Iz same zasnove postopka imenovanja predsednikov sodišč, ki je namenjena varovanju neodvisnosti sodstva, in prepovedi abrbitrarnosti, izhaja, da bolj kot so mnenja pristojnih o kandidaturi usklajena in argumentirana ter drugačna od odločitve Sodnega sveta, manj je zakonitega prostora za posplošeno in vsebinsko prazno obrazložitev toženca. Pri tem ni nepomembno, da tožnik po zadnjih dveh ocenah sodniške službe, ki sta vsebovali tudi oceno njegovih sposobnosti za opravljanje nalog na vodstvenem delovnem mestu, izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Sodni svet je sicer tožnika po razgovoru pozval k dodatnim pojasnilom v zvezi s sodno statistiko Višjega sodišča, a po tem, ko jih je prejel, ni izrazil nobenih pomislekov niti ni od kandidata zahteval dodatnih pojasnil ali ga vabil na ponovni razgovor, tako da bi bilo mogoče iz razgovora z njim ali pisne komunikacije razbrati razloge za neizbiro.
Skopa navedba, da "tožnik ni prepričal potrebnega števila navzočih članov Sodnega sveta, da bo z njegovim (ponovnim) imenovanjem na mesto predsednika Višjega sodišča zagotovljeno najbolj optimalno vodenje navedenega sodišča“, ne omogoča ocene o nearbitrarnosti odločanja.
Predlog se zavrne.
Odpravi dvoma v pravilnost odločitev posamičnih sodnikov so namenjena redna in izredna pravna sredstva zoper njihove odločbe, odpravi dvoma v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika pa predlog za izločitev takega sodnika. Če se tožnikoma poraja dvom v pravilnost postopanja in odločitve sodeče sodnice ter v njeno nepristranskost, morata prvenstveno uporabiti ta pravna sredstva. Ob tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožnika v predlogu celo sáma (s sklicevanjem na eno civilno in dve kazenski odločbi Vrhovnega sodišča) ugotavljata, da je "sistem" rednih in izrednih pravnih sredstev zares učinkovit in prispeva k pravilnosti in zakonitosti odločb nižjih sodišč. Druga pomembna okoliščina je, da pristojno okrožno sodišče ni manjše sodišče (samo na pravdnem oddelku opravlja sodniško službo 20 sodnikov). Sicer pa predlagatelja tudi ne trdita, da bi bil podan dvom v nepristranskost prav vseh sodnikov na okrožnem sodišču. Institut delegacije pristojnosti namreč pomeni izjemo od splošnih pravil o krajevni pristojnosti, zato je razloge za delegacijo pristojnosti sodišča treba razlagati restriktivno (po sodni praksi so taki denimo primeri, ko je ena od strank zaposlena na sodišču in podobno).