Dejstvo, da so vsi sodniki Okrožnega sodišča na Ptuju sodelovali v zadevah predlagatelja, ne utemeljuje predloga za delegacijo pristojnosti. V okoliščinah, ko pred krajevno pristojnim sodiščem teče več postopkov, ni neobičajno, da isti sodnik sodi o več zadevah. Pravilo naravnega oziroma zakonitega sodnika ne jamči, da o zadevi ne bo odločal isti sodnik kot v prejšnji zadevi, temveč le to, da se zadeva v odločanje dodeli sodniku po jasnih, vnaprej znanih pravilih, ki ne dopuščajo nikakršne diskrecije.
Nezadovoljstvo stranke z delom sodišča ne pomeni utemeljenega razloga za prenos pristojnosti. Dvom v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja posameznih sodnikov lahko stranka odpravi z vložitvijo rednih in izrednih pravnih sredstev, pomisleke v sposobnost nepristranskega odločanja posameznega sodnika pa s predlogom za njegovo izločitev.
V primeru prodaje poslovnih deležev med samimi družbeniki ne obstoji zakonita predkupna pravica družbenikov na podlagi 481. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Zakon v navedenem členu ureja predvsem načine, na katere lahko družbeniki varujejo personalno strukturo obstoječih družbenikov pred vstopom drugih oseb, ki nimajo položaja družbenikov. Dispozitivna narava te ureditve pa omogoča družbenikom, da v družbeni pogodbi to uredijo tudi drugače.
I. Sodišču Evropske unije se predlaga sprejem predhodne odločbe glede razlage petega odstavka 3. člena Direktive 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti.
II. Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije.
Dokler Vrhovno sodišče ne izda odločbe, lahko stranka umakne že vloženo revizijo. Vrhovno sodišče zato le ugotovi, da je revizija umaknjena.
Tožnica ima zoper odločbo o ugotovitvi kršitve 5. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-2) in 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) (61. člen ZPOmK-2), ki jo lahko v nadaljnjih fazah postopka izda toženka, zagotovljeno sodno varstvo, in sicer v okviru rednega upravnega spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) (97. člen in prvi odstavek 98. člena ZPOmK-2). Odločitev toženke o ugotovitvi kršitve ZPOmK-2 oziroma PDEU je tako podvržena ustreznemu sodnemu preizkusu v okviru rednega upravnega spora, v katerem lahko tožnica uveljavlja tudi zatrjevane kršitve ustavnih pravic in svoboščin ter ugovore o morebitnih nezakonitostih in protiustavnostih izvedene preiskave. Gre torej za odloženo sodno varstvo do končne odločitve toženke. Ker je tožnici zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer v rednem upravnem sporu, niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje upravnega spora po prvem odstavku 4. člena ZUS-1.
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in v nasprotju z njenimi razlogi (torej ali je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP))?
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je sodišče druge stopnje z odločitvijo, da "se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za solidarno plačilo zneska 2.019.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2013" povzročilo bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter kršitev pravice do sodnega varstva?
Glede na okoliščine obravnavanega primera se izkaže predmetna tožba kot nerazumljiva. Ko je tako, mora Upravno sodišče na podlagi drugega odstavka 441. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar-1) najprej ravnati v skladu z 31. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), po katerem mora zahtevati od tožnice, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti, ter jo obenem tudi poučiti, kaj in kako naj napravi, in jo opozoriti na posledice, če tega ne stori (prvi odstavek). Šele če tožnica v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen (drugi odstavek 31. člena ZUS-1). Ureditev predhodnega postopka po 31. členu ZUS-1 na zakonski ravni pomeni način uresničevanja pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.
Po določbi 10. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je revizija (pod pogoji, ki jih določa Zakon o pravdnem postopku (ZPP)) dovoljena zoper sklepe, izdane na drugi stopnji, s katerimi je pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne ali se predlogu za izvršbo ugodi. To pomeni, da je v postopkih izvršbe in zavarovanja revizijo mogoče dopustiti le v omejenem obsegu, kot ga določa prvi odstavek 10. člena ZIZ, zoper ostale sklepe, izdane v teh postopkih, pa revizija še vedno ni dovoljena.
Predlog za dopustitev revizije je posebna vrsta sodnega predlagalnega akta, ki zaradi svoje narave (to je zagotovitev enotne sodne prakse oziroma razvoj prava preko sodne prakse) od strank zahteva pravno skrbno in natančno ter konkretno utemeljitev. Osrednji del predloga za dopustitev revizije je obveznost predlagatelja, da v njem natančno in konkretno navede sporno pravno vprašanje (četrti odstavek 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Če predlagatelj tej zahtevi ne zadosti, sodišče predloga vsebinsko ne presoja, marveč ga v skladu s šestim odstavkom 367.b člena ZPP zavrže.
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sprejelo materialnopravno stališče, da je potrebno tretji odstavek 154. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) razlagati na način, da teka tega roka v razmerju do zastavitelja za tuj dolg ne pretrga upnikovo dejanje zoper glavnega dolžnika pred sodiščem, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala s hipoteko zavarovana terjatev?
Eno temeljnih pravil stečajnega postopka je ločeno vodenje in upravljanje posebnih stečajnih mas ter njihova razdelitev po posebnih pravilih, ki dajejo pri njihovi razdelitvi prednost stroškom unovčenja iz četrtega odstavka 226. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in ločitvenim upnikom. Dolžnik terjatev iz naslova stroškov stečajnega postopka, ki se plačajo iz splošne stečajne mase, ne more plačati iz posebne stečajne mase, ki je namenjena najprej plačilu stroškov unovčenja posebne stečajne mase in nato plačilu terjatev ločitvenih upnikov. Upnik, ki ima terjatev za plačilo stroškov stečajnega postopka iz splošne stečajne mase, zato ne more doseči plačila svoje terjatve iz premoženja, ki spada v posebno stečajno maso.
Pravica upnikov do plačila iz posebne razdelitvene mase se navezuje na točno določeno premoženje stečajnega dolžnika, ki tvori posebno stečajno maso. Dolžnikova sposobnost za razpolaganje z navedenim premoženjem je omejena. S tem premoženjem stečajni dolžnik ne more razpolagati drugače, kot v korist ločitvenih upnikov in upnikov stroškov unovčenja posebne stečajne mase. Tožeča stranka, ki ima pravico do plačila svoje terjatve iz posebne stečajne mase pred vsemi ostalimi dolžnikovimi upniki, bi v primeru izvršbe na sredstva posebne stečajne mase ostala brez plačila. Njena pravica do prednostnega plačila iz ločenega premoženja stečajnega dolžnika, bi bila izvotljena, če bi se iz ločenega premoženja, ki je namenjeno plačilu stroškov unovčenja posebne stečajne mase in plačilu zavarovanih terjatev, poplačal upnik, ki do plačila iz navedenih sredstev po določilih ZFPPIPP ni upravičen. Zato je treba tožeči stranki priznati izločitveni ugovor v zvezi z njenim pridobitnim zahtevkom za plačilo stroškov unovčenja posebne stečajne mase iz sredstev denarnega dobroimetja, ki se je oblikovalo z unovčenjem posebne stečajne mase, ki preprečuje izvršbo.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
‒ Ali je trimesečni rok za vložitev tožbe po 367. členu Obligacijskega zakonika (OZ) zastaralni ali prekluzivni rok?
‒ Ali je pravilno materialnopravno stališče Višjega sodišča v okoliščinah konkretnega primera, da začne trimesečni rok za vložitev tožbe po 367.členu OZ teči, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 129. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)) in še preden oškodovanec izve za pravnomočnost sklepa o napotitvi?
‒ Ali neseznanitev z nastopom pravnomočnosti kazenske sodbe zapolnjuje pravni pojem nepremagljivih ovir (360. člen OZ), ki zadrži začetek teka trimesečnega roka iz 367. člena OZ do oškodovančevega prejema pisnega odpravka sodbe višjega sodišča?
Upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča, ki je ugotovilo neustavnost določbe 448. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar-1) in jo razveljavilo, lahko Vrhovno sodišče na dopuščeno revizijsko vprašanje odgovori, da je bilo postopanje Upravnega sodišča, ki je v obravnavanem upravnem sporu zgolj na podlagi 448. člen ZZavar-1 izdalo sodbo brez glavne obravnave, v neskladju z 22. členom Ustave.
Zaradi pomanjkljive trditvene podlage predloga za dopustitev revizije ni mogoče sklepati, da bi bilo nacionalno sodišče lahko soočeno s položajem, ko bi moralo ob odločanju o dopuščeni reviziji odgovoriti na vprašanje, ki se nanaša na razlago določb Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine.
Upnico zastopa pooblaščenka, ki je odvetnica. Predlog za dopustitev revizije ni bil vložen v elektronski obliki, temveč je bil na Vrhovno sodišče poslan priporočeno po pošti, kar je v nasprotju z določbo prvega odstavka 123.a člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).
Sklep o spremembi načrta poteka stečajnega postopka ni sklep, zoper katerega je dovoljeno vložiti predlog za dopustitev revizije.
V sporih med gospodarsko družbo in članom njenega poslovodstva, ki ima sklenjeno tudi pogodbo o zaposlitvi, se lahko pojavljajo tako elementi gospodarskega statusnega spora kot elementi individualnega delovnega spora. Zaradi navedene dvojnosti je za določitev stvarne pristojnosti v takem sporu odločilnega pomena vsebina zahtevka.
Tožnik vtožuje plačilo dogovorjenega prejemka za opravljanje funkcije poslovodje, in sicer izplačila nakupne opcije delnic po modelu "Stock Appreciation Rights" (SRS). To presega korporacijski vidik. Spor ne izhaja iz statusno pravnih razmerij med strankama ali iz odškodninskih zahtevkov strank, ki bi izhajali iz statusno pravnih razmerij med strankama, za razrešitev katerih bi bilo treba uporabiti pravo gospodarskih družb.
Zakonodajalec je določitev drugih vrst plačil prepustil kolektivnim pogodbam oziroma pogodbam o zaposlitvi, torej avtonomnemu urejanju. Pogodbena avtonomija pri določanju vrste plačil za delo po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1) ni omejena. Glede na navedeno ni ovire, da tudi dogovorjena nakupna opcija delnic ne predstavlja drugega prejemka iz delovnega razmerja. Pravica do nakupne opcije delnic tudi ni le "ekskluzivna" pravica poslovodij. Do takega plačila so lahko upravičeni tudi delavci, ki ne opravljajo funkcije poslovodje.
Upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča, ki je ugotovilo neustavnost določbe 448. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar-1) in jo razveljavilo, lahko Vrhovno sodišče na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje odgovori, da je bilo postopanje Upravnega sodišča, ki je v obravnavanem upravnem sporu zgolj na podlagi 448. člena ZZavar-1 izdalo sodbo brez glavne obravnave, v neskladju z 22. členom Ustave.