V konkretnem primeru je bil stečajni dolžnik obsojen za kaznivo dejanje iz nabora kaznivih dejanj, kot je opredeljen v 1. točki drugega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Ta obsodba do odločanja sodišča prve stopnje ni bila izbrisana iz kazenske evidence zaradi kasnejše storitve novega kaznivega dejanja izven tega nabora. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da ni dosledno, da bi bilo ponavljanje katerih koli kaznivih dejanj odločilno tudi po stečajnem pravu. Ob takšnem stališču podlaga za odločitev sodišča druge stopnje ni bilo stanje vpisa v kazenski evidenci za stečajnega dolžnika, saj je zavestno prezrlo eno od zakonsko urejenih predpostavk, ki je vplivalo na stanje vpisa.
Takšna (namenska) razlaga izrecno prebija jezikovni pomen zakonskega besedila. Z razlago, ki relativizira jasno opredeljen kriterij (vpis obsodbe v kazenski evidenci) in s tem drugače zamejuje oviro za odpust obveznosti, je sodišče druge stopnje prestopilo meje dopustne razlage zakona. Takšno drugačno omejitev ovire za odpust obveznosti bi lahko v okviru zakonodajne diskrecije uredil le zakonodajalec. V okviru ustavne ureditve ravnovesij med nosilci posameznih vej oblasti to ne spada v pristojnost sodišča kot nosilca sodne veje oblasti
Sodišči nižjih stopenj sta v okviru trditvene podlage, ki sta jo začrtali stranki postopka (prvi odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), v konkretnem primeru opravili analizo značilnosti dogovorjenih medsebojnih izpolnitvenih ravnanj in namena, ki sta ga pravdni stranki zasledovali s sklenitvijo Pogodbe, pri čemer sta se oprli na kontekst celotnega pravnega razmerja med pravdnima strankama in pravila logične in sistematične razlage. Pri razlagi spornega določila Pogodbe sta upoštevali tudi druga nesporna pogodbena določila (glej 17. in 18. točko obrazložitve). Z uporabo pravil logične razlage sta sodišči izločili nelogični pomen spornega določila, ki bi toženi stranki podelil pravico, da sama enostransko spremeni dvostransko sklenjeno pogodbo, ki ureja pogodbeno razmerje tudi v položaju, ko do spremembe pogodbe zaradi zmanjšanja pogodbenih določil ne pride tako, da se kupcu zaračunajo negativna odstopanja od dogovorjenih količin. V skladu z interpretacijskimi pravili iz drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ) sta sodišči nižjih stopenj sporno določilo presojali v luči temeljnih načel obligacijskega prava. Pojasnili sta, zakaj razlaga po meri revidentke ni v skladu z načelom vestnosti in poštenja in načelom enakopravnosti strank v obligacijskem razmerju (glej 19. točko obrazložitve). Po presoji Vrhovnega sodišča je tako razjasnjen dvom o pomenu nejasnega pogodbenega besedila v skladu z interpretacijskimi pravili, ki veljajo za razlago spornih pogodbenih določil.
Zakonske ureditve, ki v zvezi z vodenjem nematerializiranih vrednostnih papirjev naslavlja (tudi) tožnico, izhajajoč iz sistemske razlage, ni mogoče zaobiti pri razumevanju določbe drugega odstavka 345. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI-1), ki določa pristojnost toženke za nadzor nad drugimi osebami. V nasprotnem bi namreč tak nadzor nad odvetniškimi družbami izostal. Pristojnost toženke za nadzor nad tožnico tako izhaja iz značilnosti zakonsko urejenih obveznosti odvetniške družbe glede načina vodenja nematerializiranih vrednostnih papirjev strank na fiduciarnem računu in ga je treba obravnavati ne le ob upoštevanju dobesedne dikcije drugega odstavka 345. člena ZTFI-1, ampak tudi glede na siceršnje pristojnosti agencije, ki so usmerjene v vzpostavitev stanja po tem zakonu. Le na tak način se lahko celovito udejanja nadzorniška funkcija toženke in načelo skrbnega in učinkovitega nadzora. Določba drugega odstavka 345. člena ZTFI-1 je odsev ureditve po tem zakonu, ki naslavlja določene obveznosti oziroma omejitve, ki veljajo za odvetnike oziroma odvetniške družbe, in z njo tvori smiselno celoto.
Običajni kolegialni odnosi med člani pravniškega poklica in znanstva med sodniki sodišč različnih stopenj, ki temeljijo na opravljanju njihovega poklica, in opravljanju dela sodnika v isti stavbi, v skladu z uveljavnenimi stališči ne pomenijo drugega tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti.
Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 sprejelo stališče, da pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave ne pomeni pravice do točno določenega sodnega postopka in da se sodno varstvo zoper odločitve državnih organov lahko zagotavlja tudi v kakšnem drugem postopku ali v postopku pred drugim sodiščem in v obsegu, ki ustreza naravi pravnega razmerja. Iz odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Pintar in drugi proti Sloveniji ne izhaja, da je ESČP zavrnilo stališče, da je odškodninsko varstvo lahko ustrezen mehanizem za zagotovitev varstva zasebne lastnine tožnikov (tudi pritožnice). ESČP je sprejelo stališče, da Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB), katerega izvrševanje je bilo sicer s strani Ustavnega sodišča marca 2020 zadržano, predstavlja pomemben napredek za nekdanje imetnike. Če odškodninsko varstvo že a priori ne bi pomenilo ustreznega sodnega varstva oziroma pravnega sredstva za varstvo pravice do zasebne lastnine, potem sprejem ZPSVIKOB, neodvisno od njegovega zadržanja, ne bi mogel pomeniti nikakršnega napredka, kar pa ni sporočilo ESČP v citirani odločbi.
Posledično je pravilna presoja Upravnega sodišča, da ni podan eden taksativno določenih razlogov za dovolitev obnove postopka iz 96. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zavrženje predloga za obnovo ne pomeni posega v pritožničino pravico do sodnega varstva pravice do zasebne lastnine.
Toženka je v odgovoru na tožbo zatrjevala, da tožba ni dopustna. Na ta način je bil med strankama vzpostavljen spor o vprašanju, ki bi ga upravno sodišče lahko preprečilo oz. odpravilo že samo v fazi predhodnega preizkusa tožbe. Ko je bila glede obstoja procesne predpostavke vzpostavljena kontradiktornost, pa bi upravno sodišče moralo odgovor na tožbo vročiti tožnikoma in jima omogočiti, da nanj odgovorita. Ker tega ni storilo, jima je odvzelo možnost, da se pred odločitvijo opredelita do stališča toženke, ki je bilo ključno za odločitev.
Upoštevaje drugi odstavek 475. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI-1), ki zapoveduje subsidiarno uporabo Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) samo za položaje, ki niso (drugače) urejeni v ZTFI-1, je za odločitev o dovoljenosti pritožbe v tem primeru upoštevna ureditev v ZTFI-1 in s tem določba 482. člena istega zakona, ki izključuje pritožbo.
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali mora biti za pravno učinkovito uresničitev odstopne pravice od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe po pravilih Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) izjava o uresničitvi takšne odstopne pravice na sopogodbenika naslovljena pred ali vsaj istočasno s podajo predloga sodišču za podajo soglasja k uresničitvi odstopne pravice?
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno presodili, da zapade odškodninska terjatev do organa vodenja in nadzora šele takrat, ko zapade v plačilo terjatev na izpolnitev druge pogodbene stranke iz zatrjevano škodljive pogodbe?
Zaradi pomanjkljive trditvene podlage predloga za dopustitev revizije ni mogoče sklepati, da bi lahko šlo v obravnavanem primeru za protiustavno pravno praznino. Takega položaja ob odločanju o predlogu za dopustitev revizije ni zaznalo niti Vrhovno sodišče samo. Ko je tako, po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ne obstoji podlaga za vložitev zahteve za presojo ustavnosti.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
- Ali sme sodišče stranki v fazi izvajanja dokaznega postopka, na naroku, kjer je predvideno neposredno zaslišanje izvedenca, ob dejstvu, da je izvedenec pred narokom izdelal pisno osnovno izvedeniško mnenje, za tem pisno dopolnitev izvedeniškega mnenja, omejiti njeno pravico do zasliševanja izvedenca in postavljanja vprašanj, na način, da sme stranka postavljati izključno vprašanja, ki se nanašajo na dopolnitev mnenja izvedenca, čeprav izvedeniško mnenje predstavlja enovito celoto in osnovnega mnenja in njegovih dopolnitev ni mogoče obravnavati ločeno?
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali sta nastanek in zapadlost odškodninske obveznosti organa poslovodenja pri gospodarski družbi v zvezi s sklenitvijo škodljivega pravnega posla odvisna od pogodbeno določene (in z aneksi večkrat podaljšane) zapadlosti terjatve gospodarske družbe kot upnika iz škodljivega pravnega posla?
Če je sodišče prve stopnje zmotno ugodilo ugovoru zastaranja in zato same terjatve, ki je predmet zahtevka, sploh ni obravnavalo, gre za v sebi sklenjeno in zaključeno vprašanje, ki pomeni samostojno pravno celoto in ki ne v dejanskem in ne v pravnem ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Če je bistvena vsebina pravice do pravnega sredstva v upravičenju stranke doseči preizkus sodbe prve stopnje z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o konkretnem zahtevku, potem je jasno, da gre tu za poseg v ustavno varovano bistvo te pravice glede odločitve o novem odločilnem vprašanju, ki se je pojavilo šele na drugi stopnji in ki pomeni samostojno pravno celoto.
Skladno s petim odstavkom 73. člena ZPP imajo pravdne stranke pravico do posebne pritožbe zoper sklep, s katerim je zavrnjena njihova zahteva za izločitev višjega sodnika. Izpodbijani sklep predsednika Vrhovnega sodišča je prav takšen sklep.
Pritožnici nista substancirali okoliščin, ki bi zbujale dvom v nepristranskost sojenja. Njuni očitki ne sežejo dlje od pavšalnih navedb o domnevno neustreznem ravnanju izločevanega predsednika Višjega sodišča v ... (takrat v. d. predsednika Okrožnega sodišča v ... ). Zato ne utemeljijo sklepanja o njegovem neprimernem odnosu do tožeče stranke. Odločitev v izpodbijanem sklepu o zavrnitvi zahteve za izločitev je zato pravilna.
Ker je predlagatelj takso plačal po poteku zakonskega roka za plačilo sodne takse je vseeno (skladno s prej navedenim) nastopila posledica iz tretjega odstavka 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). To pomeni, da se šteje, da je predlog za dopustitev revizije umaknjen.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali je podana vzročna zveza med napačno izdano lokacijsko informacijo in nastalo škodo, ob večkratni izrecni ugotovitvi sodišča, da za postopek ni pomembno, v katerem območju ležita parceli?
- Kdaj začne teči zastaranje odškodninske terjatve zaradi napačno izdane lokacijske informacije?
- Ali plačilo leasing obrokov za (ponovni) nakup nepremičnine, katero je lastnik neposredno pred tem prodal in zanjo prejel kupnino, predstavlja zmanjšanje premoženja (navadno škodo)?