v primeru, ko ji delodajalec tega ne bi omogočil, bi bila upravičena do odškodnine oziroma nadomestila za letni dopust.
objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - soprispevek oškodovanca - solidarna odškodninska odgovornost - imetnik nevarne stvari
Ob pravilni presoji, da je mostno dvigalo nevarna stvar in ob dejstvu, da je zavarovanec druge toženke imetnik tega dvigala, za ekskulpacijo njegove objektivne odgovornosti ne zadošča dejstvo, da ni imel vpliva na tožnikovo ravnanje. Za popolno razbremenitev objektivne odgovornosti bi druga toženka morala zatrjevati in dokazati tudi, da njen zavarovanec ni mogel pričakovati in ne preprečiti tožnikovega ravnanja.
Da bi se prva toženka odškodninske odgovornosti svojega zavarovanca, ne zadoščajo trditve o nepravilnem ravnanju tožnika. Morala bi zatrjevati in dokazati tudi, da tožnikovih ravnanj tudi ni mogla pričakovati, se jim izogniti ali jih odvrniti, česar ni storila. Da bi se delno rešila odgovornosti, pa bi morala dokazati svojo trditev, da je vzrok (sovzrok) nastanka škodnega dogodka delo, ki ga je tožnik opravljal s pomočjo dvigala samovoljno in preko naročila nadrejenega, česar ni dokazala. Tožikova neuporaba čelade pri delu ne more pomeniti njegovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka in škode ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je zavarovanec prve toženke dopuščal neuporabo čelade pri takem delu in ni izvajal nadzora glede uporabe tega zaščitnega sredstva.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta toženki nerazdelno dolžni tožniku povrniti škodo, saj je škodni dogodek nastal zaradi okoliščin, ki so posledica njunega skupnega delovanja.
ugovor - trditveno in dokazno breme - odlog izvršbe
Pritrditi je pritožbi, da dolžnik z navedbami, da se je njegova finančna situacija z nadaljevanjem izvršbe z novimi izvršilnimi sredstvi še poslabšala, da si ne more urediti drugega bivališča, da ne more najeti hipotekarnega kredita ter da mu je izvršitelj že zarubil osebno vozilo, ni podal ustreznih trditev o verjetnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode v posledici takojšnje izvršbe, saj realizacija izvršbe sama zase in kot končni cilj izvršilnega postopka ne predstavlja škode, ki je varovana z določbo 71. člena ZIZ.
ZDR-1 člen 87, 87/1, 87/2, 87/3, 89, 89/1, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožena stranka se je odločila za drugačno organizacijo oziroma način dela glede na ekonomsko situacijo (zmanjšanje plačil za isti obseg dela) tako, da je obstoječi obseg dela razporedila v krajši delovni čas. Iz načina razporeditve dela ne izhaja, da bi za tožničino odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajali osebni razlogi ali da bi bila izbira tožnice diskriminatorna. Pravilno se sodišče prve stopnje ni spuščalo v način poslovanja, organizacijo dela in pravilnost ter primernost odločitev delodajalca. Ugotavljalo je le, ali je obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici in ugotovilo, da je tožena stranka tožnici skladno z določbami 1., 2. in 3. odstavka 87. člena ZDR-1 odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da se šteje nova pogodba o zaposlitvi za razvezano ter reintegracijski in reparacijski zahtevek, je pravilna.
S takšnim postopanjem, ko je sodišče prve stopnje opravilo narok v obsojenčevi nenavzočnosti, pa ni presodilo, ali je zaslišanje obsojenca vendarle potrebno, saj ni ugotavljalo vzrokov oziroma razlogov za neizpolnitev posebnega pogoja. Navedena okoliščina pa je nedvomno pomembna za pravilno ugotovitev, kaj je bil vzrok za neizpolnitev posebnega pogoja, in sicer ali so bile to objektivne okoliščine ali pa je vzrok pripisati obsojenčevi krivdi.
- Razen tega pa je sodišče prve stopnje opravilo narok za preklic pogojne obsodbe, ne da bi za to bili izpolnjeni zakonski pogoji, saj obsojeni ni bil pravilno vabljen na narok. S takšnim postopanjem pa je sodišče prve stopnje kršilo obsojenčevo pravico podati razloge o tem zakaj ni izpolnil dodatnega pogoja.
stranska denarna kazen - sprememba v zaporno kazen
Pritožbeno sodišče namreč soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je obsojenemu stransko denarno kazen, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru X K 9797/2013 dne 26. 8. 2013, in sicer 12.000,00 EUR, ki jo je obsojeni bil dolžan plačati v 24 zaporednih mesečnih obrokih spremenilo v zaporno kazen v trajanju 120 dni zapora. Obsojeni namreč ni plačal izrečene stranske denarne kazni niti do roka plačila, to je do dne 30. 9. 2015, niti do izdaje napadenega sklepa, to je do 14. 12. 2016 in tako še vedno dolguje celoten znesek izrečene denarne kazni v višini 12.000,00 EUR. Ker sodišču navedenega zneska ni bilo mogoče niti prisilno izterjati, kljub izdanemu sklepu o izvršbi pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu I 32/2016 z dne 22. 1. 2016, ter je tako še vedno kot sredstvo izvršbe odprt rubež plače dolžnika pri podjetju S. d.o.o., ki pa se na pozive sodišča ne odziva, dolžnik, to je obsojeni, pa drugih sredstev, ki bi omogočala uspešno izvršbo nima.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstoji verjetnost terjatve (zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo), zato ugotavljanje nadaljnje predpostavke za izdajo začasne odredbe ni bilo potrebno. Zato je utemeljeno zavrnilo predlog za izdaje začasne odredbe, s katero je tožeča stranka uveljavljala, da ji je tožena stranka dolžna ohraniti oziroma vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik za sporno leto upravičen do izplačila nadurnega dela v sporni višini. Pri tem se je oprlo predvsem na izvedensko mnenje, v katerem je izvedenec finančne stroke ob upoštevanju podatkov iz potnih nalogov ugotovil, da je tožnik upravičen do plačila za nadurno delo v prisojeni višini. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju stališča iz sodbe in sklepa pritožbenega sodišča navedlo, da v konkretnem primeru ne pride v poštev 3. člen ZDCOPMD, saj je tožnik vozil osebno in tovorno vozilo, lažje od 3500 kg. Izračuna iz dopolnitve izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec upošteval navedeni zakon, tako sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, ampak je upoštevalo prvotni izračun izvedenca, v katerem je kot podlago za izračun uporabil potne naloge.
Ker je dejanska pokojninska osnova nižja od najnižje pokojninske osnove, se je invalidska pokojnina tožnici pravilno odmerila od najnižje pokojninske osnove. Tožbeni zahtevek na višjo odmero invalidske pokojnine ni utemeljen.
predlog za obnovo postopka - pravočasnost - seznanitev z odločbo
V konkretnem primeru tožeči stranki odločba Centra za socialno delo ni bila vročena. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo pričetek teka subjektivnega roka od dneva, ko se je tožeča stranka seznanila z vsebino odločbe, to je po zatrjevanju tožeče stranke z dnem 16. 10. 2014. To pa pomeni, da je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka skladno s četrtim odstavkom 261. člena ZUP v roku enega meseca in torej pravočasno. S tem je izpolnjen pogoj pravočasnosti. Ker določba 267. člena ZUP v okviru formalnega preizkusa predloga za obnovo postopka izrecno določa tudi preizkus njene dovoljenosti in popolnosti in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana, bo tožena stranka predlog za obnovo postopka vložila tožeča stranka, preizkusila še v tem obsegu (prvi odstavek 267. člena ZUP). Zato je sodišče prve stopnje izpodbijana upravna akta pravilno odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211, 211/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - goljufija
Tožena stranka se je z dejanskimi okoliščinami, ki se nanašajo na posredovanje napačnih podatkov o kraju dejanskega bivanja tožnika seznanila dne 17. 12. 2014, ko je prejela poročilo detektiva, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2015 pa je tožniku vročila dne 15. 1. 2015. Tako so pritožbeni očitki o zamudi 15-dnevnega roka za podajo izredne odpovedi neutemeljeni in materialnopravno zmotni. Izredno odpoved je tožena stranka tožniku podala znotraj zakonsko predpisanega 30-dnevnega roka (skladno z določbo drugega odstavka 109. člena ZDR-1).
Kršitev obveznosti delovnega razmerja, povezana s potnimi stroški, ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 (kar je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi tudi očitala), ki ga stori kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto, ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Tožnik je toženko s prikrivanjem dejanskih okoliščin glede kraja, s katerega se vozi na delo in z dela, spravil v zmoto oziroma jo zapeljal, da mu je povrnila višje stroške prevoza na delo in z dela, kot bi jih bil upravičen glede na kraj, iz katerega se je dejansko vozil na delo in z dela, kot je pravilno zaključilo sodišču prve stopnje.
izločitev dokazov - predobravnavni narok - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokazni pomen izvedenskega mnenja - kdaj se sodba ne sme opirati na mnenje izvedenca - pravice obdolženca - konkretizacija kršitev - meje preizkusa pritožbe - omejeno število dokazov, ki so predmet izločitve
Odločanje o izločitvi dokazov na predobravnavnem naroku.
V primeru dogovora o ekskluzivnosti, kot ga vsebuje pogodba sklenjena med pravdnima strankama v letu 2005, gre za poseben dogovor pravdnih strank, ki pa ga tako kot je bil dogovorjen in kot sta ga pravdni stranki izpolnjevali, molče ni bilo mogoče podaljšati. V tem primeru bi bilo kršeno načelo enakopravnosti pogodbenih strank, kot tudi načelo ekvivalence, pravičnosti in ustavno zagotovljene svobodne gospodarske pobude, saj bi tožena stranka morala svoje olje prodajati le tožeči stranki in le toliko kot bi ta naročila, pri čemer pa tožeča stranka do tožene stranke, razen plačila, ne bi imela nikakršne obveznosti glede količin kupljenega olja, saj niti minimalne letne količine, ki bi jih bila dolžna odkupovati tožeča stranka, v pogodbi niso bile dogovorjene.
Utemeljeno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek iz naslova vtoževane pogodbene kazni za leto 2006, 2007 in 2008 zaradi zastaranja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba in da gre za gospodarsko pogodbo ter da terjatve iz gospodarske pogodbe zastarajo v treh letih. Pri tem je sodišče prve stopnje res spregledalo, da je terjatev iz naslova pogodbene kazni odškodninska terjatev, za katere zastaranje pa je v 352. členu OZ prav tako določen rok treh let, ki prične teči tedaj, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za povzročitelja. V vsakem primeru pa ta terjatev zastara v petih letih odkar je škoda nastala.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/4, 399/4-1, 403, 403/1, 403/1-1, 408, 408/2, 408/2-3. ZDavP-2 člen 3, 3/2, 3/4.
osebni stečaj – namen odpusta obveznosti – ovire za odpust obveznosti – globa za izrečen prekršek – narava globe
Globa ne predstavlja take dajatve, iz katere se oblikuje tistih 4000,00 EUR davkov ali prispevkov, ki po 1. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP predstavlja mejo za obstoj domneve o zlorabi dolžnikove pravice do odpusta obveznosti.
družbena lastnina – pravica uporabe – lastninjenje – pridobitev pravice uporabe – gradnja – originarna pridobite pravice uporabe
Na zemljišču v družbeni lastnini je bilo mogoče pridobiti pravico uporabe z gradnjo, če je graditelj na takšnem zemljišču gradil ob vednosti in izrecnem dovoljenju osebe, pristojne za oddajo stavbnih zemljišč, ter z vsemi dovoljenji, potrebnimi za gradnjo in uporabo novozgrajene stavbe, nato pa zgrajeni objekt tudi uporabljal.
Ker je tožnikov pravni prednik, ki je garažo leta 1972 prodal, pravico uporabe na spornem zemljišču pridobil originarno, je odveč pritožbeni očitek, da ni razpolagal z ustrezno listino, ki bi mu sploh omogočila zemljiškoknjižni vpis. Bistveno je, da je njegova pravna naslednica ob uveljavitvi ZLNDL bila dejanska imetnica pravice uporabe, ki se je na podlagi navedenega zakona preoblikovala v lastninsko pravico.